Lives Journal 1

Andrej Lenarchich

 

INVEKCIJE, KOREKCIJE (II) 

 

PROLOG O POSLUHU

(za marsikaj)

 

Nekoch je bilo na svetu manj hrupno, pa so chisti glasovi in skladne harmonije razveseljevale tako uho kot duha. Dandanashnji je hrupa vsake vrste nagrmadenega toliko, da chlovek niti sebi ne (z)more vech prisluhniti. O blagozvochju in jasni harmoniji seveda ne ve vech dosti. She v hramih, nekdaj posvechenih blagoglasju, se najvechkrat shopiri "zanalashchhrup".

 

Pa vendar je bilo nekoch lepo. Vedelo se je, kaj pomeni imeti posluh. Ljudje so ga razvijali pri sebi in pri drugem, ga negovali, pilili, in znali uzhivati v charobnostih. Vedeli so, da pravzaprav vsak chlovek ima posluh, le nekateri zanemarjenega, drugi bolj negovanega. So pa vedno bili med mnozhico silno redki posamezniki, ki so imeli posebno razvit posluh, izjemen dar, da so popolnoma jasno razlochevali vse v svetu zvokov. Popolnoma natanchno so – chetudi niso videli pianista – lahko prepoznali in nashteli tudi dvajset razlichnih tonov, ki jih je strnjeno zaigral po klaviaturi. In manj obdarjeni s posluhom bi utegnili tako izjemno obdarjenim zavidati uzhitke in suverenost v svetu glasbe. A ni tako. "Obichajen" posluh, povprechen posluh, ki zabrishe tiste zadnje skrivnosti zvokov, ponuja poslushalcu vech ugodja. Glasba, pravzaprav izvedba, je zanj manj zahtevna. V njej je manj napak in smetja, vech ugodja. Nesrechnik, ki je obdarjen z absolutnim posluhom, kakor poimenujemo tak dar, pa malokdaj zgolj uzhiva pri poslushanju. Slishi prevech vsega, kar ne sodi zraven, ne najbolje uglashen je lahko celo ves orkester, da o posameznih instrumentih ali nerazpolozhenih izvajalcih niti ne govorimo. No, kot recheno, takih srechnih nesrechnezhev je bilo vedno komaj nekaj hkrati na vsem Planetu.

 

So pa she druge stvari, za katere je potreben posluh ali je ob njih dobro imeti vsaj povprechnega, che je absoluten prevech razgaljajoch in povzrocha obdarjenim tegobe. Je torej udobneje ostati nekje v povprechju.

 

Tezhave z nasho juzhno mejo in pravkar podpisani Sporazum o arbitrazhi so aktualne zadeve, ki razkrivajo (che sodimo po objavljenih besedovanjih), da na tem podrochju vsaj tisti, ki se javno oglashajo, nimajo res nobenega posluha za "drzhavne rechi": tako moremo poimenovati te zadeve. Zhe s povprechnim (kaj shele z absolutnim!) posluhom je mogoche ugotoviti, da pri problemu meje med dvema drzhavama ne gre za etnichno podrochje, marvech za drzhavotvornost. Drzhavne rechi pach zahtevajo posluh za drzhavne rechi. Kadar gre za meddrzhavne meje, je treba slishati in videti zgodovinska dejstva, suverenost, oblast, dezhele, teritorij, mejnike, strazharje, carinike, meddrzhavne pogodbe, tihotapce itd., ne pa ustvarjati kakofonijo s "socialistichnimi republikami", etnijami, folkloro, chustvi, pravljicharstvom – ali celo s proslulim "odmiranjem drzhave".

 

Che imamo vsaj kanec posluha za drzhavo in meddrzhavno pravo, potem jasno in razlochno opazimo edino dejstvo, ki izpolnjuje vse kriterije znamenitega Chlena 4 v Sporazumu o arbitrazhi in katerega sposhtovanje more vnesti v to okolje tako zheleno harmonijo sposhtovanja prava in chlovekovih pravic. To je meddrzhavna meja, ki je od nekdaj lochevala slovenske dezhele, ki so bile do razpada Avstro-Ogrske tudi drzhave, od province znotraj Kraljevine Ogrske, danes znane pod imenom Republika Hrvatska. Noben hrup ne preglasi resnice, ki jasno odmeva, da severno od pristanishcha Reke na skrajnem zahodnem delu omenjene meje in severno prek reke Drave od Zavrcha pa do sotochja Drave z Muro pod mestom Kotoriba na skrajnem vzhodu nikoli pred letom 1991 nobena hrvashka drzhava ali suvereni drzhavi podobna tvorba ni imela nikakrshnih drzhavnih ingerenc. Ta obmochja so bila vedno znotraj teritorija slovenskih dezhel, katerih drzhavnost priznava v zadnjem objavljenem intervjuju celo znameniti in uveljavljeni zgodovinar.

 

Resnichno popolnoma gluh (ne le brez posluha) za drzhavne rechi mora biti chlovek, ki ne opazi, da juzhni sosedi ni treba prav nich skrbeti, da bi ji kdor koli ukradel le eno ped njene "zemlje". Dokler ne bo vrnila nekaj sto milijonov nakradenih pedi tujega ozemlja, sploh ne.

 

(22. 11. 2009)

 

 

MEJASHENJE

 

Gledal Zhbogarjev nastop – pohvalim! Posebej sem zastrigel z ushesi, ker je v podtonu zazvenelo tisto, kar vedno trdim: NE MUDI SE NAM! PRITISKA ZAGREB! In: KAR KOLI SE DOGOVORI, MORA SPREJETI JAVNOST (torej ljudstvo).

 

She zlasti pozitivno je, da je odlochno pribil, da bo hrvashkemu kolegu povedal, da ni dobro, da se Hrvashka glede problemov, ki jih ima s pridruzhevanjem EU, izgovarja na Slovenijo in celo na zadeve z mejo. To je res primerno. Imel bo pa seveda poshastno tezhko delo, ker je Rupel vse totalno razsul.

A pishem zlasti zaradi mnenja predstavnika italijanske manjshine Roberta Battellija. Ta je povedal nekaj, kar docela pritrjuje moji tezi, da je treba izhodishcha iskati v relevantnih zgodovinskih dejstvih. Opozoril je namrech, kako narobe je, da se stvari v zvezi z mejo postavlja skoraj izkljuchno na ETNICHNO osnovo. Prav to je namrech resnichno katastrofalna napaka. Iz vech razlogov. Na enega naj pokazhem.

Kakor koli zhe gledamo na zgodbo 20. stoletja v zvezi z nami, z nasho drzhavnostjo in mejami, ni nobenega dvoma, da so se tiste spremembe, katerih generatorji so bili nashi sosedje, dogajale – in to dosledno v NASHO SHKODO – na shovinistichnih temeljih. To velja za vse: italijanska iredenta je sholski primer shovinistichnega besnila. Avstrijsko protislovensko nemshkutarjenje je unichilo polovico slovenskega prebivalstva na Koroshkem in Shtajerskem. Hrvashki fashistoidni shovinizem je v svojem epigonstvu in popolni neutemeljenosti sicer bolj bedna kreatura, zato pa nich manj podlo morilska. Grobovi tulijo. In vsi trije shovinizmi so she vedno gonilo aktualne politike vseh treh sosedov.

V nasprotju z nashtetim pa na slovenski strani – pa naj to zveni she tako paradoksalno – ni bilo etnichno utemeljene nestrpnosti, kaj shele shovinizma. Zhe samo to, kar se je zgodilo, pripoveduje o tem: vsa slovenska ljudska in politichna energija je bila usmerjena v odpovedovanje lastni drzhavnosti in brez kakrshne koli misli na ozemeljsko ekspanzijo. Kot logichna posledica take drzhe (o tem glej moj tekst Slovenci – zhrtve nacifashistichnega ekspanzionizma sosedov, Revija SRP, 79-80/2007) se je zgodilo, da je bila Slovenija leta 1918 namesto drzhavne afirmacije in oblikovanja prebivalstveno in ozemeljsko zaokrozhene drzhavne skupnosti prvich v zgodovini razkosana, prebivalstvo razprsheno v shtiri razlichne drzhave, gospodarsko in ozemeljsko pa docela osiromashena.

Dejstvo je torej, da geneza sedanje slovenske drzhave nikoli niti za trenutek ni imela nacionalistichnih, etnichno izkljuchevalnih znachilnosti. To jo v bistvenem popolnoma razlikuje od dogajanj pri omenjenih sosedah, posebej pri Hrvashki, katere nebrzdani shovinistichni nacionalizem, kot generator drzhavnosti, je svoj vrhunec dosegel shele v nashem chasu in zhe povzrochil grozovite posledice.

NOB je s svojim protifashistichnim bojem prispeval k delni popravi velike krivice, ki je Slovenijo in Slovence zadela leta 1919. Stanje na obmochju Istre, Reke in Kvarnerja pa je ves chas od leta 1919 v taki ali drugachni obliki mirovalo pod okriljem jugoslovanske drzhave ter v okviru takih in drugachnih meddrzhavnih pogodb Jugoslavija – Italija.

Kar se administrativnega ozemlja RS znotraj Jugoslavije tiche, so bili vis-a-vis Italije vsi dogovori in pogodbe po letu 1991 privzeti na nivo odnosov RS – RI. Nich pa se v tem smislu ni zgodilo vis-a-vis Hrvashke.

Zanashanje na "obstojeche republishke meje" in na sklepe Badinterjeve arbitrazhe je neprimerno. Prvich, ker te meje nimajo same po sebi nobene mednarodnopravne konotacije, drugich pa, ker je juzhna soseda vse Badinterjeve sklepe mirno briskirala in sistematichno vzpostavljala drugachno stanje na terenu.

Zato, in ker je ETNICHNO izhodishche v nachelu popolnoma napachno, v slovenski drzhavni misli pa sploh nikoli ni bilo prisotno, je torej nujno in neizogibno postaviti izhodishcha glede meje z juzhno sosedo na – kot je bilo zhe vechkrat omenjeno – zgodovinsko relevantna politichna dejstva, na meje, ki so bile meje slovenskih (politichno slovenskih!) dezhel in torej v obravnavanem primeru zunanje meje Avstrijskega cesarstva.

Ker morejo biti zgodovinsko upravichene meje Hrvashke vis-a-vis Slovenije v primeru, najbolj ugodnem za Slovenijo, kvechjemu meje Kraljevine Madzharske z Avstrijskim cesarstvom, je evidentno, da je v zvezi s Hrvashko mogoche govoriti o shovinistichnem ekspanzionizmu, saj si je ves chas od razpada KuK sistematichno prisvajala ozemlja, ki nikoli niso sodila v njen okvir – in to, kar se Slovenije tiche, na vsej chrti: od Drave do morja. Da je bil ta ekspanzionizem shovinistichen, dokazujejo slovenska trupla in zdesetkani odstotki Slovencev onkraj Kolpe in Sotle, na Reki, na otokih in v Istri. Danes pa Slovenci v ustavi RH seveda sploh niso vech ustavno priznani.

Dogajanja na drugih obmochjih republike Hrvashke med procesom razpada Jugoslavije, etnichno chishchenje in mnozhichni pomori, so le she dokaz vech, da gre za sistem.

Vse navedeno pove, da odnosov ni mogoche graditi na shovinizmu, na stanjih, ki niso mednarodnopravno sankcionirana, in s pozicij izvrshenih dejstev. Slovenija se mora trdno zavedati, da ni nastala na etnichno izkljuchujochih principih, da je bil njen nastanek in obstoj izkljuchno v znamenju krchevitega boja za obstanek pred brezobzirnim hlastanjem vseh sosedov po slovenski zemlji in dobrinah, da zhrtve in obsezhna, protipravno odvzeta ozemlja s strani juzhne sosede she nikoli doslej niso bila predmet resne, kompetentne in na mednarodnem pravu temeljeche presoje. Kaj shele pogajanj in dogovorov.

Na "mejno vprashanje med RS in RH" je torej treba gledati skozi to optiko. She posebej pa je nujno in neizogibno, da se o tem povprasha prizadete ljudi –prebivalce tistih delov slovenskih dezhel, ki si jih je protipravno prilastila juzhna soseda (najvech seveda po zaslugi nekompetentne slovenske politike).

 

(8. 11. 2009)

 

 

ODPRTO PISMO (I)

 

Sposhtovani gospod profesor! V (pre)davno minulih dneh dragoceni sogovornik.

 

Z zadovoljstvom sem sledil Vashim intervencijam v zvezi s tretjo demontazho Slovenije v enem samem stoletju. To mi gotovo verjamete, saj poznate moja stalishcha in tudi gotovo veste, kdo "suflira" Plemenitemu.

Glede odprtih vprashanj vis-a-vis Hrvashke trdno stojim na stalishchih:

 

– Z osamosvojitvijo smo se z notranjepolitichne ravni dvignili na mednarodnopolitichno in seveda tudi na mednarodnopravno. Veljajo torej drzhavnopravni fakti in ne vech lokalni, komunalni, administrativni.

– Slovenija se ni lochila od Hrvashke, ker v trenutku (iz)lochitve na drugi strani Rechine-Kolpe-Sotle-Drave ni bilo nobene Hrvashke, marvech YU. Hrvashka je razglasila svojo (iz)lochitev shele 8. oktobra 1991. Uposhtevati je torej treba meddrzhavne meje, tiste, s katerimi je Slovenija (dezhele, ki jo sestavljajo) vstopila v SHS.

– Na meddrzhavni, mednarodnopravni ravni "medrepublishke chrte" nimajo prav nobene veljave. Konkretno v zadevi SLO-CRO pa sploh ne, ker jih mednarodne mejne chrte iz leta 1918, ki nikoli niso bile ukinjene (so "pavzirale"), dalech nadkriljujejo po relevanci in upravichenosti kot podlaga za kakrshno koli odlochitev. Glede na to, da so pri prenagljenih Badinterjevih formulacijah imeli preveliko vlogo nelegalni razlogi, in ker je zadaj vech kot ochitno ekspanzionizem sosednje fashistoidne tvorbe, povrhu pa famozne "republishke meje" evidentno niso dolochene, sprejete, temvech so vir sporov in so vechkrat krshene – torej glede na vse to Badinter in "ustavne izjave" nimajo nobene tezhe. Niso "na mizi"! Na drzhavnopravni ravni, ki je od trenutka osamosvojitve naprej edina uposhtevanja vredna, je torej temeljno izhodishche za kakrshen koli pogovor stanje in meja iz leta 1918, se pravi chrta Rechina-Kolpa-Zhumberak-Sotla in Drava od Zavrcha do sotochja z Muro pod Kotoribo.

– Poleg omenjenega izhodishcha, ki predpostavlja drzhavnopravno legitimiteto in ozemeljsko celovitost slovenskih dezhel – posebej she Primorske od Vrshicha do kvarnerskih otokov – je nujno sprozhiti tudi preiskavo z eventualno kazensko ovadbo zaradi zlochinov proti drzhavi, storjenih v vladi Lojzeta Peterleta in posebno o njegovem delovanju (izrochitev Istrskih zheleznic in premozhenja Zagrebu) ter o delu ministrov za obrambo, za zunanje zadeve in za notranje zadeve, ker niso:        

– ravnali skladno s svojim polozhajem in odgovornostjo;

– niso zavarovali integritete in ozemeljske celovitosti tistih delov slovenskih dezhel, katerih status leta 1918 in kasneje ni bil mednarodnopravno posebej urejen.

– Posebej je treba preiskati ravnanje obrambnega ministra Janeza Janshe, ker je med vojno za Slovenijo, ko je general Chad zaprl Zagrebu dostop do Reke in Istre, dopustil transport oklepnikov hrvashke vojske z bojnimi znamenji prek slovenskega ozemlja skozi Unec in Postojno v Istro.

 

Dragi in sposhtovani gospod profesor! Do helsinshkih sklepov je bilo mogoche meddrzhavne meje spreminjati ali z vojno ali z meddrzhavnimi dogovori na podlagi preskusa ljudske volje. Vojna je vsaj za sedaj ad acta kot sredstvo za spreminjanje meja. Ostaja pa imperativ, da brez preskusa ljudske volje in ustreznih mednarodnopravnih postopkov ni mogoche spreminjati meddrzhavnih meja. Ker je edina meja, ki je kadar koli lochevala slovenske dezhele od tistega, kar se danes imenuje Republika Hrvatska, vedno bila in ostaja meddrzhavna meja, je skladno s helsinshko listino ni mogoche spreminjati. Z osamosvojitvijo je avtomatichno stopila znova v veljavo, saj ni bila nikoli v nichemer spremenjena kot meddrzhavna meja. Ker so bila ozemlja dezhel obakraj te mejne chrte znotraj ene drzhavne skupnosti, namrech meja ni igrala svoje vloge. Jo je pa znova pridobila z razpadom skupne drzhave. Avtomatichno. In edino od te tochke naprej se slovenska politika sme pogovarjati, che komu to dejstvo ni vshech.

V luchi helsinshkih principov so bile pavshalne, arbitrarne in ad hoc odlochitve o meji – pa naj gre za Badinterjevo arbitrazho ali "Temeljno ustavno listino" – povsem brezpredmetne, saj niso izpolnjevale pomembnega pogoja: prizadetega prebivalstva ni nihche nich vprashal. Prizadeti prebivalci pravzaprav nikoli, odkar se je pred stoletjem zachelo norchevanje iz ljudi in zakonitosti, o nichemer, kar zadeva drzhavno mejo, o kateri je govor, niso dobili prilozhnosti izraziti svojo voljo. Seveda tudi ni bilo nobene tovrstne konference, kar je toliko hujshi problem, ker se je zgodila vojna, ki brez mirovne konference ne more biti konchana.

Glede na to, da noben del, ki se je leta 1918 vkljuchil v skupno drzhavo, danes nima urejenih medsebojnih meja (Makedonija se ni vkljuchila!), ni dvoma, da je ustrezna mednarodna (mirovna) konferenca neizogibna in nujna. Ne le zaradi temeljnih nachel zakonitosti in verodostojnosti, predvsem in zlasti tudi zato, ker ni mogoche dovoliti, da bi s sredstvi vojne in genocidnega etnichnega chishchenja pridobljena tuja ozemlja ostajala v lasti in posesti izvajalcev zlochinskih dejanj. To seveda velja v prvi vrsti (che ne edino) za Zagreb.

Absolutno nujno je torej, sposhtovani gospod profesor, takoj "ustaviti konje" in zacheti pripravljati mednarodno mirovno konferenco, sicer vojna v Jugoslaviji ni konchana; kar se pa nashih dezhel tiche, so v taki situaciji nenehno izpostavljene nevarnosti, da sosedje, s katerimi so mejashke zadeve sicer urejene, v imenu miru in stabilnosti sprozhijo za nas zelo neugodne procese.

 

Prav lepo vas pozdravljam.

Ljubljana, 17. oktobra 2009

 

 

SHE K SPORAZUMU O ARBITRAZHI

 

Prichujochi zapis se nanasha na premierov odgovor na poslansko vprashanje dne 16. 11. 2009. Premier je tokrat jasno povedal: "Za nas je presechni datum 1991". Opozicija govori o datumu nastanka zdruzhene drzhave, ki je razpadla. In kaj je razlika med 1918 in 1991?

 

Leta 1918 je bila med dezhelami, ki so pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v Kraljevino SHS, poznejsho Jugoslavijo, in drugimi pokrajinami nove drzhave natanchno dolochena in zaznamovana meddrzhavna meja, ki je do danashnjega dne nikoli noben akt v nichemer ni spremenil. Dokler sta bili na obeh straneh te meje federalni socialistichni republiki brez mednarodnopravne subjektivitete, meja ni imela svoje meddrzhavne vloge. Ta se je sama po sebi znova pokazala med drugo svetovno vojno, ko je nacistichni blok ustanovil t. i. Nezavisno Drzhavo Hrvatsko, in je bila v veljavi do sesutja te drzhavne tvorbe leta 1945. Seveda se je znova pojavila ob razpadu zvezne drzhave leta 1991, saj nekaj more razpasti le na tiste dele, iz katerih je nastalo. Zakaj takrat nihche ni hotel tega dejstva opaziti in she manj uposhtevati ter so odgovorni in ostali v odlochanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddrzhavnim pravom, je posebno vprashanje. In to bi bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, tudi usodno za Slovenijo, che bi ne bilo pravkar podpisanega sporazuma, da se odlochitev prepusti tretjemu subjektu –arbitrazhnemu tribunalu.

 

Sporazum namrech s svojo jasno dikcijo, opredelitvami in zahtevami nesporno derogira vsako dosedanjo odlochitev v zvezi z mejo. Niti z eno besedico (niti chlen, ki ga je s "presechnim datumom" v odgovoru ochitno imel v mislih premier, ne govori o tem) ni dolocheno, kje trenutno poteka meja med drzhavama. Zagotovo torej ne more veljati nobena dosedanja odlochitev – niti Badinterjeva niti ona iz ″Temeljne ustavne listine″. She najmanj pa kake fiksne ideje birokratov. Che pa velja katera od teh odlochitev, potem Sporazum o arbitrazhi ne more veljati, saj zavaja arbitre in obe stranki v postopku.

Ni nobenega dvoma, da lahko skladno s podpisanim sprazumom Tribunal sam in popolnoma po svoji volji, skladno z argumenti, ki ustrezajo nachelom in pravilom meddrzhavnega prava, odlochi o celotnem poteku meje tako na kopnem kot na morju. Che bi bil potek meje kjer koli in kakor koli vnaprej dolochen oziroma che bi bilo odlochanje Tribunala kakor koli omejeno, bi to v sporazumu moralo biti zapisano. A o tem ni niti besedice. Tribunal se mora ravnati po nachelih in pravilih international law (v angleshchini, da ne bo nesporazuma, kaj to pomeni!) in sme uposhtevati pri odlochitvah v zvezi z akvatorijem nachelo pravichnosti in dobrososedskih odnosov. Kje je tu mogoche opaziti kako Savudrijsko valo ali kakshen Drnovshek-Rachanov dimnik? Gre izkljuchno za to, da more Tribunal zaradi dobrososedstva in pravichnosti modificirati katero od odlochitev, ki je sicer v skladu z nacheli in pravili international law. Samo za primer: Ker po teh nachelih in pravilih ni nobenega dvoma, da sodi Istra z otoki kot del celovite dezhele Primorske k Republiki Sloveniji, more Tribunal preprechiti kolaps v Zagrebu tako, da pomakne mejo kam vishje proti severu in s kakim dimnikom – tokrat hrvashkim! – omogochi Zagrebu da ima koshchek morske meje z Italijo.

 

Sporazum o arbitrazhi je torej lahko zgodovinski dosezhek, a le pod pogojem, da vlada v Memorandum zapishe edini argument, ki izpolnjuje v Chlenu 4 zapisani pogoj – to pa je meddrzhavna meja v chasu, ko je nastala Kraljevina SHS. Drugi akti in dejstva meddrzhavnega znachaja v zvezi z ozemljem danashnjih drzhav RS in RH se do leta 1991 tichejo izkljuchno drzhave Jugoslavije in drzhave Italije. Akti notranjega prava, upravne in administrativne odlochitve pa na meddrzhavni ravni nimajo nobene vloge. Lahko so pomembni, che ne obstaja noben dokument, ki ustreza zahtevi iz Sporazuma. Toda ta vech kot ochitno obstaja in Slovenija ga je dolzhna zapisati v Memorandum. Ne sme pa dodajati nobenih dejstev in aktov, ki pogoja iz Sporazuma ne izpolnjujejo, saj s tem po eni strani relativizira moch glavnega in edinega argumenta, po drugi strani pa legitimira argumente nasprotne strani, ki sicer v nobenem primeru ne izpolnjujejo zahteve iz Sporazuma.

 

In ne nazadnje: gospod premier je imel prav, ko je povedal, da je "za nas presechni datum 1991". Tako je! Leta 1991, ko sta obakraj vedno obstojeche meddrzhavne meje iz leta 1918 nastala nova subjekta meddrzhavnega prava, je ta meja znova postala relevantna. Povsem enako, kot je postala leta 1941, ko niti nacistichni botri novonastali tvorbi NDH niso dovolili, da bi posegla le milimeter na nikdar njeno slovensko ozemlje – ne na obmochju Istre z otoki, she manj prek Drave v Medmurju.

 

V zvezi s "presechnim datumom" torej ni niti najmanjshe nesloge, kakor je poskusil dopovedati prvi minister v svojem odgovoru. Ne! Nobene nesloge ni, vsi vemo in se zavedamo, da je presechni datum 1991, ko bi morali uveljaviti pred letom 1918 in med drugo svetovno vojno obstojecho meddrzhavno mejo, ki ustreza vsem kriterijem in nachelom meddrzhavnega prava.

 

Podpisani Sporazum o arbitrazhi je torej prilozhnost, da se konchno iznichi katastrofalno – celo zlochinsko – ravnanje komunistichnih in za njimi Demosovih oblastnikov, in da, sicer z zamudo, a vendarle, Republika Slovenija omogochi arbitrazhnemu tribunalu da razsodi v skladu z meddrzhavnim pravom.

Zato pozivam, da vlada pripravi Memorandum, kakor je tu povedano.

 

(18. 11. 2009)

 

 

 

English