Lives Journal 10

Anthony Ambrozic

 

 

VRACHANJE K REKI GARUMNI

(Odlomki iz knjige)

 

Predgovor

 

Preuchevalci keltske zgodovine in jezika se soochajo z dilemo protislovnosti in negotovosti. Nekateri to pripisujejo »mitu«, ki raste iz »dvoumnosti in predirnosti legende«, in menijo, da »je do nas prishla v simbolichni obliki«. Predlagajo tudi, da »preiskovanje keltske zgodovine ne bi smelo temeljiti le na eni sami znanstveni disciplini, temvech bi moralo uposhtevati tudi psihoanalizo mita oziroma legende, kot tudi chista zgodovinska dejstva oziroma pach vse tisto, kar velja za zgodovinsko dokazano.«1

Drugi odkrito priznavajo, da »zgodovino Keltov zakrivajo nejasnosti«. Pri tem »izvor Keltov skupaj z Indoevropejci postavljajo v tretje tisochletje pr. n. sht., ko so bivali na obmochju Karpatov. Zgodba o njihovi razselitvi ostaja nejasna. Kljub sicer bogatemu ustnemu izrochilu pa je treba podrobnosti o vsakdanjem zhivljenju zbrati iz poznejshih klasichnih besedil, arheoloshkih odkritij in iz legend, ki so jih prvi zapisali irski menihi.« – Pravijo tudi, da »lahko za zdaj Kelte opredelimo kot ohlapno federacijo evropskih plemen oziroma ljudstev, ki sicer niso nikoli ustanovila politichnega imperija, so si pa delila skupni jezik, razlichno materialno kulturo in zelo tesno povezane religijske ideje.«2

Nekateri drugi avtorji pa manijo, da »njihove potomce vse do danes preganja avra nedoumljive skrivnosti.«3 Namen prichujoche knjige je razprshiti vsaj nekaj teh dvoumnosti in negotovosti, vendar pa tega ne nameravam storiti s kakshnim dodatnim dlakocepstvom glede keltskega paradoksa, temvech z izlochitvijo zelo motechega in begajochega elementa, ki ga povzrocha.

Svoj namen naj ponazorim s primerom protislovja v porochilih o keltskem nachinu bojevanja. Polibij porocha, da se je Kelt v bitko vselej odpravil gol, z izjemo chelade, kovinskega vratnega obrocha in pasu. Verjel je, da ga tako razgaljenega varuje vishja sila. Pa vendar se bojevnik na vrchu iz Gundestrupa, za katerega trdijo, da je zanesljivo keltskega izvora, odpravlja v bitko v tesno prilegajochih se hlachah. V shtevilnih primerih se pojavi podobno protislovje zgolj zato, ker so za nekaj, kar ochitno ni bilo keltsko, trdili, da je keltsko. Samo ime Kelt pa je sinonimno s »kilt-om«, ki ga nosi.4 Zatorej bojevnik na vrchu iz Gundestrupa zagotovo ne predstavlja Kelta.

Podoben zadevni primer: Keltom pripisujejo chloveshko zhrtvovanje v hrastovih gajih, pri chemer so zhrtvam pushchali kri, da je preplavljala oltarje. Vendar pa je obredna zhrtev, upodobljena na vrchu iz Gundestrupa, mladenich, ki ga je svechenik vrgel v sveti upepeljevalni jashek.

Z vsem sposhtovanjem do pogosto povsem zgreshenih poskusov razvozlavanja shtevilnih domnevnih keltskih napisov bi morali uvideti, da ta zgodnja lochitev Keltov od Indo-evropskega debla ponuja preuchevalcu Keltov zelo primerne parametre, ne da bi se moral pri tem podajati na jezikovno obmochje neke ochitno pozneje odseljene jezikovne podskupine. Zapis in prevod dvainshtiridesetih venetskih (slovanskih) napisov iz Galije (ki so jih doslej napachno pripisovali galskemu podrochju) pa bosta razmejitev teh dveh skupin jasno opredelila.5 To pa je tudi cilj te moje knjige.

 

 

Temeljna pravila izgovarjave

Pofrancozenje je zabrisalo izvirno obliko nekaterih slovanskih imen, v vechini primerov pa so se etnichni elementi ohranili nedotaknjeni. Ne da bi se spustili v nadvse raznoliko izgovarjavo francoskih chrk, bo za nashe namene zadostovalo le nekaj temeljnih pravil francoske izgovarjave:

EAU ali EAUX:  beri O;

OU ali OUX: beri U;

E, ER in –IER: beri JE;

EUX: beri JI;

AIS: beri  E, OIS: beri O;

Ç: beri S.

Prav nasprotno, kot to velja pri angleshchini, v kateri imajo chrke lahko zelo razlichno izgovarjavo, pa v slovenshchini in kajkavski in chakavski hrvashchini izgovarjajo vse chrke enako (razen manjshih izjem). Glasove njihovih chrk lahko skorajda poistovetimo z glasovi latinskih chrk (razen nekaterih izjem). Ne da bi se podajali v dodatno fonetsko razglabljanje, pa moramo povedati, da diakritichna znamenja nad chrkami C, S in Z podelijo tem chrkam posebno fonetsko vrednost, pri chemer Č izgovorimo kot CH, Š kot SH in Ž kot ZH.

 

 

I

Novo indo-evropsko druzhinsko drevo

 

Pomembno je opozoriti, da ni keltskega porekla prav nobeno od imen, ki jih obdeluje ta shtudija. In she vech – zdi se, da v slovanskih oblikah ni mogoche najti prav nobenega keltskega vpliva, kar bi lahko pripisali pomanjkanju stikov med dvema jezikovnima skupinama, kljub sicershnjemu dejstvu, da je v latenskem obdobju (400-15 pr. n. sht.) keltski superstratum prevladoval tako politichno kot vojashko. V Galiji je bilo to morda posledica vsiljenega Pax Romana. Vechina preuchevalcev meni, da je ta Pax Romana v dvesto letih zadushil in unichil galski jezik.

 

 

III
Nemeti ali Nemci

 

Zahodnonemshko pleme Nemetov omenjata tako Tacit kot Plinij. V Cezarjevem chasu so Nemeti zasedali oba brega reke Ren nad danashnjim Strasbourgom. Na severu meji to obmochje z ostanki chezalpskih Volkov Tektosagov. Tudi potem ko se je v tretjem stoletju pr. n. sht. vechina Volkov odselila, so ti Tektosagi ostali na obmochju vzhodno od Rena in severno od izvira Donave.

Nemci so primer majhnega germanskega plemena, ki so ga vechji slovanski sosedje poimenovali »Nemci« zaradi njihovega nerazumljivega zhlobudranja. Beseda NEM se namrech nanasha na njihovo nerazumljivo zhlobudranje. Ker pa so to ime sprejeli tudi Rimljani, lahko povsem nedvoumno sklepamo, da so bili vir njihovih podatkov Slovani. Ni namrech mogoche verjeti, da bi Nemci imeli sami sebe za neme, she manj pa je verjetno, da bi tudi oni zase uporabljali slovanski vzdevek.6

Zatorej moramo sklepati, da so Rimljani v Galiji imeli prej stike s Slovani kot z germanskimi plemeni. V nasprotnem primeru bi sicer Rimljani zapisali ime, s katerim so Nemci imenovali sami sebe.

Vendar pa so prve stike Rimljanov s Slovani v juzhni Galiji kmalu zasenchili boji, ki so jim sledili. Ko se je v osrednji in severni Galiji zaostroval odpor, so se proslavila keltska, belgijska in germanska plemena. Cezar je svoje celotno bojevanje v Galiji zemljepisno naslovil »Bellum Galicum« (Galske vojne), na enak nachin pa je tudi vsa plemena, ki so se zdruzhila proti njemu, oznachil za galska (oziroma keltska), ne da bi se menil za njihov resnichni etnichni izvor. Posledica tega pa je bila, da so kot galska zachela veljati plemena v juzhni Galiji, ki so sicer bila pretezhno slovanskega izvora.

Veliko slovansko navzochnost na jugu Galije v predrimskih in rimskih chasih izprichujejo tudi trije drugi viri podatkov o tej dobi.7

 

 

IV
Bogovi in boginje

 

Petrogorci so tako zelo chastili boginjo Vesunno (Vesno), da so Rimljani njihovo pleme imenovali »PETROGORII vel VESUNNA«. Druga boginja, ki so jo Petrogorci prav tako chastili in katere ime se nahaja na napisu v Perigueuxu, je STANNA, kar pomeni »stojecha ali chakajocha«, bila je namrech zemeljska boginja, skupaj s TELESOM pa je bila tudi zhenska partnerka v Bozhanskem Paru, zadolzhenem za oploditev in blaginjo.

Imena plemen pa niso vselej izvirala iz imen bozhanskih bitij. Pobozhanstvenje ali pa demonizacija zhivali sta bila prav tako totemska izvira kultov. O tem lahko sklepamo po nekaterih plemenskih imenih.

 

 

Lep primer so plemena Volcje/Volkovi, ki so z izbiro tega imena ponazarjali svoje verovanje, da je »volk« zaradi nekaterih svojih magichnih mochi bozhansko bitje, takshno verovanje pa je pravzaprav varovalna magija, odganjalna magija in magija nasilja. Verjeli so, da volk poseduje vrline, povezane z naravnimi silami, in ki jih chlani plemena obchudujejo ali pa si prizadevajo, da bi jih tudi sami imeli – namrech prekanjenost, divjost, moch in urnost.

Druga taka zhival je bil konj, ki so ga uporabljali vech kot vse druge zhivali. Konja so naredili za bozhanskega, ker je dobesedno odlochal tako v vojni kot v miru. Tretja taka zhival je bil merjasec. V Perigueuxu je ta upodabljan kot androcefalichen (s chloveshko glavo). Merjasec je bil tudi znamenje petrogorskega klana.

Vendar pa takshno chashchenje boginj Vesne in Stane oziroma zhivali, kot so konj, volk ali merjasec, ni bilo nekaj univerzalnega, temvech se je razlikovalo od plemena do plemena in tudi zemljepisno. Vendar pa je kljub temu obstajalo tudi vrhovno bozhanstvo, ki so ga chastili v vsakem plemenu posebej in v vseh venetskih plemenih, in to je bil BELENUS oziroma BELIN.

Tertulijan pove, da je vsaka pokrajina chastila svojega boga in da je bil ta vrhovni bog v Noriji (Noricumu) BELENUS.8 V istem chasu je Herodian zapisal, da so v Aquileji (Ogleju) she zlasti chastili BELENA.9 Shtevilni napisi prichajo o taistem chashchenju na obmochju vzhodnih Alp, severne Italije in juzhne Galije. Avzonij prav tako porocha, da je v Bordeauxu stalo svetishche, posvecheno Belenusu.10

Zdi se torej, da so ne glede na vse sicershnje razlike med plemeni imela vsa nekaj skupnega tudi z alpskimi in chezalpskimi plemeni: za nadplemensko vrhovno bozhanstvo so vsi priznavali BELENUSA (oziroma BELENA, BELINA).

 

 

V

Rekonstrukcija Lognonovega zemljevida

 

Stari zemljevid Avgusta Lognona podaja zemljepis Galije leta 400 n. sht. v skladu z dosegljivimi zgodovinskimi viri. Iz imen, ki sledijo, bo ochitno, da slovanski jeziki na veliko uporabljajo pripone (ROB-RICA), predpone (BI-GORRA, SE-GORA, LA SE-GOURIE in U-SEL), prav tako pa tudi zlozhenke (BUURDI-GALA, BALATE-DO), saj so prav na tak nachin shirili besedishche oziroma razshirili pomene besed.

Izbrani toponimi:

 

BALATEDO

1. BALATEDO (BLATEDOU) 2. BLATO – slovensko, srbo-hrvashko in cheshchini - »blatno mochvirje« – in DO(U) (DOL) – DOL – tudi v st. hrvashchini in v makedonskem, ruskem in cheshkem narechju »dolina, dol, spodaj« 3. »blatna dolina« (locirana 35 km jugozahodno od LOCCA)

 

BIGORRA

1. VIGORA (V’GORA) – predpona VI ali pa V’ tudi v rushchini in cheshchini; U in VA v srbo-hrvashchini; VE – cheshchina; VO – rushchina– »v, pri, na« 2. GORRA – (GORRA, HORA) – GORA – sploshno slovansko 3. »na goratem, hribovitem kraju« (locirano ob vznozhju Pirenejev)

BLAVIA

1. PLAVIA 2. PLAVATI, PLUTI – sploshno slovansko – »plavati, jadrati« (locirano na vzhodnem obrezhju ustja reke Gironde, danes se imenuje Blaye)

BURDIGALA

1. BURDIGALA (BRDIGOL) 2. BRDO – tudi v starocerkveni slovenshchini, srbo-hrvashchini in cheshchini– »pobochje, hrib« – in GOL – GOL, HOL – v zg. in sp. luzhishki srbshchini – »gozd« 3. »gozdnat hrib« – Danes se imenuje Bordeaux. Po vsej osrednji Evropi kar mrgolijo toponimi, kot so BRUDO, ZABRUDA; BRIDO, BARDO, BYRDO, BRDO.

CUNNACUS

1. KUNAK 2. KUNA – sploshno slovansko – (locirano blizu danashnjega Cognaca)

DOLUS

1. SOL 2. DOL - tudi v st. hrvashchini in v makedonskem, ruskem in cheshkem narechju – »dolina, doli, navzdolnji« (dve istoimenski lokaciji jugo-vzhodno od Toursa)

DOMNOTANUM

1. DOMNOTA 2. DOM – sploshno slovansko 3. »domache pristanishche« (locirano na polotoku Médoc, pristanishche v ustju Gironde) – Ta znachilna slovanska oblika pozna shtevilne razlichice.

GARUMNA reka

1. GARUMNA 2. akn. iz GORA –To je orodnishka oblika besede GORA. 3. »gorska reka« (Danes se imenuje Garonne in dolgo teche vzporedno s Pireneji.) /.../11

 

 

VIII
Prvo pleme

Saluvijci

 

V petem stoletju pr. n. sht. so Saluvijci skupaj z drugimi plemeni zacheli poseljevati Padsko nizhino v severni Italiji. Klasichni pisatelji porochajo, da so se naselili na obrezhju reke Ticina, kjer so zacheli gojiti pshenico, proso, jechmen in trto. Ker pa so se na to obmochje nenehno priseljevala she druga plemena, je okrog leta 400 pr. n. sht. prishlo do prenaseljenosti. Med vse hujshimi boji drugih plemen z Rimljani v chetrtem in tretjem stoletju pr. n. sht. so se Saluvijci odselili proti zahodu na obrezhje reke Rhone nad Massilio (Marseilles) v okolico Avignona.

Ko so zhe pozabili na lekcije boja z Rimljani iz chetrtega in tretjega stoletja pr. n. sht., se leta 125 pr. n. sht. Saluvijci niso vech mogli upreti skushnjavi in so napadli sosednjo grshko ozemlje Massilijo, pri tem pa chisto pozabili, da so zhe dolga stoletja Masilijci prijateljevali z Rimljani. Ti so res poslali vojsko, ki je po porazu Saluvijcev leta 124 pr. n. sht. ostala v Galiji.

Saluvijci so le tezhko prenashali rimski jarem in so se leta 90 pr. n. sht. uprli, upor pa so nato ponovili tudi leta 83 pr. n. sht. Oba upora so Rimljani neusmiljeno zadushili in pri tem zlomili hrbtenico saluvijske neodvisnosti, tako da so Saluvijci izginili v zgodovinsko pozabo. Za seboj so zapustili le imena svojih naselij in napise, vrezane z grshkimi chrkami na ploshche, zhare in skale. Po dolini Rhone se je grshka abeceda namrech razshirila iz Massilije. /…/

Podrochje naselbin s toponimi, ki jih tukaj predstavljamo, obdaja mesto Orange v krogu s premerom 35 km.

 

AUJAC

1. AU(N)JAK (OVNJAK) 2. Primerjaj z besedo OVEN – tudi makedonska, bolgarska, ruska in cheshka beseda; OVAN – srbo-hrvashko; OWIEN – staroprusko – »oven«

CABIAC/CAUVIAC

1. KAVJAK (akn. iz KOVJAK) 2. KOVATI – sploshno slovansko 3. »vigenj, kovachnica, topilnica«

COL LESCOU – COL je francoska beseda za »planinski prelaz ali preval«

1. LESKU (LESCOV) 2. LESKA – sploshno slovansko

GOURNIER

1. Izg. GOURNJE 2. Ta dvoglasnishki toponim prav tako izvira iz besede GORA –– vendar s pomenom »gornji, vishji«, ne pa »gorski.«

GOGNE

1. Izg. GONJ 2. GONITI – tudi v srbshchini, starocerkveni slovenshchini; GONIT – rusko narechje; HONIT – cheshko – »loviti, slediti, preganjati« 3. Ker ima beseda mnozhinsko konchnico, torej pomeni »lovski revir«.

LAGORCE

1. GORCE 2. Francoski dolochni chlen za zhenski spol »LA« je tukaj dodan h »GORCE«, ki je nadvse pogosto ime po vsej Sloveniji in je vse do danes ohranilo enako obliko in pomen. 3. »grichi«

LA JASSE

       1. JAS 2. Najbrzh je tukaj odvech razlagati, zakaj je pred to besedo francoski            dolochni chlen za zhenski spol. JASA – slovensko: chistina v gozdu

LES COGNETS

1. KONJEC 2. Uporabljen je francoski dolochni chlen moshkega spola v mnozhini, ker je COGNETS po svoji obliki mnozhinski. Vendar pa COGNETS (KONJEC) zelo dobro poznajo vsi slovanski bralci, saj je beseda KONJ sploshno slovanska – Sploshna pripona pa uchinkuje enako kot AC, AK ali AJ.

VAUDANOUX

1. Izg. VODANU (VODANOV) 2. VODA – sploshno slovansko 3. »vodni kraj«12

 

 

IX

Drugo pleme

Velavijci

 

Velavijci so prebivali na ozemlju pod danashnjim Dunajem med rekama Loiro in Rhono. Ker je to ozemlje povezovalo dve pristanishchi, je bilo strateshko pomembno. O glavnih dejavnostih tega plemena prichajo shtevilni toponimi (imena krajev) v krogu s premerom 30 km okrog danashnjega St. Etienna. To dokazujejo tudi imena, kot so ULIECQ (prostor za vleko), VOLVOZ (volovska cesta), VANOSC (noshnja blaga), COLAS(T) (»kolesast«), GENILAC (na zheni prevech!), PAVEZIN (povezava, prikljuchek), NEZEL (NESEL), BOZE (VOZE) in BOZAS (VOZAS(T)) in VALAMS(T) (volovski most).

Dejstvo, da o tem plemenu ni veliko virov, tudi potrjuje, da se je predvsem posvechalo kmetijstvu, prevozom in trgovini, ne pa nasilju in uporom. Zdi se, da tudi ime tega plemena izvira iz besede VELA (VELJA) – v pomenu osebne obveze ob dogovorjeni kupchiji. Ta beseda izvira iz nedolochnika VELJATI- VELAVJI pomeni »tisti, ki so vredni«. Glavna znachilnost tega plemena je bila, da so njeni pripadniki drzhali svojo besedo in da so se za to vselej potrudili.

Razen zgornjih toponimov lahko tam najdemo tudi:

 

 

BARBIEUX

1. izg. kot VARBJE (VRBJE) 2. VRBA – sploshno slovansko – 3. »dolina vrb«

BEAUZAC

1. POVZAK 2. POVZH, PUZH 3. »polzhji kraj«

BIGORRE

1. VIGOR 2. predpona VI in GORRE

BOUCHALA

1. BUCHALA – dvoglasnishka BOVCHALA 2. BECHELA, danes CHEBELA – se je do danes ohranil v besedi BUCHATI; PCHELA, CHEKA – srbsko in hrvashko; PCHELA – makedonsko, starocerkveno slovensko in rusko: PCHOLA – ukrajinsko; VCHELA – cheshko in slovashko; PSZCZOLA – poljsko

BRIGNALS

1. BRINJALS(T) 2. BRINJE – tudi v srbshchini in hrvashchini

CHARNAS

1. CHARNAS(T) – (CHARNAST) 2. narechno CHARN, knjizhno CHRN – sploshno slovansko

CHAVANOL

1. CHAVANOL 2. CHOLN, CHUN – sploshno slovansko; slovensko narechno – CHAV’N, CHOV’N

COUZON / COUZON REKA

1. KOVZON (KUZON) – dvoglasnishka oblika KOUZA 2. KOZA – »she-goat« – COUZON na reki COUZON.

CUZIE

1. KUZJE (KOZJOV) 2. KOZA – sploshno slovansko

GAUDRAS

1. KAVDRAS(T) – dvoglasnishki KAUDRAS(T)- KODRAST 2. KODER – tudi rusko; KUDRA – srbsko in hrvashko, starocheshko – »koder« 3. pripona AS(T) ga naredi za »kodrastega«

JANCENAY

1. JANCENAJ 2. narechno JANC – iz JANJEC – JAGNJE

LE PRADAL

1. PRADAL (PREDAL) 2. PREDAL, PREDEL

LUZERNOD

1. LUZERNOD (LUZERNAT) 2 LUSNEC – »LATHREA SQUAMARIA« (»otrobi in mekine«)

MACLAS

1. MAGLAS(T) – ( (MEGLEN) 2. MAGLA, MEGLA – sploshno slovansko – 3. »megleno«

MALATRAY

1. MALATRAJ 2. MALA – ednina zhenskega spola od MALI, MAL – sploshno slovansko – TRAJ iz TRAJATI – tudi srbo-hrvashko; TRATI – starocheshko; TRACH – zg. luzhishkosrbsko – »trajati« 3. torej, »kratkotrajno«

MALLIN

1. narechno MALEN 2. knjizhno MUN – sploshno slovansko – »mlin«

LA CULA

1. KULA 2. KULA – srbo-hrvashko – »stolp, grad«

LA JASSERIE

1. JASERI 2. JASA

LA RAJASSE

1. RAJAS – znova je tukaj francoski dolochni chlen zhenskega spola pred ochitno zhenskim toponimom 2. RAJ – sploshno slovansko – »paradizh, eden«; JASSE – JASE – (mnozhina zhenskega spola) JASA 3. »nebeshka jasa«

LIZERON RIVER

1. LIZERON 2. LESTI – sploshno slovansko – »laziti, plaziti se« – prva oseba ednine v sedanjosti: LEZEM

PARC DE PILAT

1. PILAT 2. PILA – sploshno slovansko »zhaga«

PELINAC

1. PELINK 2. PELIN – sploshno slovansko – »Artemisia Absinthium,«

PERUSSEL

1. PERVUSEL 2. PERV- PRVI – tudi srbo-hrvashko, PRVY – cheshko; PERVYJ – rusko – USSEL. SELO – sploshno slovansko 3. torej »prva vas, prva naseljena vas«

RIVAS

1. RIBAS(T) 2. RIBA – sploshno slovansko

RIVERIE

1. RIBERI 2. RIBA – sploshno slovansko

SENEVAS

1. SENEVAS(T) 2. SENO – sploshno slovansko 3. pridevnishka pripona tukaj pomeni »poln«

TARTARAS

1. TARTARAS(T) (TRTARAST) 2. TRTA tudi narechno hrvashko – Pridevnishka pripona – glej prejshnjo besedo.

TREVAS

1. TRVAS(T) 2. TREVA, TRAVA – sploshno slovansko

VIDRIEUX

1. izg. VIDRIJE 2. VIDRA – tudi srbo-hrvashko; VYDRA – rusko in cheshko « 3. torej »lovishche vider «

VINOY

1. VINOJ 2. VINO – sploshno slovansko

YZERON / YZERON reka

     1. IZERON (JIZERNO) 2. JEZER-O – sploshno slovansko /.../13

 

 

X

Tretje pleme

Segusjavi

 

Podobno kot velja za Velavijce, tudi ni veliko zgodovinskih virov, ki porochajo o selitvah Segusavijcev potem, ko so ti zapustili svojo severno pradomovino. Che sodimo po njihovem imenu, so se tudi oni ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Pomanjkanja podatkov pricha o miroljubnem, podezhelskem in poljedelskem prebivalstvu, ki je predvsem gojil zhito, ni pa se kaj dosti ukvarjal z govedorejo. Prvi del njihovega imena SIAVI namrech izvira iz nedolochnika SEJATI in ga lahko pogosto srechamo tudi v shtevilnih toponimih, ki se konchajo s SIAT.

Segusjavi so naseljevali obmochje, ki je razpolovilo Soano med Loiro in severnim delom toka Rhone nad Lyonom. Che uposhtevamo tamkajshnje shtevilne toponime, ki izvirajo iz kmetijskih orodij, pridemo do nespornega sklepa, da prvi del besede SEGU izvira iz SEKU, kar je narechna mnozhina besede SEKATI. Dokaz za to premeno iz G v K najdemo pri Pliniju, ki to pleme imenuje »SECUSIAVI LIBERI«.14 Drug primer za to pa smo videli v Antoninovem vodichu kot SECUSINA. Iz vsega tega lahko sklepamo, da so Segusjavi obdelovali svoja polja in travnike s koso in srpom, bojevanje z Rimljani pa prepustili svojim sosedom.

 

Za nash namen je zelo zanimivo primerjati:

 

COISIA

1. KVASIA 2. Narechna oblika beseda KOSA – tudi srbo-hrvashka, starocerkveno slovenska, ruska in cheshka beseda 3. »zemljishche, na katerem redno kosijo«

CUISIAT

1. KUJSJAT 2. narechno od KUJ (TAKOJ) – SIAT – mnozhina od SEJATI 3. »chim prej posejano« – torej »chim se stopi sneg«

CHAREYZIAT

1. CHAREJSJAT 2. CHARA – cheshko, slovashko in zg. luzhishkosrbsko – »chrta, brazda«; SJAT – mnozhina od SEJATI 3. torej »posejano v brazdah«

LA RAZA

1. RAZA 2. RAZARA in OZARA – »prekrizhane brazde na koncu polja«

MARBOZ

1. MARVIZ(T) (MRVAST) 2. MRVA – tudi srbo-hrvashko in cheshko; MERVA – rusko

SENOZAN

1. SENOZAN (SENOZHAN) 2. SENO – sploshno slovansko –in ZHANJ iz ZHETI – ZHANJEM – prva os. ednine sedanjik – tudi srbo-hrvashko in starocerkveno slovensko; ZHIETI – cheshko; ZHAT – rusko »15

 

XI
Chetrto pleme

Mandubijci

 

Mandubijci so bivali pod gornjim tokom reke Seine. Prav nobeno porochilo ne govori o kakshnem njihovem upiranju proti Rimu. Njihovo ime izvajajo iz DUB, (»dob, hrast«) in torej skupaj s prvo besedico MAN (MANJ) pomeni »mali hrast«.

Izbrani toponimi:

 

BLANOT

1. PLANOT 2. Glej PLANAY spodaj

BOURBILLY

1. BORBILLY 2. BOR – sploshno slovansko ; BILLY – BELI – sploshno slovansko 3. Torej, »beli borovci«

BUSSY-RABUTIN

1. RABUTIN 2. RABUTATI; RABOVATI – cheshko ; RABOWAYĆ – poljsko; RABOVAT – narechno rusko – »ropati,, pleniti«

CHARNY

1. CHARNI 2. CHRN; CRN – srbo-hrvashko; CHERNIJ – rusko; CHRNI – cheshko

DRACY

1. DRACI 2. DRACHJE

GODAN

1. GODAN 2. GODEN; GODAN - srbo-hrvashko – »primeren«; HODNY – cheshko– »marljiv, dober

JARNOY

1. JARNOJ 2. JAR, JARINA »zgodnja pomladna setev«; JARIJ – staro rusko; JARY – staro cheshko– »pomladna setev«

MOLOY

1. MOLOJ 2. MOLJ – sploshno slovansko 3. torej »od moljev obzhrt«

MORVAN

1. MORVAN 2. MRVA – tudi srbo-hrvashko in cheshko; MERVA – rusko 3. pripona AN oznachuje pridevnishko obliko »senen.«

POULIGNY

1. PULNJI (POLNJI) 2. POL, POLJE – sploshno slovansko 3. ker je oblika pridevnishka: »posejano«

PLANAY

1. PLANAJ 2. PLANA, PLANINA - tudi srbo-hrvashko, starocerkveno slovensko, makedonsko in bolgarsko; POLONYNA – ukrajinsko; PLONIANA – narechno rusko – »ravnina, neporashcheno zemljishche«

PREGELAN

1. PREZHELAN 2. PREZHATI tudi srbo-hrvashko 3. Pripona AN opisuje mesto, »kjer je chlovek na prezhi,« ponavadi zaradi lova.

VOLAY

1.      VOLNAJ 2. VOLNA tudi narechno rusko; VUNA srbo-hrvashko; VLNA – cheshko

/.../16

 

XII

Peto pleme

Volcje Arekomiki

 

Preden so se razdelili na vech skupin in se podali na svoje pretepashko tavanje, so bili Volcje sosedje Bojev v osrednji Evropi. V petem stoletju pr. n. sht. so se Volcje preselili, ne vemo pa, ali zaradi prevelikega shtevila prebivalcev ali zaradi skitskih vdorov.

Pozneje bomo predstavili tudi njihovo podskupino Volkove Tektosage. Njihovi manj bojeviti sorodniki, imenovani Volcje Arekomiki, pa so v chetrtem ali tretjem stoletju pr. n. sht. poselili desni breg reke Rhone in zaradi njihovega miroljubnega poljedelstva in govedoreje o njih ne slishimo veliko. Rimljani so namrech opisovali zgolj tista ljudstva, ki so se jim uprla, vsa druga pa so pustili izginiti v meglicah nezapisane in nearhivirane zgodovine.

In na prvi pogled bi morala biti takshna tudi usoda Volkov Arekomikov, vendar se je zgodilo drugache. Razen njihovega imena poznamo namrech shtevilne napise in she shtevilnejshe toponime, iz katerih si lahko ustvarimo jasnejsho podobo tega vitalnega plemena, ki je obdelovalo zemljo, ki je objemala obrezhje, in po veliki reki plulo na morje.

Grobo uho vojashkega pisarja, ki je prvi zapisal njihovo ime, je najbrzh she vedno trpelo zaradi tinitusa, ki ga je dobilo od trushcha ob shchite udarjajochih sekir in kopij. Njegovo napako je popravilo bolj izurjeno uho spretnega kartografa, ki je narisal Peutingerjevo tabelo in njihovo ime priblizhal temu, kot je zares zvenelo, namrech VOLCJE, kar je istovetno s staro slovensko besedo za volkove. Volcje, ki so zhiveli ob reki Rhoni, so se imenovali A-REKOM-ICI. Kot pri imenu Garumna tudi tukaj naletimo na orodnishko obliko – REKOM. Ochitno se je pleme imenovali »Obrechni volcje«.

 

Izbrani toponimi

 

BADET

1. VADET 2. VODA – sploshno slovansko 3. »vodnat«

BEZOUCE

1. BEZOVCE 2. BEZEG; BEZEK – kajkavska hrvashchina; BAZAK – narechno srbsko; BEZ – cheshko – (genus sambucus) 3. Konchnica CE je znachilna za slovenska krajevna imena – vas z imenom Bezovje je tudi v Sloveniji.

JASSE D’ISNARD

1. JAS 2. JASA, glej LA RAJASSE zgoraj

MAS BADET

1. MAS(T) VADET 2. MOST – sploshno slovansko; BADET – VADET iz VODA – sploshno slovansko 3. torej »most chez vodo«

MAS DE PIOCH

1. MAS(T) 2. akn. oblika besede MOST – sploshno slovansko; PIJOCH – glej PIOCH spodaj 3. »most, pod katerim so pojili govedo«

MEJANES

1. MEJANES(T) 2. MEJA – sploshno slovansko

PAZAC

1. PAZAK 2. PAZITI – tudi starocerkveno slovensko in srbo-hrvashko »varovati, strazhiti«

REDESSAN

1. REDESAN 2. REDITI

RODILHAN

1. RODILAN 2. RODITI – sploshno slovansko 3. zaradi pridevnishke konchnice -AN pomeni »ploden«

SERNHAC

1. SERNAK (SRNJAK) 2. SRNA tudi starocerkveno slovensko in cheshko; SERNA – rusko 3. konchnica -AK pa srno spremeni v »srnjaka.« /…/17

 

 

1 Jean Markale, The Celts, p. 19

2 Supplement to National Geographic, May 1977, Vol. 151, Sht. 5, str. 582A

3 Gwenc’hlan La Scouëzec, Guide de la Bretagne Mystérieuse

4 Keltska plemena v danashnji Franciji so se imenovali les Gaulles (GOLI) prav zaradi njihove navade, da so se v boj odpravljali goli.

5 Teh Ambrozhicevih prevodov iz knjige nismo objavili, so pa vsekakor povsem preprichljivi in verodostojni. Pri izboru navedkov sem se raje osredotochil na slovenske toponime in avtorjeve opise plemen v Galiji.

6 Kot vechina pionirjev se Ambrozhic v nekaterih svojih trditvah zmoti, zaradi chesar pa njegove druge, pravilne trditve ne izgubijo svoje veljavnosti. Na primer: tudi germanska plemena (grmarji, grmovniki) so namrech bila prvotno nashe gore list. Ali pa: ko govori o Slovanih zhe v chasih pred 19. stoletjem, se prav tako moti – bili pa so seveda stari Sloveni. Vendar pa pri tem prevodu tega nisem spreminjal, temvech sem ostal zvest izvirniku.

7 Vseh teh virov nisem vkljuchil v to objavo.

8 Apologeticus XXIV, 7

9 Histories, VIII, 3, 6

10 Roschers Lexicon I, 755

11 V tem navedku sem izpustil she petnajst toponimov, ki jih avtor razlozhi s slovenshchino.

12 Tukaj avtor predstavi tudi 51 toponimov, ki jih ne navajamo zaradi pomanjkanja prostora.

13 Tukaj avtor predstavi tudi 21 toponimov, ki jih ne navajamo zaradi pomanjkanja prostora.

14 4, 18, 32 in 107

15 Tukaj avtor navaja she etimologije 88 toponimov, ki jih nismo vkljuchili v objavo.

16 Tukaj je izpushcheno she shest razlag toponimov.

17 Tukaj sem izpustil she kar 141 avtorjevih etimologij krajevnih imen.

 

 

(SE NADALJUJE)

Izbral in prevedel: Peter Amalietti

 

Iz knjige:

Anthony Ambrozic: Journey Back to the Garumna ; 2000;

Published by Cythera Press, Toronto, Canada, 218 pages.

 

ANTHONY AMBROZIC, kanadski odvetnik (brat kanadskega kardinala Ambrozica) in raziskovalec zgodovine Slovencev / Venetov; avtor dveh knjig na to temo:

Adieu To Brittany: A Transciption Of Venetic Passages And Toponyms (1999);

Journey Back to the Garumna (2000).

 

 

 

english