Lives Journal 1

Iztok Vrhovec

 

HINAVEC

 

Ko sem tisti večer legel v posteljo, da bi zaspal, se mi je nenadoma zazdelo, da v sobi nisem sam. Narahlo sem se privzdignil in v kotu sobe zares opazil obrise nečesa, kar je spominjalo na človeka. Prižgal sem luč in zagledal prišleka, ki je bil podoben priletnemu moškemu.

»Pogosto me omenjaš,« je dejal.

»Kdo, za boga, si pa ti?« sem vprašal precej nejevoljno.

»Hm ... « je dejal obotavljajoče, za hip pomolčal, potem pa precej teatralno nadaljeval: »Jaz sem Bog. In kraji, kamor me pošiljaš, mi niso prav nič všeč.«

»In zakaj, za boga, mi to razlagaš?« sem izbruhnil. »In za povrh še sredi noči?!«

»Oh, ja ... « je zavzdihnil, »saj me je svarila, da tole ne bo prav nič preprosto.«

»Me je svarila? O čem vendar govoriš? Za masturbiranje s svojo božjastno glavo imaš na voljo celo vesolje, ti pa prideš ob enih zjutraj to počet v mojo spalnico?!«

»Okej, okej,« je skušal biti pomirljiv. »Na Mundijevo sem mislil. Ona mi je rekla, da si z živci že precej na koncu in da bo zaradi tega vse skupaj precej težje, kot bi bilo sicer.«

»In zdaj bi mi moralo biti kaj bolj jasno?«

»Hm ... sem mislil, da jo vendar poznaš – kaj nisi o njej ravno pred kratkim nekaj prebiral?«

Saj ni čudno, da se ob takemle bogu hudič množi kot stekle podgane. Tip očitno nima tri čiste.

»Za vas tu spodaj je zadolžena gospa Mundijeva,« je spet poskusil. »Ga. Anima Mundi je njeno polno ime – zdaj ti bo morda vendarle kliknilo, o kom govorim. Jaz pa se v njen rajon, načeloma, ne vmešavam.«

»Ja – preveč zaposlen z vlogo velikega šefa, da bi se ukvarjal še s svojo telebanasto čredo, a?«

»Niste edini, jebat ga,« se je postavil v bran presenetljivo zemeljsko. »Prav zato sem to nalogo namenil njej. Jaz sem le nekakšen ... ravnatelj, ona pa ... nekakšna učiteljica, vzgojiteljica – svetovalka, če hočeš.«

»In zakaj ta čudežna svetnica – če hočeš – ni zmogla sama priti sem dol, a? Če sam nimaš o ničemer – directement – nikakršnega pojma?«

Sledil je kratek premolk, ker je očitno potreboval čas, da poreže vozle svojih zameštranih miselnih hudournikov. »Torej,« je potem končno izdavil s pridihom nekakšne skoraj vznesene odločnosti; vloge vsevedno distanciranega zdolgočaseneža se je očitno prenažrl, »prišel sem razčistit nekatere zadeve, o katerih si že predolgo razbijaš glavo; menim, da je skrajni čas, da stopiš na naslednjo stopnico.«

»Po možnosti spolzko in trhlo, kot je večina teh tvojih kvaziveleumnih stvaritev, kaj?«

»Druge poti preprosto ni.«

»Pa pravljice o svobodni volji?!« sem spet vzrojil. »Le še ena od dobrohotnolažnivih izmišljotin od zgoraj

»Ne glede na to, kako dolgo se obotavljaš, tehtaš, oklevaš – skratka sprenevedaš – boš slej ko prej moral naprej,« je odgovarjal, ne da bi karkoli pojasnil.

»In ti, môra, mi boš razlagal, kaj se móra?! Pa kaj, za hudiča, misliš, da si v mojem lajfu, a?! In ne mi zdaj razlagat, kdo da si, saj sem si zapomnil, kaj si maloprej izbljunil. – Moral, moral ... in to naj bi bila ta tvoja prekleta svoboda?!«

»No, ne ravno prekleta ...« je spet zamrmral s svojo ponebeščeno ciničnostjo. »Pravzaprav v resnici nisi ravno popolnoma svoboden; si – pa nisi, tako nekako ...«

»Si – pa nisi ... si – pa nisi,« sem s stisnjenimi zobmi krotovičil njegove bogokletne nedoslednosti. In vendar: saj če bi bilo kako drugače, če tale spaček ne bi bil tako neparadoksalno sprevržen, če bi se prilegal domišljavam, ki si jih o njem utvarja v človeško oslovino skrivajoča se ovčja svojat, potem seveda ne bi bilo tako, kot je. Čemu se torej sploh razburjam? Saj je natanko tak kot umoboli, ki mu jih pripisujejo: zmeden, pozabljiv, nedosleden, samovšečen, starikav fičkar. Vznemirjam se lahko kvečjemu zato, ker si v naivnem delu svoje domišljije predstavljam, da bi moral biti kaj več.

»Paradoksi so pomembni, ker kažejo na logične kontradiktornosti v predpostavkah,« je zdaj z nekakšno vsiljivo zmagoslavnostjo izvrgel še eno svojih božjastnih skovank.

»A česa boljšega od teh kvazi zen-budističnih for se ne moreš spomniti? Velik in močan – a hkrati majhen in nemočen; mogočen kot hrast, strašnim viharjem kljubujoč – a vendar kot krhki trs se upogibajoč: lepo te prosim! – daj, odracaj nazaj v svoj kvazisvet, mene pa pusti, da grem spat, jutri zjutraj moram vendar v službo! Kdo, za boga, te bo še vendar prenašal?«

A se ni dal odracati.

»Skratka,« je ponovno poskusil z nekakšno napihnjeno svečanostjo, »poanta je v tem, da je – kot sem že omenil – za življenje tu spodaj zadolžena Mundijeva, ob tem, da približno upošteva moja, splošna navodila – to so nekakšne smernice človeštvu.«

Če sem imel do sedaj o njem še kakšne nezavedne iluzije, so zdaj dokončno izpuhtele. Morda današnji večer le ne bo popolna izguba časa, kot sem sprva mislil. Kaže, da mi bo vendarle dokončno in za vselej postalo jasno, da je bog v resnici le nekakšen iztrošeni stari oča, na katerega se lahko zaneseš približno toliko, kot se na takšne modele pač lahko zaneseš – torej nikakor. Če hočeš karkoli opraviti, moraš to storili sam, one pa ti bo pri tem, če že kaj, le v napoto.

»Ani M. je kot nekakšna – kako že pravite temu vi? – ja – kolektivno nezavedno, seveda z dodatkom njene lastne duše,« je spet nadaljeval z natresanjem svojih drobencljavščin.

»Ki naj bi se približno držala tvojih približnih navodil o tem, kako približno lomiti noge in vratove na tvojih nekako približno trhlih stopnicah, ki nekako približno vodijo približno nekam, kam približno točno, pa nihče niti nekako približno ne ve, kaj?« sem zdaj skoraj užival v navalu nenadnega in sproščujočega sarkazma. »One je ustvaril nekaj približno bebavega, ki občasno počne nekaj, čemur se približno reče razmišljanje, čutenje in tako naprej – približno nekaj torej, kar se skrbno nalaga v nekakšno šrambo tako imenovanega nezavednega; potem pa si najel tezgarico – frau Mundijevo – da to čorbo – po tvojih približnih napotkih, približno primerno zabeli s svojo kokošjostjo.«

»Nekaj takega, ja,« se je hladno strinjal.

»In zdaj bivakiraš tu, sredi mojega stanovanja, sredi moje nespeče noči, goltaš moj čas in prodajaš osmrajeni zadah svojega zadušnega uma! E, postarinjeni poladolescent, dovolj je bilo! Marš iz moje bajte! In to takoj, če bi rad odnesel to svojo skrivenčeno faco vsaj nekako približno celo!«

»Ampak, štos je v tem,« je še kar vztrajal s svojo duhamorno mirnodušnostjo, »da temu ... sranju, kot mu praviš ti, ne moreš ubežati, razumeš? Lahko se stokrat obesiš, pa bo vse ostalo do milimetra isto.«

Zdaj je njegova odbijajoča pojava v mojih očeh zadobila ogabno groteskne obrise. Nisem več prenesel sevanja teh hinavsko srepečih zrkel, prisluha njegovih priskutnih, ničesar razjasnjujočih besedičenj; zagnal sem se v to grobljasto kreaturo in začel udrihati po njej; zgrabil sem ga za lase in butnil ob zid, da je telebnil na pod; brcal sem in kričal, dokler nisem zadihan omagal; in ko so se mi povrnile moči, sem vse skupaj ponovil. In potem še enkrat.

Ležeča gmota, ki se je še pravkar razglašala za vsevišnjo, je bila negibna. Brez misli sem zrl skozi okno v temno noč brez zvezd in brez lune.

In potem – čez kakšno minuto, morda malce dlje – se je iznakaženo in okrvavljeno truplo premaknilo. Z rokama je poiskalo glavo in si jo namestilo na vrat, si naravnalo še preostale dele telesa na mesto, kamor po anatomskih pravilih približno sodijo, potem pa sedlo na stol nasproti mene.

»Sem ti rekel, da nič ne pomaga,« je izdavil, kot da se ni zgodilo nič posebnega, in se ob tem, prvič tisti večer, na široko zakrohotal. »Ah, ta tvoj sprejem ... ha, ha, ha ... ha, ha, ha, ha, ha ... Ponavadi me sprejmejo precej bolj spoštljivo.« In se je režal in režal in hropel kot nekakšna trzajoča eksplozija božjastne noroglavosti.

»Ja – hinavsko klečeplazna sodrga je gotovo zmeraj nadvse uslužno priliznjena in gonljivo ubogljiva.«

»No, ja, saj po svoje imaš morda prav,« se je začuda strinjal, »a da ne bova preveč zašla od najine teme.«

»A zdaj mi boš pa spet razlagal, kaj naj razmišljam in o čem naj govorim, ali kaj?!« sem spet podivjal.

»A ti se boš pa kar naprej takole ponavljal, ali kaj?!« je končno povzdignil svoj impotentni glas. »Saj veš, kaj pravijo tisti, ki kaj vedo.«

»Da je ponavljanje vedno istih dejanj v upanju na drugačen izid ...«

»No?«

»Ja – norost.«

»No, vidiš, saj veš. A se pomena teh besed, kot kaže, kljub vsemu premalo zavedaš! Lahko porabiva še ves preostanek noči in cel naslednji dan in še kakšnega povrh, če hočeš, pa boš na koncu le še bolj utrujen in razdražljiv, kot si že, jaz pa še bolj v zaostanku z vsem, kar moram še postoriti.«

»Izbruhni torej še preostalo govno, ki si ga pritovoril v svojih razvlečenih črevih.«

»Usodo si določate sami,« je izdavil z nekakšno neprikrito nestrpnostjo.

»Lepo te prosim,« sem zavzdihnil, »a zdaj mi boš pa s temi tuberkuloznimi prežvečki polnil želodec?«

»Morda bi vendarle še za hip poslušal, in boš o vsem skupaj sodil, ko končam.«

»No, povej že,« sem dejal naveličano.

»Nekoč, ko sem bil še precej ... mlad, smo se igrali igro, ki je pri nas precej običajna: Stvaritev sveta, ki sam od sebe obstajat' zna se imenuje. Se spreminjati, ohranjati, razmnoževati in tako naprej, skratka, čim dlje – živeti

»Nekaj takega torej kot čredniki v belih haljah poskušajo z raznimi ženijalnimi inženiringi in podobnimi umozlomi, ne da bi pri tem opazili, da so njihove ure najstniškega fantaziranja že zdavnaj mimo in bi bil že skrajni čas za kaj bolj primernega, kot je preganjanje brezumnih fantazmagorij.«

»No, ne čisto tako, čeprav je za okvire tegale najinega pogovora primera morda zadovoljiva.«

»Banditska fraternija zdolgočasenih otročajev torej.«

»Te zanima, kaj se je zgodilo, ali ne?«

»Ko pa imam toliko izbire, kajne?«

»Torej – ustvarili smo marsikaj. Jaz, na primer, nekaj planetov, med njimi tudi tega, na katerem sva ravnokar, pa ljudi in podobno šaro. Kot veš, je ena od osnovnih nalog vsakega dobrega sistema šranjevanje podatkov. Da se potem zna na podlagi njihove analize v novo nastalih situacijah inteligentno odločiti in podobno.«

»Recimo.«

»No, jaz sem se odločil, da jih zapišem v nekakšen genski spomin – če hočeš, lahko to imenujemo tudi dušo, morda ti bo to bliže. Zgodovina celotnega človeštva, vse, kar se je zgodilo do sedaj, je zapisana v njej.«

»Pa si pomislil, da bi koga to sranje tudi naučil brati?«

»No – ne pozabi, da gre tudi v vašem primeru za igro. Pri igrah pa, kot sam še predobro veš, večina izgubi.«

»Kako, prosim?«

»Saj si slišal. – Igra se imenuje Kdo zna odkriti – dešifrirati, če hočeš – samega sebe

Spet me je pograbilo, da bi ga kresnil po njegovem vsevišnjem gobcu, a sem se nekako zadržal. Morda bom pa le še ujel kakšno uro spanja, če pustim, da se ta mora čimprej konča.

»In zdaj se torej zdolgočaseno prekladate nekje nad oblaki in masirate vsak svojo Animo, ki naj bi se v dreku, ki ste ga spohali, znašla, kakor se ve in zna. Vi pa se ob vsem tem inteligentno hahljate in razpredate o tem, kako se, kljub očitni zavoženosti primera, vse skupaj vendarle že kar presenetljivo dolgo drži.«

»Kot da ste vi kaj drugačni,« je odgovoril zamerljivo, ne da bi pri tem (seveda) spet karkoli pojasnil. »Izumljate tisoč in en način, kako uničiti vse, kar vsaj približno spominja na življenje. Kaj niso tudi to navadne pobalinske otročarije?«

»Očitno po navdihu svojih velikih bratov. – In to na bi torej bila ta vaša čudežna, onetska zapuščina!«

»No, ja, smo, kar smo,« je, nekoč mali bandit, zdaj že zdavnaj pravi, odrasli kriminalec, neoporekajoče zavzdihnil. »Ampak tole tvoje nenehno razburjanje, štekaš, se ti preprosto ne izplača. Učinek je na dolgi lok približno takšen kot prej, ko si se znesel nad mano. Lahko se do nezavesti trudiš s prerazporejanjem atomov, ampak ti se bodo slej ko prej uredili na način, na katerega ti pač nimaš ravno velikega vpliva. Edina koristna stvar, ki jo lahko narediš, je rešitev uganke, ki se skriva v tebi – da odkriješ sam sebe, se dešifriraš, razumeš. Vsa jeza, bes in kar je še tega, te ne bodo pripeljali nikamor. Kot sem že rekel: na dolgi rok je, ne glede na to, ali si predsednik Stalingrada ali pa smetar v Rušah, tvoj vpliv na razporeditev atomov v vesolju zanemarljivo majhen, torej praktično ničen. Lahko znoriš, razstreliš ves planet, pa še kakšnega zraven, če hočeš – si se že kdaj zazrl tja gor in se vsaj približno zamislil, kako velika je ta reč, a?! – pa bo to na dogajanje v njem imelo približno tolikšen vpliv, kot ga ima kravje riganje na ostrino dž-jev v Dževdželiji. Kaj bi si na primer mislil o mravljincu, ki bi ti smrtno resno grozil, da bo razsul mravljišče, a? Ali pa se ti posmehoval, ker ne bi vedel, v katerem nadstropju spi njegova stara teta ali kdo je predvčerajšnjim nekaj minut po tretji uri zjutraj pohodil njegovega strica sredi gozda? A?«

»Jaz nisem ustvaril prekletih mravelj, ne prekletih smetišč, ne prekletega Stalingrada!«

»Zdaj pa že prenehaj tako slepo riti po teh svojih ozkotirnih trasiščih! Sam dobro veš, da nobena primerjava ne zdrži, če začneš s kuhinjskim nožem šariti po njenih možganih! Si morda pomislil na to, pri kakšnih vse svinjarijah sodeluješ sam? Zgolj s tem, da hodiš v službo in plačuješ davke? Kakšne vse idiotologije s tem ohranjaš, podpiraš – pomagaš razvijati?! A?«

»Ampak kakorkoli obračaš stvari in se hočeš sprenevedati, jaz tega nisem zakuhal. Zaradi vaših abotnih igric sem se znašel tu, in ti – ki praviš, da si za to odgovoren – zdaj poskušaš projicirati frustracije svojih otročajskih vulgarnosti name. Ker jih ne znaš rešiti sam, zahtevaš od drugih, da to storijo namesto tebe, in ti s tem pomagajo oprati prekleto vest! In mogoče to preurejanje atomov na dolgi rok res ne deluje ne vem kako trajno, ampak če ti spet malce predelam tole tvojo hinavsko faco ... si bom vsaj za hip ohladil živce. Mravlje tudi grizejo, tega se najbrž še spomniš!«

»Okej, okej,« je pomirljivo iztegnil svoje skrivenčene štrclje, »saj ne rečem, da po svoje nimaš prav; a jaz sem vendarle prišel zato, da ti približno namalam celotno sliko, ne pa da te zbombardiram z omejenostmi njenih neštetih delov.«

»Ta tvoja večno prekleta približnost! In da bo stvar še bolj zajebana, smo vsi bolj ali manj v istem dreku, ne glede na to, kako pametni, neumni, zateženi, pokvarjeni, pokvečeni in ne vem, kaj še, smo. Vse skupaj se nalaga v tisto tvojo prekleto nezavedno košaro, mi pa smo za vso svojo prekleto večnost ujeti vanjo!«

»Se mi zdi, da si končno le nekako dojel.«

»Tista svetovna klošarka potem ob tvojih približnih napotkih stvar nekoliko premeša, doda kapljico usmrajenih dišavnic – in potem nas s tem licemerskim gnojem lepo nezavedno zalivata!«

»Ja, tako nekako,« se je prihuljeno muzal. »Ampak ne pozabi, da ta usodnost, kot jo morda tudi lahko imenujemo, ni nič drugega kot le celoten zapis vsega, kar se je do sedaj zgodilo. Kar vas – morda na žalost – v dokaj usodni meri določa, da ste, kar ste. A vendar – kot sem že večkrat povedal – ima prav vsak od vas možnost, da to preseže.«

»In kaj je potem s tisto tvojo, tako jebeno, opevano človeško svobodo?«

»Pravzaprav gre bolj za boj zanjo kot za karkoli drugega.«

»Prej za krvavo klanje, bi rekel jaz. Hormonsko neuravnovešeni um udejanji eno svojih pedobrezumij, potem pa iz varne razdalje opazuje, kaj se dogaja. Ampak tale beda tukaj si s temi tvojimi ciničnimi forami ne more prav nič pomagat!«

»Vedno jih je bilo dovolj, ki so se naučili brati edino pisavo, katere se je tu spodaj vredno naučiti brati. Kako zelo se boste potrudili, dragi moj, pa je odvisno samo od vas, razumeš? Tako kot si se ti maloprej odločil, da se zneseš nad mojim gobcem. In bi lahko udrihal po njem do konca svojega življenja, če bi se ti tako zahotelo. In kaj bi s tem dosegel? Je to tisto, kar hočeš? Meni je popolnoma vseeno, štekaš, človeček? Meni čas ne pomeni popolnoma nič, ker ga imam, kolikor hočem. Če želim, ga občutim na lastni koži, če hočem, oblike sploh nimam. Lahko čakam celo večnost, pa se ne bom naveličal. Ali se boš ukvarjal z razbijanjem moje ali katere druge njuške in koliko časa boš temu posvetil, je tvoja odločitev. Jaz lahko atome preurejam, kakorkoli se mi zazdi in kadarkoli se mi zahoče, a se v te stvari načeloma ne spuščam, ker me – žal – že prekleto dolgočasijo. Če pa se nama z Mundijevo zazdi, da ste vendarle preveč skrenili, kapneva v košaro nekaj kapljic najine vizije – in to je vse. Dobrota, žalost, veselje, smeh, jeza, bes in kar je še tega, so zame le navadna morska pena! Vsa ta čustva in njihovi nešteti odtenki obstajajo le zato, da vse skupaj ni tako prekleto dolgočasno, razumeš?«

»In potem? Kaj se zgodi, ko – če – človek razvozla to vašo prekleto zameštranko?«

»Potem se za vedno reši tega vrtca.«

»Vrtca?«

»Ja, tole tu je vrtec človeških duš. Za nas ste kot majhni otroci, ki bentijo in se jezijo in razburjajo in tožarijo, če jim kdo vzame igračo – povprečni zemljan preživi vse svoje življenje v vrtcu.«

Začelo se je svitati, utrujenost zaradi neprespane noči me je navdala z nekakšnim omotičnim spokojem. Ledeni sij tega oholega vsemogočneža pa je še vedno bolščal vame enako vsiljivo kot že ves čas doslej. Ne glede na ves bes, ki prebiva v meni, sem le podgana v kletki. Misel, ki me je ponavadi le še bolj razbesnela, je imela tokrat name presenetljivo nasproten učinek. Ja, lahko bi znova deformiral fiziognomijo tega brezčasnega diktatorja. A zakaj bi se z njim sploh še ukvarjal? Zakaj bi mu sploh še namenil tisočinko svojega časa? Sama brezplodna potratnost. In kolikor sem se doumel, še kar nekaj časa ne bom niti približno brezčasen, da bi te svoje trenutke lahko razmetaval sem in tja tako oholo in brezbrižno, kot je to počel on. Ne, tega samozadostnega jedkavca bom črtal iz seznama spremenljivk in ga uvrstil v smetnjak konstant, tega pa zakopal v gomilo pozabe. Moj edini smisel, moja edina naloga je najti pot iz tega obnorelega vrtca. Blišč vseh drugih idej in smislov ob tem zbledi. Ja, zdaj sem to videl tako prekleto jasno, da si bom najbrž moral omisliti nova, občutno debelejša, sončna očala. Nenehno hlepenje po grmadenju in preurejanje atomov je tisti prekleti zakon norosti, ki ohranja pri življenju to neskončno preganjanje brezdušnih fantomov.

In po vrtcu? Prava šola? Pa kaj me briga! Vem le to, da se vse, kar se začne, tudi konča. Torej bo tudi vseh prekletih šol, vrtcev ali česarkoli že, enkrat konec. In potem se bom s tem prevzetnim, samoljubnim izmečkom srečal ponovno. In takrat ne bom ponovil napake današnje noči. Ne, takrat se ne bom lotil preurejanja njegove sence; takrat se bom te prevzetne, brezčasne spake lotil z izšolano roko, in nobena brezčasna večnost mu ne bo več mogla priskočiti na pomoč.

»Zdaj je čas, da greš,« sem dejal srepo. »In nekoč, ko bom zrasel, se bova ponovno srečala!«

»Da, zdaj je čas, da grem,« je zamrmral odsotno. »Današnja učna ura je pri kraju.«

»Še se bova srečala!«

»Da, še,« se je brezizrazno strinjal, potem pa je izginil.

Jaz pa sem ugasnil luč, legel v posteljo, in preden sem zaspal, me ni več vznemirila niti ena sama, z njim povezana misel. Zdaj sem vedel, da bom razvozlal to govejščaško skrivanko, potem pa – ja – potem mu bom tisti njegov hinavski gobec zares in za vselej razstavil v prafaktorje; in noben, še tako prekleto brezčasen dohtar ga niti v najbolj pijano navdahnjenih blodnjah ne bo več znal spraviti vkup.

 

English