Lives Journal 1

Rajko Šuštaršič

 

 

O DOBROSOSEDSKIH ODNOSIH (MED NARODI)

IN NARODOVI SAMOBITNOSTI

 

ZAVEDNIM SLOVENCEM (II)*

 

Dvomim, da smo se Slovenci kdaj v svoji zgodovini tolikokrat kot danes soočali s sintagmo »dobrososedski odnosi«. Poslušamo jo tako rekoč nenehno, v različnih zvezah in modalitetah. Ko se to dogaja kakemu narodu, se mu praviloma ne obeta nič dobrega. Čemu neki bi bilo sicer potrebno tovrstno pranje možganov? In kaj ta sintagma sploh pomeni – namreč taka, kot je aktualna (aktualizirana) dandanes?  Gotovo je vsi ne pojmujemo enako. Nič hudega sluteč, se je uho navadi, in človek si misli, da je samoumevna. Čez čas pa o njej sploh več ne razmišlja, ker je že prepričan, in ravno takega potrebuje sistem s svojimi glasniki.

V dobi vizualnih komunikacij pa jo (sintagmo namreč) tudi vsi vidimo, spremljajo jo: prijazni nasmehi, stiski rok, objemi  ključnih narodnih reprezentantov, skratka – predstava je ganljiva »za zjokat«. Včasih pa je povsem drugačna, na primer dobrososedsko kazanje golih zadnjic hrvaških ribičev v Piranskem zalivu; povedano z eno besedo – groteskna.

 

Ni težko uganiti, da sem v tem uvodu imel v mislih t. i. dobrososedske odnose med sosedama Slovenijo in Hrvaško. No, ne čisto dobesedno. Nisem ravno presunjen glede dobrih odnosov med omenjenima državama (RS in RH). Bolj me zanimajo dobrososedski odnosi med sosednjima narodoma (Slovenci in Hrvati). Vendar naroda ne pojmujem tako, kot nam ga ponuja sistemska propaganda, za katero je narod le institucionalna tvorba, marveč po svoje, tj. narod kot svoboden subjekt. Naj se ponovim, kot že tolikokrat (resda vsakič zaman).1 Le dva subjekta poznam: eden je individuum, drugi je narod. Za oba subjekta je bistvena tako svojskost kot samobitnost ter svoboda (svobodna volja – smoodločanje).

 

Glede odnosov med sosednjima narodoma, če jih očistimo ideološke navlake, ne more biti nobenih težav. Ker je vsak narod po svojem bistvu (po naravi) subjekt, in to je lahko le, če priznava subjektiviteto drugim narodom, tudi sosednjim. Tak je obči zakon! Toda narodi imajo tudi to nesrečno lastnost, da se radi pustijo voditi kot ovce, pri tem pa ne razpoznajo dobro svojega pastirja, a to niti ni čudno, saj pastirji venomer zamenjujejo drug drugega. Resnici na ljubo je torej treba priznati, da ovce brez ograje ne morejo dolgo zdržati.

 

Enako velja za dobre odnose med idividuumi; tudi pri tem ni zaznavnih težav, ker je vsak svojski kot subjekt, in to subjektiviteto priznava drugim individuumom, sicer ne bi bil subjekt.

Problemi med nami, kdaj pa kdaj tako veliki, da jih imamo za nepremostljive, čeprav v resnici niso taki, pa izvirajo drugod; koreninijo v nerazčiščenih pojmovanjih, natančneje, v naših prepričanjih. Kajti kaj smo kot narod, smo bolj ali manj prepričani s silo ideologije, tj. s sredstvi njene politične propagande. Danes tako, jutri drugače, kakor se vsakokratni politični eliti zazdi primerno, ob dejstvu, da se »Oni« ravnajo po svojih vsakokratnih interesih, vključujoč njihovo mednarodno prepletenost, ki je sistemska, naj-sistemska  (glede pomena sintagme mednarodna prepletenost – v resnici je meddržavna, še točneje: nadsistemska).

Gotovo je še danes tako, da narod – čeprav ni državna tvorba – potrebuje določen institucionalni okvir, to je svojo državo. Potem ko je uresničena, pa se nam zgodi nekaj nedoumljivega. Država za nas postane svetinja; na razvoj slovenske državnosti smo že tako zelo ponosni, da si komaj upam izreči kako grenko na njen račun. Vendar pa o njej, se pravi o njeni (naši) zgodovini ne smemo prav dosti vedeti, z izjemo tega seveda, kar nam servira vsakokratna uradna zgodovina, politika, ideologija. Ta konstrukt je tako zelo reduciran, da je sprejemljiv le za zoženo zavest. Človek s trohico zgodovinskega spomina ga ne more prebaviti. (Na to temo glej prispevek, namenjen zgodovinskemu spominu: Andrej Lenarčič, Sporazum o arbitraži )2

 

 

Zdaj pa k stvari.

 

Govoriti o upoštevanju načela pravičnosti (pa naj gre za pravno pojmovanje načela ex aequo et bono ali širše pravičnosti kot obče/človeške vrednote) v primeru odnosov med RS in RH je skrajno naivno. Saj bo vsak neobremenjen poznavalec (ne pa ekspert) takoj uvidel, da dandanes v mednarodno uveljavljenih odnosih ni nikakršne pravičnosti. Samovolja močnejših (zmagovitih) naj-sistemov je uveljavljena dosledno in povsod na planetu (kot suprasistemu). Dosledno se namreč uveljavlja širjenje (ekspanzija) močnejših na račun manjših (šibkejših). RH sicer ni kdo ve kako pomembna svetovna sila, vendar trenutno ali začasno, kakor hočete, v dani konstelaciji sil velja kot »garant miru« na Balkanu. In nihče naj ne bi videl premene figur na šahovnici in njenega fašističnega nasledstva NDH. Ekspanzija RH, uresničevanje njenih sanj »velike Hrvatske« je »mednarodno« sprejemljiva, nepravičnost pri tem svetovne moči niti najmanj ne moti.

Vendar bo vsak zaveden Slovenec, kolikor jih je sploh še preostalo po tolikšnih čistkah (etničnem desetkanju) skozi stoletja, posebej še v zadnjem stoletju, zmogel reči: NE! Morda nam vzamete s silo, z zunanjo premočjo (prisilo). A tega, kar hočete, vam ne priznamo, ne dajemo sporazumno, z našim soglasjem nikoli! Tu ne gre le za sporazum glede meje, mejice, ki se nikogar, posebej v Evropi, ne tiče. Gre za naše dostojanstvo naroda kot subjekta, ker če nam to nič ne pomeni, potem mi kot narod ne pomenimo nič. Smo le narod hlapcev. (Glej: O hlapčevstvu naroda)3

 

Toda naši vodniki, ki bodo vse storili le z vidika svojih interesov, bodo zdaj še mirno izigrali ljudsko voljo z diskreditiranjem (kompromitiranjem), tj. s prozornim izigravanjem referenduma. Skrajni dosežek njihove pogajalske spretnosti in (ne)moči pa je »kolikor se da približati sporazumu Drnovšek-Račan«, se pravi, vsaj približati se veleizdaji iz leta 2001. Zanamcem bo nerazumljivo, kako so naši vodniki lahko kaj takega storili, nas tako izdajalsko zastopali; a tako se to skozi vso slovensko zgodovino venomer ponavlja na sila podoben način. Vendar je to pot izdaja hujša kot kadar koli prej. Namreč, nobena realna sila (kvečjemu umišljena) nas danes resno ne ogroža tako, kot nas je v času obeh svetovnih vojn, ko je šlo za odkrito izničenje naroda Slovencev. Še nedavno, v času nacifašizma, je Führer grmel: »Naredite mi to deželo nemško!« Fašisti so pili šampanjec, Slovenci pa ricinus (tudi na smrt, in to le zaradi petja slovenskih pesmi v gostilni). Kljub temu pa je nevarnost za Slovence velika, ker je potuhnjena, prikrita. »Ni centimetra svoje zemlje ne damo!« (I. Sanader) in »Slovence je treba dobro pritisnuti!« (S. Mesič) govorijo zdaj liderji dobrih sosedov, pri čemer dobro vedo, da ta zemlja ni njihova. Pa saj to ni pomembno, trenutno jo zasedajo.

 

Mi pa, zavedeni, prepričani, zaslepljeni, jim bomo to dovolili? Danes si besed zasedena – okupirana slovenska državna ozemlja še izreči ne upamo. Seveda, kako bi potem lahko še govorili o dobrososedskih odnosih? Sosed nam hoče vzeti še zadnji zaliv, ki nam je preostal od (nekdaj) slovite slovenske pomorske dežele, zapreti hoče dostop na odprto morje, hkrati pa neženirano govoriči o dobrososedskih odnosih. Navsezadnje naj sosedje tako govorijo, vendar pa naši vodniki tega ne bi smeli poslušati brez sramu, če bi kaj dali nase, na svojo odgovornost do naroda (ne le do volivcev). Prvemu med prvimi (ki ima največ moči), tj. premierju Borutu Pahorju pa velja še posebej reči: Ta sporazum o arbitraži ni dober, je zgodovinska izdaja slovenstva. Odgovornost pred narodom ostane v narodovem zgodovinskem spominu, ta je nekaj več kot zgolj politična odgovornost. Nevarnost nam preti od znotraj (od nas samih), od naših voditeljev, kot je to vedno bilo v naši zgodovini.

 

(Ljubljana, 13. novembra 2009)

 

 

 

_______________

* Rajko Šuštaršič, Zavednim Slovencem I, Revija SRP 91/92, junij 2009

1 Rajko Šuštaršič, Traktat o svobodi, Vrednote (supra)sistema X, O nacionalni identiteti, Ljubljana 1992; Revija SRP 43/44, junij 2001

2 Andrej Lenarčič, Sporazum o arbitraži, Revija SRP 95/96, februar 2010; Arbitration agreement, Lives Journal 1, januar 2010

3 Rajko Šuštaršič, Traktat o svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana, 1992; Revija SRP, 1/2, oktober 1993

 

 

 

English