Lives Journal 1

Lucijan Vuga

 

VENETI  V TROJI

 

SO HOMERJEVI VENETI – HETITI?

 

Žgoče vprašanje: Čemu je Homer poimenoval svoj monumentalni ep Iliada in ne Troiada?

»Vse je bilo novo, tako da je lahko podiplomski študent spoznaval možnosti, za kakršne bolj ustaljeni delavci (podčrtal in naslednja pripomba L. V.: med temi je tudi Reesov in Hawkingov mentor, univerzitetni profesor) niso imeli dovolj miselne prožnosti. Pomembno dejstvo je, da je položaj, z eno ali dvema izjemama, še vedno tak.« (Iz spremne besede Stephena Hawkinga h knjigi Martina Reesa Pred začetkom – Naše in druga vesolja, Didakta, 2003)

»Ne moremo govoriti o pravi in niti ne o počezni bilanci. Nasprotno, za konec moramo postaviti vprašanja o problemih, s katerimi se bomo morali spopasti: to je očitno znamenje nedokončanosti te, kakor je nasploh z vsemi raziskavami. Kar se tiče venetščine, bo treba revidirati njen jezikovni in zemljepisni položaj, potem ko je bil opuščen ilirski koncept: v prvi vrsti gre za problem, da Norik in Panonija nista bili galski.« (A. L. Prosdocimi v La lingua venetica – PEL, str. 258)

 

 

Homerjeva navedba (V)enetov v Iliadi:

 

»Bil Paflagoncem možem je Pilaimenes vodja možati,

tam iz enetske zemlje, kjer divji mezgi se plodijo:

ti so Kitoros imeli, živeli so v Sesamu mestu,

kraj Partenaia reke prebivali v krasnih domovih,

v Kromni, Aigalu, da, na strmih skalah eritinskih.«

 

(Iliada B-II, 851, prevod A. Sovre, HOM S)

 

 

V Iliadi gre za spopad Grkov s Hetiti:

 

»… da se iz bogazköjskih klinopisov z gotovostjo sklepati na močno ahajsko državo v evropski Grčiji, katere kralji so skušali razširiti svojo oblast tudi preko Male Azije in so tako prišli v konflikt s Hetiti – okoli 1200 pr.n.št. – in služi za oporo izročilu o vojnem pohodu Ahajcev zoper Trojo.«

(Forrer, v predgovoru A. Sovreta, Iliada, HOM S str. 13)

Trojansko vojno lahko gledamo kot enega zadnjih spopadov pred koncem hetitskega imperija…

»Antenor, ime heroja, ki se je s sinovi in z delom (V)enetov [po padcu Troje] naselil severno od deltastega izliva reke Pad v Jadransko morje in ustanovil Padovo, Patavium, je sinonim za (V)eneta…«

(Giuseppe Semerano, Le origini della cultura europea, Edit. L. S. Olschki, Firenze, 1984, str.810)

Troja ali Ilion je hetitsko Vilusa, Vilios/Wilusiya = Wilusa= (W)ilios = (W)ilion  = Ilion – Taruisa = Troia.

(J. Latacz in F. Starke, v J. Makkay, MAK str. 68 in drugi)

 

 

SPREMNA BESEDA

 

Davno, že predhomersko izročilo sporoča, da so Trojancem prihiteli na pomoč tudi (V)eneti iz Paflagonije, to je dežele ob Črnem morju na severni obali Male Azije. Trojo so Grki po zavzetju požgali in s Trojanci niso bili milostni; med tistimi, ki jim je uspelo zbežati, je bil preostanek Venetov, ti so pod vodstvom Antenorja prišli do obale severnega Jadrana in tam ustanovili svoja mesta, med katerimi je  najbolj znana Padova. Ne glede na mitičnost tega sporočila je zgodovinsko izpričan obstoj jadranskih Venetov. So res prišli iz Male Azije, Anatolije? Veneti so nedvomno Indoevropejci, torej naj bi ti Indoevropejci prišli iz Anatolije! Tam pa so bili Indoevropejci tudi Hetiti in druga ljudstva. Ali so Veneti prišli v Benečijo na slepo, po naključju, ali so že od prej vedeli za to deželo? Obstaja vrsta indicev in dokazov, da so črnomorska in anatolska ljudstva imela že v davnini tesne stike s srednjo Evropo, Panonijo in Vzhodnimi Alpami po kopnem, po morju ter po Donavi in pritokih (temu naj bi pritrjevala tudi legenda o Argonavtih). Torej bi morali paflagonski Veneti že od prej poznati naše kraje in bi se odpravili v že vnaprej znano smer in z določenim ciljem – v Benečijo, videti je da zato, ker so že od prej tod živeli Veneti, njihovi sorodniki ali celo prapredniki. Resne raziskave nakazujejo, da Veneti izvirajo iz Panonije (o tem Devoto, Oštir in drugi). Če naj bi paflagonski Veneti osvojili Benečijo ob zgornjem Jadranu in jo trajno poselili, koga so izrinili in koliko jih je moralo priti, da bi jim kaj takega uspelo – nekaj sto, tisoč, deset tisoč ali neverjetnih sto tisoč…?!

Nobena obravnava Venetov ne more mimo dejstva, da je obstajal niz zgodovinskih ljudstev z imenom Veneti (ali ljudstev s podobnimi imeni, pri čemer eni zagovarjajo, da gre v takih primerih zgolj za različne pisave ene in iste osnovne oblike, drugi se s tem ne strinjajo in menijo, da so to poimenovanja za skupnosti povsem različnih ljudstev) na daleč narazen ležečih koncih evrazijskega prostora. Naj jih zgolj naštejemo po zgodovinskih virih, saj lahko bralec zve več o tem še v mojih knjigah Jantarska pot, Davnina govori in Megalitski jeziki, ali pa v drugi, bogati literaturi. (1) Nam najbližji in najbolj znani so bili jadranski Veneti, ki naj bi prišli pod vodstvom Antenorja, kot beremo pri antičnih piscih, potem ko jim je kot zaveznikom Trojancev uspelo pobegniti pred pokolom po grškem zavzetju mesta, in so živeli na zgornjem koncu Jadranskega morja, nekako med reko Pad in Alpami, v notranjost pa tja do severno-italijanskih jezer, pri čemer ne smemo izpustiti niti območja zahodne Slovenije. Ti naj bi se postopoma asimilirali potem, ko jih je preplavil Rimski imperij. (2) Nič manj znani niso baltiški Veneti, ki so jih tako imenovali še dolgo v srednji vek in jih praviloma enačili s Slovani. Od tod naj bi izvirala še dandanašnja nemška, avstrijska, skandinavska in madžarska oznaka Vend, Vindiš ipd. za Slovana, Slovenca. (3) V antičnih virih so omenjeni tudi balkanski Veneti. (4) Manj razvpiti so Veneti iz Armorike, to je bila v antiki pokrajina ob Biskajskem zalivu; med drugimi jih omenja tudi Julij Cezar v svojih spisih o osvajanju zahodne Evrope. (5) Dalje poznamo panonske Venete; prav ti, ne pa oni iz Troje, naj bi se po mnenju drugih zgodovinarjev in jezikoslovcev menda (delno?) preselili na Jadran že v drugem tisočletju pr.n.št. (Devoto in drugi) (6) Obstaja nekaj znamenj o Venetih, Venetulanih, ki naj bi živeli v okolici Rima, (7) pa Veneti na območju Kavkaza in seveda ne smemo pozabiti (8) že najprej omenjenih zaveznikov Trojancev – Homerjevih Venetov iz Paflagonije, dežele na obalah Črnega morja v Mali Aziji, današnji Turčiji. Marsikaj o tem in bolj podrobno sem že obravnaval v svojih dosedanjih knjigah in ne bi ponavljal drugega, kot le to, da do današnjega dne potekajo ostre polemike, od kod so Veneti ter o njihovem izvoru, jeziku, sorodnosti z drugimi indoevropskimi skupinami itd.

V luči sodobne zgodovinske teorije kontinuitete, ki izhaja iz tozadevne predpostavke, so današnji evropski narodi že najkasneje v neolitiku (mlajši kameni dobi) živeli na svojih sedanjih ozemljih, kar seveda velja tudi za Slovence, ki naj bi takrat naseljevali celotne Vzhodne Alpe do Švice, Donave in onkraj nje, pri čemer naj bi bili Ladinci v predrimskem obdobju Italidi slavizzati, kot se izraža Mario Alinei, eden od tvorcev teorije kontinuitete (TK). Zato ne sme nikogar presenetiti, če sem pritegnil temu mnenju in obravnaval Venete kot neposredne prednike Slovencev.

Toda pri vsem tem ostajajo odprta mnoga temeljna in nerazrešena vprašanja, med katerimi je poglavitno, od kod sploh prihajajo Indoevropejci, če naj ne bi veljala teorija kontinuitete. Obstaja nad ducat znanstvenih teorij o njihovem izvoru, med katerimi TK gradi na kontinuteti, torej postavlja njihov izvor prav v Evropo, medtem ko so s področjem »plodnega polmeseca«, tj. z Mezopotamijo, obstajali tesni dvosmerni trgovski in kulturni stiki, pri čemer je seveda lahko prihajalo do migracij manjšega obsega, kakor se še danes selijo ljudje, ne da bi to pomenilo selitev celih ljudstev, ki jo TK – teorija kontinuitete odločno zavrača.

Prav v zadnjem času so razburkala strokovno in širšo javnost senzacionalna odkritja, ki nujno terjajo novo interpretacijo naseljevanja Evrope in zlasti vloge Balkana ter centralne Evrope (predvsem širšega območja Panonske nižine).

Najprej velja omeniti »megalitski observatorij Kokino« v Makedoniji, ki so ga odkrili v letu 2003 in ga uvrščajo po starosti na četrto mesto, takoj za Abu Simblom v Egiptu, Stonehengeom v Britaniji ter Angkor Watom v Kambodži. Zgrajen naj bi bil v neolitiku, mlajši kameni dobi, na nadmorski višini 1030 m na vrhu Tativec Kamena v bližini Kumanova, kar je okoli 30 km severovzhodno od Skopja. Arheološke in astronomske analize so pokazale, da je bila ta točka večkrat ponovno naseljena, a že v zasnovi predstavlja megalitsko strukturo. Posebej vznemirja, da so na kamnih našli posebne oznake, s katerimi so davni zvezdogledi spremljali premikanje Sonca in Lune, zlasti še ob solsticiju in enakonočju, ter celo Plejad. Na tem mestu so ob žetvi in drugih pomembnih dogodkih opravljali daritve.

Drugo najnovejše odkritje, spet na Balkanu, je iz vasice Dabeno, vzhodno od Sofije, kjer so izkopali več grobnic še neznane, a zelo bogate civilizacije, stare nad 4000 let. Do zdaj so spravili na dan več kakor 15000 dragocenih grobnih pridatkov. Tako bogati pokopi iz zgodnje bronaste dobe niso neznanka, vendar so jih tokrat prvič odkrili na Balkanu, to uvršča najdbo med svetovna arheološka najdišča. Ker gre za nedavna izkopavanja, še niso bile opravljene vse analize in čakajo arheologe še lepa presenečenja.

Tretja senzacija je prišla na dan poleti 2005, čeprav so arheologi na vzhodu Nemčije [to je na področju Lužiških Srbov, v bližini Leipziga (Lipsko) ter Dresdna (Draždani)], na Češkem, Slovaškem in na severu Avstrije kopali že tri leta in našli najstarejšo znano civilizacijo v Evropi (arheologi ji še niso dali imena), ki jo datirajo v 5. tisočletje pr.n.št. (s tem bi bila za 2000 let starejša od egipčanske), in je bila sposobna velikih gradbenih del. Gre za območje t.i. lužiške kulture, ki jo nekateri znanstveniki pripisujejo Slovanom (gl. mojo knjigo Megalitski jeziki), z okoli 150 velikih templjev (našli so nemalo glinenih figuric, iz katerih je mogoče sklepati na njihov kultni pomen) iz lesa in zemlje, s premerom do 150 m, ki so bili zgrajeni med leti 4800 in 4600 pr.n.št. v sklopu takratnih naselbin; so torej starejši od Stonehengea za okoli 2000 let! Po najdbah sodeč, so prebivalci živeli v dolgih hišah in se preživljali predvsem z živinorejo. Dosedanje raziskave pa kažejo, da so ljudje prišli sem s področja Srbije na severnem Balkanu oziroma iz jugovzhodne Panonije ter se (tako je videti?) po dveh stoletji vrnili na svoja prvotna selišča, to pa pomeni veliko uganko. Razburjenje med strokovnjaki je veliko, saj kaže, da bo treba radikalno spremeniti mnenje, da je izvor kulture v Mezopotamiji.

S temi odkritji se Balkan in centralna Evropa, po mojem mnenju, upravičeno uvrščata med resne kandidate za pradomovino Indoevropejcev in, kot bomo videli, tudi Slovanov ter ne nazadnje Venetov, saj po dosedanjih teorijah ni negotov le izvor Indoevropejcev, marveč se negotovost logično tako ali drugače raztegne na druge indoevropske narode, še posebej na Slovane in nič manj na Grke – od kod in kdaj so prišli na Balkan? Ker je Anatolija eno od torišč za iskanje izvora Indoevropejcev in obstajajo verodostojni dokumenti o tamkajšnjih indoevropskih Hetitih, za katere se prav tako ne ve zanesljivo od kod in kdaj so prišli v Malo Azijo (če niso bili tam od nekdaj, kot meni Colin Renfrew), je povsem na mestu vprašanje, v kakšnem odnosu so bili Homerjevi (V)eneti iz Paflagonije s Hetiti, ki so tam vzpostavili svoj imperij, pri čemer kaže, da prav trojanska vojna pomeni odločilni spopad med Hetiti in Grki za maloazijska ozemlja.

Ker so Veneti iz Paflagonije prihiteli na pomoč Trojancem v vojni proti Grkom, postane vznemirljivo preučiti odnos med Hetiti in njihovimi neposrednimi sosedi paflagonskimi Veneti, zlasti še zato, ker naj bi po porazu in grškem uničenju Troje zbežali preživeli Veneti pod vodstvom Antenorja na severni Jadran. Ali so indoevropski Veneti kot Hetiti prišli v Anatolijo z Balkana? O tem govori ta knjiga.

 

 

1. O čem pripoveduje Iliada in navedek o paflagonskih (V)enetih v Troji

 

Zakaj začenjamo z Iliado?

Prvo omembo Enetov, ali paflagonskih Venetov, kakor so jih razpoznali skoraj vsi antični pisci in sodobni raziskovalci, je najti prav v Homerjevi Iliadi, ki ne glede na vse kritične obravnave le predstavlja dokaj bogat vir podatkov o svetu in dogajanjih pred več kakor tremi tisočletji. Trojanska vojna, ki je predmet obravnave v Iliadi, naj bi se odvijala okoli leta 1200 pr.n.št.

A Homer naj bi svoje delo po vsej verjetnosti ustvaril, po najzgodnejši različici, kakšnih štiristo let po vojni, morda pa še kasneje; torej po 9. st.pr.n.št. Poskusi, da bi Homerja imeli kar za sodobnika usodnih dogajanj v Troji-Ilionu-Vilusi (ta imena najdemo v starih dokumentih), nimajo več skoraj nikakršne podpore v sodobnem zgodovinopisju.

Pomemben pričevalec iz antike je oče zgodovinopisja Herodot, ki je živel v 5. st.pr.n.št.; tudi tega so skozi stoletja skrbno preučevali in kritično obdelovali njegove knjige, tako da danes obstajajo dobre kritične izdaje njegovih spisov ter je mogoče z dokajšnjo zanesljivostjo ločiti »zrnje od plev«, zato pomeni Herodotova zapuščina važno osnovo za spoznavanje starega sveta.

Kakšna štiri stoletja po Herodotu je pisal Strabon, ki ga lahko jemljemo kot nekakšen nadaljnji mejnik v zgodovinopisju; živel je na prehodu iz dobe pred našim štetjem v čas po našem štetju.

Vsi ti možje so bili rojeni v Mali Aziji, kamor lahko pogojno vključimo tudi Homerja, za katerega se ne ve, kje je bil rojen; nekateri mislijo, da je bil celo Trojanec.

Seveda poleg teh znamenitih mož obstaja še vrsta drugih slovečih imen, vsi skupaj se dopolnjujejo, potrjujejo, popravljajo ali si tudi oporekajo, nihče pa ne more mimo Homerjeve Iliade in Odiseje.

 

*

Homerjeva Iliada sodi med največje umotvore človeštva, podobno kakor Sveto pismo, Vede, Mahabharata, Kodeks zakonov Manu, Paranasova knjiga, Ramajana, Jataka, Pančatantra, Zend-Avesta, Knjiga kraljev, kumranski zvitki, egipčanski hieroglifski napisi ipd. predstavlja vir védenja o najstarejših časih. Mimo vsega pa ima Iliada poleg zgodovinske tudi veliko umetniško vrednost; njena skladna in smotrna zgradba naj bi dokazovala, da jo je res napisal en sam človek – genij, kakršen se rodi na vsakih nekaj stoletji – čeprav se je pri tem oslanjal na starejše vzore, kajti dvomov, ali je Homer v resnici živel, še do dandanes ni bilo mogoče povsem odpraviti; toda o tem v posebnem poglavju.

Obstaja na stotine razprav o Iliadi in Homerju, toda tukaj bo dovolj, če povzamem tisto, kar potrebujemo za naš namen, obširneje pa se lahko bralec seznani bodisi v slovenski izdaji v prevodu Antona Sovreta (HOM S) ali v italijanskem prevodu Vincenza Montija (HOM M) – oboje navedeno v bibliografiji – ki sem ju uporabljal v dokajšnji meri; pa seveda tudi v katerem drugem od številnih mednarodnih natisov.

 

Glede izvora »Grkov« (o tem poimenovanju bo še tekla beseda) je treba takoj opozoriti, da je še vedno veliko nejasnosti. Na primer šolska zgodovina popreproščeno in že zaradi tega sporno uči, da naj bi »Grki« prišli na Balkanski polotok okoli leta 1500 pr.n.št. in se naselili v pokrajinah današnje Grčije, na otokih v Egejskem in Jonskem morju ter na obrežjih Male Azije. Prav tako lahko preberemo neustrezno navajanje, da je najstarejša kultura, katere nosilci so bili »Grki«, znana pod imenom mikenska (1400 – 1100 pr.n.št.). To kulturo naj bi uničili Dorci, ki so prišli v Grčijo okoli leta 1100 pr.n.št.. Mikenski dobi sledi homerska ali herojska doba (1100 – 500 pr.n.št.), ki jo poznamo samo iz legend in mitov: Iliada in Odiseja, mit o argonavtih, razne pripovedke o herojih. Vse to je še vedno podvrženo zelo poglobljenim raziskavam in ostrim polemikam, razhajanja pa še razpihujejo najnovejše arheološke najdbe v sami Grčiji in v širšem evro-azijskem prostoru, spričo česar prihaja do reinterpretacij in novih temeljnih teorij. Za obdobje po letu 500 pr.n.št. je že manj nesoglasij, obstaja čedalje več podatkov in pisnih virov, dokumentov, tedaj so razpadle rodovne skupnosti starih »Grkov«, nastajala je razredna sužnjeposestniška družba in pojavijo se številne države-mesta, ki so se postopoma okrepila: Atene, Šparta, Tebe, Korint idr.

Prav nič ni gotovo, da so prišli okoli leta 1500 in še najmanj, da bi to bili »Grki«. Tudi ni soglasja, od kod so prišli niti kdo in v kakšnem zaporedju naj bi se priselil. Nič manj razprtij ni okoli vprašanja, kdo naj bi živel pred »Grki« na Balkanu, na Egejskih otokih in v Mali Aziji. Kako gleda sodobna kritična znanost na vse to, torej na pojav Grkov?

V najnovejši italijanski zgodovini v šestnajstih knjigah La storia izdani leta 2004 (STO 2, str. 54) omenjajo prastari mit, ki skuša razložiti etnično enotnost grških ljudstev, izhajajoč od očaka Helena, ki naj bi imel troje sinov: Ajola/Eola (Aiolos), prednika Eolcev, Dora, začetnika Dorcev, in Ksuta (Xouthos) s sinovoma Ionom, njegovi potomci so Jonci, in Ahajem (Ačaios), predhodnikom Ahajcev. V legendi je resnično le to, da prazgodovina pozna štiri plemena, v ostalem pa dejstva govore drugače. Že antični pisci so štiri dialekte skrčili na tri skupine: ajolsko, jonsko in dorsko, medtem ko so Ahajce stisnili v manjše razpršene etnične otočke na severnem Peloponezu in v južni Tesaliji. V nadaljevanju še preberemo, da naj bi Jonci med prvimi prišli na Balkanski polotok in Peloponez že v začetku 2. tisočletja pr.n.št., ko naj bi ga preplavili in se delno pomešali z dotedanjimi prebivalci, te so imenovali Pelazgi. Za nekaj stoletij kasneje arehologija odkriva, da so se v času med 1600-1580 pr.n.št. dogajale globoke spremembe, ki jih povezujejo s prihodom Ahajcev in za njimi še Eolcev, ko so potekali procesi asimilacije in preobražanja, iz česar se je rodila mikenska civilizacija, za katero so značilna utrjena mesta, znotraj katerih je bil kraljev (vanax – kralj) dvorec. V tem obdobju se tudi že začne grška ekspanzija v Sredozemlje. Zadnja etnična skupina, ki je prišla na grško ozemlje med 13.-12. st.pr.n.št., so bili, tako je videti, Dorci, v okviru obsežnih gibanj ljudstev na vzhodnem Sredozemlju. Ob koncu 2. tisočletja pr.n.št. so bili Jonci, kot kaže, naseljeni v Atiki, Evboji, na Kikladih ter na jugozahodnih obalah Male Azije. Eolci so zasedli Tesalijo, Boiotijo in osrednji del Peloponeza, Arkadijo, se utrdili na otokih in na Lesbosu, od koder so tudi oni dosegli severozahodno nabrežje Male Azije. Dorci so si prisvojili Epir, Ajtolijo, Fokido, pretežni del Peloponeza in prodrli vse do Krete ter tudi oni do južnih obal Male Azije. Ta scenarij je narejen v skladu z veljano teorijo preseljevanj.

Colin Renfrew (REN/A, str. 69 in naprej) drugače povzema razvoj žgočega vprašanja: Kdo so bili Grki? Antični pisci so omenjali gibanja plemen na Grškem, kar je zaznati tudi v narečjih. Med temi domnevnimi selitvami so na prvem mestu Dorci, ki so se prebili na jug, kasneje se Jonci razširijo na otoke. Take so bile v preteklosti splošne šeme, ki so obravnavale Grke kot indoevropsko skupino ljudstev, priseljeno na Balkan malo pred letom 1000 pr.n.št. Že Schliemannova odkritja (ne glede na to, da nekateri še vedno namigujejo, da gre za »nameščeno« najdbo) v Troji in Mikenah so razburkala zgodovinarsko srenjo, saj se datacije niso ujemale, šlo je za dokaj starejše najdbe od predvidenih, izvirale so iz časa okoli leta 1600 pr.n.št. Zato se je takoj postavilo vprašanje o izvoru te civilizacije ter kako jo povezati z Grki, ki so nastopili po t.i. »mračni dobi«. Kmalu se je pokazala Kreta kot ključ za razvozlavanje uganke, za to ima neminljive zasluge Arthur Evans, ki se je lotil izkopavanj in je dolga leta preučeval skrivnostne (pretežno kratke) napise iz časa pred klasičnim grškim alfabetom, ki jih je bilo mogoče najti na pečatih s Krete, a tudi s celine. Potem ko je Evans 1895 objavil svoje delo o kretskih piktogramih in predfeničanski pisavi, se je leta 1901 lotil še izkopavanj. Kmalu je naletel na dvorni arhiv glinastih ploščic; podobne kraljevske arhive so že pred tem našli v Mezopotamiji. Vendar pa so bile pisave povsem različne; da je bila stvar še bolj zapletena, so se na Evansovih kretskih ploščicah pojavljale najmanj tri pisave. Postalo je očitno, da se je kmalu po letu 2000 pr.n.št. razvila pisava z znaki ali piktogrami, ki so jo poimenovali kretska hieroglifska pisava. Kasneje, okoli leta 1600 pr.n.št., je bila postopoma nadomeščena z drugo pisavo, ki so ji nadeli oznako linearna-A. Dasi dokaj podobna prejšnji pisavi, je tudi to doletela podobna usoda; nekako okoli leta 1450 pr.n.št. je nastala linearna-B in prav v tej so bili dokumenti, ki jih je izgrebel že na začetku izkopavanj. Evans je ob spominu na legende o kralju Minosu, vladarju Krete, in njegovi palači v Knososu, poimenoval to predzgodovinsko kretsko civilizacijo – minojska. Med kasnejšimi izkopavanji na celini so tudi v Mikenah našli napise v minojski linearni-B pisavi, toda najobsežnejša najdba je prišla na dan v Pilosu v zahodni Grčiji in izvira iz časa okoli leta 1200 pr.n.št. Pisava je vsebovala sedeminosemdeset znakov, torej ni bila alfabetska, niti ni bila pisava, v kateri ima vsaka beseda svoj znak, kot je najti v kitajskih pismenkah. Vse je kazalo, da imamo opraviti s silabično, zlogovno pisavo. Množici preučevalcev nikakor ni uspelo razvozlati teh zapisov, šele arhitektu in ljubitelju starih kultur Angležu Mičaelu Ventrisu je uspel bleščeč podvig: razbral je linearno-B pisavo. Toda presenečenje je šele sledilo. Ventrisu se je posrečilo, ker se je namenil brati neznane zapise na osnovi grščine, in izkazalo se je, da gre res za neko obliko arhaične grščine, čemur so nekateri sprva silovito oporekali, drugi pa so to navdušeno pograbili in nadaljevali z delom; tako je Evansu stopil ob bok znani prazgodovinar John Chadwick. Od tod sledi, da je bila mikenska civilizacija zgolj celinska različica minojske civilizacije s Krete. Toda kako je mogoče, da so Minojci in Mikenci uporabljali grški jezik?

Odgovor je morda v napisih v linearni-A pisavi, ki so jo uporabljali v najstarejši palači na Kreti vse do leta 1450 pr.n.št., le v manjši meri tudi na kopnem. Linearne-A pisave niso uspeli prebrati na osnovi grščine in vse do današnjega dne je ostala  nerazvozlana, kljub temu, da so znaki silabarija precej podobni linearni-B pisavi, le toliko, da je mogoče ugibati, za katere glasove gre. Vendar kljub temu napisi, dešifrirani na ta način, niso razložljivi z nobenim znanim jezikom. Nekateri učenjaki, med temi je treba posebej omeniti Cyrusa Gordona, so domnevali, da kretski minojski jezik, to je tisti, ki naj bi bil napisan z linearno-B pisavo, sodi med semitske jezike, a tudi to do danes ni obrodilo sadov. Med različnimi hipotezami je za nekatere dokaj verjetna tista, ki pravi, da so okoli 1450 pr.n.št. zasedli Kreto Mikenci s celine, zavladali iz palače v Knososu in si prilagodili linearno-A pisavo za svojo mikensko grščino v linearno-B pisavo, kar se je potem razširilo tudi na kontinent in zato tudi najdbe v Pilosu.

Vse to ima pomembne posledice za indoevropejske študije; Mikenci so že okoli leta 1400 pr.n.št. govorili arhaično grščino, torej je to bil že poseben, izoblikovan jezik, izdvojen iz skupne indoevropejščine.

Seveda s tem še vedno ni razrešeno vprašanje, kakšen jezik – zapisan linearni-A pisavi – so govorili na Kreti pred prihodom grških Mikencev. In prav tako še nimamo odgovora, kakšen jezik so govorili skrivnostni Pelazgi, za katere so sami Grki trdili, da so živeli na tistem ozemlju pred njimi.

O Herodotu, očetu zgodovinopisja, je treba reči, da se je prvi lotil zgodovinskih, etnografskih in geografskih raziskovanj in vpeljal metodo avtopsije ali neposrednega opazovanja krajev, mest, spomenikov in dogodkov; to je dopolnjeval z obvestili od drugih izobražencev, popotnikov in prič pomembnih dogodkov, ki jih je preverjal, čeprav se še ni mogel povsem izogniti napakam in povzemanju starih mitov in pripovedk, hkrati pa je rad pretiraval, zlasti ko je šlo za Grke in grške vojaške uspehe. Kljub svojemu inovativnemu pristopu pa je ostal otrok svojega časa, dogodke razlaga še vedno z voljo bogov, vendar ločuje med tistim, kar je osebno videl in doživel, od onega, kar je zvedel od drugih, in še med temi razlikuje neposredne priče dogajanj od onih, ki so kaj zvedeli od tretjih oseb. Rodil se je v drugem desetletju 5. st.pr.n.št. (npr. v Mali splošni enciklopediji najdemo letnico ok. 484 pr.n.št.) v Halikarnasu, mestu na jugozahodni obali Male Azije, takrat pod perzijsko nadvlado. Domovino je zapustil po propadli vstaji, ki je izbruhnila v mestu. Sprva se je zatekel na otok Samos, a se je vrnil v Halikarnas in se udeležil izgona tirana Ligdamija – torej je bil politično zelo dejaven. V naslednjih letih je veliko potoval in si pridobil obsežno znanje; zdi se, da je začel nastopati kot recitator svojih logoi. Tako ga je že slavnega zanesla pot v Atene, kjer je bil na oblasti Periklej; tu se je spoprijateljil s Sofoklejem, ki mu je posvetil elegijo. Nemirni duh ga je nato gnal v atensko kolonijo Turi, mesto v Kalabriji na jugu Italije, ki jo je Periklej osnoval leta 444 pr.n.št., in Herodot je postal njen meščan. Od tam se je vrnil v Atene ravno pravi čas, da je bil priča peloponeške vojne in je lahko napisal svoje življenjsko delo Zgodovina grško-perzijskih vojn ali Historiai, ki je ostalo nedokončano. Umrl je verjetno kmalu po letu 430 pr.n.št., čeprav je najti tudi natančnejši podatek, da je to bilo šele 425 pr.n.št. (npr. Mala splošna enciklopedija).

Herodotove Historiai (zgodovina, zgodbe) so aleksandrijski gramatiki razdelili na devet knjig, ki so jih poimenovali po muzah. Delo se začne s proemijem, ki oriše smotre raziskovanja in pripoveduje stare mite o sovražnosti med Grki in Barbari; nadaljuje se s splošno zgodovino, začenši z najstarejšimi prigodami v kraljevini Lidiji, zatem predela veliko ekspanzijo perzijskega imperija in dospe do poraza Perzijcev v Mikalah ter grške zasedbe Seksta v Helespontu leta 478 (ali 479) pr.n.št. In prav tu, v opombah k Sovretovemu prevodu Herodotovih Zgodb (HER I, 56, opomba), preberemo: »Kajti Atenci so bili Pelasgi, kot poroča Herodot (HER VIII, 44), s tem so se radi ponašali, zlasti pred Špartanci.«

Kdo so bili Pelazgi, da so se Atenci z njimi hvalili?

To ni nepomembno vprašanje. Poskusov odgovoriti nanj je dokaj veliko. Na splošno rečeno, naj bi to bili praprebivalci Helade na severovzhodu Tesalije. O Pelazgih, Pelasgoi, pravi Strabon (XII, III, 5): »Na obali, ki sledi oni, poseljeni z Mariandyni, vse do reke Parthenios, tod stoji mesto Tieiona, pravijo, da je naseljeno s Kaukoni, drugi jih imenujejo Skiti, spet tretji jih prištevajo k Makedoncem ali celo k Pelazgom; o tem ljudstvu Kaukonov smo že govorili.« Kalisten je v Pravilih bojevanja za stihom: »Kromna z Aigalosom in z vzpetinami Erithini,«  vstavil naslednje: »vzorni sin Poliklesa je vodil Kaukone, s slovitimi domovanji v deželi reke Parthenios« (povzeto po Iliadi II, 855 a-b).

In Strabon še komentira: »Dejansko se razprostirajo od Herakleje in od Mariandynov vse do Leukozirov (Leukosyroi), ki jih imenujem Kapadokijci: rod Kaukonov na področju Tieiona pa do reke Parthenios in Eneti, ki imajo v lasti Kytoron na sosednjem ozemlju za Partheniosom; na področju Partheniosa so še Kaukoniti.«

In spet Strabon (XII, VIII, 4):

»Zlasti v času trojanske vojne in po njej je zaznati vdore in selitve, saj je barbare, pa tudi Grke, mikalo zasesti tuja ozemlja; toda to se je dogajalo tudi pred trojansko vojno: gre za plemena Pelazgov, Kaukonov in Lelegov. Govori se, da so nekdaj ti rodovi križarili po mnogih krajih Evrope. Homer jih predstavlja kot zaveznike Trojancev, ne da bi povedal, da prihajajo z drugega brega, to je iz Evrope.«

Po mnenju Strabona so torej prišli Pelazgi z evropske strani na pomoč Trojancem in so bili predgrško ljudstvo na egejskem območju.

Če bi strnili najrazličnejše domneve, bi lahko skepali, da so bili Pelazgi zelo staro, neindoevropsko ljudstvo na precejšnjem delu ozemlja okoli Mediterana in mogoče celo na dobršnem delu Evrope. A ni povsem tako. Za ponazoritev naj navedem Giuseppa Sergija, ki je menil, da so Evropo naselili sodobni ljudje iz Afrike v treh vejah: Iberci prek severne Afrike na Iberski polotok, čez morje v Italijo Ligurci ter prek Bližnjega vzhoda in Anatolije na Balkan Pelazgi; na slednje naj bi spominjalo tudi ime pokrajine Pelagonije (tako Semerano); takrat je tod že živel neandertalec… Tak scenarij davnih dogodkov vsaj v splošnih okvirih potrjuje tudi genetik Bryan Sykes (Sedem Evinih hčera, The seven daughters of Eve, 2001); z uporabo genetske tehnike mitohondrijev, ki omogoča slediti človeškemu razvoju po ženski liniji, je naštel »sedem skupin ljudi«, simbolično poimenovanih z ženskimi imeni, to naj bi bile hipotetično naslednice »prve ženske« – Eve. Ob koncu paleolitika (pred nekako 45.000 – 40.000 leti) so bile na severu Iberskega polotoka v Baskiji skupina »Velda«, na jugozahodnem delu Francije ob Sredozemskem morju skupina »Helena«, v Liguriji »Tara«, na območju zahodne Slovenije »Katrine«, na jugu Grčije »Ursula«, na severni strani Kavkaza »Xenia« in ob zgornjem toku Evfrata »Jasmine«. Če bi s Pelazgi pogojno poimenovali vse te pra-Evropejce, potem bi obveljalo mnenje, da so bili Pelazgi po vsej Evropi, če pa naj bi že tvorili neko zaokroženo skupino ljudi, potem so bili Pelazgi nasledniki »Ursule« v Grčiji.

Za naše tokratno razmišljanje je velikega pomena, da je na področju jadranskih Venetov, v zahodni Sloveniji, obstajala samostojna skupina »Katrine«. V tistem času Jadranskega morja ni bilo; zaradi poledenitve je bila morska gladina tako nizka, da se je morje zajedalo le v manjši del današnjega južnega Jadrana, zato so imeli takratni ljudje skupine »Katrine« na voljo za lov in nabiranje obsežno kotlino, iz katere so štrlele vzpetine, ki so današnji jadranski otoki. Sledila so desettisočletja relativno počasnega razvoja in sobivanja z neandertalci, dokler ni nastopil konec ledene dobe z otoplitvijo nekako 10.000 let pr.n.št., ko so se življenjski pogoji tako izboljšali, da se je začel hiter kulturni razvoj. Dogajanja še zdaleč niso razjasnjena, to velja tudi za bronasto in železno dobo. Zgodovina Grčije je posebej zanimiva tudi zato, ker se je sorazmerno zgodaj razvila pisava in imamo na voljo zgodnje dokumente.

 

*

Kot pravi Sovre, so tako Ahajci (Eolci) kakor Jonci že pred doselitvijo Dorcev poznali poseben sloj aojdov (aedov), pesnikov in obenem pevcev, ki so si v službi Muze služili kruh, njihova zlata doba naj bi bila v 12. st.pr.n.št., torej okoli trojanske vojne, kakorkoli jo pojmujemo, ali kot enkratni spopada ali dalj časa trajajoče bitke za prevlado nad zahodno Malo Azijo. Takratna dogajanja so jim dajala obilo snovi za junaške balade, ki so jih prepevali na sprejemih in pojedinah velikašev, torej so to aristokratske zadeve. Kralji in plemenitaši so radi poslušali o junaških dejanjih svojih prednikov in nič manj o svojih lastnih herojstvih, resničnih ali namišljenih; to so znali pesniki lepo zaokrožiti v svojih stihih ob spremljavi godala, da je bilo imenitnim poslušalcem čim prijetneje za uho, za kar so potem aojda tem bolje nagradili. Zato je mnenje dobršnega dela raziskovalcev, da te pesmi niso prihajale iz naroda, ustvarjali so jih posamezniki, posebej izučeni možje, torej je to umetna stvaritev. Sčasoma pa se je našel »inovator« in stopil pred poslušalce brez forminge, to so nemara gusle, namesto njih pa je držal v rokah palico, kot je bil običaj pri javnih govornikih. Posihmal so jih imenovali rapsode (v prvem delu besede je glagol rháptein – sešivati; rapsod je bil torej mož, ki je umel iz dane snovi »sešiti« pesem). S tem so se odprla vrata do epa; iz razgibanega, odsekanega in zgoščenega pevčevega sloga, pogojenega z glasbeno spremljavo, se je mogel razviti mogočen, lagodno tekoč epski slog. Kakor so se ob Iliadi in po njej razvili ciklični epi, tako je mogoče, da so bili krajši epi že pred njo. Nihče ne more zatrdno vedeti, ali niso bili obsežnejši poskusi že pred Homerjem, saj se je v stoletjih marsikaj izgubilo, zlasti če upoštevamo tedanje stanje zapisovanja in prepisovanja ter stoletja vmesnih nemirnih časov. Homerski preučevalci domnevajo vsaj dva taka mala epa, ki naj bi rabila kot osnova za Iliado in Odisejo: »pesem o srdu Ahila« in »pesem o vrnitvi Odiseja«; po mnenju H. Rüterja in več angleških homerologov sta nastali že v 12. ali 11. st.pr.n.št. pod vplivom trojanske vojne. Ko je dorski val preplavil Helado ter napravil konec ahajskemu gospostvu, so epa prenesli izseljenci v Malo Azijo kot dragocen zaklad, ki ga ni mogel ugrabiti noben sovražnik, ker je bil varno spravljen v spominu pevcev. Iliada stoji na začetku grškega slovstva, vendar ni njegov začetek. Iz starejše dobe grškega pesništva, nekako iz časa, ko je Odiseja dobila svojo dokončno obliko, se je ohranil sloviti himnus delfskemu Apolonu, ki so ga stari pripisovali celo Homerju. V njem beremo o slepem možu, ki je prebival v skalnem Hiosu in čigar spevi so in ostajajo najlepši. Na teh stihih sloni izročilo, da je bil Homer slep, če zgodba ni nemara zgolj refleks slepote pevca Demodoka v Odiseji.

Vsekakor pa ostaja eno od osrednjih in ključnih vprašanj, ali ima Iliada zgodovinsko jedro.

Po Schliemannovih in Dörpfeldovih arheoloških odkritjih imamo določeno podlago, da ahajsko junaško pripovedko dojemamo tako, kakor jo je razumeval ves stari svet do Herodota in Tukidida, namreč kot izročilo o resničnih zgodovinskih dogodkih.

Ker smo že omenili Tukidida, je treba dodati, da če imenujejo Herodota »očeta zgodovinopisja«, potem je šele Tukidid dvignil zgodovino na najvišjo stopnjo, po njem je šlo spet samo navzdol. Okoli leta 950 je bizantinski leksikograf Suidas prvi opozoril na Tukidida in navedel nekaj življenjepisnih podatkov o njem; da je bil rojen v atiški vasi Halimunt, kakšno poldrugo uro hoda od Aten okoli leta 460 pr.n.št. Njegov oče Olor naj bi bil potomec traškega kralja Olora, mati pa sorodnica vojskovodje Miltiada, torej je bil povezan z atensko aristokracijo in s kralji Trakije, kjer je imel rudnike zlata. Kot Antifonov učenec je bil izšolan v kulturi Periklejeve dobe, sofistika pa ga je naučila skeptičnega gledanja na religiozno-mitološko razumevanje sveta, kakršnemu je podlegel Herodot, ter kritičnosti do tradicije in avtoritet. Kot deček je poslušal Herodotova predavanja v Olimpiji, ki so ga tako prevzela, da se je odločil iti po poti velikega misleca. Svoj največji dosežek je doživel med 87. olimpiado; opisal je peloponeško vojno med Peloponežani in Atenci leta 424 pr.n.št., med katero je poveljeval atenskemu brodovju ob obalah Trakije. Vendar ni bil uspešen, Atenci so ga obdolžili slabega poveljevanja ter ga v odsotnosti obsodili na smrt; temu se je izognil z dvajsetletnim izgnanstvom, ki ga je izkoristil za pripravljanje svojega najpomembnejšega dela, ki ga je uvrstilo za vselej v zakladnico človeške kulture: spisal je delo Peloponeška vojna, ki ga imamo tudi v slovenščini v prevodu Janeza Fašaleka. Šele ko so Lakedajmonci-Špartanci leta 404 pr.n.št. zavzeli Atene, se je vrnil domov in leta 411 umrl, ne da bi svoje veliko delo dokončal. Kljub temu, da je bil Atenec, je objektivno in uravnoteženo opisoval tudi nasprotno stran, in prav po tem je izjemen v svojem času.

V nadaljevanju bomo uporabljali tudi njegove podatke, da nam bodo pomagali osvetliti dogajanja, ki nas zanimajo.

 

*

Med pomembne vire sodijo tudi egipčanske listine in še posebej hetitske klinopisne plošče, odkrite v Bogazköju, ki so osvetlile zgodovino ljudstev v 14. in 12. st.pr.n.št. na obalah Egejskega morja. Prebiranje teh ploščic je vse prej kot lahko delo. Tako je le za nekatere nedvomno, da naj bi hetitska imenska oblika Ahhijawa pomenila Ahajce, Aharissijas pa naj bi ne bil nihče drug kakor Agamemnonov oče Atreus, v istih klinopisnih sporočilih imenovan kot neodvisni vladar poleg kraljev Egipta, Babilonije in Asirije. Kasneje bomo videli, koliko nejasnosti in pomislekov je še okoli tega. Zagovorniki se pri tem opirajo na to, da je bil Atrejev častni naslov kuri-wanas, ki je močno podoben epskemu koiranos »gospod, vladar«. Ker je vladal tudi nad otokoma Kosom in Rodosom, sta tadva, kakor nam poroča Iliada, pozneje Agamemnonu prispevala ladje in moštvo za pohod zoper Trojo. Orientalist Forrer meni, da se da iz bogazköjskih hetitskih klinopisov z gotovostjo sklepati na močno ahajsko državo v evropski Grčiji, katere kralji so skušali razširiti svojo oblast tudi prek Male Azije in so tako prišli v spor s Hetiti. To se je dogajalo v času okoli 1200 pr.n.št., ko so bili dnevi hetitske države že šteti; vse pa je bilo namenjeno izročilu o vojnem pohodu Ahajcev proti Troji.

 

___________

Lucijan Vuga (Solkan, 1939 – 2006), slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, publicist, kibernetik, zgodovinar; magister znanosti in univerzitetni predavatelj, ob tem esejist širokih interesov in izvirni raziskovalec pradavnine slovenske identitete. Od mladih let literarno ustvarjalen, pesmi in krajšo prozo objavlja v mnogih revijah, njegov najbolj markanten literarni dosežek je zajetna »romansirana kronika« Hiša na meji (2003), izviren pogled na rodni obmejni bivanjski topos med slovanstvom in romanstvom skozi zadnji dve stoletji; drugi zgodovinski roman je Prah preteklosti (2006). Štiri knjige so izšle tudi v elektronski Knjizhnici Revije SRP : Hisha na meji (2002), Megalitski jeziki (2004), Prah preteklosti (2005), Veneti v Troji (2006). Avtor radijskih iger in drame Medeja  (Revija SRP). Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), Megalitski jeziki (2004) in Veneti v Troji (2006) so mogočna knjižna »kvadriga« kot rezultat polstoletnega »obrobnega«, tiho vztrajnega, znanstveno rigoroznega in esejistično slikovitega raziskovanja jezikoslovno-arheoloških sledov slovenske (slovanske) kontinuitete. (Op. ur.)

 

 

 

English