Lives Journal 1

Jaka Jarc

 

ADAPTACIJA DE FALSIS DIIS

IN NJENE POLITICHNE IMPLIKACIJE

 

Uvod

 

Ko je Wulfstan priredil Aelfricovo besedilo De falsis diis, je po eni strani vsebino okrnil, po drugi pa k njej dodal svoj pogled. Tak pristop k adaptaciji starejshih tekstov je bil zhe pred Wulfstanovim chasom znachilen za anglo-sashko Anglijo. Vechina besedil, za katera velja, da jih je predelal Alfred, je bila prirejena na enak nachin. [1] Teologi so obravnavali vsebine, h katerim niso smeli dodajati lastnih pogledov. Zhe v chasih Beda Venerabilisa so vsebine utemeljevali s citiranjem prich, ustreznih po pomembnosti in priznanosti. Celo pravni red je temeljil na istem principu. Che so o chem prichale priche primernega stanu in v zadostnem shtevilu, je veljalo dejstvo, o katerem so prichale, za dokazano. [2] Besedilo De falsis diis je chrpalo informacije iz mnogih besedil, ne da bi k njihovi vsebini dodajalo kar koli novega. A kljub temu je bilo s postopkom izbire ukrojeno po meri takratne druzhbe in chasa. To besedilo je bilo najverjetneje namenjeno laichnemu obchinstvu, saj gre za pridigo, pri tem pa je obravnavalo pomanjkanje moralnega ravnanja v druzhbi in je imelo dolocheno politichno agendo. Uredniki, ki so sestavljali tovrstna besedila, so lahko izbirali poudarke v skladu s svojimi politichnimi preprichanji ali z versko usmeritvijo, pri tem pa so seveda nujno morali izpushchati podatke, ki bi zmedli javnost, kateri je bilo besedilo namenjeno. Nash chlanek se ukvarja predvsem z dejstvi, ki so bila namenoma izpushchena. Prav besedilo De falsis diis nam nudi prilozhnost za opazovanje dveh stopenj adaptacije; prvo izpod peresa opata Aelfrica, ki je priredil besedilo Martina iz Brage De Correctione Rusticorum, in drugo, ki jo je po Aelfricovem besedilu priredil shkof Wulfstan. Podobno se bo chlanek poglobil tudi v naravo pridige v dveh stopnjah. Ko bomo natanchno obravnavali obe besedili drugo ob drugem, bomo opazovali, ali je bilo v desetem stoletju poganstvo res tako nevarno krshchanstvu, kot se zdi ob hitrem in povrshnem branju teh pridig. Ker je pri obravnavi tako stare snovi pomemben tudi sploshni kontekst, bo mestoma potrebno vkljuchiti tudi nekatera druga anglo-sashka besedila. 

 

 

 

O enem pravem Bogu in pregreshni naravi chloveka

 

Namen evhemerizacije in demonizacije je bil postaviti poganska bozhanstva v kontekst krshchanske zgodovine. Ko je Aelfric napisal ‘þa wurdon hi bepahte/ þurh þone ealdan deofol þe Adam ar beswac,/ swa þat hi worhton wolice him godas,/ and þone Scyppend forsawon þe hy gescop to mannum’ [3] in ‘[F]engon to wurðianne/ mislice entas and men him to godum’, [4] je vkljuchil tako prvo kot drugo. Aelfric je poskushal vkljuchiti poganska bozhanstva v okvir krshchanske zgodovine z razlago, da so pogani, ki so chastili elemente, zachutili, da imajo premalo bogov, in so pach dodali nove – s chashchenjem zasluzhnih prednikov, ki so jim podelili bozhanski status. Zdi se, kot da s stalishcha krshchanskega enoboshtva velja, da chim vech bogov kdo chasti, bolj je greshen. Vzrok za to zmoto je Aelfric nashel v premajhni sposobnosti umevanja. Ko je besedilo priblizhno pol stoletja kasneje obdeloval Wulfstan, se v vprashanje motivacije za mnogoboshtvo in o hudichevi vlogi sploh ni spushchal. Celotno pridigo je obarval po svoje preprosto tako, da je pred zachetek dodal svoj stavek. Izhajal je iz trditve, da je se je malikovanje zachelo s hudichevim naukom. Kot bi skushal pojasniti nekaj, kar je Aelfric pozabil. Podobno je ravnal na mestu, kjer se besedilo poglobi v razlago o chashechenju sonca in lune. Wulfstan znova chuti potrebo poudariti pomembnost vloge, ki jo je odigral hudich. V nadaljnjem besedilu so Wulfstanovi dodatki bolj stilske kot pa vsebinske narave – bolj retorichne kot teoloshke, vse do tam, ko se je Aelfric dotaknil  zgodovinskih prednikov, ki naj bi prek zgreshenega spomina pridobili bozhanske atribute. Aelfric namrech ni takoj podal kvalitativne moralne sodbe o teh ljudeh, raje je uporabil pridevnike, kot sta mihtige, egefulle, [5] z izrazito pozitivnimi konotacijami, ter dodal, da chetudi so zhiveli sprijeno, so jih njihovi sodobniki sposhtovali. Wulfstan pa, nasprotno, takoj sezhe po mechu ostrih besed, z negativno inflamatorno retoriko seka po omenjenih mozheh: ‘[S]trece woruldmen heora agenum lustum fullice fulleodan’. [6] Z rezilom meri bolj proti njihovemu groznemu zhivljenjskemu slogu kot proti samemu dejstvu, da so bili neverniki. Komentar, ki ga Wulfstan poda naravnost k temi poganstva (‘[H]eaþenscipe ealles to wide swyþe gederede and gyt dereþ wide’ ), [7] je pravzaprav precej blazhji in spravljivejshi kot opis njihovih ogabnih zhivljenjskih razvad zgoraj. Tu velja posebej omeniti, da Wulfstan k samostalniku God (Bog) konsistentno dodaja pridevnik soþa (resnichni), s chimer si Aelfric sploh ni dal opraviti. Pa tudi Aelfric, ki slovi po svojem asketskem slogu, se ni obotavljal posechi po bolj barvitih pridevkih, ko je opisoval »resnichne osebe«, ki naj bi jih kasneje zmotno imeli za bogove. Tudi tu je mogoche zaslediti nejevoljo ob njihovem (z njegovega gledishcha) neciviliziranem zhivljenjskem slogu in obnashanju, a sled je rahla kot namig in manj bistvena za osnovno sporochilo besedila. Bolj deluje, kot da je Aelfric utemeljeval, zakaj je takshno chashchenje napachno. Aelfric je bil ochitno motiviran, da bi razlozhil napachnost poganskih verovanj. Posebej je obravnaval imena dni v tednu in njihov poganski izvor, prav tako malikovanje v neposrednem pomenu besede. Wulfstan pa je vso pozornost posvetil malikovanju in prav temu namenil najsrditejshe besede, ko je govoril o deifikaciji ljudi in o njihovih razvratnih ter incestoidnih razvadah. Ko je postavil zadnjo piko, sta iz besedila sijali dve bistvi, ki ju ni bilo mogoche zgreshiti: obstaja le en resnichni Bog in razvratno zhivljenje je hudicheva njiva.

 

 

 

Elementi

 

Ko je Aelfric pisal o chashchenju elementov, je izpustil razlago, zakaj so pogani chastili vodo. Ogenj, je razlozhil, so chastili zavoljo njegove nenadne vrochine, zemljo, ker vsakogar hrani. Kaj pa voda? Seveda je mogoche, da je shlo za kakshen stilistichni preblisk, morda je skushal drzhati tempo pripovedi in z njim pozornost poslushalcev, morda je skushal le dvigniti napetost in prichakovanje, morda se mu z vidika oblikovalca besedila voda pach ni zdela bistvena. Celo che bi se potrudili verjeti tem za lase privlechenim argumentom, bi morali vsaj enako mero truda vlozhiti v povrshno razlago, zakaj je to izpustil tudi Wulfstan – pri tem pa sta bila oba znana po strashni natanchnosti. Wulfstan se poglobljeno ukvarja s precej manjshimi podrobnostmi. Posebej razlozhi na primer, da so poganski swa feawum Godum [8] tisti, ki swa hy ar hafdan [9] in to je le eden od mnogih primerov, ko se mu je zdelo, da mora Aelfricov tekst podrobneje razlozhiti. V pesmi shtevilka II Poetichnih dialogov Salomona in Saturna, ki sta jo skoraj gotovo poznala oba, ima voda vlogo ochishchevalnega elementa. Namrech mistichnega elementa, ki je bil nadvse pomemben za krshchansko dojemanje sveta, saj voda ochishchuje in prerojeva ter seveda krshchuje – ‘cristnað and clansað cwicra manigo, wuldre gewlitigað’. [10] Tako Aelfric kot Wulfstan bi laichnemu obhinstvu tezhko argumentirala dvojnost narave elementov, po kateri je voda v krshchanskem sistemu idej pozitivna, drugod pa negativna – najlazhje je seveda tak element preprosto izpustiti. Z ognjem pa, zanimivo, nista imela nobenih tezhav. V prej omenjenih Pesnishkih dialogih Salomona in Saturna je ogenj predstavljen v njegovi dvojni naravi: dober je, dokler je omejen in ukrochen (lahko rechemo civiliziran), takrat predstavlja luch, che pa se osvobodi, postane pozhreshen unichevalec, vendar neizbezhno spet koncha ujet. [11] A odgovor lezhi v naravi besedila: pridiga je namenjena neizobrazhenemu laichnemu poslushalstvu, pesnitev Salomon in Saturn pa obravnava vprashanja globlje narave in je bila po vsej verjetnosti namenjena zahtevnejshemu obchinstvu. [12]

V isti pesmi je pekel poln tako ognja kot vode. V drugem Wulfstanovem besedilu – Sermo Lupi – zasledimo pekel, ki je podoben suhemu in vrochemu peklu iz pesmi Genesis B, [13]  kjer ni sledu o vodi. V podobi, ki si jo je o peklu ustvaril slehernik, je bil ogenj ochitno simbol pekla, voda pa odreshitve. V prejshnjih sistemih verovanja je voda pomenila mejnik, ki je locheval pa tudi povezoval svetove – kot v pesnitvi Beowulf. Chetudi je v svetopisemski poplavi rabila Bogu kot orozhje za skorajda popolni veliki genocid, je bila za slehernika primarno povezana s krstom. Kot vidimo, je vprashanje narave vode v anglo-sashki krshchanski in predkrshchanski kulturi izredno kompleksno; zato Aelfric in Wulfstan z njo nista opravila v enem stavku, kot sta z ognjem in zemljo.

 

 

 

Stolp, Nimrod in Filistejci

 

Pri primerjanju s pesnitvijo Salomon in Saturn je she ena zanimivost: povezava med Nimrodom, babilonskim stolpom in velikani. Vse troje je vkljucheno tako v obeh adaptacijah De falsis diis (Wulfstanov naslov – De falsis deis) [14] kot tudi v pesnitvi Salomon in Saturn. [15] Res je, da so v pesnitvi velikani imenovani kar Filistejci in da je bilo v srednjem veku popularno preprichanje, da je babilonski stolp zgradil Nimrod. Prav zato, pa tudi ker je bila teoloshka podlaga za razumevanje teh vsebin tako kompleksna, je Aelfric verjetno sklenil, da potrebujejo laiki, ki niso podkovani v patristichni literaturi, nekaj razlage; Wulfstan je shel she za stopnjo dlje. Vse kar je dishalo po kompleksnejshih vsebinah, je razlozhil. Vsako Aelfricovo simboliko, ki bi lahko vodila v nesporazum, je izpustil. Oba sta izpustila razlago narave elementa vode. Wulfstan je izpustil celo razlago imen dni v tednu, oba ne razlagata imen mesecev. Slednje je skushal zhe davno prej razlozhiti Beda v svojem delu De Temporum Ratione. [16] Nadvse verjetno je, da imena mesecev sploh niso bila vech pomembno vprashanje v Aelfricovem chasu, a po isti logiki imena dni morda niso bila pomembna v chasu Wulfstana. Kot smo videli, je zanj ostalo pomembno le she vprashanje razvratnega zhivljenjskega sloga, in to njegovih sodobnikov, ne le poganskih prednikov, s katerimi jih je enachil.

 

 

 

Danska in latinska imena

 

V obeh besedilih so bogovi najprej predstavljeni s svojimi latinskimi imeni in shele nato vzporedno z danskimi imeni. Saturn, Iove, Minerva, Venus, Mars, Mercurius so bogovi rimskega panteona.  Prevajanje imen bogov je bilo v navadi zhe v rimskem imperiju. Eden od primerov je v Cezarjevem spisu De bello gallico, [17] kjer so germanska (pa tudi keltska) bozhanstva vzporedna z rimskimi. Aelfric pochne isto, tako vsaj velja danes. Anglo-sashki germanski bogovi naj bi bili pozabljeni, danska imena, ki jih Aelfric nadeva rimskim bogovom, naj bi nashel le she v knjigah – Danci pa so v tem chasu she vedno vechinoma pogani. Wulfstan postopa enako, toda on je bil pricha nastanku danske drzhave na vzhodu lastnega britanskega otoka. She za chasa njegovega zhivljenja so se danski barbari navidezno prelevili v kristjane. Problem je bil she kako perech, in verjetno je Wulfstana prav ta problematika vzpodbujala v politichnem in pravnishkem delovanju. [18] Najverjetneje je imel s pogani izkushnje iz prve roke, a po De falsis deis sodech, ga je bolj motilo pomanjkanje moralnih vrednot z  vplivom hudicha kot pa poganstvo. Danski kralj Cnut je namrech prav takrat sprejel krshchanstvo ravno zato, da bi lazhje vladal svojim novim (krshchanskim) podlozhnikom. Eden od virov znanja za teologe anglo-sashke Anglije so bili grshki in zlasti rimski misleci. Zhe patristichni teksti so omenjali rimske bogove; kot smo rekli zgoraj,  je bila najbolj veljavna tista utemeljitev, ki se je sklicevala na najvishje avtoritete, patristichni ochetje pa so bili med najvishjimi. Poleg tega je bil Rim v srednjeveshkem pojmovanju anglo-sashke Anglije zibelka krshchanstva in civilizacije. Kot pravi J. Gardner: »The tradition of Fulgentius’s ideas on the true meaning of the Aneid and the myths he examined in his Mitologiarum, together with the high opinion men like Lactantius held of pagan insight, opened the way to a more sophisticated adoption of pagan insight«. [19]

Da bi Wulfstan nashel nachin, kako upravichiti rodovnike kraljev, ki so navadno segali do praprednika Wodena, [20] je bilo najbolj modro vzporejati jih najprej z bolj sprejemljivimi, manj prisotnimi in manj nevarnimi rimskimi bogovi ter shele nato dodati danski panteon kot sekundarni sistem, torej kot posledico in ogledalo rimskega panteona. Tako je lahko elegantno zmanjshal pomembnost danskih bogov in jih neovirano spremenil v prednike iz necivilizirane davnine.

 

 

 

Stopnja napachnosti

 

Zgodnejshi avtor, ki je pisal o latinskih lazhnih bogovih, je bil Martin iz Brage. David Johnson [21] obravnava povezave med Martinom iz Brage in Aelfricom v zvezi z napachnimi bogovi in animizmom. Sklepa, da je le malo dvoma o tem, da je drugi predeloval besedilo prvega in da je bil Woden izpushchen zato, ker je bil pomemben del kraljevskih rodovnikov nekaterih Wulfstanovih kraljev. Tako je Aelfric postavil Saturna na vrh hierarhije bogov. Dorothy Bethrum [22] verjame, da zato, ker je bil Saturn bolj popularen med Germani in ker naj bi tako Aelfric kot Wulfstan uporabljala Rabanusovo enciklopedijo. Kakor koli, ta premik je prvo znamenje, ki kazhe na to, da sta bila sploh seznanjena z germanskim poganstvom (vsaj Aelfric, Wulfstan pa je lahko povzel po njem, tudi che ni nich vedel). Celotni korpus anglo-sashkih pisanih virov vechinoma kar ignorira obstoj poganstva, najverjetneje zato, ker so vire pisali menihi, ki niso imeli nobenega interesa ohranjati spomin nanj. Sami prevodi imen pa seveda niso zadosten dokaz, da sta bila s poganstvom v dejanskem stiku. Zanimivo pa je, da obe verziji (tako Aefricova De falsis diis kot Wulfstanova De falsis deis) ugotavljata, da so Danci v zmoti, ker verjamejo, da je bil Iove (Jupiter)/ Þor sin Merkurja/ Oðina. [23] To pa kazhe poseben vidik glede stopnje napachnosti. Pogani so se sicer tako ali tako motili, ampak Danci so se motili she bolj. Kako sta lahko tako mislila, zakaj sta dva visoka klerika razlikovala dve vrsti napachno verujochih? Lahko bi na hitro odgovorili, da je glede rimske mitologije drugache; kot smo videli, je ta bolje sprejeta v srednjeveshki krshchanski misli – in ta odgovor nam torej zadostuje. Kot smo zhe rekli, se Wulfstan ni prevech obremenjeval s samim napachnim verovanjem, predvsem se posvecha zgreshenim in nemoralnim zhivljenjskim slogom. Glede na namen njegove retorike bi bila taka razlaga pot vstran. Torej chetudi za Aelfrica  ta preprosta razlaga lahko obvelja, je pri Wulfstanu mogocha she ena. Evhemerizem predvideva dolocheno zgodovino – ljudi in ne bogov. V politichnem smislu (in Wulfstan je bil dober politik) ni bilo nepomembno, chigava zgodovina je pravilna: anglo-sashko-krshchanska ali danska (she nedavno poganska). Cerkev je bila vedno politichna entiteta. Ko sta ugotovila, da so imeli latinski pogani iz predkrshchanske zgodovine, ki jo je Cerkev sprejela, bolj prav kot danski pogani, sta Aelfric in Wulfstan utrdila prvenstvo svojih anglo-sashkih prednikov in svojega lastnega pogleda na krshchanstvo, ki je zraslo iz njune zgodovine oziroma iz zgodovine, kot sta jo razlagala.

 

Narava poganske hierarhije bogov je bila fluidna, s krshchanskega gledishcha kaotichna [24] (ciklichna, ne linearna). Aelfric in Wulfstan pa sta ohranila trezno glavo in sta zvito, s poudarkom na napachnosti danskega poganstva, utemeljila primat lastne tradicije. Danci so se bili priselili v Anglijo in nich ni kazalo, da bodo kam shli. Wulfstan je prezhivel njihovo vladavino in njegova dela so bila prisotna v mnogih izvodih; [25] vse kazhe, da je svojo politichno in misijonarsko vlogo dobro opravljal, pri tem pa sta se anglo-sashki vpliv kakor tudi krshchanska vera ohranila, prevladujoch nad danskim vplivom vse do prihoda Normanov (1066).

 

 

 

Zakljuchek

 

Aelfricov De falsis diis je izhajal iz De Correctione Rusticorum Martina iz Brage. Ko je Aelfric je nachrtoval spis, je uposhteval politichno situacijo obdobja. Poganstvo je videl kot neposredno nevarnost za Cerkev in je chutil, da mora pridigati proti njemu. Najbolje, kot je mogel, je razlozhil svojim krshchanskim ovchicam, v katerih tochkah so se pogani motili, pri tem pa je uporabljal metode evhemerizacije, demonizacije in zanikanja animizma. Vzel si je chas in na primeru anglo-sashkih imen dni v tednu razlozhil stari sistem verovanja ter njegove pomanjkljivosti. Wulfstan je predelal prvi del Aelfricovega besedila in ga priredil tako, da je z isto vsebino, a z drugimi poudarki ustrezala njegovim namenom. Pridigal je proti razkroju druzhbenih moralnih vrednot in o edinosti Boga. Ni se omejil na kritiko poganstva, bolj je poudarjal neumnost Dancev, katerih zgodovino je treba popraviti. Kot je imel navado, je ostal zvest svojim nachelom o pravichnosti in zakonih ter morali, menech, da je nastopil chas, ko je treba odpraviti poltenost; to pa je bilo mogoche shele, ko poganstvo ni bilo vech neposredna nevarnost.

 

 

 

Bibliografija

 

Anlezark, D., ‘The Fall of the Angels in Solomon and Saturn II’, in Kathryn Powell and Donald Scragg (eds.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England, D. S. Brewer, Cambridge, 2003, pp. 121-133.

Attenborough, L. (ed.), The Laws of the Earliest English Kings, (London, 1922).

Bethurum, D., ‘Wulfstan’, E. G. Stanley (ed.), Continuations and Beginnings, (London, 1966), pp. 210-246.

Bethurum, D., The Homilies of Wulfstan, (Oxford, 1957).

Branston, B., The Lost Gods of England, (London, 1957).

Caesar, C. I., Galska vojna, (Maribor, 1970).

Foot, S., ‘The Making of Angelcynn: English Identity Before the Norman Conquest’, Transactions of the Royal Historical Society, [vol.] VI (1996), 25-49.

Johnson, D. F., ‘Euhemeristaion Versus Demonisation the Pagan Gods in Alfric’s De Falsis Diis’, T. Hofstra et al. (ed.), Pagans and Christians (1992), pp. 35-69.

Gardner, J., The Construction of Christian Poetry in Old English, Southern Illinois University Press, (London and Amsterdam, 1975).

Marsden, R. (ed.), Cambridge Old English Reader (Cambridge, 2005).

Menner, R. J. (ed.), The Poetical Dialogues of Solomon and Saturn (New York, 1941).

North, R., Heathen Gods in Old English Litterature (Cambridge, 1997).

Page, R. I., ‘Anglo-Saxon Paganism - The Evidence of Bede’, T. Hofstra et al. (ed.), Pagans and Christians (1992), pp. 99-129.

Swanton, M., (ed.), The Anglo-Saxon Chronicles, Phoenix Press (London, 2000).

Wilcox, J., ‘The Dissemination of Wulfstan’s Homilies: the Wulfstan Tradition in Eleventh Century Vernacular Preaching’, C. Hicks (ed.), England in the Eleventh Century (Stamford, 1992).

Wilson, D., Anglo-Saxon Paganism (London, 1992).

 

 

 

___________________

[1] S. Foot, ‘The Making of Angelcynn: English Identity Before the Norman Conquest’, Transactions of the Royal Historical Society, vol. VI, (1996), 25-49.

[2] L. Attenborough (ed.), The Laws of the Earliest English Kings, (London, 1922).

[3] Ælfric, De Falsis Diis, in D. F. Johnson, ‘Euhemeristaion Versus Demonisation the Pagan Gods in Ælfric’s De Falsis Diis’, T. Hofstra et al. (ed.), Pagans and Christians, (1992), p. 63, lines 78b-81. (appendix)

[4] Ibid., p. 64, lines 100b-101

[5] R. Marsden(ed.), Cambridge Old English Reader, (Cambridge, 2005), p. 206.

[6] Ibid.

[7] Ibid., p. 205.

[8] Ælfric, De Falsis Diis, line 100

[9] R. Marsden (ed.), Cambridge Old English Reader, p. 206, lines 27b, 28.

[10] R. J. Menner (ed.), The Poetical Dialogues of Solomon and Saturn, (New York, 1941), p. 99, lines 387, 388.

[11] Ibid., lines 402-408.

[12] Ker so do danes prezhiveli kar trije rokopisi Dialogues of Solomon and Saturn, je zelo verjetno, da jih je bilo med 10. in 11. stoletjem precej vech, she zlasti, ker so sorodna besedila iz zhanra dialogov mochno prisotna v srednjeangleshkem obdobju.

[13] Nasprotno kot Christ and Satan – Exeter Book iz 10.. stoletja omenja vode v peklu; to kazhe, da vodne poshasti v Beowulfu sodijo v poseben anglo-sashki koncept pekla. Glej D., Anlezark, ‘The Fall of the Angels in Solomon and Saturn II’, in Kathryn Powell and Donald Scragg (eds.), Apocryphal Texts and Traditions in Anglo-Saxon England, D. S. Brewer, Cambridge, 2003, pp. 121-133.

[14] R. Marsden, Cambridge Old English Reader, p. 205, line 5 (Aelfric: Latin diis – days, Wulfstan: Latin deis – gods)

[15] R. J. Menner, Solomon and Saturn, p. 91, lines 205-210.

[16] B. Branston, The Lost Gods of England, (London, 1957), pp. 41-43. and

R. I. Page, ‘Anglo-Saxon Paganism - The Evidence of Bede’, T. Hofstra et al. (ed.), Pagans and Christians, (1992), pp. 124-125.

[17] C. I. Caesar, Galska vojna, (Maribor, 1970), VI-18, 21.

[18] D. Bethurum, ‘Wulfstan’, E. G. Stanley (ed.), Continuations and Beginnings, (London, 1966), pp. 210-246.

[19] J. Gardner, The Construction of Christian Poetry in Old English, Southern Illinois University Press, (London and Amsterdam, 1975), p.5.

[20] M. Swanton (ed.), The Anglo-Saxon Chronicles, Phoenix Press (London, 2000), pp. 449, 547, 552, 560, 597, 626, 755, 855.

[21] D. F. Johnson, ‘Euhemerisation Versus Demonisation’.

[22] D. Bethurum, The Homilies of Wulfstan, (Oxford, 1957), p. 336-337.

[23] R. North and D. F. Johnson verjameta, da so bile skandinavske oblike imen uporabljene zaradi Alfricovih politichnih povezav in genealogij.

[24] R. North, Heathen Gods in Old English Litterature, (Cambridge, 1997), p. 206.

[25] J. Wilcox, ‘The Dissemination of Wulfstan’s Homilies: the Wulfstan Tradition in Eleventh Century Vernacular Preaching’, C. Hicks (ed.), England in the Eleventh Century, (Stamford, 1992). 

 

 

Prevod iz angleshchine avtor

 

 

 

English