Lives Journal 1

Mira Puc

 

KAKO VAM JE IME?

(Lojze Adamich – Louis Adamic [Edemik])

 

V eni svojih knjig z naslovom »What's Your Name?« (Kako vam je ime?) pripoveduje nash rojak svojim amerishkim bralcem, da je v njegovi "kranjski domovini (ali Sloveniji)« imelo njegovo ime nad chrko c streshico, takole: Adamich. »Izgovorilo se je,« pouchuje pisatelj svoje bralce, »Ah–dámitch, z dolgima in polnima a-jema in z naglasom na srednjem zlogu, na koncu pa s cmokajochim: tch-ch-ch. Ime pomeni mali Adam ali Adamov sin, kar v slovenshchini ustreza imenu Adamson ali Adams.«

Kot mlad zelenec, pravi, si je prva leta v Zdruzhenih drzhavah zhelel, da bi se chimprej amerikaniziral, in je zato svoje ime pisal Adamich ali Adamitch ali celo Adamage, po nachinu kakor ga je vechina Americhanov izgovarjala. Toda nekako je bil ponosen na svoje staro ime, ki je doma predstavljalo shtevilno trdno druzhino; spominjalo ga je znanega skladatelja Adamicha in mladega Ivana Adamicha, ki ga je avstrijsko vojashtvo ubilo ob slovenskih nacionalnih demonstracijah v Ljubljani. Ivan Adamich je bil s svojo dramatichno smrtjo napravil velik vtis na domishljijo mladega izseljenca. Ko se je ta pozneje vpisal v amerishko armado, pravi, da je v spomin na junaka-muchenika zapisal na naborni poli svoje ime "Adamič" z velikansko streshico na c-ju. Toda chrka "č" ni mogla prodreti v amerishko armado; vojashki pisar jo je preprosto ignoriral ali pa jo je imel za nakljuchno chachko s peresom. V armadi so napravili iz Adamicha Adamica; kot tak je nash rojak dobil tudi amerishko drzhavljanstvo in ostal Adamic. Americhani ga izgovarjajo "edemik", kar bi po nashe pomenilo "adamski".

Z nekaj smeshnimi, nekaj resnimi zapletljaji nadaljuje pisatelj zgodbo o spremembi svojega imena, ki je v knjigi vkljuchena v problem chesto zelo bolechega stapljanja tujerodnih priseljencev z njihovo anglosashko okolico.

Na stotisoche tujerodnih priimkov se je ohranilo kljub nestrpnosti angleshkega jezika, kljub direktnim ali indirektnim zahtevam po spremembi imena in kljub osebnim in poklicnim tezhavam zaradi tega. Milijoni priseljencev in v Ameriki rojenih sinov in hchera tujerodnih starshev se pishejo she danes Mikolajczik, Wohlgemut, Vojvodić, Bartolini, Kikuchi itd., cheprav bi jim bila najlazhja stvar na svetu, ime spremeniti; v nekaterih drzhavah ZDA se lahko kar sam preimenujesh, ne da bi moral zaradi tega na sodnijo. In vendar navaja pisatelj neshteto primerov, da so se ljudje krchevito oklepali starega imena, cheprav zaradi tega niso dobili zaposlitve ali niso napredovali v svojem poklicu v dezheli, ki bi bila zaradi fantastichne meshanice svojega prebivalstva najmanj upravichena do rasizma, pa vendar koketira z anglosashko chistokrvnostjo. Vmes nam avtor postrezhe z anekdoto. Med vojno je v amerishki armadi sluzhil serzhant Hitler, ki je tiste chase pisalo o njem vse amerishko chasopisje. Zaradi svojega imena je moral marsikaj preslishati in svetovali so mu, naj ga spremeni. »Naj ga spremeni oni drugi Hitler!« je izjavil. V armadi so imeli takrat she enega Hitlerja, ki je bil sluchajno Zhid. Ta je dejal: »To je moje ime, do katerega imam vso pravico, Adolf pa je nima, zakaj pishe se Schicklgruber.«

Ime spremeniti ali ne spremeniti ga je samo del psiholoshke drzhavljanske vojne, ki se je zachela s pritokom priseljencev in ki najde vsak dan novega netiva v krchevitem obchutku negotovosti do domorodcev, ki muchi na novo priseljene skupine in poedince.

Kaj je ime? se vprashuje pisatelj. Beseda, ki sama po sebi nima nikakrshnega pomena. Za lastnika pa je vazhno iz razlogov, ki so po vechini popolnoma osebni in jih ni zmeraj mochi pojasniti z besedami.

»Zakaj sprememba imena shkodljivo vpliva, ne morem natanchno rechi,« pishe Adamich v svoji knjigi, »toda v zadnjih treh letih sem spet in spet naletel na to dejstvo pri svojih raziskovanjih. Neotipljivo je, daljno, primitivno, izpod ravni, kjer vlada pamet... Za mnoge ljudi je problem njihove istovetnosti nerazdruzhno povezan z mozhnostjo, da si sploh lahko najdejo svoj naravni prostor, svoje ustvarjalno ali produktivno mesto v svetu chloveshkih bitij. Zahteve jaza so mochne, nich manjshe niso zahteve druzhbe; in civilizatorichni proces navsezadnje ni nich drugega kakor iskanje ravnovesja med obema skrajnostima. Istovetnost imena z jazom sega dalech nazaj, she onkraj druzhine in narodnosti. Morda je to istovetenje podvrzheno vplivom spomina iz chasov, ko smo she bili vkljucheni v plemena; tu kajpada ne gre za nekakshne dejanske podrobnosti iz primitivne druzhbe, temvech za neko sploshno obchutje o pomembnosti lastnega imena – za neko iz roda v rod izrocheno, brezoblichno, she zmeraj delujocho usedlino. Primitivnemu chloveku, nam pripovedujejo antropologi, je ime zelo vazhno.«

Naj bo temu kakor koli zhe, dejstvo je, da se mnogi oklepajo starega imena celo za ceno svojega obstoja in osebne sreche; mnogi, ki so ime spremenili, se chez leta in leta, gnani od chedalje hujshe notranje nezadovoljnosti, vrnejo k staremu imenu; mnogi tega ne store, toda nekaj v njih je razdejano in razkrojeno, kakor bi se bili z imenom odrekli tudi svojemu najglobljemu jazu. V knjigi najdemo vrsto primerov iz vsakdanjega amerishkega zhivljenja, dokumentov psiholoshkega pomena, nanizanih brez pravih literarnih pretenzij, cheprav so posamezne zgodbe novelistichno obdelane.

Cheprav se v civilizacijskem in kulturnem pogledu Zdruzhene drzhave vsepovsod prilagajajo anglosashkemu vzorcu, vendar o chloveshki kompoziciji dezhele, kakrshna je zdaj, ni mochi trditi, da bi delovala anglosashko. Tu imamo vso Evropo in v manjshem obsegu tudi druge celine, ki so se s svojim prebivalstvom razshirile v Ameriko.

To stanje dokazuje, kako smeshno je stalishche nekaterih starih priseljencev in zlasti voditeljev med njimi, ki nochejo priznati, da je njihova dezhela s svojim prebivalstvom samo odraz velikega dela sveta; zakaj prav v tem je njena najvechja slava in najgloblji vir mochi, pravi Adamich. Sleherni pritisk na neanglosashke elemente, naj se poanglezhijo bolj, kakor je najmanj treba, da se prilagode angleshkemu jeziku, ali naj se skrijejo za anglosashkimi etiketami, nasprotuje resnichnosti in je zato shkodljiv.

Kakor koli je zamotano vprashanje imen, misli pisatelj, da se v njem najbolj jasno odrazhajo velikanska in vendar komaj priznana kulturna trzanja v Zdruzhenih drzhavah. Novi rodovi se prichenjajo zavedati, da zhive v Zdruzhenih drzhavah ljudstva iz vsega sveta. To prebujanje, kakor mu pravi Adamich, je novo in ga je komaj zaznati v velikem labirintu kolektivne in individualne zavesti. V nekaterih priseljenih skupinah ga verjetno sploh she ni, drugod je bolj nagonsko kakor zavestno. Vendar je veliko mochi v njem. Adamich misli, da si bo nekaj chasa dajalo prvenstveno dushka v odporu proti stari zahtevi in zhelji po poanglezhenju "tujerodnih" imen, v katerem ne bo najti veliko razumnih razlogov, pach pa tem vech primitivnih predsodkov glede na imena.

Ljudem, ki radi prenaglo sodijo in ne lochijo vzrokov od posledic, se bo morda vso to zdelo nepomembno ali celo neamerishko. Toda vazhno bo.

Na mochi, na vazhnosti novih tezhenj in novega spoznanja gradi Adamich svojo vero v pozitivne sile amerishkega ljudstva, zaradi katerih je preprichan, da bodo Zdruzhene drzhave prej ali slej krenile po poti naprednega razvoja.

 

 

_______

Op. ur.: Chlanek je ponatis iz revije Novi svet, 1949, sht. 11, kjer je podpisan s kraticama M. P. Po podatkih bibliografskega oddelka NUK v Ljubljani gre za Miro Puc (pozneje Mihelich).

 

 

English