Lives Journal 10

Marija Sreš

 

Z VISOKO DVIGNJENO GLAVO

 

Pred nekaj leti sem živela v Banfri, mumbajski četrti bogatega srednjega razreda. Na enem večernih sprehodov sem šla mimo bleščeče prodajalne. Na pločniku pred njo je, zavita v ponošen sari, stala mršava, zgubana starka, obkrožena s tremi psi. Zadovoljno so grčali okrog nje, ona pa jih je božala, čohala in hranila z ostanki hrane iz lonca, ki ga je imela spravljenega v nekem kotu. Pravzaprav si je ta košček pločnika kar prisvojila, saj so se mimoidoči ljudje z njega umikali in jo – s psi vred – pustili pri miru.

Postala sem radovedna in sklenila, da ji nazaj grede namenim nekaj več pozornosti. Uro pozneje sem šla ponovno mimo nje. Ležala je na plastičnem zvitku, s torbo pod glavo in odprtim dežnikom nad sabo (bilo je ob koncu monsuna in večkrat so nas presenetile kakšne plohe), okoli nje zviti psi pa so jo greli in varovali. Mimo so vozili avtomobili, avtobusi in motorji, pešci so hodili gor in dol po pločniku, ona pa je mirno ležala, ni se menila za nič okoli sebe.

Kakšen prizor! Nepozabno!

Neki drugi večer sem šla mimo nje malo prej kot ponavadi. Tokrat se je v loncu nekaj kuhalo, iz majhnega ognja pod njim se je sukljal dim. Približala sem se in vdihnila vonj.

Koščki zelenjave? Ostanki mesa in maščobe? Stopila sem še bliže in jo poklicala, da bi navezala stik, a se ni zmenila zame. Poklicala sem jo glasneje, stopila na pločnik. Tedaj sta dva psa zarenčala, starka pa se je obrnila proti meni in me nahrulila z besedami, ki sem jih komajda lahko razumela. Sledil je še glasnejši lajež, vsi trije psi in starka so se postavili predme in me kljubovalno gledali, pripravljeni na obrambo.

Vsa zmedena sem se pobrala stran.

A moja radovednost glede pasje gospe ni ponehala.

Vsakič, ko sem šla mimo pločnika, sem jo iskala z očmi. Enkrat je kuhala, drugič pometala, zlagala polena ali urejala plastične vrečke in ponjave. Vedno so bili zraven psi, vsi krotki so jo prijazno ovohavali in se ji umikali, da ji ne bi bili v napoto. Od kod je prišla, sem se spraševala. Le kakšno življenje je prej živela, sem ugibala, da zdaj popolnoma zavrača človeško družbo in se najbolje počuti v družbi psov? Košček pločnika, ki si ga je prisvojila, je bil urejen in čist. Kako ji je uspelo, da so jo vsa leta pustili pri miru, sem premišljevala. Bolj bistre pameti mora biti, kot se zdi na prvi pogled.

 

Nekaj tednov pozneje me je na večernem sprehodu spremljala prijateljica Sušila, fotografinja. Njena specialnost je urbana fotografija. Povedala sem ji za »pasjo gospo«.

»Mogoče bi jo lahko posnela,« sem predlagala.

»Zakaj pa ne?« se je strinjala Sušila.

Približali sva se starki, in medtem ko sem jaz stopila do nje, je prijateljica nameščala kamero. Spet je stara babnica začela vreščati nerazločne besede in divje mahati proti Sušili in njeni kameri. Psi so skočili pokonci in vsi trije začeli lajati, starka pa se jim je pridružila.

Že drugič sem se umaknila in moja prijateljica je storila enako.

»Ta ženska ni nora,« je pripomnila Sušila, »ampak se zaveda sebe in svoje pravice do zasebnosti. Noče, da se ji kdo vsiljuje in jo moti!«

Zamišljeno sva nadaljevali svojo pot.

Ko sva tisti večer malo posedeli pri meni, se nama je pridužila soseda Marisa, starejša ženska, ki že leta dolgo živi tu in pozna lokalno sceno kot malokdo.

»Govorita o tisti nori ženski na pločniku blizu razstavišča Alpha Century?«

»Ja,« je rekla Sušila, »ampak zakaj praviš, da je nora? Jaz ne bi rekla, da je nora. Ima pač čut za lastno vrednost in se ne pusti motiti.«

»Kakorkoli,« je malo prezirljivo odgovorila Marisa. »Kakšno zasebnost pa sploh lahko pričakuje nekdo, ki živi na pločniku? Že zdavnaj bi jo morali nagnati, a se je vsakič znova nekako znašla tukaj. Obdržala se je. In tako je zdaj tam, kjer je, in nič se ne da storiti.«

»Zdi se, kot da nekaj veš o njej,« sem spodbudila Mariso. »Povej, je v tej njeni zgodbi še kaj več?«

»Tukaj se je skupaj prikazala s še nekaterimi ... kdaj že ... ja, pred tremi, štirimi leti. Prišli so z Gujarata. Zaradi bede ali suše ali nečesa takega, se mi zdi.«

»Se ti zdi? Ne veš za gotovo?« sem vprašala.

»No ...« je odvrnila Marisa malce pokroviteljsko, »saj so vsi isti, a niso? Naložijo se na ulice, vsi umazani in razcapani, prosjačijo za hrano, kjer morejo, ali pa brskajo za njo po smetnjakih. Težava je, ker je naša mestna uprava nesposobna. Ne more očistiti cest, kjer živijo brezdomci in tako se znova in znova vračajo ... kot ščurki.«

»Ne govori tako kruto!« sem jo prekinila.

Sušila me je podprla. »Marisa, to niso nobeni ščurki, ljudje so, tako kot mi. Hudo življenje imajo za sabo. Najbrž sta jih z njihovih domov pregnali suša in lakota, oblastem pa je čisto vseeno, kje bodo končali. V slumih ali na pločnikih, koga le briga ...«

»Pa naj gredo kam drugam ...« se ni dala Marisa. »Ne maram jih pred svojimi vrati!«

Medtem ko sta se Sušila in Marisa prerekali, so moje misli odplavale stran ... v majhno vas na severu Gujarata, kjer sem živela in delala veliko let. V tistem času sem bila vključena v nevladno organizacijo Jyot, kjer smo se trudili za dvig življenjske ravni domorodk. Zadnja leta so bila tam zelo huda.

Suša je povzročila, da na poljih ni bilo pridelka, da so možje odšli s trebuhom za kruhom v velika mesta in so ženske obupano iskale vsako možnost zaslužka, da otroci ne bi trpeli lakote. V obupu so se prijavljale za javna dela, ki so jih nudile vladne agencije. Samo da bi preživele!

Spominjam se sestankov, na katerih smo iskali še kakšne druge možnosti.

 

»Povem vam,« je Shankuben nagovorila navzoče, »V Mankrodi smo preko krajevne skupnosti dobile delo pri gradnji cest.«

»Katere krajevne skupnosti?« je vprašala Kamlaben iz Laksmanpurja.

»Sri Sanghatan,« je odgovorila. »Če hočete, lahko z odtisom palca podpišete prošnjo, ki jo bomo nato odnesle na taluko (občino).«

»Pa bodo sploh sprejeli prošnjo, ki so jo napisale ženske?« je vprašala neka ženska.

»Da, sprejeli so že naše obrazce,« je povedala Shankuben, »kljub temu, da naši možje kar naprej govorijo, kako ženske nič ne vemo, so Mankrodske žene dobile še druge vladne razvojne načrte ...«

»Ja, zakaj pa ne bi še me naredile kaj takega?« je rekla Kamlaben.

In tako je bil narejen osnutek prošnje za javna dela. Prošnjo je napisala Kamlaben, ki je znala brati in pisati, ker je končala četrti razred osnovne šole. Zapečatili so jo odtisi ženskih palcev. »Jutri nas bo deset odšlo v občinsko pisarno,« je napovedala Kamlaben. »Katera gre zraven?«

»Ja, pojdimo, ja, ja,« so vpile vsevprek. Vsaka je za potne stroške prispevala po eno rupijo. Vse je bilo tako spontano! In Kamlaben je prevzela vodstvo skupine.

Toda nekatere so mrmrale. »Tale Kamlaben si pa domišlja, da je ne vem kaj! Preveč se sili! No, ji bomo že pokazale ...«

Čez čas so njihovo občino končno proglasili za cono pomanjkanja in ženske so bile nadvse vesele.

V svojem navdušenju so šle še zahtevat, naj javna dela ne bodo take vrste kot ponavadi, namreč graditev ceste za avtobus, temveč raje izravnavanje polj in poglablanje vodnjakov. O vrsti javnih del in o tem, kdaj se začnejo, je odločal okrajni vladni nadzornik.

In res, javna dela so se začela naslednji ponedeljek.

Kamlaben in njena skupina so bile vse iz sebe od veselja.

Tu in tam je kakšen moški nejevoljno pljunil na prašna tla: »Kaj pa misli, da je, ta psica!«

Tisti, ki so delali, v glavnem so bile to ženske, so bili razdeljeni v skupine po pet, vsako skupino pa je vodil moški, ki so mu rekli gang man (delovodja). Oni so določili mere jarkov: biti so morali meter in pol dolgi, meter in pol široki ter meter in pol globoki. Štiri ženske so divje kopale v sončni pripeki, lomile od vročine zbito zemljo, polnile z njo svoje tagaras (košare), jih dvigale na glavo in zemljo iz njih stresale stran ...

Če je hotela zaslužiti enajst rupij na dan, je morala vsaka v osmih urah napolniti svojo košaro stosedemdesetkrat in z njo na glavi prehoditi osem kilometrov poti. V resnici pa jih je dobila le pet ali šest, ker si je pet rupij prisvojil thekedar – posrednik, eno pa ji je odžrl gang man.

Obhodila sem delovišče in videla, kako ženske garajo in se znojijo pod žgočim soncem. Njihovi obrazi so bili izmučeni, polni brezupa.

Kamlaben je rekla: »Kako lahko kdo od nas zahteva tako težaško delo?«

Prikimala sem ji in vprašala: »Ali ni nobene druge možnosti?«

»Ni,« se je oglasila Kantaben. »Po dveh dnevih takega garanja so že tri ženske v moji skupini padle v nezavest. Samo nekaj lahko naredimo. Podkupiti moramo nadzornika.«

»Tega pa ne, nikoli,« je rekla Kamlaben. »Ne podkupiti, zahtevati moramo. Pojdite z mano, vam bom pokazala, kako.«

Tega večera so Kamlaben in še petnajst žensk obkrožile nadzornika, ki je delil denar. »Zakaj nam daješ samo po pet rupij plačila, a? Hočemo enajst rupij, taka je tarifa!« Kamlaben je lahko tako govorila, ker je znala šteti. Ženske so postajale vedno bolj jezne, nadzornik se jih je zbal in tako so tisti večer vse dobile dogovorjeni znesek.

In naslednji večer tudi.

Toda glas o tem se je razširil. »S to visoko adivasi (domorodko) iz Lakšmanpure, s to psico Kamlaben je treba obračunati! Poskrbi zanjo, ko bo odhajala z dela.«

Ko sem se čez teden dni vrnila, Kamlaben ni bilo več. Spraševala sem, kje je, pa mi je gang man odgovoril: »Ne išči je. Nje več ne biti tu. Odšla.«

»Ampak kam?«

»Ne sprašuj, ženska. Raje ne sprašuj.«

Nobenega odgovora nisem mogla dobiti niti od žensk iz Lakšmapure niti od kakšne druge od koderkoli drugod. Bile so molčeče, sovražne.

Mene pa je odsotnost Kamlabene begala. Vedno je hodila neustrašno, kjer so se druge bale stopati. Živela je sama, z dvema otrokoma in materjo. Zdaj pa je kar izginila.

Šele dosti pozneje sem izvedela, da obstaja podzemna mreža ljudi, ki ugrabljajo deklice za prostitucijo v rdečih mestnih četrteh.

 

O, Kamla, Kamla, le kam so te odpeljali? Le kako so te zlomili? ...

 

Nekega večera sem šla v pekarno v soseščini. Pred prodajnim pultom se je nabralo mnogo ljudi in nestrpno sem čakala, kdaj bom na vrsti. Nenadoma sem jo zagledala. Znani upognjeni hrbet, enak ponošen sari (ali pa morda kakšen drug?) in da, rjav pes, ki se je stiskal k njenim nogam. Stala je v gneči malo naprej od mene.

Hitro sem pomislila: pogledam, kaj bo naročila, in potem plačam namesto nje.

Pokazala je na dva gootlisa, zapečeni žemljici, pecivo, po katerem slovi Mumbaj. Prodajalec ju je položil na pult, toda še preden sem utegnila izbrskati kovance iz denarnice, mu je pasja gospa že sama navrgla dva kovanca in s kruhom odšla ven. Pred vrati se je obrnila in za hip sta se najina pogleda srečala. V njenih obledelih očeh je bila sled nasmeha, toda odhajala je z visoko dvignjeno glavo in kmalu je skupaj s psom izginila v množici.

Bila sem brez besed. To ni bila beračica, moledujoča za ostanke mesa. Stara in slabotna se je res lahko zdela, vendar je hodila z odločnim korakom in svoj denar je dala na pult s samozavestjo in ponosom. V njenih očeh je bilo dostojanstvo.

Naenkrat me je postalo sram, napačno sem jo presodila, misleč, da je ponižna beračica, ki živi na ulici. Sodila sem jo po njeni zunanji podobi. V tem trenutku pa sem ugotovila, da je bila popolnoma drug človek, dostojanstvena in humana ženska, ki ji je življenje storilo krivico, človeška družba pa jo je v nekem smislu zavrgla. Nihče ni govoril z njo, niti se ni ona ozirala na mimoidoče, ki so si jo ogledovali. Samo živali so jo razumele, ji delale družbo, nudile varnost in toplino. Tam, kjer je živela, si je ustvarila dom, ne glede na to, v kako bednih pogojih je bivala.

 

Po tistem sem često hodila mimo njenega pločnika in moj pogled, svojčas poln radovednosti, je bil zdaj obarvan s spoštovanjem.

 

 

 

 

O AVTORICI

 

Marija Sreš je leta 1971 kot misijonarka prišla v Indijo, kjer se je najprej lotila učenja jezika in v Ahmedabadu diplomirala iz gudžaratskega jezika in literature.

Skoraj štiri desetletja je delala s staroselkami Dungri Garasiya Bhils, na odročnem območju države Gujarat, v pokrajini Sabarkantha.

Počasi in z veliko mero potrpežljivosti je z njimi sestavila program, s katerim so si zagotovile samozadostnost. V tem okviru je organizirala mlekarsko zadrugo, šolo opismenjevanja, projekt sajenja dreves in delavnico vezenja. Ženskam je pomagala, da so se zavedle lastnega dostojanstva in jih učila suverenega vodenja projektov. To je bil nov način oblikovanja skupnosti, medsebojnega sodelovanja in spodbujanja – ustvarjanja drugačne družbe.

V različnih obdobjih je osnovala tri ženske organizacije: Stri sanghatan (Žensko gibanje), ki je doseglo vrhunec z več kot 10.000 članicami, Jyot (Plamen) in Pragati Mahila Mandal (Skupina naprednih žensk).

Njene staroselke so jo nagovorile, naj namesto njih napiše »resnične zgodbe«, Marija pa se je odzvala in svoje izkušnje z njimi spravila na papir.

Cenjeni pisatelj, Manubhai Pancholi »Darshak«, je o njej povedal tole: »Mi, pisatelji iz Gujarata, smo menili, da pisanje o staroselkah nima literarne vrednosti, toda ta tuja ben (sestra) je pripeljala staroselke v našo literarno zavest in za to ji bomo vedno hvaležni.«

Marijina prva knjiga v gudžaratskem jeziku, Girasma ek Dungri (1994), je bila prevedena v angleščino, španščino in slovenščino: Tam, kjer kesude cveto (1998, 2006).

Pod krošnjo stare jablane (2015), njena peta knjiga, je zbirka dvajsetih kratkih »zgodb o ženskah z Vzhoda in Zahoda«, v katerih opisuje, kako se ženske v Indiji in v Sloveniji soočajo s spremembami – pogumno, potrpežljivo in iznajdljivo.

 

 

 

Prevod iz angleščine in opomba o avtorici Nadja Jarc 

 

 

 

English