Lives Journal 1

Rajko Shushtarshich

 

 

O DOBROSOSEDSKIH ODNOSIH (MED NARODI)

IN NARODOVI SAMOBITNOSTI

 

ZAVEDNIM SLOVENCEM (II)*

 

Dvomim, da smo se Slovenci kdaj v svoji zgodovini tolikokrat kot danes soochali s sintagmo »dobrososedski odnosi«. Poslushamo jo tako rekoch nenehno, v razlichnih zvezah in modalitetah. Ko se to dogaja kakemu narodu, se mu praviloma ne obeta nich dobrega. Chemu neki bi bilo sicer potrebno tovrstno pranje mozhganov? In kaj ta sintagma sploh pomeni – namrech taka, kot je aktualna (aktualizirana) dandanes?  Gotovo je vsi ne pojmujemo enako. Nich hudega slutech, se je uho navadi, in chlovek si misli, da je samoumevna. Chez chas pa o njej sploh vech ne razmishlja, ker je zhe preprichan, in ravno takega potrebuje sistem s svojimi glasniki.

V dobi vizualnih komunikacij pa jo (sintagmo namrech) tudi vsi vidimo, spremljajo jo: prijazni nasmehi, stiski rok, objemi  kljuchnih narodnih reprezentantov, skratka – predstava je ganljiva »za zjokat«. Vchasih pa je povsem drugachna, na primer dobrososedsko kazanje golih zadnjic hrvashkih ribichev v Piranskem zalivu; povedano z eno besedo – groteskna.

 

Ni tezhko uganiti, da sem v tem uvodu imel v mislih t. i. dobrososedske odnose med sosedama Slovenijo in Hrvashko. No, ne chisto dobesedno. Nisem ravno presunjen glede dobrih odnosov med omenjenima drzhavama (RS in RH). Bolj me zanimajo dobrososedski odnosi med sosednjima narodoma (Slovenci in Hrvati). Vendar naroda ne pojmujem tako, kot nam ga ponuja sistemska propaganda, za katero je narod le institucionalna tvorba, marvech po svoje, tj. narod kot svoboden subjekt. Naj se ponovim, kot zhe tolikokrat (resda vsakich zaman).1 Le dva subjekta poznam: eden je individuum, drugi je narod. Za oba subjekta je bistvena tako svojskost kot samobitnost ter svoboda (svobodna volja – smoodlochanje).

 

Glede odnosov med sosednjima narodoma, che jih ochistimo ideoloshke navlake, ne more biti nobenih tezhav. Ker je vsak narod po svojem bistvu (po naravi) subjekt, in to je lahko le, che priznava subjektiviteto drugim narodom, tudi sosednjim. Tak je obchi zakon! Toda narodi imajo tudi to nesrechno lastnost, da se radi pustijo voditi kot ovce, pri tem pa ne razpoznajo dobro svojega pastirja, a to niti ni chudno, saj pastirji venomer zamenjujejo drug drugega. Resnici na ljubo je torej treba priznati, da ovce brez ograje ne morejo dolgo zdrzhati.

 

Enako velja za dobre odnose med idividuumi; tudi pri tem ni zaznavnih tezhav, ker je vsak svojski kot subjekt, in to subjektiviteto priznava drugim individuumom, sicer ne bi bil subjekt.

Problemi med nami, kdaj pa kdaj tako veliki, da jih imamo za nepremostljive, cheprav v resnici niso taki, pa izvirajo drugod; koreninijo v nerazchishchenih pojmovanjih, natanchneje, v nashih preprichanjih. Kajti kaj smo kot narod, smo bolj ali manj preprichani s silo ideologije, tj. s sredstvi njene politichne propagande. Danes tako, jutri drugache, kakor se vsakokratni politichni eliti zazdi primerno, ob dejstvu, da se »Oni« ravnajo po svojih vsakokratnih interesih, vkljuchujoch njihovo mednarodno prepletenost, ki je sistemska, naj-sistemska  (glede pomena sintagme mednarodna prepletenost – v resnici je meddrzhavna, she tochneje: nadsistemska).

Gotovo je she danes tako, da narod – cheprav ni drzhavna tvorba – potrebuje dolochen institucionalni okvir, to je svojo drzhavo. Potem ko je uresnichena, pa se nam zgodi nekaj nedoumljivega. Drzhava za nas postane svetinja; na razvoj slovenske drzhavnosti smo zhe tako zelo ponosni, da si komaj upam izrechi kako grenko na njen rachun. Vendar pa o njej, se pravi o njeni (nashi) zgodovini ne smemo prav dosti vedeti, z izjemo tega seveda, kar nam servira vsakokratna uradna zgodovina, politika, ideologija. Ta konstrukt je tako zelo reduciran, da je sprejemljiv le za zozheno zavest. Chlovek s trohico zgodovinskega spomina ga ne more prebaviti. (Na to temo glej prispevek, namenjen zgodovinskemu spominu: Andrej Lenarchich, Sporazum o arbitrazhi )2

 

 

Zdaj pa k stvari.

 

Govoriti o uposhtevanju nachela pravichnosti (pa naj gre za pravno pojmovanje nachela ex aequo et bono ali shirshe pravichnosti kot obche/chloveshke vrednote) v primeru odnosov med RS in RH je skrajno naivno. Saj bo vsak neobremenjen poznavalec (ne pa ekspert) takoj uvidel, da dandanes v mednarodno uveljavljenih odnosih ni nikakrshne pravichnosti. Samovolja mochnejshih (zmagovitih) naj-sistemov je uveljavljena dosledno in povsod na planetu (kot suprasistemu). Dosledno se namrech uveljavlja shirjenje (ekspanzija) mochnejshih na rachun manjshih (shibkejshih). RH sicer ni kdo ve kako pomembna svetovna sila, vendar trenutno ali zachasno, kakor hochete, v dani konstelaciji sil velja kot »garant miru« na Balkanu. In nihche naj ne bi videl premene figur na shahovnici in njenega fashistichnega nasledstva NDH. Ekspanzija RH, uresnichevanje njenih sanj »velike Hrvatske« je »mednarodno« sprejemljiva, nepravichnost pri tem svetovne mochi niti najmanj ne moti.

Vendar bo vsak zaveden Slovenec, kolikor jih je sploh she preostalo po tolikshnih chistkah (etnichnem desetkanju) skozi stoletja, posebej she v zadnjem stoletju, zmogel rechi: NE! Morda nam vzamete s silo, z zunanjo premochjo (prisilo). A tega, kar hochete, vam ne priznamo, ne dajemo sporazumno, z nashim soglasjem nikoli! Tu ne gre le za sporazum glede meje, mejice, ki se nikogar, posebej v Evropi, ne tiche. Gre za nashe dostojanstvo naroda kot subjekta, ker che nam to nich ne pomeni, potem mi kot narod ne pomenimo nich. Smo le narod hlapcev. (Glej: O hlapchevstvu naroda)3

 

Toda nashi vodniki, ki bodo vse storili le z vidika svojih interesov, bodo zdaj she mirno izigrali ljudsko voljo z diskreditiranjem (kompromitiranjem), tj. s prozornim izigravanjem referenduma. Skrajni dosezhek njihove pogajalske spretnosti in (ne)mochi pa je »kolikor se da priblizhati sporazumu Drnovshek-Rachan«, se pravi, vsaj priblizhati se veleizdaji iz leta 2001. Zanamcem bo nerazumljivo, kako so nashi vodniki lahko kaj takega storili, nas tako izdajalsko zastopali; a tako se to skozi vso slovensko zgodovino venomer ponavlja na sila podoben nachin. Vendar je to pot izdaja hujsha kot kadar koli prej. Namrech, nobena realna sila (kvechjemu umishljena) nas danes resno ne ogrozha tako, kot nas je v chasu obeh svetovnih vojn, ko je shlo za odkrito iznichenje naroda Slovencev. She nedavno, v chasu nacifashizma, je Führer grmel: »Naredite mi to dezhelo nemshko!« Fashisti so pili shampanjec, Slovenci pa ricinus (tudi na smrt, in to le zaradi petja slovenskih pesmi v gostilni). Kljub temu pa je nevarnost za Slovence velika, ker je potuhnjena, prikrita. »Ni centimetra svoje zemlje ne damo!« (I. Sanader) in »Slovence je treba dobro pritisnuti!« (S. Mesich) govorijo zdaj liderji dobrih sosedov, pri chemer dobro vedo, da ta zemlja ni njihova. Pa saj to ni pomembno, trenutno jo zasedajo.

 

Mi pa, zavedeni, preprichani, zaslepljeni, jim bomo to dovolili? Danes si besed zasedena – okupirana slovenska drzhavna ozemlja she izrechi ne upamo. Seveda, kako bi potem lahko she govorili o dobrososedskih odnosih? Sosed nam hoche vzeti she zadnji zaliv, ki nam je preostal od (nekdaj) slovite slovenske pomorske dezhele, zapreti hoche dostop na odprto morje, hkrati pa nezhenirano govorichi o dobrososedskih odnosih. Navsezadnje naj sosedje tako govorijo, vendar pa nashi vodniki tega ne bi smeli poslushati brez sramu, che bi kaj dali nase, na svojo odgovornost do naroda (ne le do volivcev). Prvemu med prvimi (ki ima najvech mochi), tj. premierju Borutu Pahorju pa velja she posebej rechi: Ta sporazum o arbitrazhi ni dober, je zgodovinska izdaja slovenstva. Odgovornost pred narodom ostane v narodovem zgodovinskem spominu, ta je nekaj vech kot zgolj politichna odgovornost. Nevarnost nam preti od znotraj (od nas samih), od nashih voditeljev, kot je to vedno bilo v nashi zgodovini.

 

(Ljubljana, 13. novembra 2009)

 

 

 

____________________

* Rajko Shushtarshich, Zavednim Slovencem I, Revija SRP 91/92, junij 2009

1 Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi, Vrednote (supra)sistema X, O nacionalni identiteti, Ljubljana 1992; Revija SRP 43/44, junij 2001

2 Andrej Lenarchich, Sporazum o arbitrazhi, Revija SRP 95/96, februar 2010; Arbitration agreement, Lives Journal 1, januar 2010

3 Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana, 1992; Revija SRP, 1/2, oktober 1993

 

 

 

English