Lives Journal 1

Matjaž Jarc

 

NEKAJ KRATKIH DNEVNIŠKIH ZAPISOV

 

Svet, svetloba, svetost

2. 12. 2008 ob 08:48

 

To jutro sem se prebudil z mislijo, da je svet urejen popolno, toda jaz s tem nisem zadovoljen.

Vse gre naprej in se spreminja tako, da je ves čas vzpostavljeno ravnovesje med nasprotji. Celo velike naravne katastrofe, ki jih doživlja Zemlja, so samo hipne, z vidika Vesolja komaj opazne prekinitve tekočega ritma menjav in umirjene rasti planeta. Jaz pa čakam na veliko presenečenje.

Vsak dan me svetloba obdari z budnostjo, jaz pa bi spal. Ko je oblačno, hrepenim po jasnini, ko se stemni, si prižigam luč. Ko je tišina, si želim ropota, in ko je hrupno, si mašim ušesa. Svetlobe se zavem šele, ko me zaslepi, in tedaj zamižim.

Življenje je svetinja, mene pa vznemirja smrt. Svetost bivanja razsvetljuje svet, toda jaz si ga hočem preoblikovati v nekaj drugega, boljšega. In tam, kjer je ustvarjena popolnost, v Naravi in v moji duši, hočem spreminjati, dopolnjevati in izboljševati, in imam srečo, da so moji poskusi z vidika sveta dovolj nepomembni.

Ne glede na to pa sem si ustvaril svoj mali notranji svet, v katerem skušam vse doživljati po lastni volji. Najbrž zato, ker moja volja in želje pri mojem spočetju sploh niso bile upoštevane. In se vprašam, ali od tod izhaja moje nezadovoljstvo z življenjem, kakršno je? Od kod sicer zmotna pomisel, da sem pomanjkljivo bitje, ki ne zmore dojeti bistva sveta, popolnosti svetlobe in svetosti bivanja?

 

 

Tiha vojna

4. 12. 2008 ob 04:50

 

Sanjal sem tiho vojno. Sedeli smo pod krošnjami, nadnje pa so nenadoma pridrseli neslišni helikopterji, transportna letala, oklepniki in tovornjaki. Vozili so lovce na lastnino.

Drseli so čez nas, leteči koloni ni bilo konca.

Pomislil sem, da potrebujejo veliko nove lastnine. Raznih vrednih stvari: kovin, kamenja, tekočin, zapisov, dragocenih predmetov, umetnin …

Pobili ali pa pregnali bodo sedanje lastnike, naložili tovore in čez čas preselili plen tja, od koder so prišli. Za sabo bodo pustili opustošenje in olajšanje, da so odšli. Ostal pa bo tudi strah, da se spet kdaj vrnejo in znova uplenijo vse, kar bo tu medtem vrednega nastalo. Sledila bo delna pozaba. Življenje bo teklo dalje, kopičili bomo novo lastnino.

Zakaj plenijo, sem se vprašal. Odgovor je bil preprost. Lastnina je zanje dragocena toliko, kot za nas, ki jo kopičimo zase. Če bi bila nam pomembna manj, bi bila tudi zanje manj zanimiva. In če je mi ne bi obravnavali kot lastnino, tudi njim ne bi predstavljala plena.

Pomislil sem, kaj vse je moja last. Koliko strasti je vezane na moje lastništvo. Hotenj, da bi imel več, skrbi, da bi vse to izgubil. Premoženje že v kali rojeva pohlep. Pohlep pa se odraža v sovraštvu in krutosti. In krutost v maščevanju. Življenje postane tiha vojna za lastnino.

Lastninjenje je ena od izhodiščnih človekovih zmot. Potrebuješ namreč samo prebivališče, hrano in pijačo. In edino to je vredno spopada s plenilcem. Vse ostalo, kar ustvariš, je dobro zate in za druge. Kdor potrebuje to, kar ustvariš ti, naj to uživa, kot ti uživaš tisto, kar ustvari on.

Življenje je bistveno bolj preprosto, kot smo si ga ljudje zapletli z ekonomijo. Z različnim vrednotenjem raznih snovi smo vzpostavili pojem lastnine, ki je zgradila okope med našimi lastniškimi interesi in okrepila nezaupanje med nami. Zdaj nismo več prijatelji, razen v izjemnih primerih smo kvečjemu prijazni sovražniki. Ves čas v tihi vojni, ki pa mora občasno tudi zarohneti, zabobneti in zaropotati.

Čeprav je rešitev tako zelo preprosta, pa se mi včasih zazdi, da ne bomo nikoli našli poti iz tega labirinta, v katerem smo se izgubili. Ampak človeštvo je na srečo še zelo mlado, odprte so skoraj vse možnosti, da se vojno stanje konča.

 

 

Dojemanje mrtvosti

5. 12. 2008 ob 09:08

 

Včeraj me je prijatelj, ki se počasi že poslavlja od življenja, vprašal, kaj mislim o smrti. Kaj se zgodi, ko umremo?

Tega živ človek ne more vedeti, lahko pa verjame v eno od možnih razlag.

“Nič posebnega, ” sem se zaslišal reči, “tako bo, kot je bilo danes ponoči, ko si spal. S to razliko, da se pač ne boš zbudil. Sanje pa že zdaj v glavnem pozabiš, preden se jih spomniš.”

Kje v sebi sem našel ta odgovor, ne vem. Toda ne dvomim, da je pravilen. Vsako noč umrem in skoraj vsako jutro spet oživim.

“Jaz pa mislim, da ni tako,” mi je odvrnil. “Obstaja neko pretakanje energij, ki je nad življenjem in nad smrtjo. Gotovo ostane zavest v stiku z njim, ne vem, ali je to res zavest ali kaj, toda nekaj je. Sem pa zelo radoveden.”

Saj, radovednost in strah! Oba izhajata iz nemoči človekovega uma, da bi dojel neznano. A kako naj um dojame neznano, če pa še znanega ne dojema v celoti?

Kako naj dojamem energije in zakonitosti, ki so nad življenjem in smrtjo, za časa življenja, ko je dojemanje še v polnem zamahu? Nedvomno lažje, kot po smrti, ko um zaspi, bi si lahko mislil. Toda ni tako. Živ človek ne more dojeti tega, kar izkusi mrtvec.

Tako povzdigovani razum človeka in njegova pamet sta visoko precenjena. Na njuno mesto pri bistvenih vprašanjih še prerada vstopi vera v Nekaj. Bližje ko si smrti, bolj je neomajna. Čeprav je na svojem dnu, največkrat nezavedno, zrasla iz strahu pred Ničem.

In – iz praznega strahu pred spanjem.

Kajti kogar ni strah zaspati, ta se ne boji dojemanja mrtvosti, ki je v bistvu zelo prijetna. To lahko povem iz lastnih izkušenj, saj zelo rad spim. Nimam pa tudi nič proti, če se enkrat za spremembo ne bi prebudil v postelji, ampak Nekje drugje. In če se ne bi samo Prebudil, temveč dobesedno Zbudil.

 

 

Vedno nov začetek

6. 12. 2008 ob 09:01


Jutro je rojstvo svetlobe, izoblikovane v živo snov, ki se nenehno giblje in spreminja, pa čeprav neopazno. Celo v predmetih, ki jih prelije, se prebudijo nevidni delci in se znova zapodijo vsak po svoji poti. Vse, kar se je čez noč izgubilo v spanju, je spet tu, vsaj za spoznanje drugačno, kot je bilo še prejšnji večer.

Jutro spočne nov niz neponovljivih trenutkov, v katerih svetloba pleše z doslej še neslišanimi zvoki. Zdi se, kot da noč še za hip ni pregrnila bivanja s tišino. Iz petja nerazumljene ptice se izluščijo motivi časa, samo sprva podobni že slišanim napevom, a vendar, v podrobnostih, povsem drugačni. Odprejo ti zakladnico novega dneva, v kateri si lahko po nedojemljivi milosti natočiš še eno čašo življenja.

In jutro prinese obet neprestanega ponavljanja, ki se – kakor vzdihi in izdihi vesolja – končuje in vedno znova spet začenja, v nedogled. V najtanjšem jutranjem žarku lahko zaznaš obljubo, da bo ta tvoj občutek večnega rojevanja valoval s svetlobo do konca neskončnosti. Do konca, ki ga ni.

 

 

Nevidne poti

7. 12. 2008 ob 05:43

 

Skozi prihodnost vodijo nevidne poti, ki ves čas ostajajo v njej. Kar koli se zgodi, je podobno koraku, ki hoče stopiti na eno teh poti, a se stopinja vedno odtisne tik za njo.

Šele te sledi zarišejo preteklost in povsem določljive smeri, v katere se je pomikalo neko bitje. Sedanjosti kakor da ni; je le stopanje na nedosegljivo pot prihodnosti, ki pa se ves čas umika vase in tako odpira prostor minevanju.

Življenje je samo prekratek hip med korakom in sledjo.

Prehojena pot je odsev poti, ki jih je bitje hotelo prehoditi. Šele v spominu na to gibanje se izrišejo razlike med tistim, kar je bitje hotelo, in tem, kar se mu je res zgodilo. Kajti dogodki sami se zgodijo prepočasi, da bi posegli v prihodnost, in prehitro, da bi lahko ostali v sedanjosti. Zato bitje ne ve tistega, kar bo, in ne razume tega, kar je. Vidi le to, kar je bilo.

Vse drsi v preteklost z neverjetno hitrostjo. Komaj kaj storiš, da bi dosegel neki cilj, že je tvoje dejanje za tabo. Slutiš, kaj bo, a ne veš, kaj je, ker je medtem že bilo. In vse to se počasi, a zagotovo utaplja v pozabi.

Zato je tudi resničnost samo odsev tistega, kar bi lahko bila, če ne bi prej minila; bivanje pa je v vsej svoji nepopolnosti samo privid nečesa res veličastnega.

 

  

Končni odgovor

10. 12. 2008 ob 08:50

 

Končni odgovor je na koncu neskončne poti.

Vse, kar ugotovim med potjo, je spremenljiva in minljiva pomisel. Odgovori, ki jih spotoma odkrijem, so le drobci resnice, v kateri bivam. Kar koli ustvarim, je samo korak naprej na poti v neznano. Ko tako odstiram tančice malih skrivnosti, pa sem srečen, ker vem, da konca – ni.

 

 

Resnica

14. 12. 2008 ob 18:27

 

Resnica zasije le v luči modrosti.

Resnice same po sebi ni, njena pojavnost se izlušči šele iz človekovega dojemanja bivanja in njegovih zakonitosti. Zato človek venomer poustvarja resnico, tako da skuša vsakič znova obarvati njeno nevidnost in nedojemljivost z modrostjo, ki mu je od kdovekod kanila v duha.

Misel lahko zastavi vprašanje, občutenje lahko zasluti odgovor, edino modrost pa ga zmore osvetliti, dojeti in izpovedati. Brez soja modrosti si človek sicer lahko odgovori na vprašanje, toda odgovor je neresničen, iz njega nastala stvaritev pa vodi v utvaro.

 

 

Ljubezen

17. 12. 2008 ob 17:53

 

Ljubezen je bistvo svetlobe.

Svetlobo izpolnjujejo energija, vsebine, barve, podobe … V njej zažarijo ideje, z njo so osmišljene misli in slutnje, vanjo se odenejo čustva, v njej plamtijo nagoni … Vse, kar je lepo, se sveti v njej, in vse, kar je grdo, je osvetljeno z njeno lepoto. Še nevidna se lesketa. Svetloba je bistvo življenja.

 

 

Oblast

21. 12. 2008 ob 21:02

 

Oblast je udejanjena sposobnost odločanja o povzročanju ali preprečevanju dejstev in o nadzoru nad njimi, je uveljavljanje lastne volje in uravnavanje volje drugih bitij … In oblast je prevladujoča sila, ki v določenem kontekstu s sabo prinese odgovornost za izvršene namere ter njihove predvidene in nepredvidene posledice.

Je pa tudi nemoč, da bi oblastnik ravnal v nasprotju z zakoni nujnosti, ki jih vzpostavlja kozmična oblast, najvišja od človeku zaznavnih oblasti. Ona namreč določa najosnovnejše vsebinske principe bivanja in nebivanja, gibanja, mirovanja in neprestanega spreminjanja vsega. Človek je v razmerju do nje nebogljeno bitje, ki sicer skuša posegati v njeno delovanje in se je polastiti v čim večji meri, a mu to uspeva le v zanemarljivem obsegu. Celo najvišji kozmični oblastnik, kolikor obstaja, jo lahko izvaja samo v okvirih, ki mu jih določi ona sama. Vsako nepopolno dejanje v zvezi z njenim izvrševanjem se lahko izkaže kot motnja v sicer popolni ureditvi vesoljnih pojavov.

Zemeljska oblast se razteza le nad dogajanjem na našem planetu in v njegovi bližnji okolici. Njene bistvene naloge so v bistvu ves čas podrejene kozmični nadoblasti, a so lahko vendarle bolj ali manj usodne za Zemljo in njene prebivalce. V njej se prepletajo različne vrste oblastnih volj, ki odločajo o konkretnem dogajanju, vsaka na svojem področju. Njihove odločitve so razpete med življenje in smrt posameznih bitij ali skupin, v katere se ta bitja združujejo predvsem po volji kozmičnih nadoblasti oziroma po naravnih zakonih, ki so jih le-te vzpostavile na Zemlji.

Človeštvu, ki je le ena od mnogoterih vrst živih bitij na tem planetu, se zdi najvišja od vseh – politična oblast. Ta je oblikovana v dinamično strukturo medsebojnih razmerij med posameznimi ljudmi, ki so vanjo organizirani funkcionalno, glede na njihovo poreklo, realno moč, vrednostno oceno njihovega premoženja ali pa marsikdaj celo njihovih sposobnosti modrega odločanja o problematikah, s katerimi se sooča človeštvo oziroma njegovi posamezni deli. Politično oblast uravnavajo projekcije kozmičnih in naravnih zakonitosti, precej površno prepisane v zakonike, predvsem pa sproti privzete in uporabljane neposredno iz tistega delčka primarnih virov, ki so političnim oblastnikom sploh znani oziroma dosegljivi njihovemu umu. Odgovornost za svoje oblastniško delovanje prevzemajo pred podaniki, ki jih lahko v najboljšem primeru nagradijo, v najslabšem pa pogubijo. Njihova vloga je – drugače od vloge kozmičnih oblasti – zgolj začasna, sicer nekoliko podaljšana z zgodovinskimi zapisi, a nepreklicno minljiva.

Zemeljska bitja izvajamo oblast drugo nad drugim in nad stvarmi, ki si jih jemljemo v imetniško posest, na različne načine. Mnoge bivanjske vrste rešujejo zaplete, do katerih prihaja v teh razmerjih, z uporabo zakonov močnejšega, na podlagi katerih neko bitje okrona spopad s svojo zmago in porazom nasprotnika. Iz tega dejstva pravzaprav izhaja najprimarnejša oblastna odločitev o nekem zapletu, ki sproži za nekoga ugodne, za drugega pa neugodne posledice. Ljudje pa smo v teku tisočletij iz nevidnih kozmičnih zakonikov prepisali v svoje knjige še nekatera načela izvajanja pravosodne oblasti, ki stremijo k vzpostavljanju tako imenovanih pravičnih stanj. Pravičnost sama sicer v tovrstnih oblastniških odločanjih ostaja le na ravni načelne usmeritve in nedosegljivega cilja, a vendar se pravosodni oblastniki trudijo bolj ali manj uspešno približati se temu cilju in bolj ali manj dosledno upoštevati splošno sprejeto načelno usmeritev. Ker je zavest o neizvedljivosti teh oblastniških nalog na popoln način obče sprejeta, pravosodnim oblastnikom običajno ni potrebno odgovarjati za svoje neuspehe, medtem ko so njihova prizadevanja za čim bolj učinkovito doseganje uspehov lahko splošno nagrajena s spoštovanjem in zaupanjem v pravosodno oblast.

Če sta politična in pravosodna oblast po svoji naravi izvajani funkcionalno, največkrat prek institucij, pa se vzpostavljajo najčistejša medsebojna oblastvena razmerja med ljudmi prek njihovih neposrednih osebnih stikov oziroma skozi vsakodnevno komunikacijo. Ker na Svetu v tej sferi ne obstajajo zapisani obvezujoči kodeksi, ampak se oblast samodejno in usklajeno z naravnimi zakonitostmi porazdeljuje med posameznike, se neposredna oblastvena razmerja med ljudmi oblikujejo posledično in povsem samostojno, pač glede na posamezne situacije, v katerih se srečujejo interesi, hotenja, čustva in/ali nagoni teh ljudi. Tako spontano nastala razmerja med posamezniki ustvarjajo prostor bolj ali manj popolne bivanjske skladnosti, katere posledice se izkazujejo v porazdelitvi življenjskih vlog, ki jih nato posamezniki prevzemajo v posamičnih situacijah. Tu se odgovornost za spontane odločitve odraža zlasti v posledicah njihovih ravnanj, razpetih od odobravanja in zadovoljstva z oblikovanimi odločitvami pa do maščevalnosti in drugih raznovrstnih krutosti zaradi nesprejemljivosti teh odločitev s strani prizadetih oseb.

Najnižja, a za človeka gotovo najpomembnejša pa je oblast nad samim seboj. V igri vzpostavljanja te oblasti ima človek možnost doseči skladnost s kozmičnimi, naravnimi in zemeljskimi zakonitostmi, po katerih se uravnavajo oblastveni principi. V procesu spoznavanja teh zakonitosti lahko človek sprejema take odločitve za svoje ravnanje, ki mu odpirajo možnosti komuniciranja na vseh ravneh bivanja in nebivanja. Spoznanja, ki si jih lahko pridobi v tem procesu, ga hkrati približujejo sferi najvišjega kozmičnega oblastnika in postavljajo na trdna tla najnižjega zemeljskega podanika, ki zna spoštovati utemeljene odločitve in zavrniti površno skonstruirane nadomestke le-teh. Oblast nad samim seboj pa približa človeku tudi spoznanje, da je kozmična ureditev dovolj popolna že sama po sebi, brez njegovih poskusov poseganja v temeljne zakonitosti, ki vzdržujejo kozmični red, z njim pa tudi skladnost človekovega duha z vsem, kar ga obdaja.

In možnost, da bo človek slej ko prej vzpostavil oblast nad samim seboj, zanika nujnost potrebe človeštva po tem, da bi v bolj ali manj daljni prihodnosti sploh še urejalo svoj mali, v Vesolju komaj zaznavni Svet s pomočjo zemeljskih oblasti. S tem pa tudi dodobra relativizira v tem času pretirano opevano pomembnost zemeljskih oblastnikov in z njo vred dolgoročno pomembnost pojma oblasti nasploh.

Kajti za zemeljska živa bitja so po kozmičnih in naravnih zakonih bistveno pomembnejše druge vsebine.

 

 

Nepremagljivo sonce

24. 12. 2008 ob 20:20

 

Starodavna pripoved govori o tem, kako mora sončno božanstvo vsako noč premagati vladarico teme, da lahko naslednje jutro znova vzide in nas prebudi, kar je za nas življenjskega pomena.

Vsako noč se spoprimeta na življenje in smrt, dokler vladarica ne obleži pod neznosnimi dotiki žarkov, ki jo na dnu noči razblinijo v širno prostranstvo neba. In ko sonce spet zasije z vzhoda, lahko slišimo njeno neslišno dihanje, kajti vladarica zdaj pomirjena spi in sanja o tem, kako bo sonce nekoč za vselej utonilo v njenem objemu.

Vsak dan bolj zgodaj se dvigne iz tega sna, da potegne sonce k sebi, in vsakič je njun boj bolj neizprosen. Medtem ko se žarki izgubljajo v črne globine, naše življenje miruje, v njem pa še komajda tli želja, da bi se nadaljevalo. Usodni spopad, ki ga nemo odsevajo zvezde, komajda še čutimo kot približevanje odrešitve, ko bodo naše nebo spet prebodla žarenja in ponovno osmislila naš svet.

In sončno božanstvo se vrača iz vladaričinih dvoran vedno pozneje. Njen objem je vse globlji, v njem se počuti, kot da bi ga vase ovile preširne rjuhe noči, iz katerih se ne bo več moglo izviti. Grožnja smrti se mu zdi vse bolj podobna zaobljubi večne ljubezni in smisel vračanja nad obzorje sveta je zanj vse manj zavezujoč. A vendarle v zadnjem hipu vladarica vedno znova obleži, presunjena od svetlobe, sončno božanstvo pa se spet – čeprav skoraj že sredi dneva – razpne nad nebo.

Dnevi so vse krajši in noči se vse širše raztezajo nad čas. Naš prostor je vse manjši in upanje, da bi se sonce znova posvetilo naši ljubezni, počasi ugaša. Nekega temačnega dne pozabimo na molitev k sončnemu božanstvu in začnemo v srcih slaviti vladarico teme.

Tedaj pa se svetli bog znova zave svojega poslanstva. Naš strah pred večnim koncem se stali v njegovi svetlobi in se zablesti v njej, ko z neustavljivim žarom prodira v srce temne vladarice. V vsakem kriku njene strašne nemoči se iz oči sončnega božanstva vanjo zabadajo žarki naše vere v neskončno moč ljubezni in volje do življenja. In ona obleži pod vso to silo in se razblini v jutro mnogo prej kot prejšnji dan.

Dnevi so vse daljši, v vse krajših nočeh pa so izdihi smrti vse bolj podobni vdihom ljubezni. Z vzhodnega obzorja spet zapihajo sončni vetrovi prerojenja in svet ponovno, dan za dnem zdrseva v prostore razžarjenih noči, ki odsevajo večno ljubezen do našega nepremagljivega sonca.

 

 

Koristnost vojne

28. 12. 2008 ob 17:41

 

Človeštvo goji vojno in skrbi, da ne ugasne niti za hip. Vsak dan je zajet v plamene vojne vsaj košček sveta. Podobno, kot je v časih, ko človek še ni znal zanetiti ognja, skrbno ohranjal žerjavico, ki jo je zanetila strela.

Če si čisto na kratko ogledamo njene praktične vidike, je vojna zelo koristna. Za njeno pripravo je potrebnega mnogo dela, kar znižuje brezposelnost in prinaša ljudem potrebni zaslužek. Z njeno izvedbo je seveda povezanih mnogo poslov, ki prinašajo dobiček. Ne nazadnje pomeni plen za zmagovalca bodoče blagostanje njega samega in njegovih podanikov. Z vojaškim rušenjem se ustvari ogromno praznega prostora, primernega za nove gradnje, hkrati pa je v vojni uničenega tudi ogromno orožja, streliva in druge vojaške opreme, kar povzroči potrebe po proizvodnji novih oborožitvenih kapacitet.

Če pogledamo na razvojne vidike vojne, lahko ugotovimo, da priprave nanjo sproščajo pomembne znanstvene potenciale. V procesu razvoja vojaške tehnologije in bojnih sredstev ter okupacijskih taktik sodelujejo tako rekoč vse veje znanosti, od naravoslovnih pa do humanističnih ved. Celo religija in vrhunska umetnost sta lahko v vojni spretno uporabljeni kot specialno orožje za duhovno podporo vojaškemu stroju in uresničevanju njegovih namenov.

Zelo pomembna posledica vojne je velika količina prelite krvi oziroma visoko število žrtev, kar je koristno za razredčenje poselitve demografsko prenaseljenih območij in pa za etnična čiščenja kulturno ali politično nekompatibilnih človeških entitet s problematičnih delov sveta. Hkrati se s posiljevanjem in siceršnjim oplajanjem žensk premaganih ljudstev s strani okupacijskih čet meša in osvežuje kri v obtoku tamkajšnje človeške vrste.

Predvsem pa je vojna koristna kot stalni opomin na intelektualno in duhovno zaostalost ljudi, ki jo organizirajo in skrbijo za njeno izvedbo ali pa jo sprejemajo kot nekaj samoumevnega, in zato ne storijo proti njej prav ničesar.

In sklep: kar je v zvezi z vojno pojmovano kot koristno, je v resnici škodljivo. Treba je spremeniti sistem vrednotenja koristnosti vojne in se – kolikor se le da in vedno bolj – izogibati delovanju, ki jo omogoča, a to je izvedljivo le na individualni ravni.  

 

 

 

English