Lives Journal 1

Andrej Lenarchich

 

 

SPORAZUM O ARBITRAZHI

 

Slovensko-hrvashke zadeve s podpisom she zdalech niso zakljuchene. Je sicer vse zelo natanchno  vnaprej premishljeno in pripravljeno, vendar se pri ratifikaciji, chetudi se na obeh straneh izmikajo (pre)zahtevni ustavni vechini v parlamentu, lahko kaj zatakne. Igrarije vladajoche koalicije in opozicije z referendumi prav tako sodijo med orodja, ki jih je mogoche zlorabiti.

A vzemimo, da je sporazum tu in da bo tribunal takoj, ko Hrvashka podpishe pristop k Evropski skupnosti, zachel z delom in verjetno razmeroma hitro odlochil. Glede na to, da praktichne izkushnje in sploh vse, kar slovenska javnost ve o odnosih z juzhno sosedo, upravichuje misel, da se nikoli ne bo mogoche o nichemer dogovoriti neposredno med obema drzhavama, je vech kot ochitno edina mozhnost vsiljena odlochitev nekoga tretjega – ali arbitrazhnega tribunala ali kake mednarodne konference. Ker je o mednarodnih konferencah znano vsaj to, da se iz goshchave mnenj in interesov tezhko kaj prida izcimi, vse skupaj pa traja in traja, je razumno, da se odlochanje prepusti posebnemu tribunalu. Najbolj pozitivno pri tem je, da bo njegova odlochitev obvezna za obe drzhavi in bo tudi udejanjena.

 

Za slovensko politichno, posebej pa tudi za druzhbeno in drzhavnopolitichno sceno je znachilno popolno pomanjkanje drzhavotvornosti, pojmovna zmeda in odrekanje lastni dedishchini in identiteti. Tako je na prvi pogled ochitno, da nam tujci niso skoraj nichesar ukradli, le pobrali so, kar smo Slovenci zanemarili ali (za)pustili. In celo danes, po toliko desetletjih krutih izkushenj, she vedno hvalimo napachne korake.

Za ilustracijo:

Ko je avstrijski cesar, sicer oddavna (predvsem!) slovenski knez, Franc Jozhef, obiskal Celovec in je slishal slovensko govorico Matije Ziljskega, je pripomnil: »Kaj tu po slovensko?« In Ziljski je odlochno izjavil: »Ja, Slovenci od tu do Vladivostoka.« Seveda je bila izjava popolnoma neumestna, neresnichna in she zlasti shkodljiva. Le kateremu suverenu bi se ob taki izjavi ne najezhila »nacionalnovarnostna kozha«? In sploh bi bilo edino primerno, da bi gospod Ziljski rekel: »Seveda, od nekdaj, kakor ste od nekdaj vi nash izvoljeni knez.« Ali kaj podobnega. In nich drugache ni na primer z vedno tako slavljeno selitvijo lavantinskega shkofijskega sedezha iz Sht. Andrazha v Maribor. Zhe res, da se je vzpostavilo novo slovensko cerkveno sredishche, a zakaj je bilo treba hkrati prepustiti Celovec in Gradec nemshtvu? Zakaj, navsezadnje, slovenska politika ni znala odgovoriti na pritisk nemshkega nacionalizma in italijanskega iredentizma drugache, kot da je ideoloshko razdelila stanovalce slovenske domovine, vsem, ki niso trobili v en rog, odrekla celo pravico biti Slovenec, stanovanje, ki ga je napadla shovinistichna plesen sosedov, pa je raje zapustila, kot da bi ga dezinficirala? Namesto da bi slovenski shkofovski vrh podprl ustanovitev slovenske univerze, ki je bila zelo blizu uresnichenju v Trstu, takrat najvechjem slovenskem mestu, je visoki kler raje na dunajskem dvoru zmanipuliral, da so v cesarskem skladu zbrana sredstva porabili za cerkveno srednjo sholo. Seveda, tako nemshko kot slovensko elito je skrbelo, da bi nastalo prevech svobodomiselnih slovenskih intelektualcev. Lahko nastajajo, a le pod kontrolo ...

 

Ker je bilo na Slovenskem tudi vse politichno vrenje od pomladi narodov leta 1848, ko so se povsod drugod oblikovale nacionalne elite, strogo pod nadzorom in v sluzhbi nenapisanega »gentleman agreement« (slovenski Cerkvi religija, kultura in folklora, Dunaju pa oblast, vojska in diplomacija), je razpad tisochletne drzhavne skupnosti, v kateri so bile slovenske dezhele konstitutivni del z lastno mednarodnopravno subjektiviteto, zalotil Slovence drzhavotvorno popolnoma nepripravljene. Vsa energija se je desetletja troshila za ideoloshke boje, za odrivanje drugache mislechih in za preprichevanje ljudstva, da je podreditev Balkanu edina mozhnost za prezhivetje. Tako je vodilna slovenska elita Slovence pahnila s polozhaja konstitutivne nacije v velikem drzhavnem sistemu v balkanski ponor in jih razkosala v na smrt obsojene manjshine v shtirih tujih drzhavah. Tezhko bi tudi ugovarjali trditvi, da te vodilne slovenske sile nosijo zaradi tega vso odgovornost za vse katastrofe, pokole in izgube, ki so potem Slovence doletele v skoraj sto letih.

Ni nobeno chudo, da slovenska javnost nima razchishchenih osnovnih pojmov o svoji zgodovini in drzhavnosti. Iz drzhavnopravne subjektivitete slovenskih dezhel Koroshke, Primorske, Kranjske, Shtajerske smo se znali le norchevati, che smo jo sploh opazili. Le zakaj bi nam jo potem drugi ponujali oziroma bi je ne vzeli zase? Namesto da bi s »slovenske« strani odmevalo geslo Koroshka ena in nedeljiva!, je z njim po slovenskih buticah mlatil koroshki shvabski prihajach! In taka je zgodba ne le na Koroshkem, ne le danes oziroma sinochi, marvech povsod in vedno, kjer smo Slovenci doma. Ni bilo junaka, ki bi leta 1991 povzdignil glas, da je Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) »ena in nedeljiva«, vedno slovenska dezhela, s svojo drzhavnostno legitimiteto, drzhavljani, teritorijem, mejo, pravom. Seveda, le kako bi, saj ne o Primorski ne o »dezhelah« nihche ni smel nich vedeti. Che zhe kaj, je bilo treba o drzhavi vedeti, da kot ostanek burzhoazne ureditve dokonchno odmira. In ker so se pri osamosvojitvenih opravkih na vrh prigrebli skoraj izkljuchno uchenci te kardeljanske »znanosti«, ni chudno, da so raje trgovali z orozhjem, prepushchali sosedom teritorij in premozhenje ter »lovili svoj trenutek«, namesto da bi zavarovali nacionalne interese in ozemeljsko celovitost Primorske in drugih slovenskih dezhel, ki so se leta 1918 zdruzhile v SHS in kasnejsho Jugoslavijo, leta 1991 pa so, avtomatichno enake, kot so bile ob zdruzhitvi, tudi zapushchale skupno drzhavo.

Pomanjkanje (samo)zavesti ter indoktrinacija sta tako totalna, da noben glas razuma ne pride do veljave. Jugoslovanski shovinizem je zradiral she tisto, kar je po stoletnem »narodnozashchitnishkem« masakru ostalo: avtohtonost je postala psovka. Govoriti o venetskih recheh in karantanski drzhavi ni znanstveno. Pozaba je prekrila »turshke« vpade in herojski boj Slovencev za prezhivetje. Izginila je Soshka fronta in brezmejna junashtva Slovencev so pokopana s pobitimi. Praznino strokovnjashkih glav je zapolnila slama »druzhbenih ved«, ki ne le da nichesar ne vedo, temvech sploh nochejo vedeti nichesar o Sloveniji, slovenski drzhavni zgodovini, slovenskih drzhavah – dezhelah, o slovenskih mejah. Prav z olajshanjem sprejmejo vsako floskulo iz tujih ust, da se le izognejo nevarnosti, da bi po naravni logiki vendarle kdaj uganili – bleknili – kakshno pravo besedo.

 

Vse to in she mnogi drugi razlogi so botrovali nedrzhavotvornemu ravnanju odgovornih v odlochilnem chasu osamosvajanja. Diletantizem je ne opaziti, da je mednarodnopravna raven nekaj drugega kot drzhavna. V maniri krajevnih skupnosti so se lotili drzhavnih zadev. »Republiko« imajo she dandanashnji za »drzhavo«, saj se nikakor ne morejo lochiti od poimenovanja »republishki« za stvari, ki so »drzhavne«. Kot subjekt mednarodnega prava, kar je Slovenija postala, ko je 25. junija 1991 razglasila in uveljavila drzhavno suvereniteto, so se mirne dushe pogovarjali in dogovarjali ter sprejemali pod ustavnim naslovom kljuchne zaveze, na drugi strani mize je bil pa geografski pojem oziroma privatno podjetje nekega Tudjmana, saj je bila Hrvashka do 8. oktobra 1991, ko je razglasila in uveljavila svojo samostojnost, she del Jugoslavije. Funkcionarji in strokovnjaki nashe drzhave she danes tega niso opazili in seveda niti ne poskushajo razumeti, da noben dogovor na tako defektni, nelegalni in nelegitimni ravni ne velja nich niti ne obstaja. Toliko manj, ker nobenega tako sprejetega dokumenta niso po vzpostavitvi normalnega stanja – torej ko se je na drugi strani mize vendarle pojavil ustrezen subjekt – naknadno ratificirali, kot se spodobi in je v navadi.

Ker je iz navedenega razvidno, da je shlo za diletantizem in nekompetentnost odgovornih slovenskih funkcionarjev in drzhavnikov, je prav, da se tukaj osvetli ozadje z razlogi, zakaj sosednja nekdanja jugoslovanska republika ni uveljavila svoje suverenitete hkrati s Slovenijo. Nekako na pol skrivaj in sramezhljivo je le sprejela slabo prepisano kopijo slovenske izjave, potem pa vse skupaj skrila v predal. Seveda! Predsednik zveznega izvrshnega sveta je bil tudi Hrvat. In Tudjman je vedel: che Zagreb razglasi samostojnost, potem pa izpolni dogovor in ne ovira – torej spusti – JLA s svojega ozemlja nad suvereno Slovenijo, je avtomatichno agresor. Hrvashka se ne bi mogla izogniti vsem temu dejstvu ustrezajochim posledicam. Bila bi agresor in bi odgovarjala. To pa seveda spretnjakovichem nad Ilico nikakor ni ustrezalo – so pach imeli she druge rachune in so raje malo pochakali, med agresijo pa so na hitro ukradli she kaj vech od tistega, kar so zhe tako imeli namen ukrasti. Niso pa premeteni zlikovci rachunali, da se bo zgodil brionski moratorij, in ta jih je doletel v stanju jugoslovanske republike, Slovenijo pa v statusu subjekta mednarodnega prava. Shlamastika posebne vrste je seveda, da slovenski »drzhavniki« – v resnici trgovchichi z vrechami mark – teh dejstev niso znali ali hoteli ali smeli opaziti. Zato je Zagrebu uspelo prejadrati moratorijske mesece brez kake shkode. Res pa je, da zaradi tega prevarantstva kasneje niso smeli na to opozarjati in zahtevati sicer obichajnega naknadnega preverjanja vsega dotlej dogovorjenega. Tako so sprejeti dokumenti ostali neveljavni, neobstojechi, a – spet ! – Slovenci tega niso niti opazili. Raje so jadikovali o Piranskem zalivu in sosedom za denar slovenskih davkoplachevalcev gradili protipoplavne nasipe ob Muri.

Groteska posebne sorte je she en ne ravno nepomemben drobec iz neskonchne vrste dosezhkov prikoritene komsomolske kvazi elite, povezan s to pomursko epopejo. Ko je predsednik hrvashke vlade Sanader vzvisheno prishel pogledat, kaj neki ropotajo oni Kranjci tam ob Muri, ga je prichakal slovenski premier Jansha. In je meni nich tebi nich prisedel v avto predsednika druge drzhave, ki ga je lastnorochno, rezhech se, popeljal po (dotlej) slovenskem ozemlju. Seveda, le kaj naj se sanja uchencu kumrovshkega drzhavotvorja vsaj o protokolu, che zhe ne o suvereniteti ali celo o pojezdu!

 

Nevzdrzhno, docela protipravno stanje na slovensko-hrvashki meji je le she en klavrn dosezhek pomladne slane. Kolikshna bo namrech shkoda, ko se bodo odprli neporavnani rachuni skladishchnikov in trgovchichev med balkanskimi vojnami, je namrech prevech grozno zhe pomisliti. Ne nazadnje jih imamo kar nekaj za vratom v aktivni politiki. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati. Zato je manj boleche razpravljati o zavozlani zadevi z mejo, chetudi gre za krucialne drzhavnopravne rechi in za odgovornost. In seveda je obstojechi problem dosezhek istih barvastih kalinov.

 

Po skoraj dveh desetletjih se je s podporo velesile, ki je imela veliko opravka z usodo Slovencev in slovenskih dezhel zhe na zachetku te »slovenske zgodbe« ob koncu prve svetovne vojne, zachelo novo poglavje. Aktualni slovensko-hrvashki sporazum o arbitrazhi je zachetek nepovratnega procesa, katerega rezultat bo zavezujoch in ga bosta morali obe strani pod mednarodnim pritiskom dokonchno vsrkati v svojo drzhavno realnost.

Danes, ko javnosti she niso poznane vse podrobnosti, zlasti zapisniki pogovorov predsednika Wilsona v Parizu s slovenskimi reprezentanti, posebno s knezoshkofom Jeglichem in z delegacijo, v kateri je bil tudi dr. Lambert Ehrlich, je tezhko verjeti, da je podoba takratnega dogajanja jasna in objektivna. Vsekakor pa je ochitno, da niti she taka pripravljenost velesile, kot je bila takrat Amerika, in njenega predsednika, da Sloveniji prizna drzhavno suvereniteto, ni mogla imeti uchinka, saj slovenska politika za kaj takega sploh ni bila pripravljena. V nasprotju na primer s Cheshko, za katero je Masaryk ves chas vojne intenzivno gradil doma in na tujem okolishchine, ki so potem same po sebi povedle Chehe v suvereno drzhavo, she vech – Slovencem podobno nerodne Slovake so dobili za povrh, medtem pa so slovenski politiki na ves glas razgrajali o »troedinem plemenu« in o »Jugoslaviji, edini reshitvi«. Seveda so se zli duhovi na Kaptolu in Grichu ter nad sotochjem Save in Donave nasladno hahljali. Bogata (za tamkajshnje razmere) in civilizirana slovenska chreda je sama rinila v njihov hlev. Nekaterim je bila celo odvech. A obsedenost kvazi narodnih zashchitnikov na Slovenskem je bila brezmejna. She srecha, da je predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, Jozhef vitez Pogachnik, sporochil centralni vladi na Dunaju odlochitev Narodnega sveta, da prevzema vso oblast in upravo v slovenskih dezhelah, ki jih je taksativno nashtel: Primorska z Istro, Kranjska, slovenski del Koroshke in slovenski del Shtajerske. Tako vsaj poznamo pomembno resnico. Skladno z uradnim stalishchem dotedanjega suverena in centralne vlade glede razpada Avstrijskega cesarstva, je s tem, ko je dunajska vlada sporochilo akceptirala, Narodni svet postal suverena oblast v nashtetih slovenskih dezhelah oziroma njih delih. Tu se pojavi vprashanje: che je modra ljubljanska vlada znala omeniti celovito Primorsko (torej skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki), chemu je bilo treba vnaprej in kar na pamet govorichiti o »slovenskih delih« Koroshke in Shtajerske? Za vsako normalno vlado bi bilo glede na znane zgodovinske in dejanske okolishchine samo po sebi umevno, da nachelno sodijo pod oblast ljubljanskega Narodnega sveta vse slovenske dezhele kot celote. Che komu to ne bi ustrezalo, bi bil kasneje she vedno chas za ugotavljanje stanja in za legalne postopke razchishchevanja. Toda ne, politichni prvaki, ki so tedaj prevzeli odgovornost za usodo Slovencev in njihovih dezhel, so raje vnaprej razkosavali svoje dezhele; z grozhnjo, da bodo vse skupaj izrochili mrachnemu balkanskemu monarhu, pa so vzbudili ostro nasprotovanje celo mnogih etnichnih Slovencev, in to se je pri kasnejshem plebiscitu na Koroshkem tudi usodno mashchevalo. Od vechjega dela Shtajerske  pa so se slovenski voditelji poslovili kar na hitro, chetudi celo v Gradcu ni bilo malo vnetih za »slovensko stvar«.

Defetizem, kapitulanstvo, kolaborantsvo in kar je she nedrzhavotvornega smetja –to je krojilo usodo bornega preostanka Slovencev, ki jih je potem doletela she katastrofa druge svetovne vojne, kapitulacije, izgnanstva in genocidne morije. Jugoslavija je po zmagi sicer (pri)dobila skoraj vso dezhelo Primorsko, a slovenska uprava z njo ni vedela kaj pocheti in jo je vechji del brez komentarja prepustila hrvashkim uradnikom. Nobeno nakljuchje torej ni, da se je v osamosvojitvenem vrenju hrvashka uprava znashla na sredini Piranskega zaliva, ter ne le na desnem, marvech sedaj zhe tudi na levem bregu Mure, v podgorjanskih vaseh v Beli krajini in v snezhnishkih samotah. Celo vrh pravne stroke je uradno razglashal, da Slovenija ni pomorska drzhava, da nima izhoda na odprto morje in da je, skratka, teritorialno prikrajshana drzhava. O v nebo vpijochem dejstvu, da gre le za intelektualno in narodnozavedno prikrajshanost teh kvazistrokovnjakov, seveda ni govoril nihche.

 

Tako stanje se je sedaj znashlo na papirjih pripravljenega sporazuma o arbitrazhi, ki ima zadaj mochnega botra, da se po nakljuchju ne bi znova prevech zavozlalo.

 

Sporazum dolocha predmet in nachin odlochanja arbitrov. Predmet odlochanja je meja na morju in meja na kopnem (Tochka 3/1/a). Preprosto. Torej tribunal lahko odlocha o vsej meji, kakor se mu zahoche, dokler uposhteva osnovno pravilo, da razsoja na podlagi mednarodnega prava (Tochka 4/1/a). Hkrati mora tribunal odlochiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o rezhimu v akvatoriju (3/1/b/c) ter pri tem uposhtevati tudi nachelo pravichnosti/sorazmernosti in dobrososedskih odnosov (Tochka 3/1/b). To je vse, kar pishe glede tega. Pomeni pa, seveda, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava.

Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo in v njegovi optiki nimajo prav nobenega uchinka republishke meje, obchinske meje, upravna obmochja, statistichni podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna obmochja, trgovski obichaji in postopki, chesar vsega je polna silno draga in zajetna, a nichvredna (pravzaprav shkodljiva) Bela knjiga MZZ RS iz leta 2006. Prav tako nimajo nobenega pomena in uchinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko (gl. Tochka 5. – po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt); to velja za vse dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko republiko Hrvashko. Ker Hrvashka tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti tako ali tako povsem brez pomena.

Na prvi pogled bi utegnila imeti dolochen pomen Badinterjeva arbitrarna odlochitev, da medrepublishka meja postane meddrzhavna meja. Ta odlochitev ima vsaj dve lepotni napaki:

 

1) Helsinshka listina govori o nespremenjljivosti meddrzhavnih meja v Evropi. Dolocha postopke, ki so potrebni za eventualne spremembe. V slovensko-hrvashkem primeru nich od tega ni bilo sposhtovano.

2) Govoriti o »republishki meji« znotraj enovite skupne drzhave, ko je republika geografski pojem, je eno, toda govoriti o »republishki meji«, ko gre za mejo med dvema drzhavnima subjektoma, pa je drugo. Znotraj enovite skupne drzhave so upravne razmejitve poljubne in razen upravnih nimajo drugih uchinkov. Ko pa naj bi postala »medrepublishka« razmejitev meddrzhavna, nastopijo she vse druge komponente – ozemeljska celovitost, zgodovinske danosti, volja prebivalstva itd.

 

Torej je evidentno, da Badinterjeva odlochitev ne pomeni avtomatichno meddrzhavne razmejitve po chrti, ki je upravno razmejevala dve lokalni upravi znotraj Jugoslavije. Toliko bolj zagotovo, che obstaja in je vsem na ocheh tisochletna meddrzhavna meja na chrti Reka – Kotoriba, ki so jo sposhtovali celo okupatorji med drugo svetovno vojno in niso dovolili svoji nacistichni ustashki zaveznici NDH, da bi s svojo oblastjo segla prek te meje. So pa zato toliko bolj besno zhe med vojno njene oborozhene tolpe vpadale chez mejo in morile slovensko prebivalstvo (npr. mnozhichni pomor vseh moshkih v Planini na Gorjancih), da o pobojih v hrvashkih koncentracijskih taborishchih in she povojnih pomorih v Istri ter med Dravo in Muro ne govorimo. To je potrebno povedati, da ne bo pozabljeno, da so Slovenci v omenjenih krajih s krvjo zapechatili slovenskost zadevne dezhele.

Torej niti Badinterjeva arbitrarna odlochitev ne ustreza kriteriju iz Tochke 4/1/a, kolikor seveda sploh posega v dejansko meddrzhavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko.

Podobno kot pri Badinterju velja tudi za t. i. Temeljno ustavno listino, ki ponavlja »republishko« floskulo; posebno she, ker je enostranska in zato povsem neveljavna, saj zadeva partnerja »prek mize«, ki ga ni! Ni namrech subjekta mednarodnega prava na drugi strani. Hrvashka takrat ni bila suverena drzhava in   z njo ni bilo mogoche sklepati nikakrshnih meddrzhavno zavezujochih dogovorov in she manj kakrshne koli enostranske (samo)zaveze. Chetudi ustavne. Vse doslej nashteto torej ne izpolnjuje pogojev iz Tochke 4/1/a.

 

Edini argument, ki ima vse elemente meddrzhavnega znachaja, je meddrzhavna meja med slovenskimi dezhelami, ki so 1. decembra 1918 vstopile v SHS, in dotedanjo provinco znotraj Kraljevine Ogrske – Hrvashko. Ta meja je tisoch let in vech nesporno mednarodnopravno dejstvo z vsemi atributi, natanchno dolochena in zaznamovana na terenu. Leta 1918 je z vstopom slovenskih dezhel (po Trianonu se jim je pridruzhilo she Prekmurje do Drave, dotlej del Madzharske republike) v SHS / Jugoslavijo ta meja ostala nedotaknjena, a izven funkcije. Med okupacijo v chasu druge svetovne vojne je bila znova sama po sebi veljavna meja med NDH in okupiranimi slovenskimi dezhelami Prekmurje (z Medmurjem!), Shtajerska, Kranjska in Primorska do Reke (slednja je bila vrnjena v okvir Primorske – Venezia Giulia).

Tudi po drugi svetovni vojni te meje ni spreminjal noben mednarodnopravni akt in je tako nedotaknjena dochakala razpad drzhave, ki je bila nastala z zdruzhitvijo slovenskih dezhel in drugih pokrajin. Katastrofalno, vendar povsem v skladu z izprichanimi navadami in ravnanji slovenskih kvazipolitikov in psevdodrzhavnikov, pa je dejstvo, da nikomur od pooblashchenih pri slovenski vladi, v parlamentu ali v politichnih strankah to preprosto razvidno, silno pomembno dejstvo ni padlo v ochi.

Danes je pred nami sporazum o arbitrazhi, ki konchno po sto letih postavlja na mizo slovenske drzhavotvorne argumente. Sporazum sicer pozno, a ne prepozno odpira mozhnost, da Slovenija popravi zamujeno. Ni mogoche obuditi mnozhice padlih in pomorjenih, ni mogoche povrniti brezmejne shkode in nadomestiti izgubljenih eksistenc, toda pred tribunal lahko postavimo tukaj opisano, preprosto, a dokonchno in edino resnico, ki jo mora uposhtevati. Le to resnico, saj nich drugega, kar bo hrvashka stran postavila predenj, nima mednarodnopravnih znachilnosti, ki jih zahteva Tochka 4/1/a.

Morda ni dalech od resnice, da je v Tochki 4/1/b poleg mednarodnega prava predvideno uposhtevanje pravichnosti/sorazmernosti in dobrososedstva predvsem zato, da prepotentnih sosedov, ki si domishljajo, da je vse, chesar se polakomnijo, avtomatichno njihovo, ne bi zadela kap, ko bo tribunal razglasil svojo dokonchno in zavezujocho odlochitev.

 

Mozhno je upanje, da bo tokrat velesila, ki je pred devetimi desetletji premalo pritisnila na mlahave narodnozashchitnishke diletante in ni dovolj pomagala nenavadni, a celo tudi zanjo (prim. Jefferson) dragoceni podalpski naciji, to zgodovinsko napako skushala popraviti.

 

(Ljubljana, 5. 11. 2009) 

 

 

 

English