Lives Journal 1

Andrej Lenarčič

 

SPORAZUM O ARBITRAZHI

 

Slovensko-hrvaške zadeve s podpisom še zdaleč niso zaključene. Je sicer vse zelo natančno vnaprej premišljeno in pripravljeno, vendar se pri ratifikaciji, četudi se na obeh straneh izmikajo (pre)zahtevni ustavni večini v parlamentu, lahko kaj zatakne. Igrarije vladajoče koalicije in opozicije z referendumi prav tako sodijo med orodja, ki jih je mogoče zlorabiti.

A vzemimo, da je sporazum tu in da bo tribunal takoj, ko Hrvaška podpiše pristop k Evropski skupnosti, začel z delom in verjetno razmeroma hitro odločil. Glede na to, da praktične izkušnje in sploh vse, kar slovenska javnost ve o odnosih z južno sosedo, upravičuje misel, da se nikoli ne bo mogoče o ničemer dogovoriti neposredno med obema državama, je več kot očitno edina možnost vsiljena odločitev nekoga tretjega – ali arbitražnega tribunala ali kake mednarodne konference. Ker je o mednarodnih konferencah znano vsaj to, da se iz goščave mnenj in interesov težko kaj prida izcimi, vse skupaj pa traja in traja, je razumno, da se odločanje prepusti posebnemu tribunalu. Najbolj pozitivno pri tem je, da bo njegova odločitev obvezna za obe državi in bo tudi udejanjena.

 

Za slovensko politično, posebej pa tudi za družbeno in državnopolitično sceno je značilno popolno pomanjkanje državotvornosti, pojmovna zmeda in odrekanje lastni dediščini in identiteti. Tako je na prvi pogled očitno, da nam tujci niso skoraj ničesar ukradli, le pobrali so, kar smo Slovenci zanemarili ali (za)pustili. In celo danes, po toliko desetletjih krutih izkušenj, še vedno hvalimo napačne korake.

Za ilustracijo:

Ko je avstrijski cesar, sicer oddavna (predvsem!) slovenski knez, Franc Jožef, obiskal Celovec in je slišal slovensko govorico Matije Ziljskega, je pripomnil: »Kaj tu po slovensko?« In Ziljski je odločno izjavil: »Ja, Slovenci od tu do Vladivostoka.« Seveda je bila izjava popolnoma neumestna, neresnična in še zlasti škodljiva. Le kateremu suverenu bi se ob taki izjavi ne naježila »nacionalnovarnostna koža«? In sploh bi bilo edino primerno, da bi gospod Ziljski rekel: »Seveda, od nekdaj, kakor ste od nekdaj vi naš izvoljeni knez.« Ali kaj podobnega. In nič drugače ni na primer z vedno tako slavljeno selitvijo lavantinskega škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. Že res, da se je vzpostavilo novo slovensko cerkveno središče, a zakaj je bilo treba hkrati prepustiti Celovec in Gradec nemštvu? Zakaj, navsezadnje, slovenska politika ni znala odgovoriti na pritisk nemškega nacionalizma in italijanskega iredentizma drugače, kot da je ideološko razdelila stanovalce slovenske domovine, vsem, ki niso trobili v en rog, odrekla celo pravico biti Slovenec, stanovanje, ki ga je napadla šovinistična plesen sosedov, pa je raje zapustila, kot da bi ga dezinficirala? Namesto da bi slovenski škofovski vrh podprl ustanovitev slovenske univerze, ki je bila zelo blizu uresničenju v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu, je visoki kler raje na dunajskem dvoru zmanipuliral, da so v cesarskem skladu zbrana sredstva porabili za cerkveno srednjo šolo. Seveda, tako nemško kot slovensko elito je skrbelo, da bi nastalo preveč svobodomiselnih slovenskih intelektualcev. Lahko nastajajo, a le pod kontrolo ...

 

Ker je bilo na Slovenskem tudi vse politično vrenje od pomladi narodov leta 1848, ko so se povsod drugod oblikovale nacionalne elite, strogo pod nadzorom in v službi nenapisanega »gentleman agreement« (slovenski Cerkvi religija, kultura in folklora, Dunaju pa oblast, vojska in diplomacija), je razpad tisočletne državne skupnosti, v kateri so bile slovenske dežele konstitutivni del z lastno mednarodnopravno subjektiviteto, zalotil Slovence državotvorno popolnoma nepripravljene. Vsa energija se je desetletja trošila za ideološke boje, za odrivanje drugače mislečih in za prepričevanje ljudstva, da je podreditev Balkanu edina možnost za preživetje. Tako je vodilna slovenska elita Slovence pahnila s položaja konstitutivne nacije v velikem državnem sistemu v balkanski ponor in jih razkosala v na smrt obsojene manjšine v štirih tujih državah. Težko bi tudi ugovarjali trditvi, da te vodilne slovenske sile nosijo zaradi tega vso odgovornost za vse katastrofe, pokole in izgube, ki so potem Slovence doletele v skoraj sto letih.

Ni nobeno čudo, da slovenska javnost nima razčiščenih osnovnih pojmov o svoji zgodovini in državnosti. Iz državnopravne subjektivitete slovenskih dežel Koroške, Primorske, Kranjske, Štajerske smo se znali le norčevati, če smo jo sploh opazili. Le zakaj bi nam jo potem drugi ponujali oziroma bi je ne vzeli zase? Namesto da bi s »slovenske« strani odmevalo geslo Koroška ena in nedeljiva!, je z njim po slovenskih buticah mlatil koroški švabski prihajač! In taka je zgodba ne le na Koroškem, ne le danes oziroma sinoči, marveč povsod in vedno, kjer smo Slovenci doma. Ni bilo junaka, ki bi leta 1991 povzdignil glas, da je Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) »ena in nedeljiva«, vedno slovenska dežela, s svojo državnostno legitimiteto, državljani, teritorijem, mejo, pravom. Seveda, le kako bi, saj ne o Primorski ne o »deželah« nihče ni smel nič vedeti. Če že kaj, je bilo treba o državi vedeti, da kot ostanek buržoazne ureditve dokončno odmira. In ker so se pri osamosvojitvenih opravkih na vrh prigrebli skoraj izključno učenci te kardeljanske »znanosti«, ni čudno, da so raje trgovali z orožjem, prepuščali sosedom teritorij in premoženje ter »lovili svoj trenutek«, namesto da bi zavarovali nacionalne interese in ozemeljsko celovitost Primorske in drugih slovenskih dežel, ki so se leta 1918 združile v SHS in kasnejšo Jugoslavijo, leta 1991 pa so, avtomatično enake, kot so bile ob združitvi, tudi zapuščale skupno državo.

Pomanjkanje (samo)zavesti ter indoktrinacija sta tako totalna, da noben glas razuma ne pride do veljave. Jugoslovanski šovinizem je zradiral še tisto, kar je po stoletnem »narodnozaščitniškem« masakru ostalo: avtohtonost je postala psovka. Govoriti o venetskih rečeh in karantanski državi ni znanstveno. Pozaba je prekrila »turške« vpade in herojski boj Slovencev za preživetje. Izginila je Soška fronta in brezmejna junaštva Slovencev so pokopana s pobitimi. Praznino strokovnjaških glav je zapolnila slama »družbenih ved«, ki ne le da ničesar ne vedo, temveč sploh nočejo vedeti ničesar o Sloveniji, slovenski državni zgodovini, slovenskih državah – deželah, o slovenskih mejah. Prav z olajšanjem sprejmejo vsako floskulo iz tujih ust, da se le izognejo nevarnosti, da bi po naravni logiki vendarle kdaj uganili – bleknili – kakšno pravo besedo.

 

Vse to in še mnogi drugi razlogi so botrovali nedržavotvornemu ravnanju odgovornih v odločilnem času osamosvajanja. Diletantizem je ne opaziti, da je mednarodnopravna raven nekaj drugega kot državna. V maniri krajevnih skupnosti so se lotili državnih zadev. »Republiko« imajo še dandanašnji za »državo«, saj se nikakor ne morejo ločiti od poimenovanja »republiški« za stvari, ki so »državne«. Kot subjekt mednarodnega prava, kar je Slovenija postala, ko je 25. junija 1991 razglasila in uveljavila državno suvereniteto, so se mirne duše pogovarjali in dogovarjali ter sprejemali pod ustavnim naslovom ključne zaveze, na drugi strani mize je bil pa geografski pojem oziroma privatno podjetje nekega Tudjmana, saj je bila Hrvaška do 8. oktobra 1991, ko je razglasila in uveljavila svojo samostojnost, še del Jugoslavije. Funkcionarji in strokovnjaki naše države še danes tega niso opazili in seveda niti ne poskušajo razumeti, da noben dogovor na tako defektni, nelegalni in nelegitimni ravni ne velja nič niti ne obstaja. Toliko manj, ker nobenega tako sprejetega dokumenta niso po vzpostavitvi normalnega stanja – torej ko se je na drugi strani mize vendarle pojavil ustrezen subjekt – naknadno ratificirali, kot se spodobi in je v navadi.

Ker je iz navedenega razvidno, da je šlo za diletantizem in nekompetentnost odgovornih slovenskih funkcionarjev in državnikov, je prav, da se tukaj osvetli ozadje z razlogi, zakaj sosednja nekdanja jugoslovanska republika ni uveljavila svoje suverenitete hkrati s Slovenijo. Nekako na pol skrivaj in sramežljivo je le sprejela slabo prepisano kopijo slovenske izjave, potem pa vse skupaj skrila v predal. Seveda! Predsednik zveznega izvršnega sveta je bil tudi Hrvat. In Tudjman je vedel: če Zagreb razglasi samostojnost, potem pa izpolni dogovor in ne ovira – torej spusti – JLA s svojega ozemlja nad suvereno Slovenijo, je avtomatično agresor. Hrvaška se ne bi mogla izogniti vsem temu dejstvu ustrezajočim posledicam. Bila bi agresor in bi odgovarjala. To pa seveda spretnjakovičem nad Ilico nikakor ni ustrezalo – so pač imeli še druge račune in so raje malo počakali, med agresijo pa so na hitro ukradli še kaj več od tistega, kar so že tako imeli namen ukrasti. Niso pa premeteni zlikovci računali, da se bo zgodil brionski moratorij, in ta jih je doletel v stanju jugoslovanske republike, Slovenijo pa v statusu subjekta mednarodnega prava. Šlamastika posebne vrste je seveda, da slovenski »državniki« – v resnici trgovčiči z vrečami mark – teh dejstev niso znali ali hoteli ali smeli opaziti. Zato je Zagrebu uspelo prejadrati moratorijske mesece brez kake škode. Res pa je, da zaradi tega prevarantstva kasneje niso smeli na to opozarjati in zahtevati sicer običajnega naknadnega preverjanja vsega dotlej dogovorjenega. Tako so sprejeti dokumenti ostali neveljavni, neobstoječi, a – spet ! – Slovenci tega niso niti opazili. Raje so jadikovali o Piranskem zalivu in sosedom za denar slovenskih davkoplačevalcev gradili protipoplavne nasipe ob Muri.

Groteska posebne sorte je še en ne ravno nepomemben drobec iz neskončne vrste dosežkov prikoritene komsomolske kvazi elite, povezan s to pomursko epopejo. Ko je predsednik hrvaške vlade Sanader vzvišeno prišel pogledat, kaj neki ropotajo oni Kranjci tam ob Muri, ga je pričakal slovenski premier Janša. In je meni nič tebi nič prisedel v avto predsednika druge države, ki ga je lastnoročno, režeč se, popeljal po (dotlej) slovenskem ozemlju. Seveda, le kaj naj se sanja učencu kumrovškega državotvorja vsaj o protokolu, če že ne o suvereniteti ali celo o pojezdu!

 

Nevzdržno, docela protipravno stanje na slovensko-hrvaški meji je le še en klavrn dosežek pomladne slane. Kolikšna bo namreč škoda, ko se bodo odprli neporavnani računi skladiščnikov in trgovčičev med balkanskimi vojnami, je namreč preveč grozno že pomisliti. Ne nazadnje jih imamo kar nekaj za vratom v aktivni politiki. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati. Zato je manj boleče razpravljati o zavozlani zadevi z mejo, četudi gre za krucialne državnopravne reči in za odgovornost. In seveda je obstoječi problem dosežek istih barvastih kalinov.

 

Po skoraj dveh desetletjih se je s podporo velesile, ki je imela veliko opravka z usodo Slovencev in slovenskih dežel že na začetku te »slovenske zgodbe« ob koncu prve svetovne vojne, začelo novo poglavje. Aktualni slovensko-hrvaški sporazum o arbitraži je začetek nepovratnega procesa, katerega rezultat bo zavezujoč in ga bosta morali obe strani pod mednarodnim pritiskom dokončno vsrkati v svojo državno realnost.

Danes, ko javnosti še niso poznane vse podrobnosti, zlasti zapisniki pogovorov predsednika Wilsona v Parizu s slovenskimi reprezentanti, posebno s knezoškofom Jegličem in z delegacijo, v kateri je bil tudi dr. Lambert Ehrlich, je težko verjeti, da je podoba takratnega dogajanja jasna in objektivna. Vsekakor pa je očitno, da niti še taka pripravljenost velesile, kot je bila takrat Amerika, in njenega predsednika, da Sloveniji prizna državno suvereniteto, ni mogla imeti učinka, saj slovenska politika za kaj takega sploh ni bila pripravljena. V nasprotju na primer s Češko, za katero je Masaryk ves čas vojne intenzivno gradil doma in na tujem okoliščine, ki so potem same po sebi povedle Čehe v suvereno državo, še več – Slovencem podobno nerodne Slovake so dobili za povrh, medtem pa so slovenski politiki na ves glas razgrajali o »troedinem plemenu« in o »Jugoslaviji, edini rešitvi«. Seveda so se zli duhovi na Kaptolu in Griču ter nad sotočjem Save in Donave nasladno hahljali. Bogata (za tamkajšnje razmere) in civilizirana slovenska čreda je sama rinila v njihov hlev. Nekaterim je bila celo odveč. A obsedenost kvazi narodnih zaščitnikov na Slovenskem je bila brezmejna. Še sreča, da je predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, Jožef vitez Pogačnik, sporočil centralni vladi na Dunaju odločitev Narodnega sveta, da prevzema vso oblast in upravo v slovenskih deželah, ki jih je taksativno naštel: Primorska z Istro, Kranjska, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske. Tako vsaj poznamo pomembno resnico. Skladno z uradnim stališčem dotedanjega suverena in centralne vlade glede razpada Avstrijskega cesarstva, je s tem, ko je dunajska vlada sporočilo akceptirala, Narodni svet postal suverena oblast v naštetih slovenskih deželah oziroma njih delih. Tu se pojavi vprašanje: če je modra ljubljanska vlada znala omeniti celovito Primorsko (torej skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki), čemu je bilo treba vnaprej in kar na pamet govoričiti o »slovenskih delih« Koroške in Štajerske? Za vsako normalno vlado bi bilo glede na znane zgodovinske in dejanske okoliščine samo po sebi umevno, da načelno sodijo pod oblast ljubljanskega Narodnega sveta vse slovenske dežele kot celote. Če komu to ne bi ustrezalo, bi bil kasneje še vedno čas za ugotavljanje stanja in za legalne postopke razčiščevanja. Toda ne, politični prvaki, ki so tedaj prevzeli odgovornost za usodo Slovencev in njihovih dežel, so raje vnaprej razkosavali svoje dežele; z grožnjo, da bodo vse skupaj izročili mračnemu balkanskemu monarhu, pa so vzbudili ostro nasprotovanje celo mnogih etničnih Slovencev, in to se je pri kasnejšem plebiscitu na Koroškem tudi usodno maščevalo. Od večjega dela Štajerske pa so se slovenski voditelji poslovili kar na hitro, četudi celo v Gradcu ni bilo malo vnetih za »slovensko stvar«.

Defetizem, kapitulanstvo, kolaborantsvo in kar je še nedržavotvornega smetja –to je krojilo usodo bornega preostanka Slovencev, ki jih je potem doletela še katastrofa druge svetovne vojne, kapitulacije, izgnanstva in genocidne morije. Jugoslavija je po zmagi sicer (pri)dobila skoraj vso deželo Primorsko, a slovenska uprava z njo ni vedela kaj početi in jo je večji del brez komentarja prepustila hrvaškim uradnikom. Nobeno naključje torej ni, da se je v osamosvojitvenem vrenju hrvaška uprava znašla na sredini Piranskega zaliva, ter ne le na desnem, marveč sedaj že tudi na levem bregu Mure, v podgorjanskih vaseh v Beli krajini in v snežniških samotah. Celo vrh pravne stroke je uradno razglašal, da Slovenija ni pomorska država, da nima izhoda na odprto morje in da je, skratka, teritorialno prikrajšana država. O v nebo vpijočem dejstvu, da gre le za intelektualno in narodnozavedno prikrajšanost teh kvazistrokovnjakov, seveda ni govoril nihče.

 

Tako stanje se je sedaj znašlo na papirjih pripravljenega sporazuma o arbitraži, ki ima zadaj močnega botra, da se po naključju ne bi znova preveč zavozlalo.

 

Sporazum določa predmet in način odločanja arbitrov. Predmet odločanja je meja na morju in meja na kopnem (Točka 3/1/a). Preprosto. Torej tribunal lahko odloča o vsej meji, kakor se mu zahoče, dokler upošteva osnovno pravilo, da razsoja na podlagi mednarodnega prava (Točka 4/1/a). Hkrati mora tribunal odločiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o režimu v akvatoriju (3/1/b/c) ter pri tem upoštevati tudi načelo pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedskih odnosov (Točka 3/1/b). To je vse, kar piše glede tega. Pomeni pa, seveda, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava.

Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo in v njegovi optiki nimajo prav nobenega učinka republiške meje, občinske meje, upravna območja, statistični podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna območja, trgovski običaji in postopki, česar vsega je polna silno draga in zajetna, a ničvredna (pravzaprav škodljiva) Bela knjiga MZZ RS iz leta 2006. Prav tako nimajo nobenega pomena in učinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko (gl. Točka 5. – po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt); to velja za vse dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko republiko Hrvaško. Ker Hrvaška tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti tako ali tako povsem brez pomena.

Na prvi pogled bi utegnila imeti določen pomen Badinterjeva arbitrarna odločitev, da medrepubliška meja postane meddržavna meja. Ta odločitev ima vsaj dve lepotni napaki:

 

1) Helsinška listina govori o nespremenjljivosti meddržavnih meja v Evropi. Določa postopke, ki so potrebni za eventualne spremembe. V slovensko-hrvaškem primeru nič od tega ni bilo spoštovano.

2) Govoriti o »republiški meji« znotraj enovite skupne države, ko je republika geografski pojem, je eno, toda govoriti o »republiški meji«, ko gre za mejo med dvema državnima subjektoma, pa je drugo. Znotraj enovite skupne države so upravne razmejitve poljubne in razen upravnih nimajo drugih učinkov. Ko pa naj bi postala »medrepubliška« razmejitev meddržavna, nastopijo še vse druge komponente – ozemeljska celovitost, zgodovinske danosti, volja prebivalstva itd.

 

Torej je evidentno, da Badinterjeva odločitev ne pomeni avtomatično meddržavne razmejitve po črti, ki je upravno razmejevala dve lokalni upravi znotraj Jugoslavije. Toliko bolj zagotovo, če obstaja in je vsem na očeh tisočletna meddržavna meja na črti Reka – Kotoriba, ki so jo spoštovali celo okupatorji med drugo svetovno vojno in niso dovolili svoji nacistični ustaški zaveznici NDH, da bi s svojo oblastjo segla prek te meje. So pa zato toliko bolj besno že med vojno njene oborožene tolpe vpadale čez mejo in morile slovensko prebivalstvo (npr. množični pomor vseh moških v Planini na Gorjancih), da o pobojih v hrvaških koncentracijskih taboriščih in še povojnih pomorih v Istri ter med Dravo in Muro ne govorimo. To je potrebno povedati, da ne bo pozabljeno, da so Slovenci v omenjenih krajih s krvjo zapečatili slovenskost zadevne dežele.

Torej niti Badinterjeva arbitrarna odločitev ne ustreza kriteriju iz Točke 4/1/a, kolikor seveda sploh posega v dejansko meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Podobno kot pri Badinterju velja tudi za t. i. Temeljno ustavno listino, ki ponavlja »republiško« floskulo; posebno še, ker je enostranska in zato povsem neveljavna, saj zadeva partnerja »prek mize«, ki ga ni! Ni namreč subjekta mednarodnega prava na drugi strani. Hrvaška takrat ni bila suverena država in z njo ni bilo mogoče sklepati nikakršnih meddržavno zavezujočih dogovorov in še manj kakršne koli enostranske (samo)zaveze. Četudi ustavne. Vse doslej našteto torej ne izpolnjuje pogojev iz Točke 4/1/a.

 

Edini argument, ki ima vse elemente meddržavnega značaja, je meddržavna meja med slovenskimi deželami, ki so 1. decembra 1918 vstopile v SHS, in dotedanjo provinco znotraj Kraljevine Ogrske – Hrvaško. Ta meja je tisoč let in več nesporno mednarodnopravno dejstvo z vsemi atributi, natančno določena in zaznamovana na terenu. Leta 1918 je z vstopom slovenskih dežel (po Trianonu se jim je pridružilo še Prekmurje do Drave, dotlej del Madžarske republike) v SHS / Jugoslavijo ta meja ostala nedotaknjena, a izven funkcije. Med okupacijo v času druge svetovne vojne je bila znova sama po sebi veljavna meja med NDH in okupiranimi slovenskimi deželami Prekmurje (z Medmurjem!), Štajerska, Kranjska in Primorska do Reke (slednja je bila vrnjena v okvir Primorske – Venezia Giulia).

Tudi po drugi svetovni vojni te meje ni spreminjal noben mednarodnopravni akt in je tako nedotaknjena dočakala razpad države, ki je bila nastala z združitvijo slovenskih dežel in drugih pokrajin. Katastrofalno, vendar povsem v skladu z izpričanimi navadami in ravnanji slovenskih kvazipolitikov in psevdodržavnikov, pa je dejstvo, da nikomur od pooblaščenih pri slovenski vladi, v parlamentu ali v političnih strankah to preprosto razvidno, silno pomembno dejstvo ni padlo v oči.

Danes je pred nami sporazum o arbitraži, ki končno po sto letih postavlja na mizo slovenske državotvorne argumente. Sporazum sicer pozno, a ne prepozno odpira možnost, da Slovenija popravi zamujeno. Ni mogoče obuditi množice padlih in pomorjenih, ni mogoče povrniti brezmejne škode in nadomestiti izgubljenih eksistenc, toda pred tribunal lahko postavimo tukaj opisano, preprosto, a dokončno in edino resnico, ki jo mora upoštevati. Le to resnico, saj nič drugega, kar bo hrvaška stran postavila predenj, nima mednarodnopravnih značilnosti, ki jih zahteva Točka 4/1/a.

Morda ni daleč od resnice, da je v Točki 4/1/b poleg mednarodnega prava predvideno upoštevanje pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedstva predvsem zato, da prepotentnih sosedov, ki si domišljajo, da je vse, česar se polakomnijo, avtomatično njihovo, ne bi zadela kap, ko bo tribunal razglasil svojo dokončno in zavezujočo odločitev.

 

Možno je upanje, da bo tokrat velesila, ki je pred devetimi desetletji premalo pritisnila na mlahave narodnozaščitniške diletante in ni dovolj pomagala nenavadni, a celo tudi zanjo (prim. Jefferson) dragoceni podalpski naciji, to zgodovinsko napako skušala popraviti.

 

(Ljubljana, 5. 11. 2009) 

 

 

 

English