Lives Journal 10

Davorin Zhunkovich

 

NEGA NASHE ZGODOVINE

(Dvoje chlankov)

 

O NASHIH KRAJEPISNIH IMENIH

 

V »Strazhi« od dne 14. aprila trdi nek M. L., da je »umetna tvorba imena “Maribor” zdaj vendar zhe kakih 60 let stara«.

Chudna trditev iz treh stalishch! – Prvich je vech kakor chudno, da se kdo vsaj pri znanstvenih izvajanjih ne podpishe, ako ima za svojo trditev kake drugim neznane vire ali kako drugache utemeljeno nazorje. Kako mirno bi se sploh nashe javno zhivljenje odigravalo, kadar bi se moral vsaki, kateri drugemu v chasopisih kaj predbacivati hoche, s polnim imenom podpisati, kajti s tem bi javno pokazal, da hoche svoje mnenje tudi osebno zastopati ali zagovarjati. To bi moral pri nas tudi vsak urednik tirjati! Koliko spake in neutemeljene razdrazhenosti, kakor nesloge bi se pri nas s tem odstranilo! Koliko znanstvenih kritik bi bilo resnejshih, ako bi uredniki ne pustili poshteno delajochih ljudi anonimno blatiti, ali ako bi zhe nash tiskovni zakon odlochno tirjal: podpishi se, kar imash javnosti rechi, ako sploh iz dobrega namena in preprichanja pishesh.

 

Drugich: kje je za to dokaz, da se je ime »Maribor« she le pred 60 leti objavilo?

Pozna oni M. L. vse listine? Gotovo ne on in ne mi! – Kot protidokaz naj omenim samo naslednje. Trdilo se je, posebno iz nam neprijazne strani, da je ime »Ormozh« she le v 18. stoletju nastalo, in da je prvotno ime bilo nemshkega izvora (»Friedau«). Zahn (»Ortsnamenbuch«) pravi pri chlanku »Friedau«, da je to ime she le nastalo povodom mira (»Friede«) med cesarjem Miroslavom in kraljem Matjazhem (l. 1490). To pa tudi ni res, ker na istem mestu navaja Zahn listino iz l. 1331, katera zhe pishe »Fridowe«. Listina iz 1. 1315 zhe pa tudi slichno pishe »Holrmues«. In »Friedau« se tudi ni po 1. 1490 dosledno pisalo, ker smo nashli nagrobni kamen iz 1. 1504, katerega pa Zahn sploh ne pozna ali vsaj ne omeni, z napisom »Ormosd«. Che toraj vse ali razlichne vire poznamo, izgleda to vse takoj drugache. In poznamo zhe vse vire za ime »Maribor«?! – Gotovo ne! – Zdaj ko smo zacheli sami po starih listinah in kronikah brskati, ker ne verjameno vech nemshkim izvajanjem, pride z vsakim dnem tem ochitneje ohola vseponemchevalna taktika nashih politichnih nasprotnikov na dan. Treba je toraj skrajne previdnosti, prej ko se kaj odlochno ali odlochilno izgovori.

Tretjich: posebno chudno je, da M. L. pishe : »kratkomalo uvesti za nemshki izraz kako slovensko ime, ki she vechkrat nima ne zgodovinske podlage, ne ljudskega chuta, ne bo imena tako kmalu utrdilo.« –  S tem se toraj reche: ne zachnimo, kakor prej Nemci, slovenskih imen iz nemshkih kovati; nashe ljudstvo ima bolj chut za nemchurska imena! – Gospod M. L., tu ste popolnoma na krivem potu, in za to samo en dokaz ad hoc.

Jaz sem pred desetimi leti pisal, da je slovensko ime za »Spielfeld« – »Shpilje«. Takrat, v dobi hudega nemshkega nasilstva, nisem s tem zachasno nich dosegel; danes se pa zhe to ime rabi, kolikor znano, v obche, toraj tudi pri ljudstvu, ker sluti v tem imenu she kako nepretrgano tradicijo, in ker so tam res »shpilje« (dupline).

Objavil sem zhe tudi, da, ako bi bil »Maribor« kaka prestava nemshkega »Marburg«, potem bi bil iz tega postal gotovo »Margrad«. Che pa ljudstvo »Marpruk« pravi (navadno izgovarja »Marpuk«), je to popolnoma naravno, ker je imelo prej sploh redko prilozhnost slovensko ime slishati.

Ako toraj ljudstvo na znanstveni podlagi pouchimo, naj krajevna imena zgodovinsko pravilno rabi, ne sme to she nikogar k temu zapeljati, da Nemcem vodo na njihov mlin goni, ter reche: ne pachite nemshkih krajepisnih imen! –

Pritrdimo radi, da se je kaj takega zhe zgodilo, pa proti temu smo se tudi kar z znanstvenim orozhjem vpostavili. N. pr. je nek posebno duhovit Slovenec, menda je to she le od vseh svetnikov 1. 1918 –, v Ljubljani iztuhtal in kar uradno izgovoril, da se ima »Sternthal« za vekovechne chase »Strnishche« imenovati. Ker strnishcha sploh na tamoshnji jako prodnati zemlji ni, kajti tam komaj nekaj trave za ovchjo pasho zraste, pravijo tej krajini dalje »Prelogi«, kakor poprej; iz »Sirnishcha« je pa ljudski dovtip »Stranishche« napravil. Tako se mashchuje ljudstvo, ako se mu kaj nenaravnega vsiluje!

Ali bi to tudi bilo pachenje nemshkega imena, ako bi ime »Samoschegg« pravilno imenovali in pisali kot »Zamoshchek«, t. j. mali zamek (zamok) ali gradich, kar tudi je. Povejte enkrat ljudstvu jezikovno pravilno ime, in takoj ga bo prevzelo, ker opravicheno etimologijo takoj razumi.

In zakaj ni misliti, da bi korenina »mar« pri »Maribor«, kakor pri »Marbregu« ne bila ista? Zakaj ishche kdo siloma tam »Marienberg« (Marijin vrh), ko ni tam, vsaj kolikor je meni znano, cerkev sv. Mariji temvech sv. Mihu posvechena? Je to kak dokaz? Kdo dokazhe, da je »Kremberg» nemshka in tudi slovenska spakedranka? Prvotno ime je res slovenski »krem«, t. j. trdnjavica, in so Nemci samo she »Berg« dodali, ako zhe Slovenci sami niso zhe »Krembreg« rekli. Moralo bi se toraj danes pisati »Sv. Ana na Kremu«, kajti vsa krajevna imena, kakor: Kremen, Kremenec, Kremnica, Kremzha, Kreml, Krim itd. so staroslovanskega povoda in je v tem oziru vsa dalnja polemika odvech.

Mi vemo, da so prvotna imena nashih krajev po Nemcih skoro vseskozi popachena; mi nochemo toraj nich druzega, kakor znanstvenim potom onim imenom zopet staro obliko priboriti ali jih vnoviti; za to je zdaj vendar enkrat ugodna doba prishla in pri tem prepotrebnem kulturnem zgodovinskem delu si pa vendar ne bomo zacheli drug drugemu nog podstavljati.

 

(prva objava: Mariborski delavec /Politichen list/, 7. maja 1919; shtev. 102, str. 1-2)

 

 

SLOVENSKA VOJNA ZGODOVINA

 

(Uvod)

Ko sem obiskoval 1. 1888. gimnazijo v Mariboru, so nam takratni profesorji, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev, pripovedovali, da so Slovenci edini narod, ki ne pozna nikake lastne zgodovine, kajti vsa njegova preteklost se je s chasom pozgubila. Chudili smo se sicer tej ugotovitvi, da obstajajo posamezni narodi brez zgodovinskih spominov, chemur smo pa morali takrat verjeti, kajti nismo she poznali nikakih protidokazov; in ker so tudi slovenski profesorji isto zatrjevali, smo se konchno res vzhiveli v to mishljenje. Nekdanja usmerjenost strogo nemshkih nazorov v Avstro-Ogrski je bila prav sistematichno temu prilagojena, da smo morali v to zacheti verjeti, zlasti, ker se je vedno nashel kak posebno nacijonalno usmerjen profesor, kateri nam je vtepal v glavo she ono posebno noto, da je vse, kar mislijo Slovenci, zgolj domishljija takratnega voditelja Slovencev Bleiweisa iz 1. 1848., in s tem so zhe odpadli tudi vsi dokazi v tem smislu. Ako pa hochemo resno o tem misliti brez vsakega shaljivega priveska onega mrachnega opisa nashe zgodovine, potem pridemo res na ono stalishche, da nimajo Slovenci kljub svoji drzhavni prosvetni upravi she danes nikake vzorne, da ne rechemo porabne sholske knjige za svojo zgodovino, i. s. ne za ljudske shole in tudi ne za srednje ali celo za akademske kroge, kajti to, kar v tem smislu poznamo, je le klavrna karikatura, kateri ne more nihche priznati resnosti. Nashi bratje Hrvati in Srbi so s tem popolnoma zadovoljni, ako zaostaja zgodovinska veda pri Slovencih na kraju neke zakrknjene omike, kajti ona zgodovina, ki se je konchno pojavila v Jugoslaviji, in katero so spisali dr. Anton Melik in Janko Orozhen, ter je stopila v uradno veljavo 1. 1928., she vedno ni prinesla kake temeljite orientacije v javnost, ki bi lahko izprichala to nasho vojno zgodovino, kakor je bila zhe znana 1. 1836. 

L. 1928. je sicer zhe avstrijski profesor Avgust Jaksch v Celovcu v tem smislu sodeloval, ko je objavil I. zvezek svoje zgodovine Koroshke in tam opisal pradobo Slovencev kot Vendov iz 1. 508., toda pri tem je previdno poslal v ospredje Obre in kot pradobne prebivalce oznachil »Skite«, dasi vsi Slovenci vedo, da so kot »Skite« oznachevali le one predhodnike, ki so kochovali in vobche bili brez stalnega selishcha, katere so pa svoj chas vodili »varuhi«, kakor so imenovali njihove zashchitnike ali »jerobe«. Ravno koroshki letopisec Megiser je pa eden izmed onih, ki jih kot take v svoji zgodovini »Annales Carinthae« zaporedoma kar tridesetkrat chasoslovno na­ shteva. Tu najde oni, ki se je do sedaj z zgodovino Jugoslavije samo povprechno pechal, zhe tudi mesto, kjer se navaja slovenski vojvoda Vojnimir iz 1. 795., kateri je Karola Velikega krepko podpiral v boju zoper Ogre, in ravno radi tega ne sme nihche vech she nadalje govoriti o kaki zgodovinski zanemarjenosti slovenske zgodovine, chetudi za enkrat javno she ne poznamo vseh tajnosti nashe preteklosti.

Sicer pa nashteva H. Arnshelm (Leipzig 1701) v knjigi: »Das historische Labyrinth der Zeit« she sedem virov stare koroshke zgodovine, katerih pa Jaksch tudi ni pritegnil, kar bi se pa pri opisu kake dezhele ne smelo prezreti.

Toda ravno glede nashe zgodovine vemo, da so se »skitski« vpadi v nashe kraje vrshili v razlichnih dobah in sicer enkrat in mogoche zhe opetovano v starem veku. Kajti mi vemo, iz drugih virov, da je n. pr. vpadel Radegast v nashe kraje 1. 400. in 1. 564. zopet, ochividno radi preobljudenosti izvestnih krajev, in istotako 1. 763., ko se je nek slovenski rod naselil blizu Chrnega morja tik reke Aterne. Razen tega vemo, da so prishli Goti iz Scitije zhe 1. 357. na Balkan, o katerih je bilo dobro znano, da so vsi samo slovensko govorili.

Pri vsem tem je pa treba v prvi vrsti omeniti, da je bila zasluga Cheha Venceslava Jurja Dunderja, da je dal zhe 1. 1836. na Dunaju v »Slovanski knjigarnici« J. Venedikta tiskati Kachićevo knjigo: »Razgovor ugodni Národa Slovinskoga« v hrvashchini, k chemu je pa Kachić zhe 1. 1759. napisal »Uvod«. Toda Slovenci so na to knjigo popolnoma pozabili in niti niso zvedeli, da je tam Kachić zhe navedel vseh 50 slovenskih kraljev od Kr. rojstva, kar je smatrati konchno kot nekak skrajno patologichen dokaz, kako vihrasta in povrshna lahko postane celokupna zgodovina naroda, ako je zablodil v neko zgodovinsko muzhavo.

Ta dogodek je zhalosten in nas le she bolj opominja na to, da je nega nashe zgodovine v prihodnjosti she vse bolj potrebna, sicer se v nadaljnjih 18. stoletjih zopet lahko zgodi, da se nam nasha zgodovina zgubi, kar naj naslednji dogodek tudi potrdi.

V vojni dobi sem prishel iz Rusije na kratek odmor v Lwow, ter sem v tem chasu obiskal vse tamoshnje antikvarje, pri katerih sem iskal razne stare slavistichne knjige. Tam sem sluchajno nashel neko zhe izlocheno knjigo Dunderjeve izdaje, katero sem si takoj kupil, kajti shele v tem trenutku sem dobil prvo znanje, da je taka knjiga sploh kdaj izshla. Danes se moram tem bolj chuditi, da sem skoz vech desetletij to prezrl in pri tej prilozhnosti shele zvedel, kako kruto so me moji profesorji na gimnaziji varali. (Dunderjeve knjige imam jaz en izvod in dva vseuchilishchna knjizhnica v Pragi; da bi jo imeli she kje drugod ne vem, v Zagrebu kakor Beogradu je baje tudi nimajo in v Ljubljani tudi ne.) Seveda mi je pa bilo znano ono izredno delo domachega zgodovinarja Fr. Kosa (Ljubljana 1911): »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku.« – Toda tudi v tej knjigi je oznachena dokaj chudna trditev (v »Uvodu«), da bo menda ta ali oni trdil, da bi se slichne izjave v slovenskem jeziku, sploh v tisku ne razshirjale, iz chesar je razvidno, da se take izjave pri nas zhe legendarno ponavljajo, na kar je pisatelj pa tudi pikro odgovoril, kajti vsak narod mora imeti vsaj toliko zhivljenjske mochi, da ga konchno preteklost strezne in da pozna vse zgodovinske dogodke. Zlasti za nas je to v dvojni meri potrebno, ko vendar poznamo nasho kulturno-zgodovinsko smer, ker prednjachimo v tem vsaj drugim narodom.

Zhe 1. 1919. smo spoznali, da se tu namerava uveljavljati nekako podtalno podkopavanje, ki bi naj javnosti pokazalo, da med tremi brati nismo iste vrste. Kajti kar po zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov se je brzo pokazalo, da se mi, kot najkulturnejshi izmed vseh, ne smatramo kot prvovrstni, ker se je zachelo brzo nekako medsebojno zbadanje. Za to je baje dal povod skrajno jetichen prvi prosvetni minister Gregor Zherjav, ki je tudi osnoval neko nacijonalistichno akademsko mladino pod imenom »Orjuna«, hotech dokazati da:

 

a) Slovenci niso nikak narod za se;

b) Slovenci sploh nimajo svojega jezika;

c) Slovenci nimajo nikake lastne zgodovine.

 

V isti rog kakor Zherjav je potem trobil tudi njegov naslednik Svetozar Pribichević, dasi se je tudi temu protivilo obilo treznega razumnishtva v Sloveniji, vendar ni bilo mogoche brzo vseh onih patologichnih elementov ugotoviti, ki so se v ono lokavo zablodo zajedli zgolj iz gole zavisti in da bi nas Slovence pred shirnim svetom do skrajnega ponizhali.

Toda to je bilo vse lahko z eno potezo odstraniti, kajti v stari Avstriji ni nad 600 let nihche dvomil, da smo Slovenci narod za se in da govorimo svoj jezik (tudi v parlamentu), ter da imamo tudi svojo zgodovino, in to zhe poznamo od Kr. rojstva.

Ali bi bila danes sploh mogocha kaka Jugoslavija brez Slovencev? Kajti 1. 1919. so se trije narodi zedinili, da tvorijo skupnost nove drzhave. Nikakor ni treba posnemati tu Chehov in Slovakov, kateri se tudi skozi stoletja niso hoteli sporazumeti, da so rodni bratje, dokler ni bilo za to spoznanje zhe prepozno.

Glede nashe pristne zgodovine pa vemo danes naslednje. Kot prvega nashega zgodovinarja moramo danes smatrati Hrvata fran­chishkana Andrija Kachića, rojenega 1. 1704. v dalmatinskem mestu Makarski. Ko je bil she ljudskosholski mladich, je prishel v Zaostroshki samostan in ker je po prestanem novicijatu chutil, da bo tu lahko na razlichnih podrochjih koristil Slovanom, so ga njegovi predstavniki poslali takoj v Budimpeshto, da tam shtudira teologijo in filozofijo.

Po konchanih akademskih shtudijah se je posebno poglobil v zgodovinsko vedo, se vrnil v domovino ter se podal potem v Benetke. Tu je dovrshil she vse zadnje izpite ter se zopet vrnil v Zaostrovski samostan, kjer so ga takoj nastavili za uchitelja teologije in filozofije in kjer je potem ostal do 1. 1736. Ko se je pa ustanovila v Shibeniku bogoslovna fakulteta in potem tam osredotochila franchishkanska provincija, je bil takoj tja pozvan kot izreden znanstveni delavec na polju zgodovinskih ved.

V dobi od 1. 1750 – 1758 se odigrava pri Kachiću najznamenitejshe udejstvovanje njegovega zhivljenja. Takrat se je podal na raziskovanje Bosne in Hercegovine, katero je bilo pozneje temeljite vrednosti za vse njegovo delovanje. Tukaj je povsod zbiral v samostanih kakor zhupnishchih vsake vrste spise, karte, dukale (uradne liste dozhev), diplome, svedochbe in drugo, da vknjizhi, kar je zanimivega za hrvatski narod ali vsaj she lahko postane vazhno. Takrat si je tudi napravil izpise iz vseh latinskih, italijanskih in hrvashkih letopisov in pri tem tudi ni zamudil sprashevati starejshe ljudi, duhovnike in vsake vrste razumnishtvo o tem, kar se mu je zdelo vredno zabelezhbe, kajti on je takoj chutil, da se vse ono, kar ni v knjigah natisnjeno, lahko zopet zgubi ali pa na to sploh pozabi, nasprotno pa tiskana knjiga roma od enega do drugega, in che se tudi tu ali tam zgubi se zopet kje drugod pojavi. Njegovo vesoljno stremljenje je torej bilo, da se vse, kar se she danes da dokazati, dokazhe v uknjizheni obliki, kajti ravno zhalostna zgodovina Slovencev nam je zgovorna pricha, kako se zgodi narodu, ki se ni nikdar brigal za svojo zgodovino, da bi jo bil pismeno izprichal s posebnimi listinami.

Radi tega se je kar tukaj na mestu pokazalo, da nima menda noben narod tako natanchno pisane zgodovine in izpiskov kakor ravno hrvashki, kajti Kachić je najbrzh zhe 1. 1759. svoje glavno delo zakljuchil, ker je v tem letu izshla zhe druga izdaja. Prva je morala iziti zhe 1. 1756. v Benetkah, dasi nimamo vech za to izdajo nikakih dvojnic.

In pri vsem tem je vse ono, kar je tukaj nanizal tako urejeno, da nikjer ne moremo ugotoviti kake izmishljotine ali pravljice, kajti tudi tam, kjer ugotovimo zachetkom kaj nedokazanega, sledi obichajno she kako dopolnilo. Zatorej tudi zhe tukaj lahko preprichevalno trdimo, da je vse ono, kar je v teh knjigah zabelezheno, obenem tudi last vsega kulturnega sveta ali she pa lahko postane, kajti prihodnja doba bo she vse pregledala in vse ono dopolnila, kar bi bilo she dopolnitve potrebno.

Kachić je umrl 1. 1760. in sicer v prav oni dobi, ko je zachela prej tako cvetocha dubrovnishka slovesnost propadati, na kar je takoj nastopil Kachich in pri tem izrazil naslednja temeljna nachela:

a) da je glede vseh onih narodnih pesmi, ki so v narodu znane zhe od najstarejshih chasov, ugotovil njihovo zgodovinsko tochnost glede starosti, vojnih dogodkov in osebnosti po letnicah;

b) da poda narodu zgodovino pristnih dogodkov vseh Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, kateri preprichevalno dokazujejo resnico in v nobenem oziru kakega sanjarstva ali bujne prenapetosti;

c) da morajo biti vsa imena one junashke dobe za vse chase narodu ohranjena.

 

Kolikokrat je Kachićeva knjiga zhe izshla do danes, she ni tochno ugotovljeno, kajti izven izdaj v Benetkah in Dunderjeve izdaje na Dunaju je baje tudi izshla 1. 1809. v Budimpeshti, pri chemur pa hrva­shkih izdaj sploh ne omenimo.

O pravih opustnih grehih in zavestnih potvorbah nashe domache zgodovine je pa mogoche danes vobche samo she naslednje izgovoriti:

Glavni krivec, da je do tega sploh kdaj prishlo, je vsekakor nash slovenski pesnik Simon Jenko, kateri je bil telesno zelo shibke narave in se je imel vedno boriti s tezhko bedo ter je radi tega zhe umrl komaj 39 let star (1835 – 1869).

Moramo smatrati kot najbolj tragichno ono pesnitev o »slovenski zgodovini«, katera je vobche znana in v vseh zbirkah njegovih pesmi na pretek razshirjena. Ona se glasi:

 

»Slovenska zgodovina«

 

Bridka zhalost me preshine

Pri spominu domovine

Vsemu svetu nepoznane,

Od nikogar sposhtovane.

 

V zlatih chrkah v zgodovini

Se beró narodov chini,

Le od nashega ni glasa,

S prejshnjega, ne zdanj'ga chasa.

 

Kdo spominja se nekdanjih

V revni zemlji pokopanih?

Tiho bori vnuk koraka

Chez grob borega ochaka.

 

In ko ura nam odbije,

Chrna zemlja nas pokrije,

Kdo bo te po nas poprashal,

Kdo se z nami bo ponashal?

 

Kako rod za rodom gine,

To povest je domovine

vsemu svetu nepoznane,

od nikogar sposhtovane. –

 

Kot nekakega sorodnega »skovika« moramo smatrati tudi knjizhnicharja ljubljanske licejske knjizhnice dr. Jozheta Glonarja, kateri se je zlasti javno spodtikal nad mojo knjigo: »Slovani kot evropski pranarod«, ker sem tam baje brez vsake zasluge in tradicije povelicheval Slovane in na to nekako slichno odgovarjal: »Mi nismo bili nikdar nich, in tudi danes nismo nich in tudi v bodoche ne bomo nich, ker se v tej smeri ne bo nikdar kaj spremenilo!«

To skrajno zanichljivo preziranje nashe zgodovine je pa bash odkrila vojna zgodovina Slovencev, kajti ravno ta je jasno dokazala, da ima vsak narod v svoji zgodovinski dobi mnogo tuzhnih dni pa istotako tudi mnogo veselih. Nashe osvobojenje izpod tujega jarma 1. 1919. po vojnem polomu avstro-ogrske drzhave ne bo nih­che v bodoche smatral kot nekako narodno nesrecho, s tem pa se je tudi Jenkovo kakor tudi Glonarjevo jadno vedezhevanje spremenilo v chisto veselje. V izvestnih dobah se chesto vsaka zgodovina ponavlja in je tu treba samo na dejstvo opozoriti, kako se je starim Vendom v dobi nemshkega viteshkega reda okoli 1. 1230. godilo, ko je bilo zakonito dolocheno, da se ne sme vendska sluzhkinja posluzhevati nemshchine, drugache je pa morala plachati globo 3 marke, in che je na to katera pobegnila, jo je smel gospodar na prvem skednju, kjer jo je zalotil, na eno uho pribiti.

Sedemsto let pozneje so pa prishli vsi oni zatirani Vendi zopet v svojo poljsko domovino nazaj, kajti tudi zgodovina narodov se po neki tajni vrsti vedno ponavlja in velja isto tudi za nas Slovence, dasi nismo v vsej zgodovinski dobi nikdar kakih slichnih dejstev dozhiveli. Tudi v chasu turshkih navalov smo stali precej ob strani, dochim so balkanski Slovani to vse drugache obchutili. Isto velja tudi za rimsko dobo. Rimljani so se pri svojih pohodih obichajno drzhali le glavnih cest, torej Celja, Ljubljane in Ptuja, kajti tezhko oborozheni rimski vojak ni bil sposoben za plezanje po skalovju v nashih hribovitih pokrajinah. Isto velja tudi glede Obrov, s katerimi smo imeli ochividno precej stikov saj do onih dob, ko so Huni izgubili svojo premoch. Bili smo sluchajno tudi z Goti v zvezi in tuintam tudi z Nemci, kateri so se pa Slovanov in zlasti Slovencev namenoma izogibali, toda o kakih vechjih bitkah nam tudi ne ve nasha zgodovina nichesar povedati.

 

Opomba. — Tukaj je umestno, da se nashi javnosti pove, da ne obstoja med pisateljem in slovensko akademijo nikaka zveza, kajti ta tekom poldrugega leta she ni objavila niti ene chrke glede nashe stare zgodovine.

Ta moj spis je popolnoma samostalen in neodvisen od katerega koli si bodi tujega vpliva.

 

(iz publikacije: Slovenska vojna zgodovina od Kr. rojstva do leta 1443; Maribor, 1939)

 

 

 

DAVORIN ZHUNKOVICH (tudi /Martin/ Schunkovitsch, Shunkovich, Zhunkovich, Zunkovic; 1858, Pódlozhe pri Ptuju – 1940, Ptuj), slovenski chastnik, pisatelj, publicist, zgodovinar, jezikoslovec. Po gimnaziji (Maribor, Celje) in vojashkem roku konchal pehotno kadetnico v Innsbrucku (1882), kot chastnik A-O vojske na Moravskem, v Shleziji, Mostarju, na Dunaju itd. S prvo zheno (Ana Trautmann iz Olomouca, 18 let mlajsha) imel pet otrok; po njeni smrti (1926) se znova porochil (Josipina Gregorec, r. Starich). Leta 1911 upokojen (vzrok »zhivchna izchrpanost« in panslovanstvo). Ob izbruhu vojne reaktiviran, na vzhodni fronti (Galicija) obtozhen nemarnosti, degradiran in obsojen na jecho, nato oproshchen (vrnjen chin); maja 1918 z A-O vojsko v Chrni gori, kot podpolkovnik imenovan za poveljnika Podgorice. Po vojni chastnik v vojski SHS, premeshchen v Nish; 1921 na lastno zheljo upokojen, nato v Mariboru vech let honorarni knjizhnichar v Shtudijski knjizhnici, ki jo je vzorno uredil.

Uchitelja v gimnaziji, polihistorja Josip Shuman in Davorin Trstenjak, sta mu pobudila zanimanje za jezikoslovje, toponimijo in arheologijo z vidika teze o avtohtonosti Slovanov; njihove sledove je etimoloshko odkrival do ledene dobe ter jih istovetil z Etrushchani (slovensko bral njihove zapise kot tudi »germanske« rune), Kelti, Baski, Goti, Vandali, Veneti, Fenichani. Vechinoma je pisal v nemshchini (poleg znanstvene glavnine nekaj leposlovja), pa tudi v slovenshchini, cheshchini, srbshchini. Po Bohorichu, Vodniku, Matevzhu Ravnikarju Pozhénchanu in Davorinu Trstenjaku je utemeljitelj slovenskega avtohtonizma in venetologije. Njegovo pisanje je pozitivno odmevalo pri Nemcih in Chehih, grobo pa so ga kritizirali nekateri Slovenci (z izjemo Henrika Tume); zlasti obsezhno ga je napadel Jozha Glonar.

Zhunkovich je objavil vech eruditskih knjig, poglavitna je Die Slaven, ein Urvolk Europas (Slovani, praljudstvo Evrope), tedaj bestseller (Dunaj, 1911 shesta izdaja), izdajal je list Staroslovan (v nem.), shtevilni krajshi spisi so razsuti po periodiki. Od 1909 je sodeloval z Ivanom Topolovshkom, ki je lingvistichno (v smislu jezikovne monogeneze, deloma podobno kot nekaj pozneje ital. lingvist Alfredo Trombetti) poglabljal njegove smernice, in s hrv. generalom Markom Crljenom (Markus von Czerlien), avtorjem knjige Auf slavischen Spuren (Na slovanskih sledovih, 1914; zadnja izd. 2014); njihov mecen je bil grof Johann von Harrach (cheshkega porekla).

Zhunkovich je tukaj predstavljen s krajshima (slovenskima) chlankoma, ki pa vseeno nakazujeta njegovo idejno jedro: toponomastika z etimologijo in vojashko-ekonomsko ozadje zgodovine. Drugi spis je tako rekoch testamentaren (tik pred 2. sv. v.): zavzemanje za aktivno slovenstvo, zavrachanje (Jenkove) malodushnosti; tukaj le uvod, ostali del je po Andriji Kachichu-Mioshichu povzeto poglavje zgodovine Balkana (od Kr. r. do smrti bos. kralja Tvrtka 1443). Zhunkovich, sledech starim piscem, z imenom Slovenci zajema tudi druge (danashnje) etnije. Za skupni naslov obeh chlankov je vzeta sintagma iz drugega.

 

Izbor in opomba Ivo Antich

 

 

english