Lives Journal 1

Rajko Šuštaršič

 

  

ČLOVEŠTVO BI SE LAHKO DRUGAČE RAZVIJALO

 

1. Človekov razvoj navadno razumemo kot kontinuum neprestane rasti, človek in z njim človeštvo naj bi se nenehno razvijala. Vendar zadeva nikakor ne gre po »človeški zamisli«, resničnemu človekovemu razvoju – razvoju človeštva, naj je ta na videz še tako fascinanten, vidno nekaj (z)manjka, nekaj bistvenega smo zanemarili.

Tehnološki razvoj (orodij pa tudi orožij) je dosegel za nas še do pred kratkim nesluteno raven. Današnji človek se ozira čez meje planeta. Tega razvoja ne bom podrobneje opisoval, ker ga poznate bolje od mene. A naj omenim le nekaj zagat. Domnevam, da bi z obstoječim arzenalom orožja lahko nekajkrat uničili življenje na planetu, ali vsaj ljudi na njem. Čemu? Velike težave si lahko obetamo tudi od klimatskih sprememb. Z obstoječo prehrambeno industrijo bi lahko prehranili več ljudi, kot jih sedaj živi na planetu. Seveda vseh ne bi nasitili, zato ne, ker siti potrebujejo lačne. Zakaj neki? Dandanes imamo oziroma potrebujemo na planetu kako milijardo lačnih in veliko, vedno več brezposelnih. Razvoj medicine, posebej genetike, je tolikšen, da nekateri smrtniki hirajo v visoko starost, drugi, zopet peščica, pa že sanjajo o svoji telesni nesmrtnosti. Le kaj bodo z njo? Brezumnemu človekovemu početju – brezumni produkciji, ki je njeni demiurgi evidentno ne obvladujejo, dasiravno tega nikoli ne bodo priznali, bi težko rekli razvoj. Nenehni linearni človekov razvoj je torej le iluzija ali kvečjemu brezumno hitenje človeštva svojemu koncu naproti.

Pa poglejmo še nekaj očitnih nesorazmerij socialnega razvoja človeštva (socialnopolitične in socialnoekonomske ter socialnoreligijske ureditve sistemov). Od starogrških vladavin (tiranij, oligarhij, demokracij) do današnjih modernih vladavin nismo ravno veliko napredovali. Še vedno imamo na planetu pester repertoar družbenih ureditev v mnogoterih kombinacijah: od totalitarnih ali posttotalitarnih sistemov do vladavin političnih (ponekod še vojaških) in pa kapitalskih ter verskih elit (tudi elementi teokratskih sistemov so v 21. stoletju še kako aktualni). Razviti moderni sistemi pa naj bi se domnevno razvili tako rekoč do popolnosti – do tolikanj opevane današnje moderne demokracije – »reda svobode« in drugih človekovih pravic. Vendar bi skeptiki tej ureditvi prej rekli mediokracija kot pa demokracija. Človeka (današnji demos) sistemi obvladujejo predvsem z množičnimi mediji, s propagandami treh predominantnih podsistemov: z ekonomsko, politično in religijsko.

Vrednotni sistem socialnega razlikovanja – »segregacije« na našem planetu je tako zakoreninjen, da lahko rečemo, da nam je zgodovinsko določen ali kar usojen. Vsakršne zamisli, da bi ga presegli, so dokaj hitro propadle. Večja socialna enakost, pomoč nerazvitim, medgeneracijska solidarnost in podobno so prazno govorjenje: bodisi utopija bodisi sistemska »računica«. Za moderne zemljane razvitega sveta zadoščajo že trije artikli – statusni simboli, npr. hiša, vikend, avto, naj jih že imajo ali si jih (še)le žele imeti, da jih vrednotni sistem socialne stratifikacije razvrsti v njim ustrezne socialne stratume. Tako še vedno velika večina plebsa živi v suženjstvu. Napredek naj bi bil, da tako žive prostovoljno, se pravi, da žive v prostovoljnem suženjstvu. Takim ureditvam se, kot se to spodobi, nadene demokratična legitimiteta in z njo legalna prisila – vladavine moči. Mehanizem vzpostavitve in ohranjanja vladavine elit je tak, da so vladajoči vnaprej izvoljeni na demokratičnih volitvah, ker volivci vedo, koga morejo (oz. morajo) voliti; pravo izbiro jim posredujejo z volilno propagando prek medijev, ki jih seveda posedujejo (obvladujejo) elite. (Več o tem v knjigi Traktat o Svobodi ali vrednote sistema  1).

 

2. Ko gledamo z duhovnimi očmi, lahko bi tudi rekli – z intuicijo, pa se nam človekov razvoj kaže čisto drugače, kot nam to posredujejo moderni magi in naši duhovni vodniki. Tako gledano, je človekov razvoj prej nazadovanje kot pa razvoj. Je to tako zaradi pozabe zgodovinskega spomina, izgube vednosti o razsežnosti človekove duhovnosti, ki jo je imel že davno nekoč? Ali pa zaradi monopola religijskih institucij nad duhovnostjo? Naj bo eno ali drugo ali oboje, tako ali tako ne boste verjeli. Vendar mi pri tem razglabljanju ne gre za vero, ampak za zmožnost preverjanja neposrednih dejstev zavesti z intuitivnim zrenjem. To zmožnost ima vsak človek. Vera je nekoč – v gnostičnih spisih – pomenila gotovost iz spoznanja, gotovost intuicije uma, drugače rečeno, intuitivna gotovost je bila vednost, ki je govorila sama zase.

Človekov duhovni razvoj bi bil gotovo drugačen, če bi si več ljudi že dva tisoč let zastavljalo temeljna vprašanja o smislu človekovega bivanja – o smislu obstoja človeštva – in se orientiralo po občih, tj. občečloveških vrednotah, namesto po institucionalnih (institucionaliziranih vrednotah in normah). Ta vprašanja, ki porajajo mnogo drugih vprašanj, so: Kdo sem kot človek? Kaj sem (kot) človek? Zakaj sem človek? Kako sem človek? Odgovori na ta vprašanja so vsakič nekoliko drugačni, v tem je človekov duhovni razvoj. Danes pa nam ta vprašanja pomenijo nekaj čisto drugega. Ko se vprašamo »Kdo sem?« pomeni, da nas zanima »Kdo je kdo?« (Who is who?), tj. zanima nas vloga posameznika v hierarhiji institucije sistema. Podobno je pri vprašanju »Kaj sem?« Zanimajo nas predvsem denar in moč, pa slava, uspeh in prestiž človeka, zreduciranega na vloge v hierarhiji sistema, skratka, utemeljevalne institucionalne vrednote.

Bil pa je človek, ki je že davno nekoč prič(ev)al o duhovnosti tako, da je to za večino današnjih zemljanov še vedno nepojmljivo. Če nas katero pričevanje lahko resnično fascinira, je to pričevanje tega človeka, ki je pričal pred skoraj dva tisoč leti. Da se je njegovo pričevanje gnoze ohranilo, je zame resnični čudež.

 A preden nadaljujem, se spodobi, da najprej povem nekaj o sebi, o izhodišču svojega zrenja. Težko bi zase dejal, da sem veren, prej, da sem rojen skeptik, da ničesar ne verjamem, še sebi samemu ne. Najtežje je verjeti sebi samemu – svoji intuiciji, če hočete. Metafiziko imam raje kot filozofijo; hermenevtika je čudovita metoda; gnoza pa je skrivnostna, skoraj nedoumljiva. Bistvo gnoze je vednost iz spoznavanja (ne vere), ta vednost je čudež. Sam se venomer znova čudim temu, kar presega človekov razum in daje spoznanju posebno gotovost.

 

 

O njem in njegovem pričevanju pa tukaj le najnujnejše:

 

– Sporočilo Janezovega evangelija je v bistvu gnostični tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostični evangelij, ki v resnici vsebuje dva evangelija. Tudi v kasnejši redakciji (kanonizaciji) sv. Ireneja (Irenaeus, škof iz Lugdunuma, Galija, ok. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporočila ostalo nedoumljeno: spoznavanje boga – gnoza. Posebej pa to velja za prvo poglavje. Sicer ne bi ostal med štirimi kanoniziranimi evangeliji.

– Janez Krstnik ni bil le krstitelj z vodo, bil je Glasnik – učitelj gnoze. Zgodba o Janezu Glasniku (Krstniku) – prvo poglavje Janezovega evangelija (učenca, ki ga je Jezus ljubil) – je gnostični evangelij Janeza Glasnika. V njem je zapisano bistvo gnoze tako, kot ga je učil Janez Glasnik, prvi učitelj evangelista Janeza. Za prvo poglavje Janezovega evangelija lahko torej rečemo, da je evangelij Janeza Glasnika.

Kasneje sem velikokrat premišljeval, se pravi, misel se mi je znova in znova vračala k pomisleku o naslovu knjige Janezovo razodetje 2. Sem brez potrebe šifriral tudi naslov? Ali nisem s tem povzročil samo nepotrebne zmede? Seveda ne zmede pri gnostikih. Danes bi bil naslov verjetno drugačen; še vedno sem v dvomu, pa ga bom navedel tudi v različici. Dešifriran naslov knjige bi bil Janezov gnostični evangelij, naslov prvega poglavja pa Gnostični evangelij Janeza Glasnika. Celoten Janezov evangelij je namreč gnostični evangelij (edini med štirimi kanoniziranimi – pravilneje petimi), ki vsebuje dva evangelija. Prvo poglavje v Janezovem evangeliju je Gnostični evangelij Janeza Krstnika.

Zaman bi se trudili, če bi hoteli iz preostalih treh priznanih evangelijev (Markovega, Matejevega in Lukovega) razkriti gnozo, to je bistvo učenja Jezusovega (njegov nazor – kaj je Nazarenčan pravzaprav učil po spoznanju, ne po veri). Seveda je to za institucionalno cerkev nedoumljena ali nesprejemljiva, krivoverna trditev. Jezus iz Nazareta je v tem pričevanju gnostik – po duši in nauku, če lahko tako rečemo. Za prvo poglavje Janezovega evangelija je očitno, da je poseben evangelij – posebno razodetje. S pogromom gnostikov in požigom njihove žive besede je institucionalna cerkev krščanstvu odrezala korenine, izničila živo bistvo v njem. Res velika škoda za krščanstvo in za vso človeško civilizacijo. Človeštvo bi se lahko drugače razvijalo.

 

 

 

______________

[1] Rajko Šuštaršič, Traktat o svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana (1992, 2001, 2006). 

[2] Rajko Šuštaršič, Janezovo razodetje ali O treh vrednotah; Janezova gnostična evangelija, Ljubljana (1986, 1990, 1994, 2001, 2007).

 

 

 

English