Lives Journal 1

Ivo Antič

 

HLADNO MAŠČEVANJE

 

Davorin Kumara, izredni asistent na oddelku za molekularno turbulenco na emonskem »Inštitutu za frekvenčno kemofiziko«, je v svojem ne ravno osupljivo dolgem življenju (v trenutku smrti mu je manjkalo pet dni do 213. rojstnega dneva) pobliže spoznal dve – natančneje rečeno – skoraj dve ženski.

Prva se je imenovala Špela-Rozamunda Cmok. Spoznala sta se na proslavi, ki jo je priredil eden od Davorinovih kolegov z inštituta, ko je dosegel naslov dvojnega doktorja kemofizike. Špela se na kemofiziko seveda ni prav nič spoznala, vsaj v znanstvenem smislu ne, saj je bila le ena od »tajnic za intimne zadeve«, kakršnih je bilo na inštitutu precej, tako da je bilo zadoščeno različnim moškim okusom. Znanstveniki, ki so delali na inštitutu, so se glede na »intimne zadeve« dokaj jasno ločili v dve, približno enako veliki skupini: eni (med temi je bilo največ poročenih) so se posluževali uslug »posebnih tajnic« tudi med delovnim časom, kar so z največjo intenzivnostjo počeli med opazovanjem turbulenčnih reakcij na zebrastih zajcih s planeta Klangisarius, drugi (med temi je bilo največ neporočenih) pa uslužnih deklet skoraj opazili niso. V času, ko je spoznal Špelo, je bil Davorin še novinec (na inštitutu je delal šele sedemnajst let), vendar je kar precej razvidno spadal med neporočene in za »posebne tajnice« nezainteresirane uslužbence. Vsak mladi novinec z diplomo FFKF (Fakulteta za frekvenčno kemofiziko) je namreč na inštitutu najprej postal izredni asistent, če je seveda imel to komaj doumljivo srečo, da so ga sprejeli. S tega mesta je bilo najlaže priti z brco v zadnjico (to je bilo uradno zmeraj pojasnjeno kot »doslednost v smislu 98674. člena 875. poglavja 5432. zakonskega predosnutka o samopopravnem perfekcioniranju kadrovskih zadev«), napredovanje pa navadno ni bilo možno prvih dvajset let. Ker so bile kadrovske zadeve popolnoma v rokah predstojnikov posameznih oddelkov, je moral zlasti vsak novinec posebno natančno preštudirati svoje vedenje do šefa (zelo važno je bilo npr., da je imel zmeraj pri roki ogenj, četudi ni bil kadilec). Novinci ali uradno »izredni asistenti« so bili namreč najbolj ranljivi in najbolj izpostavljeni različnim popadkom predstojnikov, razmerje med njimi pa je bilo na zunaj vidno že po tem, da so predstojniki novince tikali, v obratni smeri pa je bilo zapovedano onikanje. Ker je bilo Davorinu veliko do tega, da bi ostal na inštitutu in da bi hkrati v okviru možnosti čim hitreje napredoval v rednega asistenta prve stopnje (od sto petnajstih), se je vestno držal vseh pravil in predpisov ter v glavnem živel le za svoje delo tako v službi kot v prostem času. Predvsem pa je skrbno pazil, da nikdar ni pokazal niti najmanjšega zanimanja za to, kdo je vrhovni šef inštituta. Takšno zanimanje je bilo namreč skrajno nevarno za vsakega uslužbenca inštituta, še posebej pa seveda za novince. Vrhovnega šefa nihče ni poznal, niti predstojniki oddelkov ne, Davorin je le hierarhično utrjene kolege slišal šušljati, da gre za nekega »profesionalnega izdelovalca zobotrebcev«, česar si ni znal razložiti drugače, kot da gre verjetno za nekakšno delikatno metaforo, ki pomeni kdo ve kaj.

Od proslave ob kolegovem doktoratu (mož se je imenoval Pankracij Špičnik) sta Davorinu ostali v spominu predvsem dve doživetji. Prvo je bilo povezano z novim doktorjem; ko se je proslava že spreminjala v vse bolj sproščeno zabavo, je okajeni Špičnik, čigar doktorsko disertacijo je neki novinec hvalil na zelo vsiljiv način, vzkipel:

»Drek pa taka znanost! Vsak naš znanstvenik si mora prej ali slej priznati, da se pri nas gremo le plonkanje tujih zastarelih odkritij! Veste, kaj vam povem? Moja disertacija v Združenih kraljevinah Zgornje Keramike ne bi zadostovala niti za maturitetno nalogo! Tako je to, fuj!« In je treščil kozarec ob tla.

Naslednjega jutra so ga našli z velikim mesarskim nožem skozi vrat pribitega na omaro v njegovi pisarni v inštitutu. Uslužbenci inštituta so s strahom omenjali nekakšen »velikanski zobotrebec« in Davorin je šele čez čas dojel, da pri tem mislijo tisti nož, ki je upihnil Špičnika. Sicer pa v zvezi s to smrtjo ni bilo nikakršne preiskave in zadeva je šla takoj v pozabo.

Drugo, za Davorina še pomembnejše doživetje pa je bila Špela. Skozi tobačni dim, alkoholne hlape in vse bolj naraščajoči hrup je opazil njene velike rjave oči, ki so kar naprej strmele vanj z neko nenavadno zgovornostjo in z vdano toplino, ki ga je spominjala na vlažni pogled srne ali teleta. Potem je vse šlo po bliskovo: nedokončan ples, dišeča poletna noč, dolgo, divje sopenje v visoki travi. Čez devet mesecev je bil Davorin Kumara Špelin mož in oče malega Marka.

 

II

 

»Tista cipica se je pa dobro znašla, ne?«

»Katero misliš?«

»Ma tisto Špelo, Cmokovo...«

»Aja, saj res! Tisto preklo je ujela... tistega smotanega Davorina... Kako se že piše? En čuden priimek ima...«

»Kumara... Hahaha! Res je prava kumara... s tistim nosom in ribjim frisom... hahaha...«

»Za punco je bil pa res že zadnji čas... Kot tajnica je odcvetela... Bila je tik pred tem, da jo premestijo med snažilke...«

Davorin je ta dialog slišal med opravljanjem velike potrebe na stranišču v inštitutu. Tiho je sedel, zaklenjen v kabino, kolega pa sta onstran pregrade, ki ni segala do stropa, pri odprtih školjkah praznila mehurja. Davorinu se je zmračilo pred očmi in malo je manjkalo, da se ni onesvestil. S posebno muko se je zbral in pazil, da ne bi naredil niti najmanjšega šuma. Še dolgo potem, ko sta kolega odšla iz stranišča, je povsem otrpel sedel na školjki in topo buljil v vrata pred sabo. Prostaških napisov in risb, ki so jih bila vrata polna in ki jih je drugače z zanimanjem prebiral, tokrat sploh ni zaznal. Edino, kar ga je na zunaj ločilo od kipa, je bilo to, da sta mu od časa do časa krčevito trznila spodnja čeljust in levo oko, kar se sicer ni zgodilo že vse od takrat, ko je kot otrok zagledal na podstrešni tram obešenega očeta.

Poslej se je njegova edina misel, s katero se je zares intenzivno ukvarjal, imenovala: maščevanje. Bil je kot uročen, v nekakšni čudni notranji vročici, zaradi katere se mu je včasih zazdelo, da se giblje skozi moraste sanje na dnu nekega neznanega, neskončno velikega akvarija. Sploh ni opazil več, da je Špela vzorna žena in mati, da mu tako rekoč liže roke kot vdana in zvesta žival. Čim bolj pozorna je bila do njega, tem bolj zagrizeno jo je sovražil. Kar naprej mu je odmevalo po glavi: »Cipa! Kakšna fantastično prevejana cipa! In ravno njega si je izbrala, njega, poštenega bedaka! Seveda, koga pa drugega!«

Špela je opazila neko spremembo na možu, čeprav je bil Davorin sicer vedno dokaj okoren, redkobeseden in zamišljeno odsoten.

»Oh, ti moj ubožec! Ali imaš težave v službi?« ga je spraševala sočutno, Davorinu pa se je zdelo, da govori z njim pokroviteljsko kot z malce prismojenim bolnim otrokom, ki bi bil brez nje izgubljen v velikem svetu, in to ga je v njegovem globoko skritem besu še bolj podžigalo. Zadrževal se je le zato, ker je imel v samozatajevanju dolgoletne izkušnje. Vendar ni gotovo, da se mu ne bi do konca zmešalo, če ne bi videl filma »Hladno maščevanje«. Redkokdaj je zavil v kino, tokrat pa ga je na poti iz službe pritegnil naslov, ki se mu je zdel prav njemu namenjeno, skrivnostno znamenje. Film je bil povprečna kriminalka in je na Davorina naredil vtis le z enim samim stavkom, ki ga je izgovoril glavni junak:

»Maščevanje mora biti hladno, če ne ti obtiči v želodcu.«

Iz kina je odšel nenavadno pomirjen, skoraj razsvetljen. Seveda! Brezglavo maščevanje je primitivizem, o kakršnem je mogoče brati v časopisni črni kroniki: P. K. je zaklal svojo ženo T. K., mater enajstih otrok, zaradi ljubosumja; po storjenem dejanju je skočil v Savo, a jo je preplaval in se na drugem bregu vrgel pod vlak... Rustikalni delirij! Intelektualec, diplomirani kemofizik, si vendar mora izmisliti kaj bolj briljantnega. Maščeval se bo drastično, a briljantno v tem smislu, da bo Špeli dokazal, da je še zmeraj v bistvu čisto navadna porivačka, lajdra, ne pa vzorna žena in mati, kakršno po vsej sili hoče igrati, da bi prevarala moža, okolico in sebe.

Ne da bi ženi kaj povedal, je prodal veliko zemljišče, ki ga je podedoval blizu očetove rojstne vasi. Tisti kraji so postali privlačni za mestne vikendaše in cena zemljišč je skočila. Tako je lahko pomagal predstojniku svojega oddelka (mož je bil tudi predsednik inštitutne komisije za boj proti korupciji), ki je ravno v tistem času želel kupiti športni astroplan, vendar mu je primanjkovalo denarja. Predstojnik se je Davorinu oddolžil s tem, da je ugodil njegovi prošnji za enoletno štipendijo v Združenih kraljestvih Zgornje Keramike. Davorin je bil zelo zadovoljen.

»Dvajsetega odpotujem za leto dni na kemofizikalni inštitut v Krav-vardu v Zgornji Keramiki,« je kratko vrgel ženi tistega večera, ko se je vrnil z uspešnega sestanka s predstojnikom. Nato se je začel razpravljati, da bi legel, pri tem pa je s pogledom ošinil ženo, ki je sedela v svoji postelji in v naročju držala neko knjigo. Nobene posebne spremembe ni opazil na njenem obrazu, le tiste velike rjave oči so zrle vanj, kot da je prozoren.

»Robot Jaka z našega inštituta ti bo pokosil travo v vrtu, popravil ograjo terase, prepleskal shrambo in očistil bojler s spodnji kopalnici. Sem mu že vstavil program, le poklicati ga moraš po telefonu, najbolje tedaj, ko bo Marko pri tvoji materi,« je še rekel in se čez glavo zavil z odejo.

»Le čakaj, programiral sem ga še za nekaj drugega,« si je mislil. »Za tisto, kar ti najbolj manjka, ampak midva sva opravila...«

V sobi je zavladala tišina. Šele čez čas se je oglasila žena s čudno zamolklim glasom:

»Ljubi, ali verjameš v selitve duš iz enega človeka v drugega?«

Vsako drugo vprašanje bi ga manj presenetilo in bi ga preslišal. Odmaknil je odejo z glave in se privzdignil na komolec. Zazrl se je v ženo, ki je proti njemu stegnila roko, v kateri je držala knjigo. Prebral je naslov: »Dokumentirana poročila o selitvah duš«.

Davorin ni segel po knjigi. Nekaj trenutkov je kazalo, da ne ve, kaj bi, nato pa je zaničljivo prhnil in se brez besede sunkovito zavil nazaj v odejo.

 

III

 

»Preberi no tale članek, Davy! Gotovo te bo zanimalo,« je rekla Stella in mu ponudila časopis »Hew York Semit«.

»Za kaj pa gre?« je vprašal dokaj malomarno in si nataknil očala. Nato je začel brati članek, ki ga je Stella označila z rdečim svinčnikom:

»V Emoni, glavnem mestu vojvodine Solovenije, je prejšnji teden prišlo do nenavadnega dogodka v hiši kemofizika Davorina Kumare. Homoidnega robota z imenom Jaka in kemofizikovo ženo Špelo so našli mrtva v tesnem ljubezenskem objemu. Robot je umrl zaradi prevelikega razburjenja, ženska pa se je zadušila v njegovem silovitem objemu. Prvi so ju našli sosedje, katerih pozornost je pritegnil strasten vrišč in hrup iz odprte spalnice poleg terase...«

Dvignil je pogled in se zastrmel v žensko.

»Zakaj pa naj bi me tole zanimalo?« je vprašal z nekoliko negotovim glasom.

»Ti si Davorin Kumara, Davy,« je mirno rekla ženska in se mu smehljala z velikimi rjavimi očmi. »Ko si prišel v Združena kraljestva Zgornje Keramike, se nisi javil v inštitutu, za katerega si dobil štipendijo, temveč si od mafijcev kupil dokumente na ime sicilskega državljana Davida Curame, nakar si se spletel z mano, da bi se poročila, ker pač le kot mož rojene Keramičarke lahko dobiš keramično državljanstvo...«

»Ti... ti... kako pa vse to veš? Ti... tudi nisi...« je izdavil Davorin.

»Seveda, tudi jaz nisem Stella Hollboonk. Moje pravo ime je Stella-Rossamoonda Mock. Te to ime mogoče na koga spominja?«

Njen glas se je Davorinu nenadoma zazdel grozljivo znan. Začutil je, da se mu dvigajo lasje na glavi. Zavreščal je, kot da je v njem zagorel silovit požar. Zakrilil je z rokami po zraku in v enem samem nenaravnem skoku planil od naslonjača do okna. Nato so za njim le še zaplahutale zavese. Stellino stanovanje je bilo v 213. nadstropju.

 

English