Lives Journal 1

Mira Puc

 

KAKO VAM JE IME?

(Lojze Adamič – Louis Adamic [Edemik])

 

V eni svojih knjig z naslovom »What's Your Name?« (Kako vam je ime?) pripoveduje naš rojak svojim ameriškim bralcem, da je v njegovi "kranjski domovini (ali Sloveniji)« imelo njegovo ime nad črko c strešico, takole: Adamič. »Izgovorilo se je,« poučuje pisatelj svoje bralce, »Ah–dámitch, z dolgima in polnima a-jema in z naglasom na srednjem zlogu, na koncu pa s cmokajočim: tch-ch-č. Ime pomeni mali Adam ali Adamov sin, kar v slovenščini ustreza imenu Adamson ali Adams.«

Kot mlad zelenec, pravi, si je prva leta v Združenih državah želel, da bi se čimprej amerikaniziral, in je zato svoje ime pisal Adamič ali Adamitch ali celo Adamage, po načinu kakor ga je večina Američanov izgovarjala. Toda nekako je bil ponosen na svoje staro ime, ki je doma predstavljalo številno trdno družino; spominjalo ga je znanega skladatelja Adamiča in mladega Ivana Adamiča, ki ga je avstrijsko vojaštvo ubilo ob slovenskih nacionalnih demonstracijah v Ljubljani. Ivan Adamič je bil s svojo dramatično smrtjo napravil velik vtis na domišljijo mladega izseljenca. Ko se je ta pozneje vpisal v ameriško armado, pravi, da je v spomin na junaka-mučenika zapisal na naborni poli svoje ime "Adamič" z velikansko strešico na c-ju. Toda črka "č" ni mogla prodreti v ameriško armado; vojaški pisar jo je preprosto ignoriral ali pa jo je imel za naključno čačko s peresom. V armadi so napravili iz Adamiča Adamica; kot tak je naš rojak dobil tudi ameriško državljanstvo in ostal Adamic. Američani ga izgovarjajo "edemik", kar bi po naše pomenilo "adamski".

Z nekaj smešnimi, nekaj resnimi zapletljaji nadaljuje pisatelj zgodbo o spremembi svojega imena, ki je v knjigi vključena v problem često zelo bolečega stapljanja tujerodnih priseljencev z njihovo anglosaško okolico.

Na stotisoče tujerodnih priimkov se je ohranilo kljub nestrpnosti angleškega jezika, kljub direktnim ali indirektnim zahtevam po spremembi imena in kljub osebnim in poklicnim težavam zaradi tega. Milijoni priseljencev in v Ameriki rojenih sinov in hčera tujerodnih staršev se pišejo še danes Mikolajczik, Wohlgemut, Vojvodić, Bartolini, Kikuči itd., čeprav bi jim bila najlažja stvar na svetu, ime spremeniti; v nekaterih državah ZDA se lahko kar sam preimenuješ, ne da bi moral zaradi tega na sodnijo. In vendar navaja pisatelj nešteto primerov, da so se ljudje krčevito oklepali starega imena, čeprav zaradi tega niso dobili zaposlitve ali niso napredovali v svojem poklicu v deželi, ki bi bila zaradi fantastične mešanice svojega prebivalstva najmanj upravičena do rasizma, pa vendar koketira z anglosaško čistokrvnostjo. Vmes nam avtor postreže z anekdoto. Med vojno je v ameriški armadi služil seržant Hitler, ki je tiste čase pisalo o njem vse ameriško časopisje. Zaradi svojega imena je moral marsikaj preslišati in svetovali so mu, naj ga spremeni. »Naj ga spremeni oni drugi Hitler!« je izjavil. V armadi so imeli takrat še enega Hitlerja, ki je bil slučajno Žid. Ta je dejal: »To je moje ime, do katerega imam vso pravico, Adolf pa je nima, zakaj piše se Schicklgruber.«

Ime spremeniti ali ne spremeniti ga je samo del psihološke državljanske vojne, ki se je začela s pritokom priseljencev in ki najde vsak dan novega netiva v krčevitem občutku negotovosti do domorodcev, ki muči na novo priseljene skupine in poedince.

Kaj je ime? se vprašuje pisatelj. Beseda, ki sama po sebi nima nikakršnega pomena. Za lastnika pa je važno iz razlogov, ki so po večini popolnoma osebni in jih ni zmeraj moči pojasniti z besedami.

»Zakaj sprememba imena škodljivo vpliva, ne morem natančno reči,« piše Adamič v svoji knjigi, »toda v zadnjih treh letih sem spet in spet naletel na to dejstvo pri svojih raziskovanjih. Neotipljivo je, daljno, primitivno, izpod ravni, kjer vlada pamet... Za mnoge ljudi je problem njihove istovetnosti nerazdružno povezan z možnostjo, da si sploh lahko najdejo svoj naravni prostor, svoje ustvarjalno ali produktivno mesto v svetu človeških bitij. Zahteve jaza so močne, nič manjše niso zahteve družbe; in civilizatorični proces navsezadnje ni nič drugega kakor iskanje ravnovesja med obema skrajnostima. Istovetnost imena z jazom sega daleč nazaj, še onkraj družine in narodnosti. Morda je to istovetenje podvrženo vplivom spomina iz časov, ko smo še bili vključeni v plemena; tu kajpada ne gre za nekakšne dejanske podrobnosti iz primitivne družbe, temveč za neko splošno občutje o pomembnosti lastnega imena – za neko iz roda v rod izročeno, brezoblično, še zmeraj delujočo usedlino. Primitivnemu človeku, nam pripovedujejo antropologi, je ime zelo važno.«

Naj bo temu kakor koli že, dejstvo je, da se mnogi oklepajo starega imena celo za ceno svojega obstoja in osebne sreče; mnogi, ki so ime spremenili, se čez leta in leta, gnani od čedalje hujše notranje nezadovoljnosti, vrnejo k staremu imenu; mnogi tega ne store, toda nekaj v njih je razdejano in razkrojeno, kakor bi se bili z imenom odrekli tudi svojemu najglobljemu jazu. V knjigi najdemo vrsto primerov iz vsakdanjega ameriškega življenja, dokumentov psihološkega pomena, nanizanih brez pravih literarnih pretenzij, čeprav so posamezne zgodbe novelistično obdelane.

Čeprav se v civilizacijskem in kulturnem pogledu Združene države vsepovsod prilagajajo anglosaškemu vzorcu, vendar o človeški kompoziciji dežele, kakršna je zdaj, ni moči trditi, da bi delovala anglosaško. Tu imamo vso Evropo in v manjšem obsegu tudi druge celine, ki so se s svojim prebivalstvom razširile v Ameriko.

To stanje dokazuje, kako smešno je stališče nekaterih starih priseljencev in zlasti voditeljev med njimi, ki nočejo priznati, da je njihova dežela s svojim prebivalstvom samo odraz velikega dela sveta; zakaj prav v tem je njena največja slava in najgloblji vir moči, pravi Adamič. Sleherni pritisk na neanglosaške elemente, naj se poangležijo bolj, kakor je najmanj treba, da se prilagode angleškemu jeziku, ali naj se skrijejo za anglosaškimi etiketami, nasprotuje resničnosti in je zato škodljiv.

Kakor koli je zamotano vprašanje imen, misli pisatelj, da se v njem najbolj jasno odražajo velikanska in vendar komaj priznana kulturna trzanja v Združenih državah. Novi rodovi se pričenjajo zavedati, da žive v Združenih državah ljudstva iz vsega sveta. To prebujanje, kakor mu pravi Adamič, je novo in ga je komaj zaznati v velikem labirintu kolektivne in individualne zavesti. V nekaterih priseljenih skupinah ga verjetno sploh še ni, drugod je bolj nagonsko kakor zavestno. Vendar je veliko moči v njem. Adamič misli, da si bo nekaj časa dajalo prvenstveno duška v odporu proti stari zahtevi in želji po poangleženju "tujerodnih" imen, v katerem ne bo najti veliko razumnih razlogov, pač pa tem več primitivnih predsodkov glede na imena.

Ljudem, ki radi prenaglo sodijo in ne ločijo vzrokov od posledic, se bo morda vso to zdelo nepomembno ali celo neameriško. Toda važno bo.

Na moči, na važnosti novih teženj in novega spoznanja gradi Adamič svojo vero v pozitivne sile ameriškega ljudstva, zaradi katerih je prepričan, da bodo Združene države prej ali slej krenile po poti naprednega razvoja.

 

 

 

_______

Op. ur.: Članek je ponatis iz revije Novi svet, 1949, št. 11, kjer je podpisan s kraticama M. P. Po podatkih bibliografskega oddelka NUK v Ljubljani gre za Miro Puc (pozneje Mihelič).

 

 

 

English