Lives Journal 1

Ivo Antich

 

HLADNO MASHCHEVANJE

 

Davorin Kumara, izredni asistent na oddelku za molekularno turbulenco na emonskem »Inshtitutu za frekvenchno kemofiziko«, je v svojem ne ravno osupljivo dolgem zhivljenju (v trenutku smrti mu je manjkalo pet dni do 213. rojstnega dneva) poblizhe spoznal dve – natanchneje recheno – skoraj dve zhenski.

Prva se je imenovala Shpela-Rozamunda Cmok. Spoznala sta se na proslavi, ki jo je priredil eden od Davorinovih kolegov z inshtituta, ko je dosegel naslov dvojnega doktorja kemofizike. Shpela se na kemofiziko seveda ni prav nich spoznala, vsaj v znanstvenem smislu ne, saj je bila le ena od »tajnic za intimne zadeve«, kakrshnih je bilo na inshtitutu precej, tako da je bilo zadoshcheno razlichnim moshkim okusom. Znanstveniki, ki so delali na inshtitutu, so se glede na »intimne zadeve« dokaj jasno lochili v dve, priblizhno enako veliki skupini: eni (med temi je bilo najvech porochenih) so se posluzhevali uslug »posebnih tajnic« tudi med delovnim chasom, kar so z najvechjo intenzivnostjo pocheli med opazovanjem turbulenchnih reakcij na zebrastih zajcih s planeta Klangisarius, drugi (med temi je bilo najvech neporochenih) pa usluzhnih deklet skoraj opazili niso. V chasu, ko je spoznal Shpelo, je bil Davorin she novinec (na inshtitutu je delal shele sedemnajst let), vendar je kar precej razvidno spadal med neporochene in za »posebne tajnice« nezainteresirane usluzhbence. Vsak mladi novinec z diplomo FFKF (Fakulteta za frekvenchno kemofiziko) je namrech na inshtitutu najprej postal izredni asistent, che je seveda imel to komaj doumljivo srecho, da so ga sprejeli. S tega mesta je bilo najlazhe priti z brco v zadnjico (to je bilo uradno zmeraj pojasnjeno kot »doslednost v smislu 98674. chlena 875. poglavja 5432. zakonskega predosnutka o samopopravnem perfekcioniranju kadrovskih zadev«), napredovanje pa navadno ni bilo mozhno prvih dvajset let. Ker so bile kadrovske zadeve popolnoma v rokah predstojnikov posameznih oddelkov, je moral zlasti vsak novinec posebno natanchno preshtudirati svoje vedenje do shefa (zelo vazhno je bilo npr., da je imel zmeraj pri roki ogenj, chetudi ni bil kadilec). Novinci ali uradno »izredni asistenti« so bili namrech najbolj ranljivi in najbolj izpostavljeni razlichnim popadkom predstojnikov, razmerje med njimi pa je bilo na zunaj vidno zhe po tem, da so predstojniki novince tikali, v obratni smeri pa je bilo zapovedano onikanje. Ker je bilo Davorinu veliko do tega, da bi ostal na inshtitutu in da bi hkrati v okviru mozhnosti chim hitreje napredoval v rednega asistenta prve stopnje (od sto petnajstih), se je vestno drzhal vseh pravil in predpisov ter v glavnem zhivel le za svoje delo tako v sluzhbi kot v prostem chasu. Predvsem pa je skrbno pazil, da nikdar ni pokazal niti najmanjshega zanimanja za to, kdo je vrhovni shef inshtituta. Takshno zanimanje je bilo namrech skrajno nevarno za vsakega usluzhbenca inshtituta, she posebej pa seveda za novince. Vrhovnega shefa nihche ni poznal, niti predstojniki oddelkov ne, Davorin je le hierarhichno utrjene kolege slishal shushljati, da gre za nekega »profesionalnega izdelovalca zobotrebcev«, chesar si ni znal razlozhiti drugache, kot da gre verjetno za nekakshno delikatno metaforo, ki pomeni kdo ve kaj.

Od proslave ob kolegovem doktoratu (mozh se je imenoval Pankracij Shpichnik) sta Davorinu ostali v spominu predvsem dve dozhivetji. Prvo je bilo povezano z novim doktorjem; ko se je proslava zhe spreminjala v vse bolj sproshcheno zabavo, je okajeni Shpichnik, chigar doktorsko disertacijo je neki novinec hvalil na zelo vsiljiv nachin, vzkipel:

»Drek pa taka znanost! Vsak nash znanstvenik si mora prej ali slej priznati, da se pri nas gremo le plonkanje tujih zastarelih odkritij! Veste, kaj vam povem? Moja disertacija v Zdruzhenih kraljevinah Zgornje Keramike ne bi zadostovala niti za maturitetno nalogo! Tako je to, fuj!« In je treshchil kozarec ob tla.

Naslednjega jutra so ga nashli z velikim mesarskim nozhem skozi vrat pribitega na omaro v njegovi pisarni v inshtitutu. Usluzhbenci inshtituta so s strahom omenjali nekakshen »velikanski zobotrebec« in Davorin je shele chez chas dojel, da pri tem mislijo tisti nozh, ki je upihnil Shpichnika. Sicer pa v zvezi s to smrtjo ni bilo nikakrshne preiskave in zadeva je shla takoj v pozabo.

Drugo, za Davorina she pomembnejshe dozhivetje pa je bila Shpela. Skozi tobachni dim, alkoholne hlape in vse bolj narashchajochi hrup je opazil njene velike rjave ochi, ki so kar naprej strmele vanj z neko nenavadno zgovornostjo in z vdano toplino, ki ga je spominjala na vlazhni pogled srne ali teleta. Potem je vse shlo po bliskovo: nedokonchan ples, dishecha poletna noch, dolgo, divje sopenje v visoki travi. Chez devet mesecev je bil Davorin Kumara Shpelin mozh in oche malega Marka.

 

II

 

»Tista cipica se je pa dobro znashla, ne?«

»Katero mislish?«

»Ma tisto Shpelo, Cmokovo...«

»Aja, saj res! Tisto preklo je ujela... tistega smotanega Davorina... Kako se zhe pishe? En chuden priimek ima...«

»Kumara... Hahaha! Res je prava kumara... s tistim nosom in ribjim frisom... hahaha...«

»Za punco je bil pa res zhe zadnji chas... Kot tajnica je odcvetela... Bila je tik pred tem, da jo premestijo med snazhilke...«

Davorin je ta dialog slishal med opravljanjem velike potrebe na stranishchu v inshtitutu. Tiho je sedel, zaklenjen v kabino, kolega pa sta onstran pregrade, ki ni segala do stropa, pri odprtih shkoljkah praznila mehurja. Davorinu se je zmrachilo pred ochmi in malo je manjkalo, da se ni onesvestil. S posebno muko se je zbral in pazil, da ne bi naredil niti najmanjshega shuma. She dolgo potem, ko sta kolega odshla iz stranishcha, je povsem otrpel sedel na shkoljki in topo buljil v vrata pred sabo. Prostashkih napisov in risb, ki so jih bila vrata polna in ki jih je drugache z zanimanjem prebiral, tokrat sploh ni zaznal. Edino, kar ga je na zunaj lochilo od kipa, je bilo to, da sta mu od chasa do chasa krchevito trznila spodnja cheljust in levo oko, kar se sicer ni zgodilo zhe vse od takrat, ko je kot otrok zagledal na podstreshni tram obeshenega ocheta.

Poslej se je njegova edina misel, s katero se je zares intenzivno ukvarjal, imenovala: mashchevanje. Bil je kot urochen, v nekakshni chudni notranji vrochici, zaradi katere se mu je vchasih zazdelo, da se giblje skozi moraste sanje na dnu nekega neznanega, neskonchno velikega akvarija. Sploh ni opazil vech, da je Shpela vzorna zhena in mati, da mu tako rekoch lizhe roke kot vdana in zvesta zhival. Chim bolj pozorna je bila do njega, tem bolj zagrizeno jo je sovrazhil. Kar naprej mu je odmevalo po glavi: »Cipa! Kakshna fantastichno prevejana cipa! In ravno njega si je izbrala, njega, poshtenega bedaka! Seveda, koga pa drugega!«

Shpela je opazila neko spremembo na mozhu, cheprav je bil Davorin sicer vedno dokaj okoren, redkobeseden in zamishljeno odsoten.

»Oh, ti moj ubozhec! Ali imash tezhave v sluzhbi?« ga je sprashevala sochutno, Davorinu pa se je zdelo, da govori z njim pokroviteljsko kot z malce prismojenim bolnim otrokom, ki bi bil brez nje izgubljen v velikem svetu, in to ga je v njegovem globoko skritem besu she bolj podzhigalo. Zadrzheval se je le zato, ker je imel v samozatajevanju dolgoletne izkushnje. Vendar ni gotovo, da se mu ne bi do konca zmeshalo, che ne bi videl filma »Hladno mashchevanje«. Redkokdaj je zavil v kino, tokrat pa ga je na poti iz sluzhbe pritegnil naslov, ki se mu je zdel prav njemu namenjeno, skrivnostno znamenje. Film je bil povprechna kriminalka in je na Davorina naredil vtis le z enim samim stavkom, ki ga je izgovoril glavni junak:

»Mashchevanje mora biti hladno, che ne ti obtichi v zhelodcu.«

Iz kina je odshel nenavadno pomirjen, skoraj razsvetljen. Seveda! Brezglavo mashchevanje je primitivizem, o kakrshnem je mogoche brati v chasopisni chrni kroniki: P. K. je zaklal svojo zheno T. K., mater enajstih otrok, zaradi ljubosumja; po storjenem dejanju je skochil v Savo, a jo je preplaval in se na drugem bregu vrgel pod vlak... Rustikalni delirij! Intelektualec, diplomirani kemofizik, si vendar mora izmisliti kaj bolj briljantnega. Mashcheval se bo drastichno, a briljantno v tem smislu, da bo Shpeli dokazal, da je she zmeraj v bistvu chisto navadna porivachka, lajdra, ne pa vzorna zhena in mati, kakrshno po vsej sili hoche igrati, da bi prevarala mozha, okolico in sebe.

Ne da bi zheni kaj povedal, je prodal veliko zemljishche, ki ga je podedoval blizu ochetove rojstne vasi. Tisti kraji so postali privlachni za mestne vikendashe in cena zemljishch je skochila. Tako je lahko pomagal predstojniku svojega oddelka (mozh je bil tudi predsednik inshtitutne komisije za boj proti korupciji), ki je ravno v tistem chasu zhelel kupiti shportni astroplan, vendar mu je primanjkovalo denarja. Predstojnik se je Davorinu oddolzhil s tem, da je ugodil njegovi proshnji za enoletno shtipendijo v Zdruzhenih kraljestvih Zgornje Keramike. Davorin je bil zelo zadovoljen.

»Dvajsetega odpotujem za leto dni na kemofizikalni inshtitut v Krav-vardu v Zgornji Keramiki,« je kratko vrgel zheni tistega vechera, ko se je vrnil z uspeshnega sestanka s predstojnikom. Nato se je zachel razpravljati, da bi legel, pri tem pa je s pogledom oshinil zheno, ki je sedela v svoji postelji in v narochju drzhala neko knjigo. Nobene posebne spremembe ni opazil na njenem obrazu, le tiste velike rjave ochi so zrle vanj, kot da je prozoren.

»Robot Jaka z nashega inshtituta ti bo pokosil travo v vrtu, popravil ograjo terase, prepleskal shrambo in ochistil bojler s spodnji kopalnici. Sem mu zhe vstavil program, le poklicati ga morash po telefonu, najbolje tedaj, ko bo Marko pri tvoji materi,« je she rekel in se chez glavo zavil z odejo.

»Le chakaj, programiral sem ga she za nekaj drugega,« si je mislil. »Za tisto, kar ti najbolj manjka, ampak midva sva opravila...«

V sobi je zavladala tishina. Shele chez chas se je oglasila zhena s chudno zamolklim glasom:

»Ljubi, ali verjamesh v selitve dush iz enega chloveka v drugega?«

Vsako drugo vprashanje bi ga manj presenetilo in bi ga preslishal. Odmaknil je odejo z glave in se privzdignil na komolec. Zazrl se je v zheno, ki je proti njemu stegnila roko, v kateri je drzhala knjigo. Prebral je naslov: »Dokumentirana porochila o selitvah dush«.

Davorin ni segel po knjigi. Nekaj trenutkov je kazalo, da ne ve, kaj bi, nato pa je zanichljivo prhnil in se brez besede sunkovito zavil nazaj v odejo.

 

III

 

»Preberi no tale chlanek, Davy! Gotovo te bo zanimalo,« je rekla Stella in mu ponudila chasopis »Hew York Semit«.

»Za kaj pa gre?« je vprashal dokaj malomarno in si nataknil ochala. Nato je zachel brati chlanek, ki ga je Stella oznachila z rdechim svinchnikom:

»V Emoni, glavnem mestu vojvodine Solovenije, je prejshnji teden prishlo do nenavadnega dogodka v hishi kemofizika Davorina Kumare. Homoidnega robota z imenom Jaka in kemofizikovo zheno Shpelo so nashli mrtva v tesnem ljubezenskem objemu. Robot je umrl zaradi prevelikega razburjenja, zhenska pa se je zadushila v njegovem silovitem objemu. Prvi so ju nashli sosedje, katerih pozornost je pritegnil strasten vrishch in hrup iz odprte spalnice poleg terase...«

Dvignil je pogled in se zastrmel v zhensko.

»Zakaj pa naj bi me tole zanimalo?« je vprashal z nekoliko negotovim glasom.

»Ti si Davorin Kumara, Davy,« je mirno rekla zhenska in se mu smehljala z velikimi rjavimi ochmi. »Ko si prishel v Zdruzhena kraljestva Zgornje Keramike, se nisi javil v inshtitutu, za katerega si dobil shtipendijo, temvech si od mafijcev kupil dokumente na ime sicilskega drzhavljana Davida Curame, nakar si se spletel z mano, da bi se porochila, ker pach le kot mozh rojene Keramicharke lahko dobish keramichno drzhavljanstvo...«

»Ti... ti... kako pa vse to vesh? Ti... tudi nisi...« je izdavil Davorin.

»Seveda, tudi jaz nisem Stella Hollboonk. Moje pravo ime je Stella-Rossamoonda Mock. Te to ime mogoche na koga spominja?«

Njen glas se je Davorinu nenadoma zazdel grozljivo znan. Zachutil je, da se mu dvigajo lasje na glavi. Zavreshchal je, kot da je v njem zagorel silovit pozhar. Zakrilil je z rokami po zraku in v enem samem nenaravnem skoku planil od naslonjacha do okna. Nato so za njim le she zaplahutale zavese. Stellino stanovanje je bilo v 213. nadstropju.

 

 

English