Lives Journal 1

Iztok Vrhovec

 

HINAVEC

 

Ko sem tisti vecher legel v posteljo, da bi zaspal, se mi je nenadoma zazdelo, da v sobi nisem sam. Narahlo sem se privzdignil in v kotu sobe zares opazil obrise nechesa, kar je spominjalo na chloveka. Prizhgal sem luch in zagledal prishleka, ki je bil podoben priletnemu moshkemu.

»Pogosto me omenjash,« je dejal.

»Kdo, za boga, si pa ti?« sem vprashal precej nejevoljno.

»Hm ... « je dejal obotavljajoche, za hip pomolchal, potem pa precej teatralno nadaljeval: »Jaz sem Bog. In kraji, kamor me poshiljash, mi niso prav nich vshech.«

»In zakaj, za boga, mi to razlagash?« sem izbruhnil. »In za povrh she sredi nochi?!«

»Oh, ja ... « je zavzdihnil, »saj me je svarila, da tole ne bo prav nich preprosto.«

»Me je svarila? O chem vendar govorish? Za masturbiranje s svojo bozhjastno glavo imash na voljo celo vesolje, ti pa pridesh ob enih zjutraj to pochet v mojo spalnico?!«

»Okej, okej,« je skushal biti pomirljiv. »Na Mundijevo sem mislil. Ona mi je rekla, da si z zhivci zhe precej na koncu in da bo zaradi tega vse skupaj precej tezhje, kot bi bilo sicer.«

»In zdaj bi mi moralo biti kaj bolj jasno?«

»Hm ... sem mislil, da jo vendar poznash – kaj nisi o njej ravno pred kratkim nekaj prebiral?«

Saj ni chudno, da se ob takemle bogu hudich mnozhi kot stekle podgane. Tip ochitno nima tri chiste.

»Za vas tu spodaj je zadolzhena gospa Mundijeva,« je spet poskusil. »Ga. Anima Mundi je njeno polno ime – zdaj ti bo morda vendarle kliknilo, o kom govorim. Jaz pa se v njen rajon, nacheloma, ne vmeshavam.«

»Ja – prevech zaposlen z vlogo velikega shefa, da bi se ukvarjal she s svojo telebanasto chredo, a?«

»Niste edini, jebat ga,« se je postavil v bran presenetljivo zemeljsko. »Prav zato sem to nalogo namenil njej. Jaz sem le nekakshen ... ravnatelj, ona pa ... nekakshna uchiteljica, vzgojiteljica – svetovalka, che hochesh.«

»In zakaj ta chudezhna svetnica – che hochesh – ni zmogla sama priti sem dol, a? Che sam nimash o nichemer – directement – nikakrshnega pojma?«

Sledil je kratek premolk, ker je ochitno potreboval chas, da porezhe vozle svojih zameshtranih miselnih hudournikov. »Torej,« je potem konchno izdavil s pridihom nekakshne skoraj vznesene odlochnosti; vloge vsevedno distanciranega zdolgochasenezha se je ochitno prenazhrl, »prishel sem razchistit nekatere zadeve, o katerih si zhe predolgo razbijash glavo; menim, da je skrajni chas, da stopish na naslednjo stopnico.«

»Po mozhnosti spolzko in trhlo, kot je vechina teh tvojih kvaziveleumnih stvaritev, kaj?«

»Druge poti preprosto ni.«

»Pa pravljice o svobodni volji?!« sem spet vzrojil. »Le she ena od dobrohotnolazhnivih izmishljotin od zgoraj

»Ne glede na to, kako dolgo se obotavljash, tehtash, oklevash – skratka sprenevedash – bosh slej ko prej moral naprej,« je odgovarjal, ne da bi karkoli pojasnil.

»In ti, môra, mi bosh razlagal, kaj se móra?! Pa kaj, za hudicha, mislish, da si v mojem lajfu, a?! In ne mi zdaj razlagat, kdo da si, saj sem si zapomnil, kaj si maloprej izbljunil. – Moral, moral ... in to naj bi bila ta tvoja prekleta svoboda?!«

»No, ne ravno prekleta ...« je spet zamrmral s svojo ponebeshcheno cinichnostjo. »Pravzaprav v resnici nisi ravno popolnoma svoboden; si – pa nisi, tako nekako ...«

»Si – pa nisi ... si – pa nisi,« sem s stisnjenimi zobmi krotovichil njegove bogokletne nedoslednosti. In vendar: saj che bi bilo kako drugache, che tale spachek ne bi bil tako neparadoksalno sprevrzhen, che bi se prilegal domishljavam, ki si jih o njem utvarja v chloveshko oslovino skrivajocha se ovchja svojat, potem seveda ne bi bilo tako, kot je. Chemu se torej sploh razburjam? Saj je natanko tak kot umoboli, ki mu jih pripisujejo: zmeden, pozabljiv, nedosleden, samovshechen, starikav fichkar. Vznemirjam se lahko kvechjemu zato, ker si v naivnem delu svoje domishljije predstavljam, da bi moral biti kaj vech.

»Paradoksi so pomembni, ker kazhejo na logichne kontradiktornosti v predpostavkah,« je zdaj z nekakshno vsiljivo zmagoslavnostjo izvrgel she eno svojih bozhjastnih skovank.

»A chesa boljshega od teh kvazi zen-budistichnih for se ne moresh spomniti? Velik in mochan – a hkrati majhen in nemochen; mogochen kot hrast, strashnim viharjem kljubujoch – a vendar kot krhki trs se upogibajoch: lepo te prosim! – daj, odracaj nazaj v svoj kvazisvet, mene pa pusti, da grem spat, jutri zjutraj moram vendar v sluzhbo! Kdo, za boga, te bo she vendar prenashal?«

A se ni dal odracati.

»Skratka,« je ponovno poskusil z nekakshno napihnjeno svechanostjo, »poanta je v tem, da je – kot sem zhe omenil – za zhivljenje tu spodaj zadolzhena Mundijeva, ob tem, da priblizhno uposhteva moja, sploshna navodila – to so nekakshne smernice chloveshtvu.«

Che sem imel do sedaj o njem she kakshne nezavedne iluzije, so zdaj dokonchno izpuhtele. Morda danashnji vecher le ne bo popolna izguba chasa, kot sem sprva mislil. Kazhe, da mi bo vendarle dokonchno in za vselej postalo jasno, da je bog v resnici le nekakshen iztrosheni stari ocha, na katerega se lahko zanesesh priblizhno toliko, kot se na takshne modele pach lahko zanesesh – torej nikakor. Che hochesh karkoli opraviti, morash to storili sam, one pa ti bo pri tem, che zhe kaj, le v napoto.

»Ani M. je kot nekakshna – kako zhe pravite temu vi? – ja – kolektivno nezavedno, seveda z dodatkom njene lastne dushe,« je spet nadaljeval z natresanjem svojih drobencljavshchin.

»Ki naj bi se priblizhno drzhala tvojih priblizhnih navodil o tem, kako priblizhno lomiti noge in vratove na tvojih nekako priblizhno trhlih stopnicah, ki nekako priblizhno vodijo priblizhno nekam, kam priblizhno tochno, pa nihche niti nekako priblizhno ne ve, kaj?« sem zdaj skoraj uzhival v navalu nenadnega in sproshchujochega sarkazma. »One je ustvaril nekaj priblizhno bebavega, ki obchasno pochne nekaj, chemur se priblizhno reche razmishljanje, chutenje in tako naprej – priblizhno nekaj torej, kar se skrbno nalaga v nekakshno shrambo tako imenovanega nezavednega; potem pa si najel tezgarico – frau Mundijevo – da to chorbo – po tvojih priblizhnih napotkih, priblizhno primerno zabeli s svojo kokoshjostjo.«

»Nekaj takega, ja,« se je hladno strinjal.

»In zdaj bivakirash tu, sredi mojega stanovanja, sredi moje nespeche nochi, goltash moj chas in prodajash osmrajeni zadah svojega zadushnega uma! E, postarinjeni poladolescent, dovolj je bilo! Marsh iz moje bajte! In to takoj, che bi rad odnesel to svojo skrivencheno faco vsaj nekako priblizhno celo!«

»Ampak, shtos je v tem,« je she kar vztrajal s svojo duhamorno mirnodushnostjo, »da temu ... sranju, kot mu pravish ti, ne moresh ubezhati, razumesh? Lahko se stokrat obesish, pa bo vse ostalo do milimetra isto.«

Zdaj je njegova odbijajocha pojava v mojih ocheh zadobila ogabno groteskne obrise. Nisem vech prenesel sevanja teh hinavsko srepechih zrkel, prisluha njegovih priskutnih, nichesar razjasnjujochih besedichenj; zagnal sem se v to grobljasto kreaturo in zachel udrihati po njej; zgrabil sem ga za lase in butnil ob zid, da je telebnil na pod; brcal sem in krichal, dokler nisem zadihan omagal; in ko so se mi povrnile mochi, sem vse skupaj ponovil. In potem she enkrat.

Lezhecha gmota, ki se je she pravkar razglashala za vsevishnjo, je bila negibna. Brez misli sem zrl skozi okno v temno noch brez zvezd in brez lune.

In potem – chez kakshno minuto, morda malce dlje – se je iznakazheno in okrvavljeno truplo premaknilo. Z rokama je poiskalo glavo in si jo namestilo na vrat, si naravnalo she preostale dele telesa na mesto, kamor po anatomskih pravilih priblizhno sodijo, potem pa sedlo na stol nasproti mene.

»Sem ti rekel, da nich ne pomaga,« je izdavil, kot da se ni zgodilo nich posebnega, in se ob tem, prvich tisti vecher, na shiroko zakrohotal. »Ah, ta tvoj sprejem ... ha, ha, ha ... ha, ha, ha, ha, ha ... Ponavadi me sprejmejo precej bolj sposhtljivo.« In se je rezhal in rezhal in hropel kot nekakshna trzajocha eksplozija bozhjastne noroglavosti.

»Ja – hinavsko klecheplazna sodrga je gotovo zmeraj nadvse usluzhno priliznjena in gonljivo ubogljiva.«

»No, ja, saj po svoje imash morda prav,« se je zachuda strinjal, »a da ne bova prevech zashla od najine teme.«

»A zdaj mi bosh pa spet razlagal, kaj naj razmishljam in o chem naj govorim, ali kaj?!« sem spet podivjal.

»A ti se bosh pa kar naprej takole ponavljal, ali kaj?!« je konchno povzdignil svoj impotentni glas. »Saj vesh, kaj pravijo tisti, ki kaj vedo.«

»Da je ponavljanje vedno istih dejanj v upanju na drugachen izid ...«

»No?«

»Ja – norost.«

»No, vidish, saj vesh. A se pomena teh besed, kot kazhe, kljub vsemu premalo zavedash! Lahko porabiva she ves preostanek nochi in cel naslednji dan in she kakshnega povrh, che hochesh, pa bosh na koncu le she bolj utrujen in razdrazhljiv, kot si zhe, jaz pa she bolj v zaostanku z vsem, kar moram she postoriti.«

»Izbruhni torej she preostalo govno, ki si ga pritovoril v svojih razvlechenih chrevih.«

»Usodo si dolochate sami,« je izdavil z nekakshno neprikrito nestrpnostjo.

»Lepo te prosim,« sem zavzdihnil, »a zdaj mi bosh pa s temi tuberkuloznimi prezhvechki polnil zhelodec?«

»Morda bi vendarle she za hip poslushal, in bosh o vsem skupaj sodil, ko koncham.«

»No, povej zhe,« sem dejal navelichano.

»Nekoch, ko sem bil she precej ... mlad, smo se igrali igro, ki je pri nas precej obichajna: Stvaritev sveta, ki sam od sebe obstajat' zna se imenuje. Se spreminjati, ohranjati, razmnozhevati in tako naprej, skratka, chim dlje – zhiveti

»Nekaj takega torej kot chredniki v belih haljah poskushajo z raznimi zhenijalnimi inzheniringi in podobnimi umozlomi, ne da bi pri tem opazili, da so njihove ure najstnishkega fantaziranja zhe zdavnaj mimo in bi bil zhe skrajni chas za kaj bolj primernega, kot je preganjanje brezumnih fantazmagorij.«

»No, ne chisto tako, cheprav je za okvire tegale najinega pogovora primera morda zadovoljiva.«

»Banditska fraternija zdolgochasenih otrochajev torej.«

»Te zanima, kaj se je zgodilo, ali ne?«

»Ko pa imam toliko izbire, kajne?«

»Torej – ustvarili smo marsikaj. Jaz, na primer, nekaj planetov, med njimi tudi tega, na katerem sva ravnokar, pa ljudi in podobno sharo. Kot vesh, je ena od osnovnih nalog vsakega dobrega sistema shranjevanje podatkov. Da se potem zna na podlagi njihove analize v novo nastalih situacijah inteligentno odlochiti in podobno.«

»Recimo.«

»No, jaz sem se odlochil, da jih zapishem v nekakshen genski spomin – che hochesh, lahko to imenujemo tudi dusho, morda ti bo to blizhe. Zgodovina celotnega chloveshtva, vse, kar se je zgodilo do sedaj, je zapisana v njej.«

»Pa si pomislil, da bi koga to sranje tudi nauchil brati?«

»No – ne pozabi, da gre tudi v vashem primeru za igro. Pri igrah pa, kot sam she predobro vesh, vechina izgubi.«

»Kako, prosim?«

»Saj si slishal. – Igra se imenuje Kdo zna odkriti – deshifrirati, che hochesh – samega sebe

Spet me je pograbilo, da bi ga kresnil po njegovem vsevishnjem gobcu, a sem se nekako zadrzhal. Morda bom pa le she ujel kakshno uro spanja, che pustim, da se ta mora chimprej koncha.

»In zdaj se torej zdolgochaseno prekladate nekje nad oblaki in masirate vsak svojo Animo, ki naj bi se v dreku, ki ste ga spohali, znashla, kakor se ve in zna. Vi pa se ob vsem tem inteligentno hahljate in razpredate o tem, kako se, kljub ochitni zavozhenosti primera, vse skupaj vendarle zhe kar presenetljivo dolgo drzhi.«

»Kot da ste vi kaj drugachni,« je odgovoril zamerljivo, ne da bi pri tem (seveda) spet karkoli pojasnil. »Izumljate tisoch in en nachin, kako unichiti vse, kar vsaj priblizhno spominja na zhivljenje. Kaj niso tudi to navadne pobalinske otrocharije?«

»Ochitno po navdihu svojih velikih bratov. – In to na bi torej bila ta vasha chudezhna, onetska zapushchina!«

»No, ja, smo, kar smo,« je, nekoch mali bandit, zdaj zhe zdavnaj pravi, odrasli kriminalec, neoporekajoche zavzdihnil. »Ampak tole tvoje nenehno razburjanje, shtekash, se ti preprosto ne izplacha. Uchinek je na dolgi lok priblizhno takshen kot prej, ko si se znesel nad mano. Lahko se do nezavesti trudish s prerazporejanjem atomov, ampak ti se bodo slej ko prej uredili na nachin, na katerega ti pach nimash ravno velikega vpliva. Edina koristna stvar, ki jo lahko naredish, je reshitev uganke, ki se skriva v tebi – da odkrijesh sam sebe, se deshifrirash, razumesh. Vsa jeza, bes in kar je she tega, te ne bodo pripeljali nikamor. Kot sem zhe rekel: na dolgi rok je, ne glede na to, ali si predsednik Stalingrada ali pa smetar v Rushah, tvoj vpliv na razporeditev atomov v vesolju zanemarljivo majhen, torej praktichno nichen. Lahko znorish, razstrelish ves planet, pa she kakshnega zraven, che hochesh – si se zhe kdaj zazrl tja gor in se vsaj priblizhno zamislil, kako velika je ta rech, a?! – pa bo to na dogajanje v njem imelo priblizhno tolikshen vpliv, kot ga ima kravje riganje na ostrino dzh-jev v Dzhevdzheliji. Kaj bi si na primer mislil o mravljincu, ki bi ti smrtno resno grozil, da bo razsul mravljishche, a? Ali pa se ti posmehoval, ker ne bi vedel, v katerem nadstropju spi njegova stara teta ali kdo je predvcherajshnjim nekaj minut po tretji uri zjutraj pohodil njegovega strica sredi gozda? A?«

»Jaz nisem ustvaril prekletih mravelj, ne prekletih smetishch, ne prekletega Stalingrada!«

»Zdaj pa zhe prenehaj tako slepo riti po teh svojih ozkotirnih trasishchih! Sam dobro vesh, da nobena primerjava ne zdrzhi, che zachnesh s kuhinjskim nozhem shariti po njenih mozhganih! Si morda pomislil na to, pri kakshnih vse svinjarijah sodelujesh sam? Zgolj s tem, da hodish v sluzhbo in plachujesh davke? Kakshne vse idiotologije s tem ohranjash, podpirash – pomagash razvijati?! A?«

»Ampak kakorkoli obrachash stvari in se hochesh sprenevedati, jaz tega nisem zakuhal. Zaradi vashih abotnih igric sem se znashel tu, in ti – ki pravish, da si za to odgovoren – zdaj poskushash projicirati frustracije svojih otrochajskih vulgarnosti name. Ker jih ne znash reshiti sam, zahtevash od drugih, da to storijo namesto tebe, in ti s tem pomagajo oprati prekleto vest! In mogoche to preurejanje atomov na dolgi rok res ne deluje ne vem kako trajno, ampak che ti spet malce predelam tole tvojo hinavsko faco ... si bom vsaj za hip ohladil zhivce. Mravlje tudi grizejo, tega se najbrzh she spomnish!«

»Okej, okej,« je pomirljivo iztegnil svoje skrivenchene shtrclje, »saj ne rechem, da po svoje nimash prav; a jaz sem vendarle prishel zato, da ti priblizhno namalam celotno sliko, ne pa da te zbombardiram z omejenostmi njenih neshtetih delov.«

»Ta tvoja vechno prekleta priblizhnost! In da bo stvar she bolj zajebana, smo vsi bolj ali manj v istem dreku, ne glede na to, kako pametni, neumni, zatezheni, pokvarjeni, pokvecheni in ne vem, kaj she, smo. Vse skupaj se nalaga v tisto tvojo prekleto nezavedno kosharo, mi pa smo za vso svojo prekleto vechnost ujeti vanjo!«

»Se mi zdi, da si konchno le nekako dojel.«

»Tista svetovna klosharka potem ob tvojih priblizhnih napotkih stvar nekoliko premesha, doda kapljico usmrajenih dishavnic – in potem nas s tem licemerskim gnojem lepo nezavedno zalivata!«

»Ja, tako nekako,« se je prihuljeno muzal. »Ampak ne pozabi, da ta usodnost, kot jo morda tudi lahko imenujemo, ni nich drugega kot le celoten zapis vsega, kar se je do sedaj zgodilo. Kar vas – morda na zhalost – v dokaj usodni meri dolocha, da ste, kar ste. A vendar – kot sem zhe vechkrat povedal – ima prav vsak od vas mozhnost, da to presezhe.«

»In kaj je potem s tisto tvojo, tako jebeno, opevano chloveshko svobodo?«

»Pravzaprav gre bolj za boj zanjo kot za karkoli drugega.«

»Prej za krvavo klanje, bi rekel jaz. Hormonsko neuravnovesheni um udejanji eno svojih pedobrezumij, potem pa iz varne razdalje opazuje, kaj se dogaja. Ampak tale beda tukaj si s temi tvojimi cinichnimi forami ne more prav nich pomagat!«

»Vedno jih je bilo dovolj, ki so se nauchili brati edino pisavo, katere se je tu spodaj vredno nauchiti brati. Kako zelo se boste potrudili, dragi moj, pa je odvisno samo od vas, razumesh? Tako kot si se ti maloprej odlochil, da se znesesh nad mojim gobcem. In bi lahko udrihal po njem do konca svojega zhivljenja, che bi se ti tako zahotelo. In kaj bi s tem dosegel? Je to tisto, kar hochesh? Meni je popolnoma vseeno, shtekash, chlovechek? Meni chas ne pomeni popolnoma nich, ker ga imam, kolikor hochem. Che zhelim, ga obchutim na lastni kozhi, che hochem, oblike sploh nimam. Lahko chakam celo vechnost, pa se ne bom navelichal. Ali se bosh ukvarjal z razbijanjem moje ali katere druge njushke in koliko chasa bosh temu posvetil, je tvoja odlochitev. Jaz lahko atome preurejam, kakorkoli se mi zazdi in kadarkoli se mi zahoche, a se v te stvari nacheloma ne spushcham, ker me – zhal – zhe prekleto dolgochasijo. Che pa se nama z Mundijevo zazdi, da ste vendarle prevech skrenili, kapneva v kosharo nekaj kapljic najine vizije – in to je vse. Dobrota, zhalost, veselje, smeh, jeza, bes in kar je she tega, so zame le navadna morska pena! Vsa ta chustva in njihovi neshteti odtenki obstajajo le zato, da vse skupaj ni tako prekleto dolgochasno, razumesh?«

»In potem? Kaj se zgodi, ko – che – chlovek razvozla to vasho prekleto zameshtranko?«

»Potem se za vedno reshi tega vrtca.«

»Vrtca?«

»Ja, tole tu je vrtec chloveshkih dush. Za nas ste kot majhni otroci, ki bentijo in se jezijo in razburjajo in tozharijo, che jim kdo vzame igracho – povprechni zemljan prezhivi vse svoje zhivljenje v vrtcu.«

Zachelo se je svitati, utrujenost zaradi neprespane nochi me je navdala z nekakshnim omotichnim spokojem. Ledeni sij tega oholega vsemogochnezha pa je she vedno bolshchal vame enako vsiljivo kot zhe ves chas doslej. Ne glede na ves bes, ki prebiva v meni, sem le podgana v kletki. Misel, ki me je ponavadi le she bolj razbesnela, je imela tokrat name presenetljivo nasproten uchinek. Ja, lahko bi znova deformiral fiziognomijo tega brezchasnega diktatorja. A zakaj bi se z njim sploh she ukvarjal? Zakaj bi mu sploh she namenil tisochinko svojega chasa? Sama brezplodna potratnost. In kolikor sem se doumel, she kar nekaj chasa ne bom niti priblizhno brezchasen, da bi te svoje trenutke lahko razmetaval sem in tja tako oholo in brezbrizhno, kot je to pochel on. Ne, tega samozadostnega jedkavca bom chrtal iz seznama spremenljivk in ga uvrstil v smetnjak konstant, tega pa zakopal v gomilo pozabe. Moj edini smisel, moja edina naloga je najti pot iz tega obnorelega vrtca. Blishch vseh drugih idej in smislov ob tem zbledi. Ja, zdaj sem to videl tako prekleto jasno, da si bom najbrzh moral omisliti nova, obchutno debelejsha, sonchna ochala. Nenehno hlepenje po grmadenju in preurejanje atomov je tisti prekleti zakon norosti, ki ohranja pri zhivljenju to neskonchno preganjanje brezdushnih fantomov.

In po vrtcu? Prava shola? Pa kaj me briga! Vem le to, da se vse, kar se zachne, tudi koncha. Torej bo tudi vseh prekletih shol, vrtcev ali chesarkoli zhe, enkrat konec. In potem se bom s tem prevzetnim, samoljubnim izmechkom srechal ponovno. In takrat ne bom ponovil napake danashnje nochi. Ne, takrat se ne bom lotil preurejanja njegove sence; takrat se bom te prevzetne, brezchasne spake lotil z izsholano roko, in nobena brezchasna vechnost mu ne bo vech mogla priskochiti na pomoch.

»Zdaj je chas, da gresh,« sem dejal srepo. »In nekoch, ko bom zrasel, se bova ponovno srechala!«

»Da, zdaj je chas, da grem,« je zamrmral odsotno. »Danashnja uchna ura je pri kraju.«

»She se bova srechala!«

»Da, she,« se je brezizrazno strinjal, potem pa je izginil.

Jaz pa sem ugasnil luch, legel v posteljo, in preden sem zaspal, me ni vech vznemirila niti ena sama, z njim povezana misel. Zdaj sem vedel, da bom razvozlal to govejshchashko skrivanko, potem pa – ja – potem mu bom tisti njegov hinavski gobec zares in za vselej razstavil v prafaktorje; in noben, she tako prekleto brezchasen dohtar ga niti v najbolj pijano navdahnjenih blodnjah ne bo vech znal spraviti vkup.

 

 

 

English