Lives Journal 10

Anthony Ambrozic

 

 

VRAČANJE K REKI GARUMNI

(Odlomki iz knjige)

 

Predgovor

 

Preučevalci keltske zgodovine in jezika se soočajo z dilemo protislovnosti in negotovosti. Nekateri to pripisujejo »mitu«, ki raste iz »dvoumnosti in predirnosti legende«, in menijo, da »je do nas prišla v simbolični obliki«. Predlagajo tudi, da »preiskovanje keltske zgodovine ne bi smelo temeljiti le na eni sami znanstveni disciplini, temveč bi moralo upoštevati tudi psihoanalizo mita oziroma legende, kot tudi čista zgodovinska dejstva oziroma pač vse tisto, kar velja za zgodovinsko dokazano.«1

Drugi odkrito priznavajo, da »zgodovino Keltov zakrivajo nejasnosti«. Pri tem »izvor Keltov skupaj z Indoevropejci postavljajo v tretje tisočletje pr. n. št., ko so bivali na območju Karpatov. Zgodba o njihovi razselitvi ostaja nejasna. Kljub sicer bogatemu ustnemu izročilu pa je treba podrobnosti o vsakdanjem življenju zbrati iz poznejših klasičnih besedil, arheoloških odkritij in iz legend, ki so jih prvi zapisali irski menihi.« – Pravijo tudi, da »lahko za zdaj Kelte opredelimo kot ohlapno federacijo evropskih plemen oziroma ljudstev, ki sicer niso nikoli ustanovila političnega imperija, so si pa delila skupni jezik, različno materialno kulturo in zelo tesno povezane religijske ideje.«2

Nekateri drugi avtorji pa manijo, da »njihove potomce vse do danes preganja avra nedoumljive skrivnosti.«3 Namen pričujoče knjige je razpršiti vsaj nekaj teh dvoumnosti in negotovosti, vendar pa tega ne nameravam storiti s kakšnim dodatnim dlakocepstvom glede keltskega paradoksa, temveč z izločitvijo zelo motečega in begajočega elementa, ki ga povzroča.

Svoj namen naj ponazorim s primerom protislovja v poročilih o keltskem načinu bojevanja. Polibij poroča, da se je Kelt v bitko vselej odpravil gol, z izjemo čelade, kovinskega vratnega obroča in pasu. Verjel je, da ga tako razgaljenega varuje višja sila. Pa vendar se bojevnik na vrču iz Gundestrupa, za katerega trdijo, da je zanesljivo keltskega izvora, odpravlja v bitko v tesno prilegajočih se hlačah. V številnih primerih se pojavi podobno protislovje zgolj zato, ker so za nekaj, kar očitno ni bilo keltsko, trdili, da je keltsko. Samo ime Kelt pa je sinonimno s »kilt-om«, ki ga nosi.4 Zatorej bojevnik na vrču iz Gundestrupa zagotovo ne predstavlja Kelta.

Podoben zadevni primer: Keltom pripisujejo človeško žrtvovanje v hrastovih gajih, pri čemer so žrtvam puščali kri, da je preplavljala oltarje. Vendar pa je obredna žrtev, upodobljena na vrču iz Gundestrupa, mladenič, ki ga je svečenik vrgel v sveti upepeljevalni jašek.

Z vsem spoštovanjem do pogosto povsem zgrešenih poskusov razvozlavanja številnih domnevnih keltskih napisov bi morali uvideti, da ta zgodnja ločitev Keltov od Indo-evropskega debla ponuja preučevalcu Keltov zelo primerne parametre, ne da bi se moral pri tem podajati na jezikovno območje neke očitno pozneje odseljene jezikovne podskupine. Zapis in prevod dvainštiridesetih venetskih (slovanskih) napisov iz Galije (ki so jih doslej napačno pripisovali galskemu področju) pa bosta razmejitev teh dveh skupin jasno opredelila.5 To pa je tudi cilj te moje knjige.

 

 

Temeljna pravila izgovarjave

Pofrancozenje je zabrisalo izvirno obliko nekaterih slovanskih imen, v večini primerov pa so se etnični elementi ohranili nedotaknjeni. Ne da bi se spustili v nadvse raznoliko izgovarjavo francoskih črk, bo za naše namene zadostovalo le nekaj temeljnih pravil francoske izgovarjave:

EAU ali EAUX:  beri O;

OU ali OUX: beri U;

E, ER in –IER: beri JE;

EUX: beri JI;

AIS: beri  E, OIS: beri O;

Ç: beri S.

Prav nasprotno, kot to velja pri angleščini, v kateri imajo črke lahko zelo različno izgovarjavo, pa v slovenščini in kajkavski in čakavski hrvaščini izgovarjajo vse črke enako (razen manjših izjem). Glasove njihovih črk lahko skorajda poistovetimo z glasovi latinskih črk (razen nekaterih izjem). Ne da bi se podajali v dodatno fonetsko razglabljanje, pa moramo povedati, da diakritična znamenja nad črkami C, S in Z podelijo tem črkam posebno fonetsko vrednost, pri čemer Č izgovorimo kot CH, Š kot SH in Ž kot ZH.

 

 

I

Novo indo-evropsko družinsko drevo

 

Pomembno je opozoriti, da ni keltskega porekla prav nobeno od imen, ki jih obdeluje ta študija. In še več – zdi se, da v slovanskih oblikah ni mogoče najti prav nobenega keltskega vpliva, kar bi lahko pripisali pomanjkanju stikov med dvema jezikovnima skupinama, kljub siceršnjemu dejstvu, da je v latenskem obdobju (400-15 pr. n. št.) keltski superstratum prevladoval tako politično kot vojaško. V Galiji je bilo to morda posledica vsiljenega Pax Romana. Večina preučevalcev meni, da je ta Pax Romana v dvesto letih zadušil in uničil galski jezik.

 

 

III
Nemeti ali Nemci

 

Zahodnonemško pleme Nemetov omenjata tako Tacit kot Plinij. V Cezarjevem času so Nemeti zasedali oba brega reke Ren nad današnjim Strasbourgom. Na severu meji to območje z ostanki čezalpskih Volkov Tektosagov. Tudi potem ko se je v tretjem stoletju pr. n. št. večina Volkov odselila, so ti Tektosagi ostali na območju vzhodno od Rena in severno od izvira Donave.

Nemci so primer majhnega germanskega plemena, ki so ga večji slovanski sosedje poimenovali »Nemci« zaradi njihovega nerazumljivega žlobudranja. Beseda NEM se namreč nanaša na njihovo nerazumljivo žlobudranje. Ker pa so to ime sprejeli tudi Rimljani, lahko povsem nedvoumno sklepamo, da so bili vir njihovih podatkov Slovani. Ni namreč mogoče verjeti, da bi Nemci imeli sami sebe za neme, še manj pa je verjetno, da bi tudi oni zase uporabljali slovanski vzdevek.6

Zatorej moramo sklepati, da so Rimljani v Galiji imeli prej stike s Slovani kot z germanskimi plemeni. V nasprotnem primeru bi sicer Rimljani zapisali ime, s katerim so Nemci imenovali sami sebe.

Vendar pa so prve stike Rimljanov s Slovani v južni Galiji kmalu zasenčili boji, ki so jim sledili. Ko se je v osrednji in severni Galiji zaostroval odpor, so se proslavila keltska, belgijska in germanska plemena. Cezar je svoje celotno bojevanje v Galiji zemljepisno naslovil »Bellum Galicum« (Galske vojne), na enak način pa je tudi vsa plemena, ki so se združila proti njemu, označil za galska (oziroma keltska), ne da bi se menil za njihov resnični etnični izvor. Posledica tega pa je bila, da so kot galska začela veljati plemena v južni Galiji, ki so sicer bila pretežno slovanskega izvora.

Veliko slovansko navzočnost na jugu Galije v predrimskih in rimskih časih izpričujejo tudi trije drugi viri podatkov o tej dobi.7

 

 

IV
Bogovi in boginje

 

Petrogorci so tako zelo častili boginjo Vesunno (Vesno), da so Rimljani njihovo pleme imenovali »PETROGORII vel VESUNNA«. Druga boginja, ki so jo Petrogorci prav tako častili in katere ime se nahaja na napisu v Perigueuxu, je STANNA, kar pomeni »stoječa ali čakajoča«, bila je namreč zemeljska boginja, skupaj s TELESOM pa je bila tudi ženska partnerka v Božanskem Paru, zadolženem za oploditev in blaginjo.

Imena plemen pa niso vselej izvirala iz imen božanskih bitij. Pobožanstvenje ali pa demonizacija živali sta bila prav tako totemska izvira kultov. O tem lahko sklepamo po nekaterih plemenskih imenih.

 

 

Lep primer so plemena Volcje/Volkovi, ki so z izbiro tega imena ponazarjali svoje verovanje, da je »volk« zaradi nekaterih svojih magičnih moči božansko bitje, takšno verovanje pa je pravzaprav varovalna magija, odganjalna magija in magija nasilja. Verjeli so, da volk poseduje vrline, povezane z naravnimi silami, in ki jih člani plemena občudujejo ali pa si prizadevajo, da bi jih tudi sami imeli – namreč prekanjenost, divjost, moč in urnost.

Druga taka žival je bil konj, ki so ga uporabljali več kot vse druge živali. Konja so naredili za božanskega, ker je dobesedno odločal tako v vojni kot v miru. Tretja taka žival je bil merjasec. V Perigueuxu je ta upodabljan kot androcefaličen (s človeško glavo). Merjasec je bil tudi znamenje petrogorskega klana.

Vendar pa takšno čaščenje boginj Vesne in Stane oziroma živali, kot so konj, volk ali merjasec, ni bilo nekaj univerzalnega, temveč se je razlikovalo od plemena do plemena in tudi zemljepisno. Vendar pa je kljub temu obstajalo tudi vrhovno božanstvo, ki so ga častili v vsakem plemenu posebej in v vseh venetskih plemenih, in to je bil BELENUS oziroma BELIN.

Tertulijan pove, da je vsaka pokrajina častila svojega boga in da je bil ta vrhovni bog v Noriji (Noricumu) BELENUS.8 V istem času je Herodian zapisal, da so v Aquileji (Ogleju) še zlasti častili BELENA.9 Številni napisi pričajo o taistem čaščenju na območju vzhodnih Alp, severne Italije in južne Galije. Avzonij prav tako poroča, da je v Bordeauxu stalo svetišče, posvečeno Belenusu.10

Zdi se torej, da so ne glede na vse siceršnje razlike med plemeni imela vsa nekaj skupnega tudi z alpskimi in čezalpskimi plemeni: za nadplemensko vrhovno božanstvo so vsi priznavali BELENUSA (oziroma BELENA, BELINA).

 

 

V

Rekonstrukcija Lognonovega zemljevida

 

Stari zemljevid Avgusta Lognona podaja zemljepis Galije leta 400 n. št. v skladu z dosegljivimi zgodovinskimi viri. Iz imen, ki sledijo, bo očitno, da slovanski jeziki na veliko uporabljajo pripone (ROB-RICA), predpone (BI-GORRA, SE-GORA, LA SE-GOURIE in U-SEL), prav tako pa tudi zloženke (BUURDI-GALA, BALATE-DO), saj so prav na tak način širili besedišče oziroma razširili pomene besed.

Izbrani toponimi:

 

BALATEDO

1. BALATEDO (BLATEDOU) 2. BLATO – slovensko, srbo-hrvaško in češčini - »blatno močvirje« – in DO(U) (DOL) – DOL – tudi v st. hrvaščini in v makedonskem, ruskem in češkem narečju »dolina, dol, spodaj« 3. »blatna dolina« (locirana 35 km jugozahodno od LOCCA)

 

BIGORRA

1. VIGORA (V’GORA) – predpona VI ali pa V’ tudi v ruščini in češčini; U in VA v srbo-hrvaščini; VE – češčina; VO – ruščina– »v, pri, na« 2. GORRA – (GORRA, HORA) – GORA – splošno slovansko 3. »na goratem, hribovitem kraju« (locirano ob vznožju Pirenejev)

BLAVIA

1. PLAVIA 2. PLAVATI, PLUTI – splošno slovansko – »plavati, jadrati« (locirano na vzhodnem obrežju ustja reke Gironde, danes se imenuje Blaye)

BURDIGALA

1. BURDIGALA (BRDIGOL) 2. BRDO – tudi v starocerkveni slovenščini, srbo-hrvaščini in češčini– »pobočje, hrib« – in GOL – GOL, HOL – v zg. in sp. lužiški srbščini – »gozd« 3. »gozdnat hrib« – Danes se imenuje Bordeaux. Po vsej osrednji Evropi kar mrgolijo toponimi, kot so BRUDO, ZABRUDA; BRIDO, BARDO, BYRDO, BRDO.

CUNNACUS

1. KUNAK 2. KUNA – splošno slovansko – (locirano blizu današnjega Cognaca)

DOLUS

1. SOL 2. DOL - tudi v st. hrvaščini in v makedonskem, ruskem in češkem narečju – »dolina, doli, navzdolnji« (dve istoimenski lokaciji jugo-vzhodno od Toursa)

DOMNOTANUM

1. DOMNOTA 2. DOM – splošno slovansko 3. »domače pristanišče« (locirano na polotoku Médoc, pristanišče v ustju Gironde) – Ta značilna slovanska oblika pozna številne različice.

GARUMNA reka

1. GARUMNA 2. akn. iz GORA –To je orodniška oblika besede GORA. 3. »gorska reka« (Danes se imenuje Garonne in dolgo teče vzporedno s Pireneji.) /.../11

 

 

VIII
Prvo pleme

Saluvijci

 

V petem stoletju pr. n. št. so Saluvijci skupaj z drugimi plemeni začeli poseljevati Padsko nižino v severni Italiji. Klasični pisatelji poročajo, da so se naselili na obrežju reke Ticina, kjer so začeli gojiti pšenico, proso, ječmen in trto. Ker pa so se na to območje nenehno priseljevala še druga plemena, je okrog leta 400 pr. n. št. prišlo do prenaseljenosti. Med vse hujšimi boji drugih plemen z Rimljani v četrtem in tretjem stoletju pr. n. št. so se Saluvijci odselili proti zahodu na obrežje reke Rhone nad Massilio (Marseilles) v okolico Avignona.

Ko so že pozabili na lekcije boja z Rimljani iz četrtega in tretjega stoletja pr. n. št., se leta 125 pr. n. št. Saluvijci niso več mogli upreti skušnjavi in so napadli sosednjo grško ozemlje Massilijo, pri tem pa čisto pozabili, da so že dolga stoletja Masilijci prijateljevali z Rimljani. Ti so res poslali vojsko, ki je po porazu Saluvijcev leta 124 pr. n. št. ostala v Galiji.

Saluvijci so le težko prenašali rimski jarem in so se leta 90 pr. n. št. uprli, upor pa so nato ponovili tudi leta 83 pr. n. št. Oba upora so Rimljani neusmiljeno zadušili in pri tem zlomili hrbtenico saluvijske neodvisnosti, tako da so Saluvijci izginili v zgodovinsko pozabo. Za seboj so zapustili le imena svojih naselij in napise, vrezane z grškimi črkami na plošče, žare in skale. Po dolini Rhone se je grška abeceda namreč razširila iz Massilije. /…/

Področje naselbin s toponimi, ki jih tukaj predstavljamo, obdaja mesto Orange v krogu s premerom 35 km.

 

AUJAC

1. AU(N)JAK (OVNJAK) 2. Primerjaj z besedo OVEN – tudi makedonska, bolgarska, ruska in češka beseda; OVAN – srbo-hrvaško; OWIEN – staroprusko – »oven«

CABIAC/CAUVIAC

1. KAVJAK (akn. iz KOVJAK) 2. KOVATI – splošno slovansko 3. »vigenj, kovačnica, topilnica«

COL LESCOU – COL je francoska beseda za »planinski prelaz ali preval«

1. LESKU (LESCOV) 2. LESKA – splošno slovansko

GOURNIER

1. Izg. GOURNJE 2. Ta dvoglasniški toponim prav tako izvira iz besede GORA –– vendar s pomenom »gornji, višji«, ne pa »gorski.«

GOGNE

1. Izg. GONJ 2. GONITI – tudi v srbščini, starocerkveni slovenščini; GONIT – rusko narečje; HONIT – češko – »loviti, slediti, preganjati« 3. Ker ima beseda množinsko končnico, torej pomeni »lovski revir«.

LAGORCE

1. GORCE 2. Francoski določni člen za ženski spol »LA« je tukaj dodan h »GORCE«, ki je nadvse pogosto ime po vsej Sloveniji in je vse do danes ohranilo enako obliko in pomen. 3. »griči«

LA JASSE

       1. JAS 2. Najbrž je tukaj odveč razlagati, zakaj je pred to besedo francoski            določni člen za ženski spol. JASA – slovensko: čistina v gozdu

LES COGNETS

1. KONJEC 2. Uporabljen je francoski določni člen moškega spola v množini, ker je COGNETS po svoji obliki množinski. Vendar pa COGNETS (KONJEC) zelo dobro poznajo vsi slovanski bralci, saj je beseda KONJ splošno slovanska – Splošna pripona pa učinkuje enako kot AC, AK ali AJ.

VAUDANOUX

1. Izg. VODANU (VODANOV) 2. VODA – splošno slovansko 3. »vodni kraj«12

 

 

IX

Drugo pleme

Velavijci

 

Velavijci so prebivali na ozemlju pod današnjim Dunajem med rekama Loiro in Rhono. Ker je to ozemlje povezovalo dve pristanišči, je bilo strateško pomembno. O glavnih dejavnostih tega plemena pričajo številni toponimi (imena krajev) v krogu s premerom 30 km okrog današnjega St. Etienna. To dokazujejo tudi imena, kot so ULIECQ (prostor za vleko), VOLVOZ (volovska cesta), VANOSC (nošnja blaga), COLAS(T) (»kolesast«), GENILAC (na ženi preveč!), PAVEZIN (povezava, priključek), NEZEL (NESEL), BOZE (VOZE) in BOZAS (VOZAS(T)) in VALAMS(T) (volovski most).

Dejstvo, da o tem plemenu ni veliko virov, tudi potrjuje, da se je predvsem posvečalo kmetijstvu, prevozom in trgovini, ne pa nasilju in uporom. Zdi se, da tudi ime tega plemena izvira iz besede VELA (VELJA) – v pomenu osebne obveze ob dogovorjeni kupčiji. Ta beseda izvira iz nedoločnika VELJATI- VELAVJI pomeni »tisti, ki so vredni«. Glavna značilnost tega plemena je bila, da so njeni pripadniki držali svojo besedo in da so se za to vselej potrudili.

Razen zgornjih toponimov lahko tam najdemo tudi:

 

 

BARBIEUX

1. izg. kot VARBJE (VRBJE) 2. VRBA – splošno slovansko – 3. »dolina vrb«

BEAUZAC

1. POVZAK 2. POVŽ, PUŽ 3. »polžji kraj«

BIGORRE

1. VIGOR 2. predpona VI in GORRE

BOUČALA

1. BUČALA – dvoglasniška BOVČALA 2. BEČELA, danes ČEBELA – se je do danes ohranil v besedi BUČATI; PČELA, ČEKA – srbsko in hrvaško; PČELA – makedonsko, starocerkveno slovensko in rusko: PČOLA – ukrajinsko; VČELA – češko in slovaško; PSZCZOLA – poljsko

BRIGNALS

1. BRINJALS(T) 2. BRINJE – tudi v srbščini in hrvaščini

ČARNAS

1. ČARNAS(T) – (ČARNAST) 2. narečno ČARN, knjižno ČRN – splošno slovansko

ČAVANOL

1. ČAVANOL 2. ČOLN, ČUN – splošno slovansko; slovensko narečno – ČAV’N, ČOV’N

COUZON / COUZON REKA

1. KOVZON (KUZON) – dvoglasniška oblika KOUZA 2. KOZA – »še-goat« – COUZON na reki COUZON.

CUZIE

1. KUZJE (KOZJOV) 2. KOZA – splošno slovansko

GAUDRAS

1. KAVDRAS(T) – dvoglasniški KAUDRAS(T)- KODRAST 2. KODER – tudi rusko; KUDRA – srbsko in hrvaško, staročeško – »koder« 3. pripona AS(T) ga naredi za »kodrastega«

JANCENAY

1. JANCENAJ 2. narečno JANC – iz JANJEC – JAGNJE

LE PRADAL

1. PRADAL (PREDAL) 2. PREDAL, PREDEL

LUZERNOD

1. LUZERNOD (LUZERNAT) 2 LUSNEC – »LATHREA SQUAMARIA« (»otrobi in mekine«)

MACLAS

1. MAGLAS(T) – ( (MEGLEN) 2. MAGLA, MEGLA – splošno slovansko – 3. »megleno«

MALATRAY

1. MALATRAJ 2. MALA – ednina ženskega spola od MALI, MAL – splošno slovansko – TRAJ iz TRAJATI – tudi srbo-hrvaško; TRATI – staročeško; TRAČ – zg. lužiškosrbsko – »trajati« 3. torej, »kratkotrajno«

MALLIN

1. narečno MALEN 2. knjižno MUN – splošno slovansko – »mlin«

LA CULA

1. KULA 2. KULA – srbo-hrvaško – »stolp, grad«

LA JASSERIE

1. JASERI 2. JASA

LA RAJASSE

1. RAJAS – znova je tukaj francoski določni člen ženskega spola pred očitno ženskim toponimom 2. RAJ – splošno slovansko – »paradiž, eden«; JASSE – JASE – (množina ženskega spola) JASA 3. »nebeška jasa«

LIZERON RIVER

1. LIZERON 2. LESTI – splošno slovansko – »laziti, plaziti se« – prva oseba ednine v sedanjosti: LEZEM

PARC DE PILAT

1. PILAT 2. PILA – splošno slovansko »žaga«

PELINAC

1. PELINK 2. PELIN – splošno slovansko – »Artemisia Absinthium,«

PERUSSEL

1. PERVUSEL 2. PERV- PRVI – tudi srbo-hrvaško, PRVY – češko; PERVYJ – rusko – USSEL. SELO – splošno slovansko 3. torej »prva vas, prva naseljena vas«

RIVAS

1. RIBAS(T) 2. RIBA – splošno slovansko

RIVERIE

1. RIBERI 2. RIBA – splošno slovansko

SENEVAS

1. SENEVAS(T) 2. SENO – splošno slovansko 3. pridevniška pripona tukaj pomeni »poln«

TARTARAS

1. TARTARAS(T) (TRTARAST) 2. TRTA tudi narečno hrvaško – Pridevniška pripona – glej prejšnjo besedo.

TREVAS

1. TRVAS(T) 2. TREVA, TRAVA – splošno slovansko

VIDRIEUX

1. izg. VIDRIJE 2. VIDRA – tudi srbo-hrvaško; VYDRA – rusko in češko « 3. torej »lovišče vider «

VINOY

1. VINOJ 2. VINO – splošno slovansko

YZERON / YZERON reka

     1. IZERON (JIZERNO) 2. JEZER-O – splošno slovansko /.../13

 

 

X

Tretje pleme

Segusjavi

 

Podobno kot velja za Velavijce, tudi ni veliko zgodovinskih virov, ki poročajo o selitvah Segusavijcev potem, ko so ti zapustili svojo severno pradomovino. Če sodimo po njihovem imenu, so se tudi oni ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Pomanjkanja podatkov priča o miroljubnem, podeželskem in poljedelskem prebivalstvu, ki je predvsem gojil žito, ni pa se kaj dosti ukvarjal z govedorejo. Prvi del njihovega imena SIAVI namreč izvira iz nedoločnika SEJATI in ga lahko pogosto srečamo tudi v številnih toponimih, ki se končajo s SIAT.

Segusjavi so naseljevali območje, ki je razpolovilo Soano med Loiro in severnim delom toka Rhone nad Lyonom. Če upoštevamo tamkajšnje številne toponime, ki izvirajo iz kmetijskih orodij, pridemo do nespornega sklepa, da prvi del besede SEGU izvira iz SEKU, kar je narečna množina besede SEKATI. Dokaz za to premeno iz G v K najdemo pri Pliniju, ki to pleme imenuje »SECUSIAVI LIBERI«.14 Drug primer za to pa smo videli v Antoninovem vodiču kot SECUSINA. Iz vsega tega lahko sklepamo, da so Segusjavi obdelovali svoja polja in travnike s koso in srpom, bojevanje z Rimljani pa prepustili svojim sosedom.

 

Za naš namen je zelo zanimivo primerjati:

 

COISIA

1. KVASIA 2. Narečna oblika beseda KOSA – tudi srbo-hrvaška, starocerkveno slovenska, ruska in češka beseda 3. »zemljišče, na katerem redno kosijo«

CUISIAT

1. KUJSJAT 2. narečno od KUJ (TAKOJ) – SIAT – množina od SEJATI 3. »čim prej posejano« – torej »čim se stopi sneg«

ČAREYZIAT

1. ČAREJSJAT 2. ČARA – češko, slovaško in zg. lužiškosrbsko – »črta, brazda«; SJAT – množina od SEJATI 3. torej »posejano v brazdah«

LA RAZA

1. RAZA 2. RAZARA in OZARA – »prekrižane brazde na koncu polja«

MARBOZ

1. MARVIZ(T) (MRVAST) 2. MRVA – tudi srbo-hrvaško in češko; MERVA – rusko

SENOZAN

1. SENOZAN (SENOŽAN) 2. SENO – splošno slovansko –in ŽANJ iz ŽETI – ŽANJEM – prva os. ednine sedanjik – tudi srbo-hrvaško in starocerkveno slovensko; ŽIETI – češko; ŽAT – rusko »15

 

XI
Četrto pleme

Mandubijci

 

Mandubijci so bivali pod gornjim tokom reke Seine. Prav nobeno poročilo ne govori o kakšnem njihovem upiranju proti Rimu. Njihovo ime izvajajo iz DUB, (»dob, hrast«) in torej skupaj s prvo besedico MAN (MANJ) pomeni »mali hrast«.

Izbrani toponimi:

 

BLANOT

1. PLANOT 2. Glej PLANAY spodaj

BOURBILLY

1. BORBILLY 2. BOR – splošno slovansko ; BILLY – BELI – splošno slovansko 3. Torej, »beli borovci«

BUSSY-RABUTIN

1. RABUTIN 2. RABUTATI; RABOVATI – češko ; RABOWAYĆ – poljsko; RABOVAT – narečno rusko – »ropati,, pleniti«

ČARNY

1. ČARNI 2. ČRN; CRN – srbo-hrvaško; ČERNIJ – rusko; ČRNI – češko

DRACY

1. DRACI 2. DRAČJE

GODAN

1. GODAN 2. GODEN; GODAN - srbo-hrvaško – »primeren«; HODNY – češko– »marljiv, dober

JARNOY

1. JARNOJ 2. JAR, JARINA »zgodnja pomladna setev«; JARIJ – staro rusko; JARY – staro češko– »pomladna setev«

MOLOY

1. MOLOJ 2. MOLJ – splošno slovansko 3. torej »od moljev obžrt«

MORVAN

1. MORVAN 2. MRVA – tudi srbo-hrvaško in češko; MERVA – rusko 3. pripona AN označuje pridevniško obliko »senen.«

POULIGNY

1. PULNJI (POLNJI) 2. POL, POLJE – splošno slovansko 3. ker je oblika pridevniška: »posejano«

PLANAY

1. PLANAJ 2. PLANA, PLANINA - tudi srbo-hrvaško, starocerkveno slovensko, makedonsko in bolgarsko; POLONYNA – ukrajinsko; PLONIANA – narečno rusko – »ravnina, neporaščeno zemljišče«

PREGELAN

1. PREŽELAN 2. PREŽATI tudi srbo-hrvaško 3. Pripona AN opisuje mesto, »kjer je človek na preži,« ponavadi zaradi lova.

VOLAY

1.      VOLNAJ 2. VOLNA tudi narečno rusko; VUNA srbo-hrvaško; VLNA – češko

/.../16

 

XII

Peto pleme

Volcje Arekomiki

 

Preden so se razdelili na več skupin in se podali na svoje pretepaško tavanje, so bili Volcje sosedje Bojev v osrednji Evropi. V petem stoletju pr. n. št. so se Volcje preselili, ne vemo pa, ali zaradi prevelikega števila prebivalcev ali zaradi skitskih vdorov.

Pozneje bomo predstavili tudi njihovo podskupino Volkove Tektosage. Njihovi manj bojeviti sorodniki, imenovani Volcje Arekomiki, pa so v četrtem ali tretjem stoletju pr. n. št. poselili desni breg reke Rhone in zaradi njihovega miroljubnega poljedelstva in govedoreje o njih ne slišimo veliko. Rimljani so namreč opisovali zgolj tista ljudstva, ki so se jim uprla, vsa druga pa so pustili izginiti v meglicah nezapisane in nearhivirane zgodovine.

In na prvi pogled bi morala biti takšna tudi usoda Volkov Arekomikov, vendar se je zgodilo drugače. Razen njihovega imena poznamo namreč številne napise in še številnejše toponime, iz katerih si lahko ustvarimo jasnejšo podobo tega vitalnega plemena, ki je obdelovalo zemljo, ki je objemala obrežje, in po veliki reki plulo na morje.

Grobo uho vojaškega pisarja, ki je prvi zapisal njihovo ime, je najbrž še vedno trpelo zaradi tinitusa, ki ga je dobilo od trušča ob ščite udarjajočih sekir in kopij. Njegovo napako je popravilo bolj izurjeno uho spretnega kartografa, ki je narisal Peutingerjevo tabelo in njihovo ime približal temu, kot je zares zvenelo, namreč VOLCJE, kar je istovetno s staro slovensko besedo za volkove. Volcje, ki so živeli ob reki Rhoni, so se imenovali A-REKOM-ICI. Kot pri imenu Garumna tudi tukaj naletimo na orodniško obliko – REKOM. Očitno se je pleme imenovali »Obrečni volcje«.

 

Izbrani toponimi

 

BADET

1. VADET 2. VODA – splošno slovansko 3. »vodnat«

BEZOUCE

1. BEZOVCE 2. BEZEG; BEZEK – kajkavska hrvaščina; BAZAK – narečno srbsko; BEZ – češko – (genus sambucus) 3. Končnica CE je značilna za slovenska krajevna imena – vas z imenom Bezovje je tudi v Sloveniji.

JASSE D’ISNARD

1. JAS 2. JASA, glej LA RAJASSE zgoraj

MAS BADET

1. MAS(T) VADET 2. MOST – splošno slovansko; BADET – VADET iz VODA – splošno slovansko 3. torej »most čez vodo«

MAS DE PIOČ

1. MAS(T) 2. akn. oblika besede MOST – splošno slovansko; PIJOČ – glej PIOČ spodaj 3. »most, pod katerim so pojili govedo«

MEJANES

1. MEJANES(T) 2. MEJA – splošno slovansko

PAZAC

1. PAZAK 2. PAZITI – tudi starocerkveno slovensko in srbo-hrvaško »varovati, stražiti«

REDESSAN

1. REDESAN 2. REDITI

RODILHAN

1. RODILAN 2. RODITI – splošno slovansko 3. zaradi pridevniške končnice -AN pomeni »ploden«

SERNHAC

1. SERNAK (SRNJAK) 2. SRNA tudi starocerkveno slovensko in češko; SERNA – rusko 3. končnica -AK pa srno spremeni v »srnjaka.« /…/17

 

 

1 Jean Markale, The Celts, p. 19

2 Supplement to National Geographic, May 1977, Vol. 151, Št. 5, str. 582A

3 Gwenc’hlan La Scouëzec, Guide de la Bretagne Mystérieuse

4 Keltska plemena v današnji Franciji so se imenovali les Gaulles (GOLI) prav zaradi njihove navade, da so se v boj odpravljali goli.

5 Teh Ambrožicevih prevodov iz knjige nismo objavili, so pa vsekakor povsem prepričljivi in verodostojni. Pri izboru navedkov sem se raje osredotočil na slovenske toponime in avtorjeve opise plemen v Galiji.

6 Kot večina pionirjev se Ambrožic v nekaterih svojih trditvah zmoti, zaradi česar pa njegove druge, pravilne trditve ne izgubijo svoje veljavnosti. Na primer: tudi germanska plemena (grmarji, grmovniki) so namreč bila prvotno naše gore list. Ali pa: ko govori o Slovanih že v časih pred 19. stoletjem, se prav tako moti – bili pa so seveda stari Sloveni. Vendar pa pri tem prevodu tega nisem spreminjal, temveč sem ostal zvest izvirniku.

7 Vseh teh virov nisem vključil v to objavo.

8 Apologeticus XXIV, 7

9 Histories, VIII, 3, 6

10 Roschers Lexicon I, 755

11 V tem navedku sem izpustil še petnajst toponimov, ki jih avtor razloži s slovenščino.

12 Tukaj avtor predstavi tudi 51 toponimov, ki jih ne navajamo zaradi pomanjkanja prostora.

13 Tukaj avtor predstavi tudi 21 toponimov, ki jih ne navajamo zaradi pomanjkanja prostora.

14 4, 18, 32 in 107

15 Tukaj avtor navaja še etimologije 88 toponimov, ki jih nismo vključili v objavo.

16 Tukaj je izpuščeno še šest razlag toponimov.

17 Tukaj sem izpustil še kar 141 avtorjevih etimologij krajevnih imen.

 

 

(SE NADALJUJE)

Izbral in prevedel: Peter Amalietti

 

Iz knjige:

Anthony Ambrozic: Journey Back to the Garumna ; 2000;

Published by Cythera Press, Toronto, Canada, 218 pages.

 

ANTHONY AMBROZIC, kanadski odvetnik (brat kanadskega kardinala Ambrozica) in raziskovalec zgodovine Slovencev / Venetov; avtor dveh knjig na to temo:

Adieu To Brittany: A Transciption Of Venetic Passages And Toponyms (1999);

Journey Back to the Garumna (2000).

 

 

 

english