Lives Journal 1

Andrej Lenarchich

 

INVEKCIJE, KOREKCIJE (II) 

 

PROLOG O POSLUHU

(za marsikaj)

 

Nekoč je bilo na svetu manj hrupno, pa so čisti glasovi in skladne harmonije razveseljevale tako uho kot duha. Dandanašnji je hrupa vsake vrste nagrmadenega toliko, da človek niti sebi ne (z)more več prisluhniti. O blagozvočju in jasni harmoniji seveda ne ve več dosti. Še v hramih, nekdaj posvečenih blagoglasju, se največkrat šopiri "zanalaščhrup".

 

Pa vendar je bilo nekoč lepo. Vedelo se je, kaj pomeni imeti posluh. Ljudje so ga razvijali pri sebi in pri drugem, ga negovali, pilili, in znali uživati v čarobnostih. Vedeli so, da pravzaprav vsak človek ima posluh, le nekateri zanemarjenega, drugi bolj negovanega. So pa vedno bili med množico silno redki posamezniki, ki so imeli posebno razvit posluh, izjemen dar, da so popolnoma jasno razločevali vse v svetu zvokov. Popolnoma natančno so – četudi niso videli pianista – lahko prepoznali in našteli tudi dvajset različnih tonov, ki jih je strnjeno zaigral po klaviaturi. In manj obdarjeni s posluhom bi utegnili tako izjemno obdarjenim zavidati užitke in suverenost v svetu glasbe. A ni tako. "Običajen" posluh, povprečen posluh, ki zabriše tiste zadnje skrivnosti zvokov, ponuja poslušalcu več ugodja. Glasba, pravzaprav izvedba, je zanj manj zahtevna. V njej je manj napak in smetja, več ugodja. Nesrečnik, ki je obdarjen z absolutnim posluhom, kakor poimenujemo tak dar, pa malokdaj zgolj uživa pri poslušanju. Sliši preveč vsega, kar ne sodi zraven, ne najbolje uglašen je lahko celo ves orkester, da o posameznih instrumentih ali nerazpoloženih izvajalcih niti ne govorimo. No, kot rečeno, takih srečnih nesrečnežev je bilo vedno komaj nekaj hkrati na vsem Planetu.

 

So pa še druge stvari, za katere je potreben posluh ali je ob njih dobro imeti vsaj povprečnega, če je absoluten preveč razgaljajoč in povzroča obdarjenim tegobe. Je torej udobneje ostati nekje v povprečju.

 

Težave z našo južno mejo in pravkar podpisani Sporazum o arbitraži so aktualne zadeve, ki razkrivajo (če sodimo po objavljenih besedovanjih), da na tem področju vsaj tisti, ki se javno oglašajo, nimajo res nobenega posluha za "državne reči": tako moremo poimenovati te zadeve. Že s povprečnim (kaj šele z absolutnim!) posluhom je mogoče ugotoviti, da pri problemu meje med dvema državama ne gre za etnično področje, marveč za državotvornost. Državne reči pač zahtevajo posluh za državne reči. Kadar gre za meddržavne meje, je treba slišati in videti zgodovinska dejstva, suverenost, oblast, dežele, teritorij, mejnike, stražarje, carinike, meddržavne pogodbe, tihotapce itd., ne pa ustvarjati kakofonijo s "socialističnimi republikami", etnijami, folkloro, čustvi, pravljičarstvom – ali celo s proslulim "odmiranjem države".

 

Če imamo vsaj kanec posluha za državo in meddržavno pravo, potem jasno in razločno opazimo edino dejstvo, ki izpolnjuje vse kriterije znamenitega Člena 4 v Sporazumu o arbitraži in katerega spoštovanje more vnesti v to okolje tako želeno harmonijo spoštovanja prava in človekovih pravic. To je meddržavna meja, ki je od nekdaj ločevala slovenske dežele, ki so bile do razpada Avstro-Ogrske tudi države, od province znotraj Kraljevine Ogrske, danes znane pod imenom Republika Hrvatska. Noben hrup ne preglasi resnice, ki jasno odmeva, da severno od pristanišča Reke na skrajnem zahodnem delu omenjene meje in severno prek reke Drave od Zavrča pa do sotočja Drave z Muro pod mestom Kotoriba na skrajnem vžodu nikoli pred letom 1991 nobena hrvaška država ali suvereni državi podobna tvorba ni imela nikakršnih državnih ingerenc. Ta območja so bila vedno znotraj teritorija slovenskih dežel, katerih državnost priznava v zadnjem objavljenem intervjuju celo znameniti in uveljavljeni zgodovinar.

 

Resnično popolnoma gluh (ne le brez posluha) za državne reči mora biti človek, ki ne opazi, da južni sosedi ni treba prav nič skrbeti, da bi ji kdor koli ukradel le eno ped njene "zemlje". Dokler ne bo vrnila nekaj sto milijonov nakradenih pedi tujega ozemlja, sploh ne.

 

(22. 11. 2009)

 

 

MEJAŠENJE

 

Gledal Žbogarjev nastop – pohvalim! Posebej sem zastrigel z ušesi, ker je v podtonu zazvenelo tisto, kar vedno trdim: NE MUDI SE NAM! PRITISKA ZAGREB! In: KAR KOLI SE DOGOVORI, MORA SPREJETI JAVNOST (torej ljudstvo).

Še zlasti pozitivno je, da je odločno pribil, da bo hrvaškemu kolegu povedal, da ni dobro, da se Hrvaška glede problemov, ki jih ima s pridruževanjem EU, izgovarja na Slovenijo in celo na zadeve z mejo. To je res primerno. Imel bo pa seveda pošastno težko delo, ker je Rupel vse totalno razsul.

A pišem zlasti zaradi mnenja predstavnika italijanske manjšine Roberta Battellija. Ta je povedal nekaj, kar docela pritrjuje moji tezi, da je treba izhodišča iskati v relevantnih zgodovinskih dejstvih. Opozoril je namreč, kako narobe je, da se stvari v zvezi z mejo postavlja skoraj izključno na ETNIČNO osnovo. Prav to je namreč resnično katastrofalna napaka. Iz več razlogov. Na enega naj pokažem.

Kakor koli že gledamo na zgodbo 20. stoletja v zvezi z nami, z našo državnostjo in mejami, ni nobenega dvoma, da so se tiste spremembe, katerih generatorji so bili naši sosedje, dogajale – in to dosledno v NAŠO ŠKODO – na šovinističnih temeljih. To velja za vse: italijanska iredenta je šolski primer šovinističnega besnila. Avstrijsko protislovensko nemškutarjenje je uničilo polovico slovenskega prebivalstva na Koroškem in Štajerskem. Hrvaški fašistoidni šovinizem je v svojem epigonstvu in popolni neutemeljenosti sicer bolj bedna kreatura, zato pa nič manj podlo morilska. Grobovi tulijo. In vsi trije šovinizmi so še vedno gonilo aktualne politike vseh treh sosedov.

V nasprotju z naštetim pa na slovenski strani – pa naj to zveni še tako paradoksalno – ni bilo etnično utemeljene nestrpnosti, kaj šele šovinizma. Že samo to, kar se je zgodilo, pripoveduje o tem: vsa slovenska ljudska in politična energija je bila usmerjena v odpovedovanje lastni državnosti in brez kakršne koli misli na ozemeljsko ekspanzijo. Kot logična posledica take drže (o tem glej moj tekst Slovenci – žrtve nacifašističnega ekspanzionizma sosedov, Revija SRP, 79-80/2007) se je zgodilo, da je bila Slovenija leta 1918 namesto državne afirmacije in oblikovanja prebivalstveno in ozemeljsko zaokrožene državne skupnosti prvič v zgodovini razkosana, prebivalstvo razpršeno v štiri različne države, gospodarsko in ozemeljsko pa docela osiromašena.

Dejstvo je torej, da geneza sedanje slovenske države nikoli niti za trenutek ni imela nacionalističnih, etnično izključevalnih značilnosti. To jo v bistvenem popolnoma razlikuje od dogajanj pri omenjenih sosedah, posebej pri Hrvaški, katere nebrzdani šovinistični nacionalizem, kot generator državnosti, je svoj vrhunec dosegel šele v našem času in že povzročil grozovite posledice.

NOB je s svojim protifašističnim bojem prispeval k delni popravi velike krivice, ki je Slovenijo in Slovence zadela leta 1919. Stanje na območju Istre, Reke in Kvarnerja pa je ves čas od leta 1919 v taki ali drugačni obliki mirovalo pod okriljem jugoslovanske države ter v okviru takih in drugačnih meddržavnih pogodb Jugoslavija – Italija.

Kar se administrativnega ozemlja RS znotraj Jugoslavije tiče, so bili vis-a-vis Italije vsi dogovori in pogodbe po letu 1991 privzeti na nivo odnosov RS – RI. Nič pa se v tem smislu ni zgodilo vis-a-vis Hrvaške.

Zanašanje na "obstoječe republiške meje" in na sklepe Badinterjeve arbitraže je neprimerno. Prvič, ker te meje nimajo same po sebi nobene mednarodnopravne konotacije, drugič pa, ker je južna soseda vse Badinterjeve sklepe mirno briskirala in sistematično vzpostavljala drugačno stanje na terenu.

Zato, in ker je ETNIČNO izhodišče v načelu popolnoma napačno, v slovenski državni misli pa sploh nikoli ni bilo prisotno, je torej nujno in neizogibno postaviti izhodišča glede meje z južno sosedo na – kot je bilo že večkrat omenjeno – zgodovinsko relevantna politična dejstva, na meje, ki so bile meje slovenskih (politično slovenskih!) dežel in torej v obravnavanem primeru zunanje meje Avstrijskega cesarstva.

Ker morejo biti zgodovinsko upravičene meje Hrvaške vis-a-vis Slovenije v primeru, najbolj ugodnem za Slovenijo, kvečjemu meje Kraljevine Madžarske z Avstrijskim cesarstvom, je evidentno, da je v zvezi s Hrvaško mogoče govoriti o šovinističnem ekspanzionizmu, saj si je ves čas od razpada KuK sistematično prisvajala ozemlja, ki nikoli niso sodila v njen okvir – in to, kar se Slovenije tiče, na vsej črti: od Drave do morja. Da je bil ta ekspanzionizem šovinističen, dokazujejo slovenska trupla in zdesetkani odstotki Slovencev onkraj Kolpe in Sotle, na Reki, na otokih in v Istri. Danes pa Slovenci v ustavi RH seveda sploh niso več ustavno priznani.

Dogajanja na drugih območjih republike Hrvaške med procesom razpada Jugoslavije, etnično čiščenje in množični pomori, so le še dokaz več, da gre za sistem.

Vse navedeno pove, da odnosov ni mogoče graditi na šovinizmu, na stanjih, ki niso mednarodnopravno sankcionirana, in s pozicij izvršenih dejstev. Slovenija se mora trdno zavedati, da ni nastala na etnično izključujočih principih, da je bil njen nastanek in obstoj izključno v znamenju krčevitega boja za obstanek pred brezobzirnim hlastanjem vseh sosedov po slovenski zemlji in dobrinah, da žrtve in obsežna, protipravno odvzeta ozemlja s strani južne sosede še nikoli doslej niso bila predmet resne, kompetentne in na mednarodnem pravu temelječe presoje. Kaj šele pogajanj in dogovorov.

Na "mejno vprašanje med RS in RH" je torej treba gledati skozi to optiko. Še posebej pa je nujno in neizogibno, da se o tem povpraša prizadete ljudi –prebivalce tistih delov slovenskih dežel, ki si jih je protipravno prilastila južna soseda (največ seveda po zaslugi nekompetentne slovenske politike).

 

(8. 11. 2009)

 

 

ODPRTO PISMO (I)

 

Spoštovani gospod profesor! V (pre)davno minulih dneh dragoceni sogovornik.

 

Z zadovoljstvom sem sledil Vašim intervencijam v zvezi s tretjo demontažo Slovenije v enem samem stoletju. To mi gotovo verjamete, saj poznate moja stališča in tudi gotovo veste, kdo "suflira" Plemenitemu.

Glede odprtih vprašanj vis-a-vis Hrvaške trdno stojim na stališčih:

 

– Z osamosvojitvijo smo se z notranjepolitične ravni dvignili na mednarodnopolitično in seveda tudi na mednarodnopravno. Veljajo torej državnopravni fakti in ne več lokalni, komunalni, administrativni.

– Slovenija se ni ločila od Hrvaške, ker v trenutku (iz)ločitve na drugi strani Rečine-Kolpe-Sotle-Drave ni bilo nobene Hrvaške, marveč YU. Hrvaška je razglasila svojo (iz)ločitev šele 8. oktobra 1991. Upoštevati je torej treba meddržavne meje, tiste, s katerimi je Slovenija (dežele, ki jo sestavljajo) vstopila v SHS .

– Na meddržavni, mednarodnopravni ravni "medrepubliške črte" nimajo prav nobene veljave. Konkretno v zadevi SLO-CRO pa sploh ne, ker jih mednarodne mejne črte iz leta 1918, ki nikoli niso bile ukinjene (so "pavzirale"), daleč nadkriljujejo po relevanci in upravičenosti kot podlaga za kakršno koli odločitev. Glede na to, da so pri prenagljenih Badinterjevih formulacijah imeli preveliko vlogo nelegalni razlogi, in ker je zadaj več kot očitno ekspanzionizem sosednje fašistoidne tvorbe, povrhu pa famozne "republiške meje" evidentno niso določene, sprejete, temveč so vir sporov in so večkrat kršene – torej glede na vse to Badinter in "ustavne izjave" nimajo nobene teže. Niso "na mizi"! Na državnopravni ravni, ki je od trenutka osamosvojitve naprej edina upoštevanja vredna, je torej temeljno izhodišče za kakršen koli pogovor stanje in meja iz leta 1918, se pravi črta Rečina-Kolpa-Žumberak-Sotla in Drava od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo.

– Poleg omenjenega izhodišča, ki predpostavlja državnopravno legitimiteto in ozemeljsko celovitost slovenskih dežel – posebej še Primorske od Vršiča do kvarnerskih otokov – je nujno sprožiti tudi preiskavo z eventualno kazensko ovadbo zaradi zločinov proti državi, storjenih v vladi Lojzeta Peterleta in posebno o njegovem delovanju (izročitev Istrskih železnic in premoženja Zagrebu) ter o delu ministrov za obrambo, za zunanje zadeve in za notranje zadeve, ker niso:        

– ravnali skladno s svojim položajem in odgovornostjo;

– niso zavarovali integritete in ozemeljske celovitosti tistih delov slovenskih dežel, katerih status leta 1918 in kasneje ni bil mednarodnopravno posebej urejen.

– Posebej je treba preiskati ravnanje obrambnega ministra Janeza Janše, ker je med vojno za Slovenijo, ko je general Čad zaprl Zagrebu dostop do Reke in Istre, dopustil transport oklepnikov hrvaške vojske z bojnimi znamenji prek slovenskega ozemlja skozi Unec in Postojno v Istro.

 

Dragi in spoštovani gospod profesor! Do helsinških sklepov je bilo mogoče meddržavne meje spreminjati ali z vojno ali z meddržavnimi dogovori na podlagi preskusa ljudske volje. Vojna je vsaj za sedaj ad acta kot sredstvo za spreminjanje meja. Ostaja pa imperativ, da brez preskusa ljudske volje in ustreznih mednarodnopravnih postopkov ni mogoče spreminjati meddržavnih meja. Ker je edina meja, ki je kadar koli ločevala slovenske dežele od tistega, kar se danes imenuje Republika Hrvatska, vedno bila in ostaja meddržavna meja, je skladno s helsinško listino ni mogoče spreminjati. Z osamosvojitvijo je avtomatično stopila znova v veljavo, saj ni bila nikoli v ničemer spremenjena kot meddržavna meja. Ker so bila ozemlja dežel obakraj te mejne črte znotraj ene državne skupnosti, namreč meja ni igrala svoje vloge. Jo je pa znova pridobila z razpadom skupne države. Avtomatično. In edino od te točke naprej se slovenska politika sme pogovarjati, če komu to dejstvo ni všeč.

V luči helsinških principov so bile pavšalne, arbitrarne in ad hoc odločitve o meji – pa naj gre za Badinterjevo arbitražo ali "Temeljno ustavno listino" – povsem brezpredmetne, saj niso izpolnjevale pomembnega pogoja: prizadetega prebivalstva ni nihče nič vprašal. Prizadeti prebivalci pravzaprav nikoli, odkar se je pred stoletjem začelo norčevanje iz ljudi in zakonitosti, o ničemer, kar zadeva državno mejo, o kateri je govor, niso dobili priložnosti izraziti svojo voljo. Seveda tudi ni bilo nobene tovrstne konference, kar je toliko hujši problem, ker se je zgodila vojna, ki brez mirovne konference ne more biti končana.

Glede na to, da noben del, ki se je leta 1918 vključil v skupno državo, danes nima urejenih medsebojnih meja (Makedonija se ni vključila!), ni dvoma, da je ustrezna mednarodna (mirovna) konferenca neizogibna in nujna. Ne le zaradi temeljnih načel zakonitosti in verodostojnosti, predvsem in zlasti tudi zato, ker ni mogoče dovoliti, da bi s sredstvi vojne in genocidnega etničnega čiščenja pridobljena tuja ozemlja ostajala v lasti in posesti izvajalcev zločinskih dejanj. To seveda velja v prvi vrsti (če ne edino) za Zagreb.

Absolutno nujno je torej, spoštovani gospod profesor, takoj "ustaviti konje" in začeti pripravljati mednarodno mirovno konferenco, sicer vojna v Jugoslaviji ni končana; kar se pa naših dežel tiče, so v taki situaciji nenehno izpostavljene nevarnosti, da sosedje, s katerimi so mejaške zadeve sicer urejene, v imenu miru in stabilnosti sprožijo za nas zelo neugodne procese.

 

Prav lepo vas pozdravljam.

Ljubljana, 17. oktobra 2009

 

 

ŠE K SPORAZUMU O ARBITRAŽI

 

Pričujoči zapis se nanaša na premierov odgovor na poslansko vprašanje dne 16. 11. 2009. Premier je tokrat jasno povedal: "Za nas je presečni datum 1991". Opozicija govori o datumu nastanka združene države, ki je razpadla. In kaj je razlika med 1918 in 1991?

 

Leta 1918 je bila med deželami, ki so pod vlado Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v Kraljevino SHS , poznejšo Jugoslavijo, in drugimi pokrajinami nove države natančno določena in zaznamovana meddržavna meja, ki je do današnjega dne nikoli noben akt v ničemer ni spremenil. Dokler sta bili na obeh straneh te meje federalni socialistični republiki brez mednarodnopravne subjektivitete, meja ni imela svoje meddržavne vloge. Ta se je sama po sebi znova pokazala med drugo svetovno vojno, ko je nacistični blok ustanovil t. i. Nezavisno Državo Hrvatsko, in je bila v veljavi do sesutja te državne tvorbe leta 1945. Seveda se je znova pojavila ob razpadu zvezne države leta 1991, saj nekaj more razpasti le na tiste dele, iz katerih je nastalo. Zakaj takrat nihče ni hotel tega dejstva opaziti in še manj upoštevati ter so odgovorni in ostali v odločanje vpleteni ravnali v nasprotju z meddržavnim pravom, je posebno vprašanje. In to bi bilo zaradi dogodkov, ki so sledili, tudi usodno za Slovenijo, če bi ne bilo pravkar podpisanega sporazuma, da se odločitev prepusti tretjemu subjektu –arbitražnemu tribunalu.

 

Sporazum namreč s svojo jasno dikcijo, opredelitvami in zahtevami nesporno derogira vsako dosedanjo odločitev v zvezi z mejo. Niti z eno besedico (niti člen, ki ga je s "presečnim datumom" v odgovoru očitno imel v mislih premier, ne govori o tem) ni določeno, kje trenutno poteka meja med državama. Zagotovo torej ne more veljati nobena dosedanja odločitev – niti Badinterjeva niti ona iz ″Temeljne ustavne listine″. Še najmanj pa kake fiksne ideje birokratov. Če pa velja katera od teh odločitev, potem Sporazum o arbitraži ne more veljati, saj zavaja arbitre in obe stranki v postopku.

Ni nobenega dvoma, da lahko skladno s podpisanim sprazumom Tribunal sam in popolnoma po svoji volji, skladno z argumenti, ki ustrezajo načelom in pravilom meddržavnega prava, odloči o celotnem poteku meje tako na kopnem kot na morju. Če bi bil potek meje kjer koli in kakor koli vnaprej določen oziroma če bi bilo odločanje Tribunala kakor koli omejeno, bi to v sporazumu moralo biti zapisano. A o tem ni niti besedice. Tribunal se mora ravnati po načelih in pravilih international law (v angleščini, da ne bo nesporazuma, kaj to pomeni!) in sme upoštevati pri odločitvah v zvezi z akvatorijem načelo pravičnosti in dobrososedskih odnosov. Kje je tu mogoče opaziti kako Savudrijsko valo ali kakšen Drnovšek-Račanov dimnik? Gre izključno za to, da more Tribunal zaradi dobrososedstva in pravičnosti modificirati katero od odločitev, ki je sicer v skladu z načeli in pravili international law. Samo za primer: Ker po teh načelih in pravilih ni nobenega dvoma, da sodi Istra z otoki kot del celovite dežele Primorske k Republiki Sloveniji, more Tribunal preprečiti kolaps v Zagrebu tako, da pomakne mejo kam višje proti severu in s kakim dimnikom – tokrat hrvaškim! – omogoči Zagrebu da ima košček morske meje z Italijo.

 

Sporazum o arbitraži je torej lahko zgodovinski dosežek, a le pod pogojem, da vlada v Memorandum zapiše edini argument, ki izpolnjuje v Členu 4 zapisani pogoj – to pa je meddržavna meja v času, ko je nastala Kraljevina SHS . Drugi akti in dejstva meddržavnega značaja v zvezi z ozemljem današnjih držav RS in RH se do leta 1991 tičejo izključno države Jugoslavije in države Italije. Akti notranjega prava, upravne in administrativne odločitve pa na meddržavni ravni nimajo nobene vloge. Lahko so pomembni, če ne obstaja noben dokument, ki ustreza zahtevi iz Sporazuma. Toda ta več kot očitno obstaja in Slovenija ga je dolžna zapisati v Memorandum. Ne sme pa dodajati nobenih dejstev in aktov, ki pogoja iz Sporazuma ne izpolnjujejo, saj s tem po eni strani relativizira moč glavnega in edinega argumenta, po drugi strani pa legitimira argumente nasprotne strani, ki sicer v nobenem primeru ne izpolnjujejo zahteve iz Sporazuma.

 

In ne nazadnje: gospod premier je imel prav, ko je povedal, da je "za nas presečni datum 1991". Tako je! Leta 1991, ko sta obakraj vedno obstoječe meddržavne meje iz leta 1918 nastala nova subjekta meddržavnega prava, je ta meja znova postala relevantna. Povsem enako, kot je postala leta 1941, ko niti nacistični botri novonastali tvorbi NDH niso dovolili, da bi posegla le milimeter na nikdar njeno slovensko ozemlje – ne na območju Istre z otoki, še manj prek Drave v Medmurju.

 

V zvezi s "presečnim datumom" torej ni niti najmanjše nesloge, kakor je poskusil dopovedati prvi minister v svojem odgovoru. Ne! Nobene nesloge ni, vsi vemo in se zavedamo, da je presečni datum 1991, ko bi morali uveljaviti pred letom 1918 in med drugo svetovno vojno obstoječo meddržavno mejo, ki ustreza vsem kriterijem in načelom meddržavnega prava.

 

Podpisani Sporazum o arbitraži je torej priložnost, da se končno izniči katastrofalno – celo zločinsko – ravnanje komunističnih in za njimi Demosovih oblastnikov, in da, sicer z zamudo, a vendarle, Republika Slovenija omogoči arbitražnemu tribunalu da razsodi v skladu z meddržavnim pravom.

Zato pozivam, da vlada pripravi Memorandum, kakor je tu povedano.

 

(18. 11. 2009)

 

 

 

English