Lives Journal 1

Damir Globochnik

 

HOMO 

 

 

Akademski slikar Franc Vozelj se je uveljavil kot eden najbolj zanimivih predstavnikov slovenskega figuralnega slikarstva. Obsezhen slikarski opus, ki se v strnjenem nizu poraja tri desetletja, izprichuje zaupanje v izpovedno moch klasichnih likovnih tém, kakrshni sta chloveshka figura in tihozhitje.

Figuralika z modernistichnimi likovnimi inovacijami, do katere se je Franc Vozelj postopoma dokopal s pomochjo raznovrstnih vplivov (sholanje in slikarski opusi profesorjev na ljubljanski likovni akademiji, konstelacija likovne umetnosti konec sedemdesetih let preteklega stoletja, nekateri starejshi umetniki), v slovenskem slikarstvu okrog leta 1980 ni imela mnogo privrzhencev. Za aktualno je veljala »nova podoba«, vendar je Vozlja med smermi, ki so se spogledovale s postmodernizmom, zanimala samo oblika novodobnega ekspresionizma, po katerem pa se je lahko ozrl tudi k starejshim tujim in domachim zgledom (mdr. Francis Bacon, Vladimir Velichkovich, Marij Pregelj). Lahko bi dejali, da se je Vozelj odlochil za likovno pot, ki je bila glede vsebinskega izraza zmernejsha, vendar po formalni plati mnogo tehtnejsha.

Likovni opus Franca Vozlja lahko razdelimo v posamezne cikluse. Ikonografsko strogo opredeljen motiv (chloveshka figura) je namrech na njegovih slikah, risbah in kolazhih dozhivljal spremembe, ki segajo vse od analitichno-konstruktivno zasnovanega skupka kosti in telesnih delov, ki jih je zachela prekrivati muskulatura, do polnoplastichnega chloveshkega lika.

Pri ciklusu figuralnih kompozicij z naslovom Homo (lat. chlovek), ki ga je zachel slikati sredi devetdesetih let preteklega stoletja, likovni prostor obvladuje monumentalna chloveshka figura, ki je podana v klasichnih telesnih proporcih – podobno, kot je bilo to nekdaj znachilno za renesanchno slikarstvo.

Na Vozljevih kompozicijah je bilo mogoche razbrati odmeve na severnoitalijansko slikarstvo prve tretjine 16. stoletja, na dela vélikih mojstrov beneshkega slikarstva, Correggia ... To potrjuje znachilno melanholichno razpolozhenje, ki ga stopnjuje zamolkla, pridushena, v slikarskem smislu zhlahtna, kot s plemenito slikarsko patino prepojena barvna lestvica, v kateri prevladujejo rjavine inkarnata, okrasti in rdechkasti toni, sivine, olivno zelena in druge pretanjeno usklajene barve, ki jih tu in tam pozhivljajo barvni poudarki.

Vozljeve slike so postale pravcate shtudije gracioznega zhenskega in lepo grajenega moshkega telesa, prikazanega v premishljenih pozah, pregibih in zasukih. Iz figur je zachel sestavljati skupine, kjer so figure vstopale v razlichne medsebojne odnose. V dobesednem pomenu lahko govorimo o »fiziognomiji« slik. Naslikana telesa so namrech njihovo osrednje prostorsko ogrodje. Definirajo in obvladujejo prostor. Padajo v prostor, vanj vstopajo ali iz njega izstopajo ... Razgibani, dinamichni akti so si kompozicijo podredili s svojim gibanjem, ki se lahko spremeni v zgovorno krchevito kretnjo ali pregib telesa. Figure v kaotichnost usode zhene neznana sila. Nosilci dinamichnih kompozicijskih napetosti so tudi mirujochi, med izvajanjem dolochenih gibov, v trenutku chasa kot v nekakshnem fotografskem posnetku zaustavljeni chloveshki liki.

Na prvi pogled se zdi, da gre pri Vozljevem ateljejskem slikarstvu za hoteno kontemplativno distanco do sveta. Vendar se v shtudioznem pristopu do upodabljanja chloveshke figure ali figuralne skupine skriva zhelja po likovnem zajetju duhovne podobe chasa. Vozljeve chloveshke figure si lahko razlagamo kot nosilce metaforichnih sporochil. Opazne so tudi reminiscence na heroichne in mitoloshke like (npr. tri gracije). Vsekakor pa jih lahko povezhemo z nekaterimi obchechloveshkimi vsebinami, npr. s prispodobo o posamezniku, ki se je gol, nezashchiten znashel v odtujenem okolju.

V drzhah figur se odrazhajo njihova psihichna stanja. Chlovek je utesnjen, boriti se mora za svojo eksistenco in identiteto. Morda se zato obrazi in znamenja spola naslikanih figur izmikajo vidnemu polju, kompozicije pa so naslovljene zgolj z zaporednimi shtevilkami.

Zanimivo je, da so naslikana ozadja pri figuralnih kompozicijah vezana na principe abstraktnega likovnega izraza. Slikarjevo »preizkushanje razmerja med figuraliko in abstrakcijo« ni osredotocheno samo na stichishche med figuralnim likom in abstraktnim ozadjem. Celo posamezne partije oziroma detajli figur in tihozhitij delujejo kot abstraktna slika, kar velja tudi za kompozicije, pri katerih je Vozelj figure zachel razporejati pred konkretno ozadje (zid, skalna stena), na kar opozarjajo naslikane sence.

Na nekaterih delih slike je Vozelj upodobljena telesa dopolnil s chvrsto risbo. Pri tem rachuna na souchinkovanje risarskih intervencij v podobi, ki jo prekrivajo slikarske partije. Slikar jih je oblikoval s postopnim polaganjem drobnih barvnih ploskev na povrshino platna. V barvno polje so vpeti tudi izrezani kosi chasnikov in chasopisov. Ti kolazhni dodatki so estetski znaki in odsevi chasa, ki mu umetnik pripada.

Poseben sklop Vozljevega likovnega delovanja so samostojni kolazhi manjshih formatov ter dela na papirju v tehniki grafita ali lavirane risbe, s katerimi se redkeje predstavlja na razstavah. Opozarjajo na eksaktno naravo njegovega likovnega nagovora.

Ko so ob heroichni moshki figuri od srede devetdesetih let dalje vedno bolj prevladovali zhenski akti in je Vozelj posegel po toplejshi barvni lestvici, ni bilo mogoche vech spregledati chutnosti naslikanih aktov, njihovih lahkotnih drzh in gibov. Med upodobljenimi figurami so se zacheli nakazovati procesi komunikacije, zdi se, da so se zblizhale med seboj. Vech kompozicij, na katerih v paru nastopata moshki in zhenska, bi lahko povezali v skupino »erotichnih« slik, pri chemer pa velja opozoriti na decentno izrabo chutnih poudarkov.

Vozelj je v obdobju 2001–2006 slikal figuralne motive manjshih formatov. Sledili so diptihi in triptihi galerijskih formatov. Monumentalne figure so podane polnoplastichno, v vseh anatomskih podrobnostih, nekateri detajli so izrisani.

Cheprav se Franc Vozelj intenzivno posvecha motiviki cvetlichnih tihozhitij, se je zachel z njimi shele v zadnjem chasu predstavljati na razstavah. Na Vozljevih tihozhitjih ni predmetov, ki bi nas opozarjali na kratkotrajnost chlovekovega veka. Preprichljivo upodobljene rozhe v vazah, posodah, steklenice in druge predmete bolj kot prispodobe minljivosti (t.i. natura morta, tihozhitja tipa Vanitas) velja razumeti kot simbole lepote.

Tihozhitja so dozhivljala podoben razvoj kot figuralne kompozicije. Zaznamovana so z vsemi stalnicami Vozljevega likovnega rokopisa. Velja omeniti preprichljive slikarske poudarke, kolazh, sledove risbe, rahlo stilizacijo in geometrijsko razchlenjevanje ter iskanje skladnosti med motivom in ozadjem, temnejshi rob, ki zapira likovni prostor, podrejenost motiva strukturi slikarske ploskve in znachilno prelivanje barvnega tkiva, ki ga Vozelj dosega z virtuozno potezo chopicha.

 

 

 

English