Lives Journal 1

Jaka Jarc 

 

 

MOCH IN OBLAST OPATINJ V ANGLO-SASHKI ANGLIJI

V LETIH OK. 650 – OK. 850

 

Chas med sedmim in devetim stoletjem je bil v anglo-sashki Angliji zaznamovan predvsem z uvajanjem krshchanstva. Chetudi se zdi na prvi pogled to obdobje kratko, je izredno pomembno, saj je prav tedaj vloga kraljic prerasla okvire kraljevih zhena in mater kraljevih otrok.[1] Postale so dovolj mogochne, da je lahko kasneje kraljica Aethelthryth na njih zgodovinsko utemeljila svoje regentstvo.[2] To je chas, ko so prvi samostani zacheli tvoriti zvezno mrezho krshchanske administracije, ki je povezovala anglo-sashko Anglijo, chas, ko so zhenske pridobile nadzor nad zemljo, ustanavljale samostane, vladale kot mogochne opatinje, nakar so nenadoma vso to moch spet izgubile.

Zgodovinarji sledijo temu razvoju po shtevilnih virih. Najbolj opazni igralci v tej igri mochi in avtoritete so bili kralji, kraljice, opatinje in opati, menihi, nune in pobozhni posamezniki tako nizko na druzhbeni lestvici, kot je bil Caedmon. Vsi nastopajo v Historia ecclesiastica (Cerkvena zgodovina), ki jo je napisal Beda.[3] Prav tako koristno je Aldhelmovo delo De virginitate (O devishkosti),[4] cheprav le redko naravnost omenja oblast ali avtoriteto. Kljub temu ostaja dragocen vir podatkov o odnosih med enim od shkofov in dolocheno opatinjo, hkrati pa predstavlja temelje srednjeveshke teologije, ki je bila osnova vse cerkvene avtoritete. V resnici poudarja veliko pomembnost opatinj znotraj rastoche anglo-sashke Cerkve. Potreba po tem, da se opatinje pridruzhijo boju za krshchanstvo, je bila dovolj velika, da je zaradi nje nastalo dolgo prozno delo, ki je utemeljilo, zakaj je devishtvo (zaveza kasneje v zhivljenju, ko je nedolzhnost zhe izgubljena) poleg nedolzhnosti zadostovalo za vstop v sluzhbo Kristusa.

Nashe besedilo bo analiziralo vlogo opatinj pri vzpostavljanju krshchanske administrativne mrezhe. She zlasti bo obravnavalo avtoriteto, ki so jo imele, ter oblast, ki so jo izvajale. Ali je bilo dejstvo, da je vechina opatinj izvirala iz plemishkih vrst, pomembno pri dolochanju stopnje oblasti, ki so jo izvajale, in avtoritete, ki so jo imele? Kaj pa zemlja, najpomembnejshi dejavnik pri uveljavljanju oblasti v srednjem veku? Od kod je izvirala, kdo jo je dedoval? Stvari postanejo she bolj kompleksne, ko pridruzhimo she hierarhijo Cerkve in hierarhijo plemstva. Zemlja in druzhina sta bili seveda odlochujocha dejavnika pri vzpostavljanju avtoritete med oblastniki istega ranga kot na primer opatinja, a kar zadeva njene podlozhnike, podlozhnice in uchenke, je njena avtoriteta izhajala od Boga prek njenega devishkega in pobozhnega zhivljenja, kot je argumentiral Aldhelm.[5] Posebna pozornost bo namenjena razmerju mochi med shkofi in opatinjami. Pomembno vprashanje, ki bo prepletalo celotno besedilo, pa je, ali sta avtoriteta in moch prehajali na opatinje prek njihove plemenite krvi ali pa je nasprotno avtoriteta, ki so jo prejele od Boga, prehajala prek opatinj nazaj na njihove laichne sorodnice, she zlasti na kraljice.

 

Preden se lotimo tega vprashanja izvajanja oblasti in avtoritete, moramo najprej razjasniti, kako in zakaj se je polozhaj opatinje sploh pojavil in kaj je potegnil za seboj. Na prvih stopnjah utrjevanja tega polozhaja so najbolj pomembno vplivale kraljeve druzhine. Ni potreben poglobljen shtudij Historie Ecclesiastice,[6] kajti na prvo omembo kralja, ki je dal posvetiti svojo hcher, naletimo praktichno takoj. Predvsem so samostane ustanavljale zhenske iz kraljevskih druzhin, a preden jim je bilo to dovoljeno, so morale kot nune shtudirati samostansko zhivljenje v drugih samostanih. Aethelthryth /…/ je vstopila v samostan opatinje Aebbe, /…/ kjer je prejela tanchico in nosho nun /…/[7] in shele leto dni kasneje je postala opatinja. Ideja, da bi verske hishe vodile zhenske, she zdalech ni bila nova. Zhe v poganskih templjih rimskega imperija je bila taka praksa shiroko razshirjena.[8] Pravzaprav imajo nune veliko skupnega z devicami vestalkami. Aldhelm je slednje omenil v De virginitate [9] v priliki o tem, kako je Chrysantius spreobrnil Dario, vestalko; pri tem je celo pel hvalo njenim dialektichnim sposobnostim. Slogovno je ta hvalospev izredno podoben slavospevu, ki ga je drugod namenil 'izjemno bogati besedni elokvenci' nun v pismih, ki jih je bil prejel od njih.[10] Vzporednic med vestalkami in nunami je dovolj za chisto posebno obravnavo.

Ideja o zhenski oblasti nad anglo-sashkimi samostani najverjetneje ni izhajala iz kakega trdozhivega obichaja rimske Britanije, prav tako bi tezhko utemeljili kakrshno koli neposredno zvezo s sochasnimi pravoslavnimi obichaji. Vech raziskav kazhe, da so ta obichaj prinesli na britansko otochje iz blizhnjih galskih samostanov v severni Franciji,[11] zlasti iz Faeimoutiers-en-Brie, Chelles in Andelys-sur-Seine.[12] Prav tja so prvi pokristjanjeni anglo-sashki kralji poshiljali svoje hchere oziroma so tja potovale njihove vdove in celo zhene (po svoji volji, vechkrat zaradi prepovedi lochitve). Tam so se nauchile pravil samostanskega zhivljenja in jih pozneje prinesle s seboj v novoustanovljene samostane v Angliji.

Pred vprashanjem samostanskih pravil, od katerih nobeno anglo-sashko ni prezhivelo v zapisani obliki, se ustavimo pri vprashanju mochi bodochih opatinj, preden so prejele novi naziv.

Kot pravi Meyer:

Ko je papezh Gregor poslal prva pisma Berthi, zheni kralja Aethelberhta, jih je naslovil reginam anglorum (kraljici Anglov), zelo verjetno ne vedoch, da kraljice Anglov she niso dosegle vloge, ki bi se lahko primerjala z vlogo merovinshkih kraljic. Pravzaprav v domachem jeziku Anglo-Sasov v zgodnjem sedmem stoletju sploh ni obstajal ustrezen prevod tega izraza.[13] [Cwen (staroangleshko) prvotno pomeni »zhenska«, hlaefdige (staroangleshko) pa dama]. [14]

 

A to ne pomeni, da je bilo enako tudi v drugi polovici sedmega stoletja. Kot pishe Beda (o sinodi v Whitbyju): 

 

Kraljica Eanfled in njeni ljudje so tudi tako praznovali [veliko noch], kot je sama videla v Kentu …(…), tako da je kralj zakljuchil s postom in zhe shtel velikonochno nedeljo, medtem ko so kraljica in njeni ljudje she vedno obhajali post in cvetno nedeljo.[15]

 

Iz tega citata je jasno razvidno ne le, da je imela kraljica Eanfled lastno dvorno spremstvo, temvech da je premogla tudi vsaj nekaj avtonomije in mochi odlochanja. Tu je treba biti pozoren na to, da je bila zelo verjetno v posameznih kraljestvih moch kraljic razlichna. Kot je pojasnila Pauline Stafford,[16] je bila velika razlika med obsegom mochi kraljic v Wessexu in kraljic v Merciji. Na Beda[17] se lahko zanesemo vsaj glede tega, da so roke kraljevih hchera ponujali v skladu z dinastichnimi interesi; ob tem ne omenja, da bi hchere mnozhichno sodelovale pri teh odlochitvah, saj je bila njihova vloga mochno odvisna od patriarhalne druzhine. Edine redke izjeme so lahko dosegle najvech to, da so jih poslali v samostan, pa tudi ta obichaj verjetno ni prevladoval.

 

Tu nas najbolj zanimajo tiste kraljice, ki so kasneje postale opatinje. Ko so se vrnile s »treninga« v francoskih samostanih, so najprej prejele naziv opatinj in shele nato dovoljenje za posvetitev samostanov; ti so bili navadno zgrajeni na zemljishchu, ki je pripadalo njihovim ochetom ali pokojnim mozhem.[18] Njihove vloge pa so se zachele spreminjati, ko so dobile neodvisnost glede odlochanja o vsakdanjih zadevah v samostanu in s tem o lastnih zhivljenjih in zhivljenjih podrejenih, in sicer tako onih znotraj samostanskih zidov kot onih, ki so se bili priselili v blizhino samostana, da bi obdelovali zemljo in trgovali z novo mogochno ustanovo. Nich vech se ni njihova uradna naloga (neuradno so najverjetneje tudi kraljeve zhene ponekod, v posameznih primerih, enakovredno sodelovale) zachela in konchala z rojstvom kraljevih dedichev v interesu tkanja politichnih zvez med dinastijami.[19]. Postale so del vrhovnega vladajochega razreda. Vladale so nad lastnimi hishami, t. i. dvojnimi hishami, kjer so zhiveli in delali poleg zhensk tudi moshki.

Ker so bili dvojni samostani navadno zgrajeni 'dalech od kraljevskih dvorov, shkofovskih sedezhev, je verjetno, da so bili moshki nujni za zashchito proti prestopnikom in za tezhko fizichno delo. Morda so bili med njimi celo duhovniki, ki so spovedovali nune, vodili mashe in skrbeli za sakralne potrebe laichnega prebivalstva. In ne nazadnje so bili morda na tej stopnji odlochilni tudi chisto ekonomski razlogi.' [20] Moch zhenske nad moshkimi, ki se tu pojavi, je bila morda le praktichna reshitev problema. Sodobnikom se je to verjetno zdelo sprejemljivo iz raznih razlogov, med katerimi ni zanemarljiva kraljevska oblast opatinjine druzhine. V tem primeru je vprashanje oblasti in avtoritete vzporedno z druzhbenim polozhajem. Chetudi kraljica ni imela oblasti nad mozhem ali ochetom, je (kot smo videli) she vedno lahko vladala svojemu spremstvu. Kakor koli so sprejemljivost ureditve upravichili sodobniki, ostaja dejstvo, da so opatinje vladale prebivalstvu fevda opatije obeh spolov. To jasno kazhe tudi primer opatinje Seaxburh:[21] Seaxburh, ki je nasledila svojo sestro Aethelthryth v opatiji Ely, je ukazala nekaterim izmed bratov, naj gredo iskat nekaj klad za izgradnjo Aethelthrythine grobnice. Besedilo ne dopushcha dvoma o spolu, poklicu in podrejeni poziciji bratov.

Dotaknili smo se zhe pomembnega problema izvajanja oblasti in avtoritete opatinj: pravico ustanavljanja samostanov. Beda pishe, da je Sveta Aethelthryth

 

/.../ vstopila v samostan /.../ in od shkofa Wilfrida prejela tanchico in nunsko opravo. Leto kasneje je tudi sama postala opatinja v okraju, imenovanem Ely, kjer je zgradila samostan /... [22]

 

Vrstni red dogodkov je jasno razviden: najprej so jo posvetili za opatinjo in shele nato je lahko zgradila samostan. Samostana torej ne more ustanoviti kar kdor koli (recimo plemich). Tisti, ki ustanavlja samostan, mora imeti, kot smo videli, dolocheno cerkveno avtoriteto. To, da je moral Aethelthryth posvetiti shkof, kazhe, da je imel oblast nad njo, in ko ji je predal polozhaj opatinje, ji je hkrati predajal dolochen delezh cerkvene avtoritete. V resnici je Aethelthryth, preden je ustanovila samostan, najprej prosila za shkofovo dovoljenje. A zadeve niso tako zelo preproste. Chetudi so shkofi teoretichno imeli cerkveno oblast nad opatinjo ali opatom, je stanje cerkvenih politichnih zadev, kasneje pa celo geografska lokacija angleshkim shkofom preprechevala to oblast tudi dejansko izvajati. To je she posebej veljalo v poznem sedmem stoletju, ko so bile, kot pishe Peter Hunter Blair,[23] mnoge shkofije brez shkofov. Poleg tega tretji sklep sinode, ki jo je sklical nadshkof Theodore pri Hertfordu leta 673, pravi:

 

'Da se ne bo noben shkof na noben nachin vtikal v delovanje katerega koli samostana, posvechenega Bogu, niti ne bo s silo odtujil nobenega dela njegove lastnine.’ [24]

 

Beda v pismu,[25] ki ga je pisal shkofu Egbertu, na dolgo in shiroko utemeljuje, da bi morali vzpostaviti polozhaj shkofa, ki bi imel oblast nad ostalimi shkofi. Hkrati dodaja, da bi morali v samostanih ustanavljati sedezhe novih shkofij. Ko izrazha svojo zadrzhanost glede stanja v samostanih, zraven bodochim zgodovinarjem nehote sporocha, da se je zgoraj omenjeni tretji sklep sinode pri Hertfordu[26] tudi resnichno izvajal. Samostani so ochitno imeli veliko mero avtonomije, che celo shkofje niso ovirali njihove oblasti. Seveda so bile razlike med posameznimi primeri, vsaj nekatere opatinje so morale ubogati shkofe. Kot pishe Beda:

 

'Hilda je she celo leto ostala v kraljestvu vzhodnih Anglov, z namenom oditi na tuje; potem pa jo je shkof Aidan poklical domov /.../' [27]

 

Kaj torej poleg pravice ustanavljanja samostanov (s shkofovim dovoljenjem) sodi pod tisto oblast, ki so jo tako »neovirano« izvajale opatinje, in kje se ta oblast koncha? V sedmem in osmem stoletju samostani she niso imeli uniformnih pravil, ki jih je kasneje prinesla benediktinska refoma, zato ni najlazhje poiskati skupnih imenovalcev, ki bi jih lahko posploshili na delovanje vechine samostanov. Hilda naj bi v Whitbyju ' namenila poseben poudarek vrlini kreposti, predanosti in devishkosti tako, da bi se priblizhala obichajem prvotne Cerkve, ko so imeli vsi ljudje vse rechi skupne in nihche nobene osebne lastnine’.[28] Neka skupna pravila menishkega zhivljenja so znana iz galskih samostanov in najverjetneje so jih precej nespremenjena prenesli v novoustanovljene samostane na anglo-sashkih tleh; iz teh so verjetno izshle nove izobrazhene opatinje, ki so pravila dalje prenashale v novoustanovljene samostane itd. Spet Hilda:

 

/... / je bila imenovana za opatinjo samostana [Hartlepool] in tam nemudoma prichela uvajati pravila bivanja, v vseh pogledih enaka tistim, ki se jih je bila nauchila /.../ [29]

 

Tovrstno verigo »hcherinskih« samostanov sestavljajo Coldingham, Ely, Sheppey, Hanbury, Threckingham, Weedon in Hoo. Ti samostani so med seboj povezani s sorodstveno verigo hchera kralja Anna[30]. Zelo verjetno je tudi, da je obstajala poleg kronoloshke tudi sochasna vzporedna povezava: sestre so si gotovo pisale pisma in medsebojno vplivale na popravke, che zhe ne v pravilih, pa vsaj v vsakdanjem zhivljenju samostanov. Ko pa smo zhe pri pisni korespondenci, nikakor ne moremo zanemariti pisem med opatinjami in drugimi cerkvenimi uchenjaki, pach v stilu zhe omenjene Aldhelmove De Virginitate, Bedovega Pisma Egbertu ali pa znane Korespondence Boniface.[31] Vpliv razlichnih dejavnikov je gotovo kompleksen, a pri pravilih cerkvene institucije je prichakovati tudi precejshnjo dogmatichno rigidnost. Alcuin[32] naj bi skupnosti samostana Wearmouth-Jarrow povedal, da njihovi sveti ochetje pogosto obishchejo samostan in pri Bogu posredujejo za tiste, za katere vidijo, da se drzhijo pravil, ki so jih bili sami uvedli. /.../ /.../

Druzhinska linija opatinj v Elyju je vech kot le primer predaje in prilagoditve pravil; hkrati je dokaz, da je pri izbiri novih opatinj veliko vlogo odigrala tudi sorodstvena zveza (podobno kot pri plemishkih nazivih). Iz tega je mogoche sklepati, da shkofova posvetitev opatinje verjetno ni bila kaj vech kot le potrditev razmerja mochi. Tako tudi primer hchera kralja Anna jasno kazhe, da je samostan, ustanovljen na posesti plemicha, ostal tudi v sakralni oblasti njegove druzhine. She vech, tudi opatinja sama je imela besedo pri tem, kdo jo bo nasledil, kot je razvidno iz naslednjega primera:

 

'Cwenburh /.../ je prosila shkofa Wilfrida, naj moli zanjo /… / za hcher, ki jo je mochno ljubila in ki jo je nameravala imenovati na svoje mesto za opatinjo.[33]

 

To je hkrati dodaten argument k tezi, da je shkof pogosto le potrdil opatinjo, ki je bila izbrana vnaprej. Obstaja celo primer nune Rrygith, ki je nadomeshchala opatinjo.[34] Ko je izvedela za smrt opatinje Hild, je zbudila sestre in jim ukazala moliti. Opatinje so torej lahko v odsotnosti imenovale tudi svoje zachasne namestnice.

 

Notranja oblast je bila torej vsaj na videz neokrnjena, kaj pa oblast in avtoriteta opatinj zunaj samostanskih zidov? Izvajanje oblasti lahko razumemo shirshe kot le ukazovanje in prichakovanje ubogljivosti in pokornosti. Pri raziskovanju oblasti kraljic lahko opazimo neke vrste »indirektno« oblast, kot jo opisuje M. A. Meyer:

 

'Nezanemarljiva seksualna asimetrija, navzocha v obdobju anglo-sashke kulture, je bila delno uravnotezhena z manipulacijo, ki so jo zhenske izvajale prek osebnih in spolnih zvez, prek shtevila naslednikov, ki so jih rodile, in prestizha njihove druzhine – vse to so bila mogochna orozhja v politichnih arzenalih zhensk.' [35]

 

In kako se ta primer navezuje na neporochene opatinje, ki so se svoji seksualnosti odpovedale? Chetudi se morda nekatere pravzaprav niso v resnici odpovedovale spolnosti, je to tezhko posploshiti, zlasti za chas, ko je bil Bog v zavesti ljudi enako resnichen kot sonce na nebu. A prav tu lezhi bistvo, saj ko se zhenska odpove spolnosti v zameno za devishko zhivljenje in je deseksualizirana, s tem postane vech kot navadna zhenska; M. A. Meyer [36] pravi, da prerase stereotip shibkejshega spola … Opatinje, ki niso mogle vech vihteti zhezla nasledstva in bodochih dinastichnih zvez, so torej to pomanjkljivost nadomestile z nechim novim – z avtoriteto Boga, iz katere so chrpale dejansko oblast. Najbolj znan primer opatinje, ki je imela vpliv na kralje, je Hild, katere nasvete 'so prosili kralji'.[37] Vchasih se zastavlja vprashanje, ali so bili ti kralji z njo v sorodu,[38] a to zgornjega argumenta nikakor ne spreminja. Podobno je bila vplivna tudi Leoba, celo zunaj rojstne anglo-sashke Anglije:

 

'Kraljica Hildigard jo je ljubila, plemichi so jo sprejemali [v goste], shkofje so jo z velikim veseljem gostoljubno sprejemali’ [39]

 

Posebno obliko tihega vpliva pa so opatinje izvajale tudi prek izobrazhevanja bodochih cerkvenih pomembnezhev: 'Iz Whitbyja je izshlo mnogo pomembnih shkofov'.[40] Izobrazhevanje dechkov je prineslo opatinjam pasivno oblast oblikovanja bodochih umov, njihovega odnosa do zhensk na oblasti, hkrati pa dolgorochni vpliv na politichne odlochitve v prihodnosti.

 

Zgoraj omenjeni tretji sklep sinode v Hertfordu lahko uporabimo kot razmejitev, ki oznachuje zachetek pravne neodvisnosti samostanov od zahtev shkofov. Pomembnejshe lochnice so tudi relevantni deli zakonov kralja Alfreda. V uvodu k tem zakonom podpisani Alfred trdi, da so njegovi zakoni 'tradicionalni tako po vsebini kot po izrazu'.[41] Zakon sht. 8 predvideva denarno kompenzacijo za vsakogar, 'ki bi brez dovoljenja kralja ali shkofa odpeljal nuno iz samostana', pri tem pa je shla polovica kavcije v zhep 'shkofa ali gospoda, v chigar lasti je bil samostan'.[42] Kot bi opatinje v Alfredovem Wessexu ne smele odlochati, s kom in kdaj lahko njim podrejena nuna odide (sicer taki odhodi niso bili v navadi). Zakon jasno prepushcha moch odlochitve kralju in shkofu. (Seveda kralj v teh zakonih nastopa predvsem zato, ker je v resnici odgovoren za vse, in prav zato je shlo tudi plachilo vechine kazni vsaj deloma neposredno v njegovo blagajno.) A kot je razvidno iz uvoda v anglo-sashki prevod Gregorjeve Pastoralne oskrbe,[43] so bili samostani v tem chasu zhe brez reda in vodstva (med drugim posledica konstantnih vikinshkih vpadov). Tudi cerkveni uchenjaki naj bi bili tedaj manj izobrazheni kot v chasu Beda; morda so morali ponekod vskochiti shkofje prav zato, ker preprosto ni bilo dovolj sposobnih opatov in opatinj.

 

Kraljica morda res she ni bila niti anglo-sashki pojem, ko je papezh Gregor zachel novo pokristjanjevanje Britanije, a so kraljice in njihove hchere ustvarjale vech kot le dediche in dinastichne zveze. Nekatere med njimi so se izobrazhevale v samostanih v Franciji in so se vrachale z novim razumevanjem vere in kulture ter so nato ustanavljale centre, ki so skrbeli za razshirjanje in ohranjanje nove vednosti v pisani besedi. S posvechenjem in s pomochjo devishkosti so prejele versko in posvetno avtoriteto nad podlozhniki in celo nad vladarji. Ohranile so druzhinske politichne zveze, pa tudi druzhinsko linijo naslednic, ki jim prek kultov zhenskih svetnic lahko sledimo globoko v deseto stoletje.

Ko so se moshki ukvarjali predvsem s politiko in vojskovanjem, je bila vloga zhensk jasna, in prav razvoj samostanov je bil odlochilen za napredovanje vechje enakosti zhensk v politichni druzhbi. Morda je odgovor na vprashanje, koliko oblasti in avtoritete so imele opatinje: ne prav dosti. A che uposhtevamo obdobje 200 let (650-850), ni mogoche spregledati velikanskega premika. Opatinje so lahko ustanavljale in gradile samostane in samostanske cerkve, imenovale svoje namestnice in naslednice, odlochale o izvajanju samostanskih pravil ter izobrazhevale bodoche shkofe in opate. Kot uchenjakinje so imele avtoritativen vpliv nad shkofi in kralji ter so ukazovale lastnim podlozhnikom obeh spolov, do dolochene mere celo v naselbinah, ki so zrasle zunaj samostanskih zidov in kasneje postale pomembna mesta. Nominalno in simbolichno so seveda imeli vrhovno cerkveno oblast shkofi, a videli smo, da je bilo tako le redkokje tudi v resnici. Samostani so bili pravno zashchiteni pred zunanjimi posegi vse od sedmega stoletja pa do trenutka, ko so Alfredovi zakoni dolochili drugache. V Aldehlmovem duhu pa vemo, da je imela na njihovo avtoriteto in oblast velik vpliv tudi devishkost. Pot anglo-sashke plemkinje se je zachela s poroko in rojstvom potomca, a shele devishtvo (ali nedolzhnost, che je v samostan vstopila she kot otrok) je omogochalo preseganje te primarne vloge ter utemeljevalo neodvisnost, avtoriteto in izvajanje oblasti.

 

 

 

Bibliografija:

 

Aldhelm, Aldhelm the Prose Works, Michael Lapidge and Michael Herren (eds.), De virginitate, D. S. Brewer, (New Jersey, 1979).

Bede, Bede's Letter to Egbert, Judith McClure and Roger Collins (eds.), The Ecclesiastical History of the English People, the Greater Chronicle, Bede 's Letter to Egbert, (New York, 1999)A.

Bede, The Ecclesiastical History of the English People, Judith McClure and Roger Collins (eds.), The Ecclesiastical History of the English People, the Greater Chronicle, Bede 's Letter to Egbert, (New York, 1999) B.

Crossley-Holland K. (ed.), Alfred's Preface to St Gregory's Pastoral Care, The Anglo-Saxon World: an anthology, (New York, 1999).

Cubitt C., Universal and Local Saints in Anglo-Saxon England, Alan Thacker and Richard Sharpe (eds.), Local Saints and Local Churches in the Early Medieval West, (Oxford, 2002).

Fell C., Women in Anglo-Saxon England; Christine Fell, Cecily Clark and Elizabeth Williams, Women in Anglo-Saxon England and the Impact of 1066, Basil Blackwell (London, 1984).

Fell C. E., Some Implications of the Boniface Correspondence; Helen Damico and Alexandra Hennessey (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, (Bloomington and Indianapolis, 1990).

Fell C. E., Saint Aethelthryth: A Historical-Hagiographical Dichotomy Revisited;

Nottingham Medieval Studies, 38, (1994), 18-34.

Foot S., ch. 2: Religious Women in England Before the First Viking Age, Veiled Women I, the Disappearance of Nuns from Anglo-Saxon England, (Aldershot, 2000) A.

Foot S., ch. 3: The Disappearance of the early Anglo-Saxon Nun, Veiled Women I, the Disappearance of Nuns from Anglo-Saxon England, (Aldershot, 2000) B.

Hunter Blair P., Whitby as a Centre for Learning in the Seventh Century; Michael Lapidge and Helmut Gneuss (eds.), Learning and Literature in Anglo-Saxon England, Studies Presented to peter Clemoes on the Occasion of his Sixty-fifth Birthday, (Cambridge, 1985).

Jackson P., Aelfric and the Purpose of Christian Marriage: A reconsideration of the Life of Aethelthryth, Anglo-Saxon England, 29 (2000), 235-60.

Keynes S., Ely Abbey 672-1109; Peter Meadows and Nigel Ramsay (eds.), A History of Ely Cathedral, (Woodbridge, 2003).

Lisichar P., Rimljani, (Zagreb, 1971).

Marsden R., Cambridge Old English Reader, (Cambridge, 2005).

Meyer M. A., Queens, Convents and Conversion in Early Anglo-Saxon England; Révue Bénédictine, 109, (Maresdous, 1999), 90-116.

Stafford P., The King's Wife in Wessex; Helen Damico and Alexandra Hennessey Olsen (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, (Bloomington and Indianapolis, 1990).

Szarmach P. E., Aelfric's Women Saints; Helen Damico and Alexandra Hennesay Olsen (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, (Bloomington and Indianapolis, 1990).

Thacker A., The Making of a Local Saint; Alan Thacker and Richard Sharpe (eds.), Local Saints and Local Churches in the Early Medieval West, (Oxford, 2002).

Thompson P. A., St Aethelthryth: The Making of History from Hagiography; M. Toswell and E. Tyler (eds.), Studies in English Language and Literature: ‘Doubt Wisely’: papers in honour of E. G. Stanley, (London, 1996).

Wormald P., Alfred (848/9-899), Oxford Dictionary of National Biography, Sept 2004, online edition, Oct. 2005 [http://www.oxforddnb.com/view/article/183, last accessed 11 Dec. 2005].

Yorke B., Sisters Under the Skin?; Anglo-Saxon Nuns and Nunneries in Southern England, Reading medieval Studies, 15 (1989), 95-117.

 

 

___________________

[1] Vech v M. A. Meyer, 'Queens, Converts and Conversion in Early Anglo-Saxon England’, Revue Bénédictine, 109, (Maresdous, 1999), 90-116.

[2] P. Stafford, 'The King's Wife in Wessex', in Helen Damico and Hennesey Olsen (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, Indiana University Press, (Bloomington, 1990).

[3] Bede, The Ecclesiastical History of the English People, ed. Judith McClure and Roger Collins, The Ecclesiastical History of the English People, the Greater Chronicle, Bede’s Letter to Egbert, (New York, 1999). – from here on EH.

[4] Aldhelm, Aldhelm: the Prose Works, ed. Michael Lapidge and Michael Herren, De virginitate (New Jersey, 1979). – from here on – Aldhelm, De virginitate.

[5] ibid.

[6] Bede, EH.

[7] Bede, EH, IV, 19. p. 203.

[8] Lisichar P. , Rimljani, Zagreb, 1971.

[9] Aldhelm, De Virginitate, p. 97.

[10] Aldhelm, De Virginitate, p. 51.

[11] Bede, EH, III. 8, p. 122. –further reading in S. Foot. Veiled Women I, the Disappearance of Nuns From Anglo-Saxon England. (Aldershot. 2000). p. 49.

[12] S. Foot, Veiled Women I, pp. 36-37.

[13] M. A. Meyer, ‘Queens, Convents and Conversion in Early Anglo-Saxon England’, p. 93.

[14] R. Marsden, Cambridge Old English Reader, (Cambridge, 2005), pp. 419, 450.

[15] Bede, EH, III. 25, p. 153.

[16] P. Stafford, 'The King's Wife in Wessex', in Helen Damico and Alexandra Hennesey Olsen (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, (Bloomington and Inidianapolis, 1990), 56-57.

[17] Bede, EH.

[18] AEthelthryth je zgradila samostan Ely na zemlji, ki jo je prejela od prvega mozha Tonberhtu.

– M. A. Meyer, ‘Queens, Convents and Conversion in Early Anglo-Saxon England’, p. 105.

[19] M. A. Meyer, 'Queens, …'

[20] S. Foot, Veiled Women I, p. 48.

[21] Bede, EH, p. 203.

[22] Ibid.

[23] P. Hunter Blair, 'Whitby as a Centre for Learning in the Seventh Century', M. Lapidge and H. Gneuss (eds.), Learning and Literature in Anglo-Saxon England, Studies Presented to peter Clemoes on the Occasion of his Sixty-fifth Birthday, (Cambridge, 1985), pp. 15-16.

[24] Bede, EH, IV. 5, p. 181.

[25] Bede, Bede's Letter to Egbert, pp. 349-50.

[26] Bede, EH, IV. 5, p. 181.

[27] Bede, EH, IV. 5, p. 210

[28] P. Hunter Blair, 'Whitby as a Centre for Learning in the Seventh Century', p. 13.

[29] Bede, EH, IV. 23, p. 211.

[30] M. A. Meyer, 'Queens, Concents and Conversions in Early Anglo-Saxon England', p. 106. Referencing Bede, EH, IV. 19, and the Book of Ely in Liber Eliensis, E.O. Blake (ed.), Camden Society 3rd series, vol. 92, (London, 1962).

[31] C. E. Fell, 'Some Implications of the Boniface Correspondence', Helen Damico and Alexandra Hennessey Olsen (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, (Bloomington and Indianapolis, 1990).

[32] C. Cubitt, 'Universal and Local Saints in Anglo-Saxon England', in Alan Thacker and Richard Sharpe (eds.), Local Saints and Local Churches in the Early Medieval West, (Oxford, 2002), p. 433, quoting Alcuin: The Bishops, Kings and Saints of York, ed. P. Godman, (Oxford, 1982).

[33] Bede, EH, V. 3, p. 29.

[34] Bede, EH, IV. 23 (21), p. 214.

[35] M. A. Meyer, 'Queens, Concents and Conversions in Early Anglo-Saxon England', p. 91.

[36] M. A. Meyer, 'Queens, Concents and Conversions in Early Anglo-Saxon England', pp. 97-98, and P.E. Szarmach, ‘Aelfric’s Women Saints’, in Helen Damico and Alexandra Hennessey Olsen (eds.), New Readings on Women in Old English Literature, (Bloomington and Indianapolis, 1990).

[37] Bede, EH, IV. 23, p. 211.

[38] M. A. Meyer, 'Queens, Concents and Conversions in Early Anglo-Saxon England', p. 91.

[39] C. Fell, 'Women in Anglo-Saxon England', in Christine Fell, C. Clark and E. Williams, Women in Anglo-Saxon England and the impact of 1066, (London, 1984), p 116.

[40] Bede, EH, IV. 23, pp. 211-212.

[41] P. Wormald, 'Alfred (848/9-899)', Oxford Dictionary of National Biography, Sept. 2004; online edn. Oct. 2005 [http://www.oxforddnb.com/view/article/183 , accessed 11 Dec. 2005]; C. Fell, Women in Anglo-Saxon England, pp. 123-124.

[42] C. Fell, Women in Anglo-Saxon England, p. 123.

[43] K. Crossley-Holland (ed.), ‘Alfred's Preface to St. Gregory's Pastoral Care’, The Anglo-Saxon World: an anthology, (New York, 1999), pp. 218-220. 

 

 

Prevod iz angleshchine avtor

 

 

 

English