Lives Journal 1

Rajko Shushtarshich

 

 

CHLOVESHTVO BI SE LAHKO DRUGACHE RAZVIJALO

  

1. Chlovekov razvoj navadno razumemo kot kontinuum neprestane rasti, chlovek in z njim chloveshtvo naj bi se nenehno razvijala. Vendar zadeva nikakor ne gre po »chloveshki zamisli«, resnichnemu chlovekovemu razvoju – razvoju chloveshtva, naj je ta na videz she tako fascinanten, vidno nekaj (z)manjka, nekaj bistvenega smo zanemarili.

Tehnoloshki razvoj (orodij pa tudi orozhij) je dosegel za nas she do pred kratkim nesluteno raven. Danashnji chlovek se ozira chez meje planeta. Tega razvoja ne bom podrobneje opisoval, ker ga poznate bolje od mene. A naj omenim le nekaj zagat. Domnevam, da bi z obstojechim arzenalom orozhja lahko nekajkrat unichili zhivljenje na planetu, ali vsaj ljudi na njem. Chemu? Velike tezhave si lahko obetamo tudi od klimatskih sprememb. Z obstojecho prehrambeno industrijo bi lahko prehranili vech ljudi, kot jih sedaj zhivi na planetu. Seveda vseh ne bi nasitili, zato ne, ker siti potrebujejo lachne. Zakaj neki? Dandanes imamo oziroma potrebujemo na planetu kako milijardo lachnih in veliko, vedno vech brezposelnih. Razvoj medicine, posebej genetike, je tolikshen, da nekateri smrtniki hirajo v visoko starost, drugi, zopet peshchica, pa zhe sanjajo o svoji telesni nesmrtnosti. Le kaj bodo z njo? Brezumnemu chlovekovemu pochetju – brezumni produkciji, ki je njeni demiurgi evidentno ne obvladujejo, dasiravno tega nikoli ne bodo priznali, bi tezhko rekli razvoj. Nenehni linearni chlovekov razvoj je torej le iluzija ali kvechjemu brezumno hitenje chloveshtva svojemu koncu naproti.

Pa poglejmo she nekaj ochitnih nesorazmerij socialnega razvoja chloveshtva (socialnopolitichne in socialnoekonomske ter socialnoreligijske ureditve sistemov). Od starogrshkih vladavin (tiranij, oligarhij, demokracij) do danashnjih modernih vladavin nismo ravno veliko napredovali. She vedno imamo na planetu pester repertoar druzhbenih ureditev v mnogoterih kombinacijah: od totalitarnih ali posttotalitarnih sistemov do vladavin politichnih (ponekod she vojashkih) in pa kapitalskih ter verskih elit (tudi elementi teokratskih sistemov so v 21. stoletju she kako aktualni). Razviti moderni sistemi pa naj bi se domnevno razvili tako rekoch do popolnosti – do tolikanj opevane danashnje moderne demokracije – »reda svobode« in drugih chlovekovih pravic. Vendar bi skeptiki tej ureditvi prej rekli mediokracija kot pa demokracija. Chloveka (danashnji demos) sistemi obvladujejo predvsem z mnozhichnimi mediji, s propagandami treh predominantnih podsistemov: z ekonomsko, politichno in religijsko.

Vrednotni sistem socialnega razlikovanja – »segregacije« na nashem planetu je tako zakoreninjen, da lahko rechemo, da nam je zgodovinsko dolochen ali kar usojen. Vsakrshne zamisli, da bi ga presegli, so dokaj hitro propadle. Vechja socialna enakost, pomoch nerazvitim, medgeneracijska solidarnost in podobno so prazno govorjenje: bodisi utopija bodisi sistemska »rachunica«. Za moderne zemljane razvitega sveta zadoshchajo zhe trije artikli – statusni simboli, npr. hisha, vikend, avto, naj jih zhe imajo ali si jih (she)le zhele imeti, da jih vrednotni sistem socialne stratifikacije razvrsti v njim ustrezne socialne stratume. Tako she vedno velika vechina plebsa zhivi v suzhenjstvu. Napredek naj bi bil, da tako zhive prostovoljno, se pravi, da zhive v prostovoljnem suzhenjstvu. Takim ureditvam se, kot se to spodobi, nadene demokratichna legitimiteta in z njo legalna prisila – vladavine mochi. Mehanizem vzpostavitve in ohranjanja vladavine elit je tak, da so vladajochi vnaprej izvoljeni na demokratichnih volitvah, ker volivci vedo, koga morejo (oz. morajo) voliti; pravo izbiro jim posredujejo z volilno propagando prek medijev, ki jih seveda posedujejo (obvladujejo) elite. (Vech o tem v knjigi Traktat o Svobodi ali vrednote sistema 1).

 

2. Ko gledamo z duhovnimi ochmi, lahko bi tudi rekli – z intuicijo, pa se nam chlovekov razvoj kazhe chisto drugache, kot nam to posredujejo moderni magi in nashi duhovni vodniki. Tako gledano, je chlovekov razvoj prej nazadovanje kot pa razvoj. Je to tako zaradi pozabe zgodovinskega spomina, izgube vednosti o razsezhnosti chlovekove duhovnosti, ki jo je imel zhe davno nekoch? Ali pa zaradi monopola religijskih institucij nad duhovnostjo? Naj bo eno ali drugo ali oboje, tako ali tako ne boste verjeli. Vendar mi pri tem razglabljanju ne gre za vero, ampak za zmozhnost preverjanja neposrednih dejstev zavesti z intuitivnim zrenjem. To zmozhnost ima vsak chlovek. Vera je nekoch – v gnostichnih spisih – pomenila gotovost iz spoznanja, gotovost intuicije uma, drugache recheno, intuitivna gotovost je bila vednost, ki je govorila sama zase.

Chlovekov duhovni razvoj bi bil gotovo drugachen, che bi si vech ljudi zhe dva tisoch let zastavljalo temeljna vprashanja o smislu chlovekovega bivanja – o smislu obstoja chloveshtva – in se orientiralo po obchih, tj. obchechloveshkih vrednotah, namesto po institucionalnih (institucionaliziranih vrednotah in normah). Ta vprashanja, ki porajajo mnogo drugih vprashanj, so: Kdo sem kot chlovek? Kaj sem (kot) chlovek? Zakaj sem chlovek? Kako sem chlovek? Odgovori na ta vprashanja so vsakich nekoliko drugachni, v tem je chlovekov duhovni razvoj. Danes pa nam ta vprashanja pomenijo nekaj chisto drugega. Ko se vprashamo »Kdo sem?« pomeni, da nas zanima »Kdo je kdo?« (Who is who?), tj. zanima nas vloga posameznika v hierarhiji institucije sistema. Podobno je pri vprashanju »Kaj sem?« Zanimajo nas predvsem denar in moch, pa slava, uspeh in prestizh chloveka, zreduciranega na vloge v hierarhiji sistema, skratka, utemeljevalne institucionalne vrednote.

 Bil pa je chlovek, ki je zhe davno nekoch prich(ev)al o duhovnosti tako, da je to za vechino danashnjih zemljanov she vedno nepojmljivo. Che nas katero prichevanje lahko resnichno fascinira, je to prichevanje tega chloveka, ki je prichal pred skoraj dva tisoch leti. Da se je njegovo prichevanje gnoze ohranilo, je zame resnichni chudezh.

 A preden nadaljujem, se spodobi, da najprej povem nekaj o sebi, o izhodishchu svojega zrenja. Tezhko bi zase dejal, da sem veren, prej, da sem rojen skeptik, da nichesar ne verjamem, she sebi samemu ne. Najtezhje je verjeti sebi samemu – svoji intuiciji, che hochete. Metafiziko imam raje kot filozofijo; hermenevtika je chudovita metoda; gnoza pa je skrivnostna, skoraj nedoumljiva. Bistvo gnoze je vednost iz spoznavanja (ne vere), ta vednost je chudezh. Sam se venomer znova chudim temu, kar presega chlovekov razum in daje spoznanju posebno gotovost.

 

 

O njem in njegovem prichevanju pa tukaj le najnujnejshe:

 

– Sporochilo Janezovega evangelija je v bistvu gnostichni tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostichni evangelij, ki v resnici vsebuje dva evangelija. Tudi v kasnejshi redakciji (kanonizaciji) sv. Ireneja (Irenaeus, shkof iz Lugdunuma, Galija, ok. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporochila ostalo nedoumljeno: spoznavanje boga – gnoza. Posebej pa to velja za prvo poglavje. Sicer ne bi ostal med shtirimi kanoniziranimi evangeliji.

– Janez Krstnik ni bil le krstitelj z vodo, bil je Glasnik – uchitelj gnoze. Zgodba o Janezu Glasniku (Krstniku) – prvo poglavje Janezovega evangelija (uchenca, ki ga je Jezus ljubil) – je gnostichni evangelij Janeza Glasnika. V njem je zapisano bistvo gnoze tako, kot ga je uchil Janez Glasnik, prvi uchitelj evangelista Janeza. Za prvo poglavje Janezovega evangelija lahko torej rechemo, da je evangelij Janeza Glasnika.

Kasneje sem velikokrat premishljeval, se pravi, misel se mi je znova in znova vrachala k pomisleku o naslovu knjige Janezovo razodetje 2. Sem brez potrebe shifriral tudi naslov? Ali nisem s tem povzrochil samo nepotrebne zmede? Seveda ne zmede pri gnostikih. Danes bi bil naslov verjetno drugachen; she vedno sem v dvomu, pa ga bom navedel tudi v razlichici. Deshifriran naslov knjige bi bil Janezov gnostichni evangelij, naslov prvega poglavja pa Gnostichni evangelij Janeza Glasnika. Celoten Janezov evangelij je namrech gnostichni evangelij (edini med shtirimi kanoniziranimi – pravilneje petimi), ki vsebuje dva evangelija. Prvo poglavje v Janezovem evangeliju je Gnostichni evangelij Janeza Krstnika.

Zaman bi se trudili, che bi hoteli iz preostalih treh priznanih evangelijev (Markovega, Matejevega in Lukovega) razkriti gnozo, to je bistvo uchenja Jezusovega (njegov nazor – kaj je Nazarenchan pravzaprav uchil po spoznanju, ne po veri). Seveda je to za institucionalno cerkev nedoumljena ali nesprejemljiva, krivoverna trditev. Jezus iz Nazareta je v tem prichevanju gnostik – po dushi in nauku, che lahko tako rechemo. Za prvo poglavje Janezovega evangelija je ochitno, da je poseben evangelij – posebno razodetje. S pogromom gnostikov in pozhigom njihove zhive besede je institucionalna cerkev krshchanstvu odrezala korenine, iznichila zhivo bistvo v njem. Res velika shkoda za krshchanstvo in za vso chloveshko civilizacijo. Chloveshtvo bi se lahko drugache razvijalo.

 

 

 

_________________

[1] Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana (1992, 2001, 2006).

[2] Rajko Shushtarshich, Janezovo razodetje ali O treh vrednotah; Janezova gnostichna evangelija, Ljubljana (1986,1990, 1994, 2001, 2007).

 

 

 

English