Lives Journal 10

Davorin Žunkovič 

 

NEGA NAŠE ZGODOVINE

(Dvoje člankov)

 

O NAŠIH KRAJEPISNIH IMENIH

 

V »Straži« od dne 14. aprila trdi nek M. L., da je »umetna tvorba imena “Maribor” zdaj vendar že kakih 60 let stara«.

Čudna trditev iz treh stališč! – Prvič je več kakor čudno, da se kdo vsaj pri znanstvenih izvajanjih ne podpiše, ako ima za svojo trditev kake drugim neznane vire ali kako drugače utemeljeno nazorje. Kako mirno bi se sploh naše javno življenje odigravalo, kadar bi se moral vsaki, kateri drugemu v časopisih kaj predbacivati hoče, s polnim imenom podpisati, kajti s tem bi javno pokazal, da hoče svoje mnenje tudi osebno zastopati ali zagovarjati. To bi moral pri nas tudi vsak urednik tirjati! Koliko spake in neutemeljene razdraženosti, kakor nesloge bi se pri nas s tem odstranilo! Koliko znanstvenih kritik bi bilo resnejših, ako bi uredniki ne pustili pošteno delajočih ljudi anonimno blatiti, ali ako bi že naš tiskovni zakon odločno tirjal: podpiši se, kar imaš javnosti reči, ako sploh iz dobrega namena in prepričanja pišeš.

 

Drugič: kje je za to dokaz, da se je ime »Maribor« še le pred 60 leti objavilo?

Pozna oni M. L. vse listine? Gotovo ne on in ne mi! – Kot protidokaz naj omenim samo naslednje. Trdilo se je, posebno iz nam neprijazne strani, da je ime »Ormož« še le v 18. stoletju nastalo, in da je prvotno ime bilo nemškega izvora (»Friedau«). Zahn (»Ortsnamenbuch«) pravi pri članku »Friedau«, da je to ime še le nastalo povodom mira (»Friede«) med cesarjem Miroslavom in kraljem Matjažem (l. 1490). To pa tudi ni res, ker na istem mestu navaja Zahn listino iz l. 1331, katera že piše »Fridowe«. Listina iz 1. 1315 že pa tudi slično piše »Holrmues«. In »Friedau« se tudi ni po 1. 1490 dosledno pisalo, ker smo našli nagrobni kamen iz 1. 1504, katerega pa Zahn sploh ne pozna ali vsaj ne omeni, z napisom »Ormosd«. Če toraj vse ali različne vire poznamo, izgleda to vse takoj drugače. In poznamo že vse vire za ime »Maribor«?! – Gotovo ne! – Zdaj ko smo začeli sami po starih listinah in kronikah brskati, ker ne verjameno več nemškim izvajanjem, pride z vsakim dnem tem očitneje ohola vseponemčevalna taktika naših političnih nasprotnikov na dan. Treba je toraj skrajne previdnosti, prej ko se kaj odločno ali odločilno izgovori.

Tretjič: posebno čudno je, da M. L. piše : »kratkomalo uvesti za nemški izraz kako slovensko ime, ki še večkrat nima ne zgodovinske podlage, ne ljudskega čuta, ne bo imena tako kmalu utrdilo.« – S tem se toraj reče: ne začnimo, kakor prej Nemci, slovenskih imen iz nemških kovati; naše ljudstvo ima bolj čut za nemčurska imena! – Gospod M. L., tu ste popolnoma na krivem potu, in za to samo en dokaz ad hoc.

Jaz sem pred desetimi leti pisal, da je slovensko ime za »Spielfeld« – »Špilje«. Takrat, v dobi hudega nemškega nasilstva, nisem s tem začasno nič dosegel; danes se pa že to ime rabi, kolikor znano, v obče, toraj tudi pri ljudstvu, ker sluti v tem imenu še kako nepretrgano tradicijo, in ker so tam res »špilje« (dupline).

Objavil sem že tudi, da, ako bi bil »Maribor« kaka prestava nemškega »Marburg«, potem bi bil iz tega postal gotovo »Margrad«. Če pa ljudstvo »Marpruk« pravi (navadno izgovarja »Marpuk«), je to popolnoma naravno, ker je imelo prej sploh redko priložnost slovensko ime slišati.

Ako toraj ljudstvo na znanstveni podlagi poučimo, naj krajevna imena zgodovinsko pravilno rabi, ne sme to še nikogar k temu zapeljati, da Nemcem vodo na njihov mlin goni, ter reče: ne pačite nemških krajepisnih imen! –

Pritrdimo radi, da se je kaj takega že zgodilo, pa proti temu smo se tudi kar z znanstvenim orožjem vpostavili. N. pr. je nek posebno duhovit Slovenec, menda je to še le od vseh svetnikov 1. 1918 –, v Ljubljani iztuhtal in kar uradno izgovoril, da se ima »Sternthal« za vekovečne čase »Strnišče« imenovati. Ker strnišča sploh na tamošnji jako prodnati zemlji ni, kajti tam komaj nekaj trave za ovčjo pašo zraste, pravijo tej krajini dalje »Prelogi«, kakor poprej; iz »Sirnišča« je pa ljudski dovtip »Stranišče« napravil. Tako se maščuje ljudstvo, ako se mu kaj nenaravnega vsiluje!

Ali bi to tudi bilo pačenje nemškega imena, ako bi ime »Samoschegg« pravilno imenovali in pisali kot »Zamošček«, t. j. mali zamek (zamok) ali gradič, kar tudi je. Povejte enkrat ljudstvu jezikovno pravilno ime, in takoj ga bo prevzelo, ker opravičeno etimologijo takoj razumi.

In zakaj ni misliti, da bi korenina »mar« pri »Maribor«, kakor pri »Marbregu« ne bila ista? Zakaj išče kdo siloma tam »Marienberg« (Marijin vrh), ko ni tam, vsaj kolikor je meni znano, cerkev sv. Mariji temveč sv. Mihu posvečena? Je to kak dokaz? Kdo dokaže, da je »Kremberg» nemška in tudi slovenska spakedranka? Prvotno ime je res slovenski »krem«, t. j. trdnjavica, in so Nemci samo še »Berg« dodali, ako že Slovenci sami niso že »Krembreg« rekli. Moralo bi se toraj danes pisati »Sv. Ana na Kremu«, kajti vsa krajevna imena, kakor: Kremen, Kremenec, Kremnica, Kremža, Kreml, Krim itd. so staroslovanskega povoda in je v tem oziru vsa dalnja polemika odveč.

Mi vemo, da so prvotna imena naših krajev po Nemcih skoro vseskozi popačena; mi nočemo toraj nič druzega, kakor znanstvenim potom onim imenom zopet staro obliko priboriti ali jih vnoviti; za to je zdaj vendar enkrat ugodna doba prišla in pri tem prepotrebnem kulturnem zgodovinskem delu si pa vendar ne bomo začeli drug drugemu nog podstavljati.

 

(prva objava: Mariborski delavec /Političen list/, 7. maja 1919; štev. 102, str. 1-2)

 

 

SLOVENSKA VOJNA ZGODOVINA

 

(Uvod)

Ko sem obiskoval 1. 1888. gimnazijo v Mariboru, so nam takratni profesorji, med katerimi je bilo tudi nekaj Slovencev, pripovedovali, da so Slovenci edini narod, ki ne pozna nikake lastne zgodovine, kajti vsa njegova preteklost se je s časom pozgubila. Čudili smo se sicer tej ugotovitvi, da obstajajo posamezni narodi brez zgodovinskih spominov, čemur smo pa morali takrat verjeti, kajti nismo še poznali nikakih protidokazov; in ker so tudi slovenski profesorji isto zatrjevali, smo se končno res vživeli v to mišljenje. Nekdanja usmerjenost strogo nemških nazorov v Avstro-Ogrski je bila prav sistematično temu prilagojena, da smo morali v to začeti verjeti, zlasti, ker se je vedno našel kak posebno nacijonalno usmerjen profesor, kateri nam je vtepal v glavo še ono posebno noto, da je vse, kar mislijo Slovenci, zgolj domišljija takratnega voditelja Slovencev Bleiweisa iz 1. 1848., in s tem so že odpadli tudi vsi dokazi v tem smislu. Ako pa hočemo resno o tem misliti brez vsakega šaljivega priveska onega mračnega opisa naše zgodovine, potem pridemo res na ono stališče, da nimajo Slovenci kljub svoji državni prosvetni upravi še danes nikake vzorne, da ne rečemo porabne šolske knjige za svojo zgodovino, i. s. ne za ljudske šole in tudi ne za srednje ali celo za akademske kroge, kajti to, kar v tem smislu poznamo, je le klavrna karikatura, kateri ne more nihče priznati resnosti. Naši bratje Hrvati in Srbi so s tem popolnoma zadovoljni, ako zaostaja zgodovinska veda pri Slovencih na kraju neke zakrknjene omike, kajti ona zgodovina, ki se je končno pojavila v Jugoslaviji, in katero so spisali dr. Anton Melik in Janko Orožen, ter je stopila v uradno veljavo 1. 1928., še vedno ni prinesla kake temeljite orientacije v javnost, ki bi lahko izpričala to našo vojno zgodovino, kakor je bila že znana 1. 1836. 

L. 1928. je sicer že avstrijski profesor Avgust Jaksch v Celovcu v tem smislu sodeloval, ko je objavil I. zvezek svoje zgodovine Koroške in tam opisal pradobo Slovencev kot Vendov iz 1. 508., toda pri tem je previdno poslal v ospredje Obre in kot pradobne prebivalce označil »Skite«, dasi vsi Slovenci vedo, da so kot »Skite« označevali le one predhodnike, ki so kočovali in vobče bili brez stalnega selišča, katere so pa svoj čas vodili »varuhi«, kakor so imenovali njihove zaščitnike ali »jerobe«. Ravno koroški letopisec Megiser je pa eden izmed onih, ki jih kot take v svoji zgodovini »Annales Carinthae« zaporedoma kar tridesetkrat časoslovno na­ števa. Tu najde oni, ki se je do sedaj z zgodovino Jugoslavije samo povprečno pečal, že tudi mesto, kjer se navaja slovenski vojvoda Vojnimir iz 1. 795., kateri je Karola Velikega krepko podpiral v boju zoper Ogre, in ravno radi tega ne sme nihče več še nadalje govoriti o kaki zgodovinski zanemarjenosti slovenske zgodovine, četudi za enkrat javno še ne poznamo vseh tajnosti naše preteklosti.

Sicer pa našteva H. Arnshelm (Leipzig 1701) v knjigi: »Das historische Labyrinth der Zeit« še sedem virov stare koroške zgodovine, katerih pa Jaksch tudi ni pritegnil, kar bi se pa pri opisu kake dežele ne smelo prezreti.

Toda ravno glede naše zgodovine vemo, da so se »skitski« vpadi v naše kraje vršili v različnih dobah in sicer enkrat in mogoče že opetovano v starem veku. Kajti mi vemo, iz drugih virov, da je n. pr. vpadel Radegast v naše kraje 1. 400. in 1. 564. zopet, očividno radi preobljudenosti izvestnih krajev, in istotako 1. 763., ko se je nek slovenski rod naselil blizu Črnega morja tik reke Aterne. Razen tega vemo, da so prišli Goti iz Scitije že 1. 357. na Balkan, o katerih je bilo dobro znano, da so vsi samo slovensko govorili.

Pri vsem tem je pa treba v prvi vrsti omeniti, da je bila zasluga Čeha Venceslava Jurja Dunderja, da je dal že 1. 1836. na Dunaju v »Slovanski knjigarnici« J. Venedikta tiskati Kačićevo knjigo: »Razgovor ugodni Národa Slovinskoga« v hrvaščini, k čemu je pa Kačić že 1. 1759. napisal »Uvod«. Toda Slovenci so na to knjigo popolnoma pozabili in niti niso zvedeli, da je tam Kačić že navedel vseh 50 slovenskih kraljev od Kr. rojstva, kar je smatrati končno kot nekak skrajno patologičen dokaz, kako vihrasta in površna lahko postane celokupna zgodovina naroda, ako je zablodil v neko zgodovinsko mužavo.

Ta dogodek je žalosten in nas le še bolj opominja na to, da je nega naše zgodovine v prihodnjosti še vse bolj potrebna, sicer se v nadaljnjih 18. stoletjih zopet lahko zgodi, da se nam naša zgodovina zgubi, kar naj naslednji dogodek tudi potrdi.

V vojni dobi sem prišel iz Rusije na kratek odmor v Lwow, ter sem v tem času obiskal vse tamošnje antikvarje, pri katerih sem iskal razne stare slavistične knjige. Tam sem slučajno našel neko že izločeno knjigo Dunderjeve izdaje, katero sem si takoj kupil, kajti šele v tem trenutku sem dobil prvo znanje, da je taka knjiga sploh kdaj izšla. Danes se moram tem bolj čuditi, da sem skoz več desetletij to prezrl in pri tej priložnosti šele zvedel, kako kruto so me moji profesorji na gimnaziji varali. (Dunderjeve knjige imam jaz en izvod in dva vseučiliščna knjižnica v Pragi; da bi jo imeli še kje drugod ne vem, v Zagrebu kakor Beogradu je baje tudi nimajo in v Ljubljani tudi ne.) Seveda mi je pa bilo znano ono izredno delo domačega zgodovinarja Fr. Kosa (Ljubljana 1911): »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku.« – Toda tudi v tej knjigi je označena dokaj čudna trditev (v »Uvodu«), da bo menda ta ali oni trdil, da bi se slične izjave v slovenskem jeziku, sploh v tisku ne razširjale, iz česar je razvidno, da se take izjave pri nas že legendarno ponavljajo, na kar je pisatelj pa tudi pikro odgovoril, kajti vsak narod mora imeti vsaj toliko življenjske moči, da ga končno preteklost strezne in da pozna vse zgodovinske dogodke. Zlasti za nas je to v dvojni meri potrebno, ko vendar poznamo našo kulturno-zgodovinsko smer, ker prednjačimo v tem vsaj drugim narodom.

Že 1. 1919. smo spoznali, da se tu namerava uveljavljati nekako podtalno podkopavanje, ki bi naj javnosti pokazalo, da med tremi brati nismo iste vrste. Kajti kar po zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov se je brzo pokazalo, da se mi, kot najkulturnejši izmed vseh, ne smatramo kot prvovrstni, ker se je začelo brzo nekako medsebojno zbadanje. Za to je baje dal povod skrajno jetičen prvi prosvetni minister Gregor Žerjav, ki je tudi osnoval neko nacijonalistično akademsko mladino pod imenom »Orjuna«, hoteč dokazati da:

 

a) Slovenci niso nikak narod za se;

b) Slovenci sploh nimajo svojega jezika;

c) Slovenci nimajo nikake lastne zgodovine.

 

V isti rog kakor Žerjav je potem trobil tudi njegov naslednik Svetozar Pribičević, dasi se je tudi temu protivilo obilo treznega razumništva v Sloveniji, vendar ni bilo mogoče brzo vseh onih patologičnih elementov ugotoviti, ki so se v ono lokavo zablodo zajedli zgolj iz gole zavisti in da bi nas Slovence pred širnim svetom do skrajnega ponižali.

Toda to je bilo vse lahko z eno potezo odstraniti, kajti v stari Avstriji ni nad 600 let nihče dvomil, da smo Slovenci narod za se in da govorimo svoj jezik (tudi v parlamentu), ter da imamo tudi svojo zgodovino, in to že poznamo od Kr. rojstva.

Ali bi bila danes sploh mogoča kaka Jugoslavija brez Slovencev? Kajti 1. 1919. so se trije narodi zedinili, da tvorijo skupnost nove države. Nikakor ni treba posnemati tu Čehov in Slovakov, kateri se tudi skozi stoletja niso hoteli sporazumeti, da so rodni bratje, dokler ni bilo za to spoznanje že prepozno.

Glede naše pristne zgodovine pa vemo danes naslednje. Kot prvega našega zgodovinarja moramo danes smatrati Hrvata fran­čiškana Andrija Kačića, rojenega 1. 1704. v dalmatinskem mestu Makarski. Ko je bil še ljudskošolski mladič, je prišel v Zaostroški samostan in ker je po prestanem novicijatu čutil, da bo tu lahko na različnih področjih koristil Slovanom, so ga njegovi predstavniki poslali takoj v Budimpešto, da tam študira teologijo in filozofijo.

Po končanih akademskih študijah se je posebno poglobil v zgodovinsko vedo, se vrnil v domovino ter se podal potem v Benetke. Tu je dovršil še vse zadnje izpite ter se zopet vrnil v Zaostrovski samostan, kjer so ga takoj nastavili za učitelja teologije in filozofije in kjer je potem ostal do 1. 1736. Ko se je pa ustanovila v Šibeniku bogoslovna fakulteta in potem tam osredotočila frančiškanska provincija, je bil takoj tja pozvan kot izreden znanstveni delavec na polju zgodovinskih ved.

V dobi od 1. 1750 – 1758 se odigrava pri Kačiću najznamenitejše udejstvovanje njegovega življenja. Takrat se je podal na raziskovanje Bosne in Hercegovine, katero je bilo pozneje temeljite vrednosti za vse njegovo delovanje. Tukaj je povsod zbiral v samostanih kakor župniščih vsake vrste spise, karte, dukale (uradne liste dožev), diplome, svedočbe in drugo, da vknjiži, kar je zanimivega za hrvatski narod ali vsaj še lahko postane važno. Takrat si je tudi napravil izpise iz vseh latinskih, italijanskih in hrvaških letopisov in pri tem tudi ni zamudil spraševati starejše ljudi, duhovnike in vsake vrste razumništvo o tem, kar se mu je zdelo vredno zabeležbe, kajti on je takoj čutil, da se vse ono, kar ni v knjigah natisnjeno, lahko zopet zgubi ali pa na to sploh pozabi, nasprotno pa tiskana knjiga roma od enega do drugega, in če se tudi tu ali tam zgubi se zopet kje drugod pojavi. Njegovo vesoljno stremljenje je torej bilo, da se vse, kar se še danes da dokazati, dokaže v uknjiženi obliki, kajti ravno žalostna zgodovina Slovencev nam je zgovorna priča, kako se zgodi narodu, ki se ni nikdar brigal za svojo zgodovino, da bi jo bil pismeno izpričal s posebnimi listinami.

Radi tega se je kar tukaj na mestu pokazalo, da nima menda noben narod tako natančno pisane zgodovine in izpiskov kakor ravno hrvaški, kajti Kačić je najbrž že 1. 1759. svoje glavno delo zaključil, ker je v tem letu izšla že druga izdaja. Prva je morala iziti že 1. 1756. v Benetkah, dasi nimamo več za to izdajo nikakih dvojnic.

In pri vsem tem je vse ono, kar je tukaj nanizal tako urejeno, da nikjer ne moremo ugotoviti kake izmišljotine ali pravljice, kajti tudi tam, kjer ugotovimo začetkom kaj nedokazanega, sledi običajno še kako dopolnilo. Zatorej tudi že tukaj lahko prepričevalno trdimo, da je vse ono, kar je v teh knjigah zabeleženo, obenem tudi last vsega kulturnega sveta ali še pa lahko postane, kajti prihodnja doba bo še vse pregledala in vse ono dopolnila, kar bi bilo še dopolnitve potrebno.

Kačić je umrl 1. 1760. in sicer v prav oni dobi, ko je začela prej tako cvetoča dubrovniška slovesnost propadati, na kar je takoj nastopil Kačič in pri tem izrazil naslednja temeljna načela:

a) da je glede vseh onih narodnih pesmi, ki so v narodu znane že od najstarejših časov, ugotovil njihovo zgodovinsko točnost glede starosti, vojnih dogodkov in osebnosti po letnicah;

b) da poda narodu zgodovino pristnih dogodkov vseh Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, kateri prepričevalno dokazujejo resnico in v nobenem oziru kakega sanjarstva ali bujne prenapetosti;

c) da morajo biti vsa imena one junaške dobe za vse čase narodu ohranjena.

 

Kolikokrat je Kačićeva knjiga že izšla do danes, še ni točno ugotovljeno, kajti izven izdaj v Benetkah in Dunderjeve izdaje na Dunaju je baje tudi izšla 1. 1809. v Budimpešti, pri čemur pa hrva­ških izdaj sploh ne omenimo.

O pravih opustnih grehih in zavestnih potvorbah naše domače zgodovine je pa mogoče danes vobče samo še naslednje izgovoriti:

Glavni krivec, da je do tega sploh kdaj prišlo, je vsekakor naš slovenski pesnik Simon Jenko, kateri je bil telesno zelo šibke narave in se je imel vedno boriti s težko bedo ter je radi tega že umrl komaj 39 let star (1835 – 1869).

Moramo smatrati kot najbolj tragično ono pesnitev o »slovenski zgodovini«, katera je vobče znana in v vseh zbirkah njegovih pesmi na pretek razširjena. Ona se glasi:

 

»Slovenska zgodovina«

 

Bridka žalost me prešine

Pri spominu domovine

Vsemu svetu nepoznane,

Od nikogar spoštovane.

 

V zlatih črkah v zgodovini

Se beró narodov čini,

Le od našega ni glasa,

S prejšnjega, ne zdanj'ga časa.

 

Kdo spominja se nekdanjih

V revni zemlji pokopanih?

Tiho bori vnuk koraka

Čez grob borega očaka.

 

In ko ura nam odbije,

Črna zemlja nas pokrije,

Kdo bo te po nas poprašal,

Kdo se z nami bo ponašal?

 

Kako rod za rodom gine,

To povest je domovine

vsemu svetu nepoznane,

od nikogar spoštovane. –

 

Kot nekakega sorodnega »skovika« moramo smatrati tudi knjižničarja ljubljanske licejske knjižnice dr. Jožeta Glonarja, kateri se je zlasti javno spodtikal nad mojo knjigo: »Slovani kot evropski pranarod«, ker sem tam baje brez vsake zasluge in tradicije poveličeval Slovane in na to nekako slično odgovarjal: »Mi nismo bili nikdar nič, in tudi danes nismo nič in tudi v bodoče ne bomo nič, ker se v tej smeri ne bo nikdar kaj spremenilo!«

To skrajno zaničljivo preziranje naše zgodovine je pa baš odkrila vojna zgodovina Slovencev, kajti ravno ta je jasno dokazala, da ima vsak narod v svoji zgodovinski dobi mnogo tužnih dni pa istotako tudi mnogo veselih. Naše osvobojenje izpod tujega jarma 1. 1919. po vojnem polomu avstro-ogrske države ne bo nih­če v bodoče smatral kot nekako narodno nesrečo, s tem pa se je tudi Jenkovo kakor tudi Glonarjevo jadno vedeževanje spremenilo v čisto veselje. V izvestnih dobah se često vsaka zgodovina ponavlja in je tu treba samo na dejstvo opozoriti, kako se je starim Vendom v dobi nemškega viteškega reda okoli 1. 1230. godilo, ko je bilo zakonito določeno, da se ne sme vendska služkinja posluževati nemščine, drugače je pa morala plačati globo 3 marke, in če je na to katera pobegnila, jo je smel gospodar na prvem skednju, kjer jo je zalotil, na eno uho pribiti.

Sedemsto let pozneje so pa prišli vsi oni zatirani Vendi zopet v svojo poljsko domovino nazaj, kajti tudi zgodovina narodov se po neki tajni vrsti vedno ponavlja in velja isto tudi za nas Slovence, dasi nismo v vsej zgodovinski dobi nikdar kakih sličnih dejstev doživeli. Tudi v času turških navalov smo stali precej ob strani, dočim so balkanski Slovani to vse drugače občutili. Isto velja tudi za rimsko dobo. Rimljani so se pri svojih pohodih običajno držali le glavnih cest, torej Celja, Ljubljane in Ptuja, kajti težko oboroženi rimski vojak ni bil sposoben za plezanje po skalovju v naših hribovitih pokrajinah. Isto velja tudi glede Obrov, s katerimi smo imeli očividno precej stikov saj do onih dob, ko so Huni izgubili svojo premoč. Bili smo slučajno tudi z Goti v zvezi in tuintam tudi z Nemci, kateri so se pa Slovanov in zlasti Slovencev namenoma izogibali, toda o kakih večjih bitkah nam tudi ne ve naša zgodovina ničesar povedati.

 

Opomba. — Tukaj je umestno, da se naši javnosti pove, da ne obstoja med pisateljem in slovensko akademijo nikaka zveza, kajti ta tekom poldrugega leta še ni objavila niti ene črke glede naše stare zgodovine.

Ta moj spis je popolnoma samostalen in neodvisen od katerega koli si bodi tujega vpliva.

 

(iz publikacije: Slovenska vojna zgodovina od Kr. rojstva do leta 1443; Maribor, 1939)

 

 

DAVORIN ŽUNKOVIČ (tudi /Martin/ Schunkovitsch, Šunković, Žunković, Zunkovic; 1858, Pódlože pri Ptuju – 1940, Ptuj), slovenski častnik, pisatelj, publicist, zgodovinar, jezikoslovec. Po gimnaziji (Maribor, Celje) in vojaškem roku končal pehotno kadetnico v Innsbrucku (1882), kot častnik A-O vojske na Moravskem, v Šleziji, Mostarju, na Dunaju itd. S prvo ženo (Ana Trautmann iz Olomouca, 18 let mlajša) imel pet otrok; po njeni smrti (1926) se znova poročil (Josipina Gregorec, r. Starič). Leta 1911 upokojen (vzrok »živčna izčrpanost« in panslovanstvo). Ob izbruhu vojne reaktiviran, na vzhodni fronti (Galicija) obtožen nemarnosti, degradiran in obsojen na ječo, nato oproščen (vrnjen čin); maja 1918 z A-O vojsko v Črni gori, kot podpolkovnik imenovan za poveljnika Podgorice. Po vojni častnik v vojski SHS, premeščen v Niš; 1921 na lastno željo upokojen, nato v Mariboru več let honorarni knjižničar v Študijski knjižnici, ki jo je vzorno uredil.

Učitelja v gimnaziji, polihistorja Josip Šuman in Davorin Trstenjak, sta mu pobudila zanimanje za jezikoslovje, toponimijo in arheologijo z vidika teze o avtohtonosti Slovanov; njihove sledove je etimološko odkrival do ledene dobe ter jih istovetil z Etruščani (slovensko bral njihove zapise kot tudi »germanske« rune), Kelti, Baski, Goti, Vandali, Veneti, Feničani. Večinoma je pisal v nemščini (poleg znanstvene glavnine nekaj leposlovja), pa tudi v slovenščini, češčini, srbščini. Po Bohoriču, Vodniku, Matevžu Ravnikarju Požénčanu in Davorinu Trstenjaku je utemeljitelj slovenskega avtohtonizma in venetologije. Njegovo pisanje je pozitivno odmevalo pri Nemcih in Čehih, grobo pa so ga kritizirali nekateri Slovenci (z izjemo Henrika Tume); zlasti obsežno ga je napadel Joža Glonar.

Žunkovič je objavil več eruditskih knjig, poglavitna je Die Slaven, ein Urvolk Europas (Slovani, praljudstvo Evrope), tedaj bestseller (Dunaj, 1911 šesta izdaja), izdajal je list Staroslovan (v nem.), številni krajši spisi so razsuti po periodiki. Od 1909 je sodeloval z Ivanom Topolovškom, ki je lingvistično (v smislu jezikovne monogeneze, deloma podobno kot nekaj pozneje ital. lingvist Alfredo Trombetti) poglabljal njegove smernice, in s hrv. generalom Markom Crljenom (Markus von Czerlien), avtorjem knjige Auf slavischen Spuren (Na slovanskih sledovih, 1914; zadnja izd. 2014); njihov mecen je bil grof Johann von Harrach (češkega porekla).

Žunkovič je tukaj predstavljen s krajšima (slovenskima) člankoma, ki pa vseeno nakazujeta njegovo idejno jedro: toponomastika z etimologijo in vojaško-ekonomsko ozadje zgodovine. Drugi spis je tako rekoč testamentaren (tik pred 2. sv. v.): zavzemanje za aktivno slovenstvo, zavračanje (Jenkove) malodušnosti; tukaj le uvod, ostali del je po Andriji Kačiću-Miošiću povzeto poglavje zgodovine Balkana (od Kr. r. do smrti bos. kralja Tvrtka 1443). Žunkovič, sledeč starim piscem, z imenom Slovenci zajema tudi druge (današnje) etnije. Za skupni naslov obeh člankov je vzeta sintagma iz drugega.

 

Izbor in opomba Ivo Antič

 

 

english