Lives Journal 1

Damir Globočnik

 

HOMO 

 

 

Akademski slikar Franc Vozelj se je uveljavil kot eden najbolj zanimivih predstavnikov slovenskega figuralnega slikarstva. Obsežen slikarski opus, ki se v strnjenem nizu poraja tri desetletja, izpričuje zaupanje v izpovedno moč klasičnih likovnih tém, kakršni sta človeška figura in tihožitje.

Figuralika z modernističnimi likovnimi inovacijami, do katere se je Franc Vozelj postopoma dokopal s pomočjo raznovrstnih vplivov (šolanje in slikarski opusi profesorjev na ljubljanski likovni akademiji, konstelacija likovne umetnosti konec sedemdesetih let preteklega stoletja, nekateri starejši umetniki), v slovenskem slikarstvu okrog leta 1980 ni imela mnogo privržencev. Za aktualno je veljala »nova podoba«, vendar je Vozlja med smermi, ki so se spogledovale s postmodernizmom, zanimala samo oblika novodobnega ekspresionizma, po katerem pa se je lahko ozrl tudi k starejšim tujim in domačim zgledom (mdr. Francis Bacon, Vladimir Veličković, Marij Pregelj). Lahko bi dejali, da se je Vozelj odločil za likovno pot, ki je bila glede vsebinskega izraza zmernejša, vendar po formalni plati mnogo tehtnejša.

Likovni opus Franca Vozlja lahko razdelimo v posamezne cikluse. Ikonografsko strogo opredeljen motiv (človeška figura) je namreč na njegovih slikah, risbah in kolažih doživljal spremembe, ki segajo vse od analitično-konstruktivno zasnovanega skupka kosti in telesnih delov, ki jih je začela prekrivati muskulatura, do polnoplastičnega človeškega lika.

Pri ciklusu figuralnih kompozicij z naslovom Homo (lat. človek), ki ga je začel slikati sredi devetdesetih let preteklega stoletja, likovni prostor obvladuje monumentalna človeška figura, ki je podana v klasičnih telesnih proporcih – podobno, kot je bilo to nekdaj značilno za renesančno slikarstvo.

Na Vozljevih kompozicijah je bilo mogoče razbrati odmeve na severnoitalijansko slikarstvo prve tretjine 16. stoletja, na dela vélikih mojstrov beneškega slikarstva, Correggia ... To potrjuje značilno melanholično razpoloženje, ki ga stopnjuje zamolkla, pridušena, v slikarskem smislu žlahtna, kot s plemenito slikarsko patino prepojena barvna lestvica, v kateri prevladujejo rjavine inkarnata, okrasti in rdečkasti toni, sivine, olivno zelena in druge pretanjeno usklajene barve, ki jih tu in tam poživljajo barvni poudarki.

Vozljeve slike so postale pravcate študije gracioznega ženskega in lepo grajenega moškega telesa, prikazanega v premišljenih pozah, pregibih in zasukih. Iz figur je začel sestavljati skupine, kjer so figure vstopale v različne medsebojne odnose. V dobesednem pomenu lahko govorimo o »fiziognomiji« slik. Naslikana telesa so namreč njihovo osrednje prostorsko ogrodje. Definirajo in obvladujejo prostor. Padajo v prostor, vanj vstopajo ali iz njega izstopajo ... Razgibani, dinamični akti so si kompozicijo podredili s svojim gibanjem, ki se lahko spremeni v zgovorno krčevito kretnjo ali pregib telesa. Figure v kaotičnost usode žene neznana sila. Nosilci dinamičnih kompozicijskih napetosti so tudi mirujoči, med izvajanjem določenih gibov, v trenutku časa kot v nekakšnem fotografskem posnetku zaustavljeni človeški liki.

Na prvi pogled se zdi, da gre pri Vozljevem ateljejskem slikarstvu za hoteno kontemplativno distanco do sveta. Vendar se v študioznem pristopu do upodabljanja človeške figure ali figuralne skupine skriva želja po likovnem zajetju duhovne podobe časa. Vozljeve človeške figure si lahko razlagamo kot nosilce metaforičnih sporočil. Opazne so tudi reminiscence na heroične in mitološke like (npr. tri gracije). Vsekakor pa jih lahko povežemo z nekaterimi občečloveškimi vsebinami, npr. s prispodobo o posamezniku, ki se je gol, nezaščiten znašel v odtujenem okolju.

V držah figur se odražajo njihova psihična stanja. Človek je utesnjen, boriti se mora za svojo eksistenco in identiteto. Morda se zato obrazi in znamenja spola naslikanih figur izmikajo vidnemu polju, kompozicije pa so naslovljene zgolj z zaporednimi številkami.

Zanimivo je, da so naslikana ozadja pri figuralnih kompozicijah vezana na principe abstraktnega likovnega izraza. Slikarjevo »preizkušanje razmerja med figuraliko in abstrakcijo« ni osredotočeno samo na stičišče med figuralnim likom in abstraktnim ozadjem. Celo posamezne partije oziroma detajli figur in tihožitij delujejo kot abstraktna slika, kar velja tudi za kompozicije, pri katerih je Vozelj figure začel razporejati pred konkretno ozadje (zid, skalna stena), na kar opozarjajo naslikane sence.

Na nekaterih delih slike je Vozelj upodobljena telesa dopolnil s čvrsto risbo. Pri tem računa na součinkovanje risarskih intervencij v podobi, ki jo prekrivajo slikarske partije. Slikar jih je oblikoval s postopnim polaganjem drobnih barvnih ploskev na površino platna. V barvno polje so vpeti tudi izrezani kosi časnikov in časopisov. Ti kolažni dodatki so estetski znaki in odsevi časa, ki mu umetnik pripada.

Poseben sklop Vozljevega likovnega delovanja so samostojni kolaži manjših formatov ter dela na papirju v tehniki grafita ali lavirane risbe, s katerimi se redkeje predstavlja na razstavah. Opozarjajo na eksaktno naravo njegovega likovnega nagovora.

Ko so ob heroični moški figuri od srede devetdesetih let dalje vedno bolj prevladovali ženski akti in je Vozelj posegel po toplejši barvni lestvici, ni bilo mogoče več spregledati čutnosti naslikanih aktov, njihovih lahkotnih drž in gibov. Med upodobljenimi figurami so se začeli nakazovati procesi komunikacije, zdi se, da so se zbližale med seboj. Več kompozicij, na katerih v paru nastopata moški in ženska, bi lahko povezali v skupino »erotičnih« slik, pri čemer pa velja opozoriti na decentno izrabo čutnih poudarkov.

Vozelj je v obdobju 2001–2006 slikal figuralne motive manjših formatov. Sledili so diptihi in triptihi galerijskih formatov. Monumentalne figure so podane polnoplastično, v vseh anatomskih podrobnostih, nekateri detajli so izrisani. 

Čeprav se Franc Vozelj intenzivno posveča motiviki cvetličnih tihožitij, se je začel z njimi šele v zadnjem času predstavljati na razstavah. Na Vozljevih tihožitjih ni predmetov, ki bi nas opozarjali na kratkotrajnost človekovega veka. Prepričljivo upodobljene rože v vazah, posodah, steklenice in druge predmete bolj kot prispodobe minljivosti (t.i. natura morta, tihožitja tipa Vanitas) velja razumeti kot simbole lepote.

Tihožitja so doživljala podoben razvoj kot figuralne kompozicije. Zaznamovana so z vsemi stalnicami Vozljevega likovnega rokopisa. Velja omeniti prepričljive slikarske poudarke, kolaž, sledove risbe, rahlo stilizacijo in geometrijsko razčlenjevanje ter iskanje skladnosti med motivom in ozadjem, temnejši rob, ki zapira likovni prostor, podrejenost motiva strukturi slikarske ploskve in značilno prelivanje barvnega tkiva, ki ga Vozelj dosega z virtuozno potezo čopiča.

 

 

 

English