Lives Journal 10

Rajko Šuštaršič – Ivo Antič

 

 

BIROKRATSKO UKINJANJE NEODVISNE REVIJE

/Trije dokumenti iz Revije SRP/

 

Uvod

 

Svojskost LiVeS Journala – Revije SRP

 

Vodilo LiVeS Journala – Revije SRP so tri vrednotne orientacije individua, tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij. Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prežemanje teh vrednot.

Tak namen ima tudi uredništvo Revije SRP, ki ižaja v posodobljenem prvotnem slovenskem črkopisu bohoričici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohoričica.

 

Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, načelno in splošno nista vprašljivi, nihče, skoraj nihče ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja šele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali že prikrit in s tem težko rešljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kaže v številnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.

 

Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, močni in mogočni v njej počno, kar jih je volja, ker vse, kar počno, utone v pozabljivi zavesti časa.

 

 

Gornji moto je citat iz utemeljitve Vrednotnih orientacij Revije SRP (prvotni naslov Alternativnost Revije SRP, zdaj Svojskost LiVeS Journala – Revije SRP), ki je objavljana na koncu vsake številke revije. Navedeni del se je ohranil vse od prve številke Revije SRP (1-2, oktober 1993). Po Programu Revije SRP naj bi bil objavljan do oktobra 2022, zadnjič v številki 152/153. Ako pa nam to – kot zdaj kaže – ne bo uspelo, pa vsaj do številke 131/132, letnik 25, oktober 2017. Četrt stoletja izhajanja neodvisne revije niti ni tako malo, ko pa upoštevamo, da je to hkrati četrt stoletja ukinjanja neodvisne revije, pa je, rekel bi, skorajda nepredstavljivo.

 Razumeti ga je mogoče tudi kot samokritiko, namreč, da se zavedam, da se v dokumentih preveč ukvarjam z malenkostmi in sem s tem tudi sam postal malenkosten. Navajam preveč opomb, prispevek bi bil brez njih lepši ali vsaj berljivejši. A izgubil bi dokazilno moč konkretnih dejstev. Naj torej vse ostane tako, kot je že v dokumentih. (R.Š.)

 

Pričujoče vrstice so zapisane v dneh, ko je vsa Evropa (zaradi globalne medijske odmevnosti pa pravzaprav ves svet) pod vtisom deliričnega množičnega atentata v Parizu, ki še vedno – vsaj simbolično – velja za prestolnico zahodne kulture. Golo dejstvo je, da je tovrstno teroristično dejanje, če se zgodi kje na Bližnjem vzhodu, za medije le eden od mimobežnih »vsakdanjih podatkov«. Se pravi: gre za merila. Vsako dejanje je mogoče (interesno manipulativno) meriti, ocenjevati, razlagati, upravičevati in opravičevati. Mimo vsega tega pa v jedru ostaja konkretni rezultat dejanja: žrtev. Zanjo so usodno občutne le posledice: ranjenost, invalidnost, smrt. Revijo SRP je doletel radikalen birokratski ukrep kot »akt iz zasede«. Kot je že rečeno tudi na drugem mestu: Praktični končni rezultat je namreč: za več kot dvajsetletno delovanje »nagrada« v obliki kazenske sankcije. – Možne so različne (tako načelno pravniške kot načelno etične) razlage in proti-razlage zadevnega dejanja, neizbrisno pa ostaja dejstvo birokratske arogance kot sistemskega terorizma. (I. A.) 

 

 

 

 

Dokument 1

Rajko Šuštaršič

e.m. urednishtvo@revijasrp.si

i.a. http://www.revijasrp.si

e.m. editors@livesjournal.eu

i.a. http://www.livesjournal.eu

 

 

PROGRAM RESNIČNO NEODVISNE REVIJE SRP (2013-2022)

 

Program Revije SRP za desetletje 2013-2022 obsega: 20 dvojnih številk Revije SRP (4 dvojne št. so že izšle, 1 je v pripravi); in 10 številk revije LiVeS Journal (dve št. sta že izšli, 1 je v pripravi).

 

To je le predvideni program (v določenem smislu: anti-program ali ne-program) za naslednje, tj. tretje desetletje v neupogljivo vztrajnem kulturnem delovanju zavoda Revija SRP. Dejansko pa bosta obe reviji v svojem tretjem desetletju ižajali kot »občasnika« (po ena oz. dve dvojni številki letno, kako leto lahko tudi nobena). Drugače rečeno: reviji sta načeloma občasnika; izšli bosta, ko bosta; in bosta, dokler bosta. To bo toliko, kolikor bo – predvsem »stara garda« – nabrala prispevkov za objavo in morebiti pridobila še kakega novega sodelavca pesnika ali pisca. Glej dokumenta:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp115/dokum115/1-2dok115.htm

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp117/dokum117/1dok117.htm

 

Glede vsebine oz. vrednotnega razmerja do sistema glej npr. dokumenta:

Rajko Šuštaršič, Naše razmerje s sistemom – Neodvisni SRP, Revija SRP 103/104, 142

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp103/rajsh103/razme103.htm

Matjaž Jarc, Pravica ostati zunaj, Revija SRP 119/120, 68

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp119/matja119/pravi119.htm

 

Vse od ustanovitve Revije SRP na Radioteleviziji Slovenija, tj. leta 1993, je (oblastniški) sistem revijo ukinjal. Najprej jo je ukinjala institucija Radiotelevizija Slovenija, potem pa je ukinjanje prevzelo Ministrstvo za kulturo RS. Na javnem razpisu v letu 2003 jo je Ministrstvo za kulturo RS zavrglo (»utemeljitev«: nepopolnost prijave). S pravnomočno sodbo v imenu ljudstva, septembra 2009, je to potrdilo Vrhovno sodišče RS.

Za sistem nas torej ni več, smo zavrženi – ukinjeni. Za zgodovinski spomin pa vseeno smo!

 

S to obsodbo smo lahko postali resnično neodvisna revija!

 

 

______________________

(Glej: Dokumenti uredništva v Revijah SRP: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/avtkaz/z_dokumenti.htm

Elektronska knjiga: Zhigosana ustvarjalnost; Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/zhigo.htm

Sodba v imenu ljudstva: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/VSRSsodba.htm

Opombe urednika k sodbi v imenu ljudstva VS RS:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/VSRS_op_ur.htm )

Ponudba Ministrstva za kultudo, v letu 2007:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp87/dokum87/2dok87.htm

 

Potrebno je torej še enkrat strnjeno pojasniti: kaj pomeni Program resnično neodvisne revije. To smo sicer že velikokrat pojasnjevali v dokumentih in drugih prispevkih v reviji (tudi v zgoraj navedenih), predvsem pa v omenjeni e-knjigi Žigosana ustvarjalnost.

A pomembno je le eno: namreč to, kar smo, kolikor smo, do zdaj že v 23-tih letih (tj. od oktobra leta 1993) v svojih prispevkih v obeh naših revijah (Revija SRP in kasneje dodana dvojezična – slov. in angl. – Lives Journal) pokazali, dokazali. Toda kdo le naj bi se našel, ki bi bil za ustrezen odgovor pripravljen pregledati toliko objavljenih številk revij? Gotovo nihče, zato je moja naloga, da skušam strnjeno predstaviti: kaj je za nas resnično neodvisna revija. Morda bi se moral še bolj omejiti in reči: kaj je resnično neodvisna revija zame, ker v Reviji SRP se ne pričakuje isto-miselnost v pomembnih rečeh. Gre vendarle za revijo individuumov.

 

Morda bom zbudil nekaj zanimanja s trditvijo: da je to – kolikor je meni znano – za zdaj edina resnično neodvisna revija pri nas (Revija SRP – poleg Lives Journala – edina tudi v širši okolici).

Sprva, ko smo začeli (recimo v prvem desetletju ižajanja), nam polna neodvisnost ni bila povsem dosegljiva, čeprav smo jo želeli od vsega začetka. Resnično neodvisnost smo lahko dosegli šele, ko nas je zavrgel sistem. Lahko bi kdo rekel, da smo to pravzaprav sami hoteli – sami sprovocirali. Morda … A mi smo hoteli doseči predvsem svojo resnično neodvisnost. In smo jo!

 

In kako je to mogoče doseči?

 

Najprej tako, da se doseže finančna neodvisnost. Povej mi, kdo te financira, in povem ti, od koga si odvisen!

Neodvisna revija nima sponzorjev ne drugih pokroviteljev. Neodvisno revijo lahko torej financirajo samo sodelavci (to piše že na prvi strani Revije SRP – v kolofonu), tako je odvisna le sama od sebe – to bi lahko bila definicija neodvisnosti. Pri tem se razume, da ne objavlja reklam, da nikogar ne propagira. A to je še najlažje doseči.

Ponudbo Ministrstva za kultudo, v letu 2007 (MzK, Direktorat za medije, gen. dir. g. Igor Prodnik), da se lahko prijavimo na razpis za odvisne medije, smo gladko zavrnili: »Tega seveda ne bomo storili, raje smo še naprej neodvisni medij.« (Op. ur.: Ljubljana, 19. maja 2008).

 

Taka revija ne more biti odvisna niti od bralcev. Ker revija ni blago, ne nastopa na trgu blaga in storitev! Tudi kot internetni medij revija ne teži k čim večjemu številu bralcev ali obiskovalcev strani. Prej ravno nasprotno: manj ko je bralcev, manj bo nesporazumov! Zaželeno pa je, da so ti redki bralci – kritični bralci.

Po vrednotni orientaciji je Revija SRP/LJ svojska (ta svojskot je izrecno navedena v opombi na koncu vsake številke).

Revija ima izrazito slovensko identiteto, pisana je v izvirnem slovenskem črkopisu (tj. v posodobljeni bohoričici). Utemeljitev črkopisa je objavljena v treh, posebej izdanih tematskih Zbornikih:

BOHORICHICA I – Zbornik Revije SRP 2001; BOHORICHICA II – Zbornik Revije SRP 2003; BOHORICHICA III – Zbornik Revije SRP 2006.

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/zbornik1/bohor1.htm ; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/zbornik2/bohor2.htm

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/zbornik3/bohor3.htm

 

Druga pomembna svojskost tako Revije SRP kot Lives Journala je njuna maksimalna dostopnost. Dostopni sta na internetu – na dveh lastnih domenah: revijasrp.si in livesjournal.eu. Njuna celotna vsebinska knjižnica je dostopna tudi na USB ključih (poprej na CD-jih). Prav tako sta natisnjeni v knjižni obliki. Vsaka številka obeh je poslana Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (16 »obveznih« izvodov, NUK pa potem posreduje 12 izvodov v osrednje knjižnice v Sloveniji), s Slovansko knjižnico imamo dogovor o izposoji revij na dom, v prodaji sta v Mladinski knjigi Konzorcij (morebitnih prodanih izvodov ne obračunavamo). Z NUK imamo tudi dogovor o vključitvi Revije SRP in Lives Journal v t. i. Digitalno knjižnico Slovenije.

 

Zato bom zopet smelo trdil: da sta Revija SRP in Lives Journal – kolikor je meni znano – najbolj dostopni reviji pri nas (in tudi v širši okolici).

 

Naše dosedanje ustvarjalno delo je, vsaj zdi se tako, dokaj dobro zavarovano zoper morebitni izbris s strani sistema. Vendar to še vedno ni dovolj. Najpomembneje je, da bi zagotovili trajanje obeh revij – da bi se ohranili za naš zgodovinski spomin. Za slovenski rod, dokler bo ta obstajal, in morda še za koga, ki bi ga zanimalo, kaj je o sistemu imela reči neka resnično neodvisna revija.

Papir razpade, tisk zbledi; stavimo na svobodni internet. Je pa še vprašanje, ki ostaja brez odgovora: Kako zagotoviti trajnost naših dveh domen?

 

Vsaj zdaj vse tako kaže, da ima pri tem zadnjo besedo vendarle sistem, vendar ne naš, slovenski, ampak globalni suprasistem.

 

V Ljubljani, oktobra 2014 /iz Revije SRP 121/122/

 

Rajko Šuštaršič

 

 

 

Dokument 2

Rajko Šuštaršič

 

»BREME LASTNIŠTVA« – KRES ZA PRAZNIK USTVARJALNEGA DELA? IN ŠE NEKAJ MALEGA O VREDNOTI DELO

 

Veličasten kres je zagorel na Rožniku nad Ljubljano na predvečer 1. maja v letu 2015 v počastitev praznika dela! Zdaj se temu hribu reče Cankarjev vrh, ne vem, ali bi bil Ivan tega ravno vesel? A pojdimo po vrsti, ki jo nakazuje naslov.

 

Breme lastništva je težko padlo na moja ramena, tako kot če se ne motim Pilonu v Steinbekovi Polentarski polici. Prijatelji so se bremena znebili tako, da so hišo zažgali v eni od pijanskih seans. Od mojega premoženja ni ostalo tako rekoč nič, zato, ker se nisem uklonil sistemskemu ukinjanju Revije SRP. Preostali so mi le ARHIV, ZALOGE in LASTNIŠKI DELEŽI (arhiv publikacij in aktov zavoda in zaloge zavoda ter delež-i lastništva v njem).

Naj za razumevanje tega čudnega uvoda povem še to, da je problem poseben in ga ni mogoče posplošiti na druge revije in knjige, tudi zato, ker sta Revija SRP in Lives Journal med revijami nekaj posebnega ne nastopata na trgu blaga in storitev in nimata cene! MzK nam je sicer pred mnogimi leti ponudilo pomoč, da bi se uveljavili na tržišču (Majda Širca) a te ponudbe nismo sprejeli. Ako pa bi jo, si lahko mislite s kakšnim bremenom bi se obremenili. Pa ne samo s pretežkim bremenom, z neodplačljivimi dolgovi in posledično zanesljivim propadom zavoda tudi.

 

Bi ARHIV in ZALOGE morda skurili? Kres za praznik ustvarjalnega dela! Tako demonstrativno-protestno dejanje bi morda bilo zanimivo za nekatere medije. Vendar to bi zahtevalo precej nepotrebnega fizičnega truda in tudi določeno mero konspirativnosti.

Bi jih morda zmetali v kontejner za zbiranje odpadkov? Reciklaža starega papirja je danes hvalevredno ravnanje, za knjigotrštvo je neobhodno! Resnici na ljubo, kar precejšen del naših zalog je že končal v zbiralniku odpadkov za papir na Miklošičevi ulici. Vendar tudi to zahteva dobro fizično kondicijo, ki je več nimam in tudi določeno mero otopelosti, ki je še nimam dovolj.

Vsaj zdaj se mi zdi, da ne bo treba storiti ničesar, saj so stvari podvržene naravnemu zakonu propadanja.

Ko pa sem administrativne zadeve zavoda še enkrat premislil, sem spoznal, da je moj predlog nerealen, težko uresničljiv, tudi smiselno vprašljiv. Saj gre za premoženje, ki nima cene in ga nihče ne ceni. Zato je res najbolje, če glede te zadeve (arhiva, zalog in bremena lastništva) ne storimo ničesar. Tako sem torej potrdil prvotno miselno hipotezo. Ob tem pa se mi je zastavilo še bolj bistveno vprašanje glede smiselnosti zavoda – FIRME: REVIJA SRP. Firma ni revija, je samo poimenovana po reviji, pa še to je uradno samo skrajšana firma. Celotno ime firme je: ZAVOD ZA ZALOŽNIŠTVO NA PODROČJU KULTURE IN UMETNOSTI, Revija SRP (Svoboda, Resnica, Pogum), Ljubljana. Izmislila si ga je sodnica Gorše Mušič Helena, Okrožno sodišče Ljubljana. To je bilo 20.1.1999. Še danes me bremeni! Zavod je institucionalna tvorba sistema – organizacijska oblika, ki služi sistemu. Komu bi sicer služilo toliko nepotrebnega administrativnega dela (Evidenca medijev, poročila Ajpes-u, Durs-u, MzK, MzF, idr. institucijam)? Reviji SRP gotovo ne, zase tega sploh ne potrebujemo, mi bi lahko šajali brez vsega naštetega – za nas nepotrebnega administriranja in brez arhiva in zalog tudi.*

 

Glede smiselnosti ustvarjalnega dela pa nisem niti malo podvomil. Za konec sestavka bom v svojskem propagandnem dodatku povzel nekaj misli iz posebej izbranega članka za to priložnost – prznik dela:

 

 

 O vrednoti delo

 

»Vrednota delo je ena najbolj manipuliranih in manipulabilnih vrednot, pripravna je za utemeljevanje česarkoli, še posebej pogosto pa se jo uporablja v vrednotnem sistemu institucionalne strukture. Lahko bi rekli, da je delo vrednota, ki je izredno manipulabilna, ki je tako cenjena, ideologom ljuba, pogosto uporabljana in zlorabljana, skratka, da je vrednota, ki naravnost kliče po manipulaciji.

Preden preidem na opis njene nivojske strukture, bom skušal ilustrirati njene posebnosti, a res le nekoliko, ker so v njenih modalnostih in variacijah neizčrpne. Vrednota delo – nedelo ima med vrednotami, ki utemeljujejo obstoječi red sistema, njegovo institucionalno hierarhijo, prav posebno mesto tudi po tem, da je nepogrešljiva v vseh sistemih sveta kot deklarirana, oziroma deklarativna vrednota. V njej je izpostavljen skrivnostni pomen vrednote, ki osvobaja človeka. Še nedavno tega nam je bila znana v inkarnaciji »Arbeit mačt frei«. Pa se kljub temu, da jo je ena najmočnejših propagand sveta izobesila na slavoloke smrti, ni prav nič izrabila, to je, prav nič ni izgubila na svoji aktualnosti, uporabnosti (dasiravno vemo, da se vrednote z deklariranjem obrabijo). Delovnih taborišč, v katerih prisilno delo osvobaja, prevzgaja, človeka socializira, tudi danes ne manjka. Obsodba na prisilno delo je priljubljena nagrada za izkazano nelojalnost sistemu in sledi ji preselitev inkriminiranega individuuma v zvrnjeni del institucionalne piramide (hierarhije), vse zato, da ne bi več kazil njene svetlejše, bolj osvetljene nadgradnje. V širšem pomenu pa je vsako delo, ki ga opravlja individuum z nejevoljo, odporom, prikrito prisilo (pa naj je ta materialne ali nematerialne narave), vse prej kot njegovo osvobajanje.

 

Zakaj je delo lahko tako atraktivna vrednota? Delo je sinonim za človekovo aktivnost, ki je sama po sebi nevtralna in je agens, ki naravnost kliče po usmeritvi, po vrednotni orientaciji. Tako da delo vedno pomeni nekaj, kar je opredeljeno in vrednotno usmerjeno šele skupaj z nekim pomenskim dodatkom, ki je navadno neekspliciran, a ga je mogoče iz konteksta (sooznake) razbrati, dešifrirati ali vsaj slutiti. V socialno veljavnih vrednotnih sistemih nastopa najpogosteje v tehle zvezah: urejeno delo, vodilno, vodstveno, upravljavsko, pa umsko ali fizično delo, merljivo, rutinsko in avtomatizirano delo, za razliko od avtomatskega dela robotov, nadalje kot disciplinirano delo (v tej modalnosti zagotovo poudarja izostritev reda in utrditev hierarhije obstoječega), tako brez konca naprej in vedno bolj zabrisujoč svoje amorfno bistvo v vedno daljših sestavljenkah našega novogovora, ki pa jih ne bom našteval. Tako mi ne preostane nič drugega, kot da še sam dodam nekaj daljših, a ilustrativnih opisov dela:

– delo je vitalna sila hierarhije, njena dinamika, ki jo je z dejansko vrednotno orientacijo treba šele napolniti, ker samo delo kot tako ne more biti vrednota (!);

– delo samo ne osvobaja. Da bi osvobajalo, ga je treba dvigniti na nivo spontanitete, povezati z ustvarjalnostjo ali kar s svobodo samo, kar pa je v institucionaliziranem delu skozi vso človeško zgodovino prej izjema kot pravilo (v tem primeru je opis nekoliko daljši, ker pri tem oskrunjenju dela pričakujem največ zgražanja);

– delo je razdeljeno, razstavljeno delo (»družbena delitev dela« je v resnici najprej delitev vrednotnih orientacij in sledi ji njihova institucionalizacija).« ...

 

Rajko Šuštaršič

 

  

_________________

*Arhiv in zaloge tiskanih publikacij Zavoda Revija SRP in deleži lastništva (uradno):

 

Hranjenje zalog in arhiva zavoda:

Deleži so formalno »v posesti« obeh ustanoviteljev zavoda Revije SRP, vezani so na začasne deleže lastništva, ti so letno objavljani v Ur. l. RS, zadnji, meseca februarja 2015. A tako je to le uradno. Dejansko pa se zaloge kopičijo na sedežu zavoda. Sedanje zaloge zavoda vključujejo Revije SRP, zaloge Lives Journala, Zbornike Bohoričica in tiskane knjige iz edicije Pogum, ter tudi še nekatere moje publikacije iz starih časov (iz obdobja ISU in RTV L/S).

ZALOGE že lep čas niso več natančno preštete; recimo, da obsegajo še vedno okoli 1500 izvodov.

 

Lastniške deleže ZAVODA REVIJA SRP – natančneje rečeno »breme lastništva« – bi lahko porazdelili med zainteresirane sodelavce, sorazmerno z deležem (pri njih) hranjenega arhiva in zalog. Podatke o osebah, ki imajo deleže v premoženju izdajatelja, na podlagi 64. in 14. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01), ki jih objavlja REVIJA SRP, bi sproti aktualizirali in razdelili med zainteresirane sodelavce sproti oz. najkasneje do leta 2022.

 

Prodaja revij: Kot rečeno, reviji ne nastopata na trgu blaga in storitev, zato nimata cene. Izjemi sta le po 2 izvoda Revije SRP in Lives Journala, ki sta v komisijski prodaji Mladinske knjige v Knjigarni Konzorcij, Slovenska 29, Ljubljana. Tudi tem izvodom mi ne postavimo cene. Ceno teh izvodov revije določi prodajalec po lastni presoji. Prodanih izvodov revij in publikacij edicije ne obračunavamo (rabat je 100%).

 

(Sestavek O vrednoti delo v celoti pa glej: Rajko Shushtarshich, O vrednoti delo Revija SRP sht. 33/34, oktober 1999, str. 126, ali v: Traktatu o svobodi, Lumi, 1992, str. 71.)

(Glej tudi: Dokument 1, Rajko Shushtarshich, Program resnichno neodvisne Revije SRP (2013-2022), Revija SRP sht. 121/122, str. 191.)

 

V Ljubljani, maja 2015 /iz Revije SRP 123/124/

 

 

 

Dokument 3

Rajko Šuštaršič – Ivo Antič

/v gajici/

 

ŠE O UKINJANJU NEODVISNE REVIJE SRP

(Zavod ni bil prava oblika institucionalizacije za neodvisno Revijo SRP 1 , 1a)

 

Uvod

 

Vse od ustanovitve Revije SRP na Radioteleviziji Slovenija, tj. leta 1993, je (oblastniški) sistem revijo ukinjal. Najprej jo je ukinjala institucija Radiotelevizija Slovenija, potem pa je ukinjanje prevzelo Ministrstvo za kulturo RS. Na javnem razpisu v letu 2003 jo je Ministrstvo za kulturo RS zavrglo (»utemeljitev«: nepopolnost prijave – manjkal naj bi en dokument, ki pa ni bil sestavni del razpisa – razpisne dokumentacije).

S pravnomočno sodbo v imenu ljudstva, septembra 2009, je to potrdilo Vrhovno sodišče – Martina Lippai, Sodba v imenu ljudstva – predsednica senata VS RS.2

 

Ministrstvo za finance – Finančna uprava RS pa je z izrekom drastične kazni (globo) ukinila še Zavod Revija SRP. PLAČILNI NALOG številka: DT 71010-502091/2015-2 (03-060-09), datum: 15.09.2015, vročen: 22.09.2015:

1. storilcu: REVIJA SRP na podlagi 1. odst. 397. čl. ZDavP-2 globa v višini 1.200,00 EUR;

2. storilcu: ŠUŠTARŠIČ RAJKO na podlagi 3. odst. 397. čl. ZDavP-2 globa v višini 600,00 EUR – Izdajatelj naloga, pooblaščena oseba FURS: Anton Vidmar, finančni kontrolor svetovalec specialist.3

 

Ukinili so nas torej kot Zavod, še natančneje: prisiljeni smo bili ukiniti se sami.

 

Zato je (samo)ukinitev edini logični ižod, kajti obravnavanje Zavoda Revija SRP ter delovanja njegovih ustanoviteljev in sodelavcev kot »običajne« pridobitno-poslovne organizacije je dejansko le nepotrebno, nesmiselno in nevzdržno pravno-formalistično onemogočanje (»obdavčevanje«, »kaznovanje«) specifičnega popolnoma neprofitnega delovanja v splošnem nacionalnem kulturnem interesu. Praktični končni rezultat je namreč: za več kot dvajsetletno delovanje »nagrada« v obliki kazenske sankcije.

 

Draga šola, a zdaj nam je dokončno jasno, da Zavod ni bil prava oblika institucionalizacije za neodvisno Revijo SRP.

 

Svet zavoda Revije SRP je 5. oktobra 2015 sprejel sklep o prenehanju (ugasnitvi) Zavoda Revija SRP.4

  

Vendar Zavod preneha v primerih in po postopku, določenem z zakonom (ki ga ni).

»Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1. ureja postopek likvidacije za gospodarske družbe (d.o.o., d.d. in druge) in za zavode izrecno ne velja, vendar pa je hkrati to tudi edini veljavni predpis, ki ga je v konkretnem primeru sploh možno uporabiti. Posledično tudi v praksi sodišča vodijo postopek zaprtja (likvidacije) zavoda po določbah ZGD-1, saj je to edina (analogna) ureditev, ki jo sploh lahko uporabijo.«5 Vendar obstoje primeri v sodni praksi, ki kažejo, da je Zavod mogoče ukiniti, izbrisati tudi drugače kot po teh določilih.

 

Zato sva ustanovitelja Zavoda predlagala še istega dne, tj. 5. oktobra 2015, Okrožnemu sodišču v Ljubljani, v zadevi: vloga za ukinitev zavoda,6 da na podlagi v vlogi navedenih dejstev in pojasnil sprejme sklep o ukinitvi – prenehanju dejavnosti Zavoda in izbrisu Zavoda iz sodnega registra, in ne po pravilih Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, ker med Zavodom Revija SRP in gospodarsko družbo ni nikakršne analogije.

 

 

 

Rajko Šuštaršič, P. S. (oktobra 2015)

 

Moj osebni komentar – zgolj kot individuuma (I):

Predlog ni bil sprejet. Likvidacija Zavoda naj bi se po ODREDBI Okrožnega sodišča v Ljubljani7 izvajala na podlagi 579.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

V predlogu za vpis sprememb v sodni register smo Okrožnemu sodišču v Ljubljani ponovno predlagali izbris Zavoda iz sodnega registra, kot je podan v 2. odstavku vloge za ukinitev zavoda (dne: 5.10.2015, dopolnjen dne: 14. 10.2015)8

da na podlagi navedenih dejstev, in pojasnil ter sodišču dostopnih podatkov na AJPES in DURS/FURS sprejme ugotovitveni sklep o ukinitvi – prenehanju dejavnosti Zavoda – Izbris Zavoda iz sodnega registra po pravilih, ki so primerna za Zavod, in ne po pravilih Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1:

ker med Zavodom Revija SRP in gosp. družbo ni nikakršne analogije; z dodatnim pojasnilom: da ima ZAVOD ZA ZALOŽNIŠTVO NA PODROČJU KULTURE IN UMETNOSTI, Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ (v likvidaciji), s sedežem: Pražakova 13, 1000 Ljubljana, račun zaprt že od 15. 1. leta 2010, in da dejansko ne obstaja več. (Glej tudi : sklep Okrožnega sodišča (20.10.2015)9 in pritožbo na sklep (z dne: 23.10.2015)10 Obstaja pa neodvisni medij Revija SRP, ki je bil, in kot je bil pred ustanovitvijo Zavoda in bo obstajal tudi po likvidaciji Zavoda. To bo torej le konec institucionalne tvorbe sistema – organizacijske oblike, ki služi zgolj sistemu. Komu bi sicer služilo toliko nepotrebnega administrativnega dela (Evidenca medijev, poročila Ajpes-u, Durs-u, Fuurs-u, MzK, MzF, idr. institucijam)? Reviji SRP gotovo ne, zase tega sploh ne potrebujemo.

 

Za sklep komentarja (I) lahko rečem: zadeva ad absurdum, brez primere, nizamo absurd na absurd. Medtem, ko eni nizajo 0 (ničle) v horizontali – v svojih plačah npr., jih mi nizamo v vertikali – v letnih poročilih AJPES in DURS/FURS npr.11. Kot vse kaže, sodišče s svojimi sklepi, razsodbami noče ukiniti Zavoda. 12 13 Globe so za državo sicer neznaten, a načelno pomemben vir prihodka. Hoče pa ukiniti neodvisno Revijo SRP, njeno ustvarjalnost – motečo svobodo misli in izražanja sodelavcev revije. In to počne že od 10. september 2009 s sodbo v imenu ljudstva Vrhovnega sodišča RS.

 

V Ljubljani, oktobra, novembra 2015

/iz Revije SRP 125/126/

 

Se bo nadaljevalo!

 

 

 

 

 

__________________

1 glej: Dokument 1, Rajko Šuštaršič, »Breme lastništva« – Kres za praznik ustvarjalnega dela? In še nekaj malega o vrednoti delo Revija SRP, št. 123/124, 193

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp123/dokum123/1dok123.htm

1a gl.ej: Dokument 1a, Rajko Šuštaršič, Program resnično neodvisne Revije SRP (2013-2022), št.. 121/122, 191)

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp121/dokum121/1dok121.htm

2 sodba: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/VSRSsodba.htm

3 globa: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/FURS15sep2015_vr22sep2015.doc

4 samoukinitev: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/ugasnitev_Zavoda5okt2015.doc

5 Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1. e-Knjižnica: http://www.nevladnik.info/si/e-knjiznica/?id=5562

6 vloga: Okrožnemu sodišču v Ljubljani za ukinitev zavoda:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/Okrozhno%20sodishche_5okt2015.doc

7 odredba: o dopolnitvi predloga Okrožnega sodišča v Ljubljani, v registrski zadevi, dne 07.10.2015

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/ODREDBA_Okrozh_sod-7okt2015.doc

8 dopolnitev predloga: Okrožnemu sodišču v Ljubljani, dne 14.10.2015

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/ Dopolnitev-vloge_Okrozh_sod-14okt2015.doc

9 sklep Okrožnega sodišča: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/okro-sod_sklep20okt2015.doc

10 pritožba Okrožnemu sodišču: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/Pritozhba_sklep_Okrozh_sod_23okt2015.doc

11 davek: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/DAVEK_OD_DOBICKA_2014.pdf

12  sklep Okrožnega sodišča 9. nov. 2015:  http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/okro-sod_sklep9nov2015.doc

13 pritožba Okrožnemu sodišču 2: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/Pritozhba_sklep_Okrozh_sod_9nov2015.doc 

 

Povezave na druge dokumente v tej zadevi glej na: 

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/UKINITEV_Zavoda.htm

 

Dokumenti, ki so na internetu, so enaki originalom, le da so slednji podpisani. (Op. R.Š.)

 

 

 

P. S.

 

Nadaljevanje do 8. februarja 2016:

Iz: Povzetka o absurdnem ukinjanju Revije SRP *

(samo Splošni absurd in Vsaj začasni, morda tudi končni zaključek)

 

Splošni absurd:

 

– SISTEM »omogoča«, tj. onemogoča ustvarjalnost v neodvisni Reviji SRP po svoji naravi. Sistem sam po sebi »kot tak« teži k popolni kontroli vsega, kar je institucionalizirano. »Širše gledano, zadevamo ob skrivnostnost vrednotenja slovenske kulturne ustvarjalnosti. Najbrž ne bomo nikoli našli zadovoljivega odgovora, vsaj takega ne, ki bi kazal na minimalno soglasje med protagonisti, upravljavci kulture na eni in avtorji ustvarjalci na drugi strani, ker prvi kulturo, umetnost in kulturnike, umetnike omogočajo oz. onemogočajo, slednji pa kulturo, umetnost zgolj udejanjajo. Pa vseeno občasno poskušamo.« (Rajko Šuštaršič: Odprto zaprto pismo MK RS, II – Majdi Širca, Še o vrednotah in vrednotenju; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp39/dokum39/3dok39.htm )

 

Vsaj začasni, morda tudi končni zaključek:

 

Imam navado, da na kocu podam še svoj čisto osebni pogled na zadevo – kot individuum Rajko Šuštaršič:

Kot nekdanji papirnati direktor Zavoda se moram še vedno ukvarjati z zadevo, a le toliko, kolikor je oziroma kolikor se meni zdi neizogibno; sodelavcem (sourednikom, soudeležencem v zadevi) pa tega ni treba. Ta povzetek jim bo povsem zadoščal, ker mi sodelavci v reviji verjamejo na besedo.

»Oni« pa lahko store – razsodijo le tako, kot je to v njihovem interesu. Iz izkušenj v administrativnem raziskovanju institucij in spopadanju z močnimi institucijami sistema lahko domnevam, da je odločitev znana že na samem začetku, ne glede na izvedena pričujoča dejstva – dokaze. Od mene pa ne bodo dočakali, da bi sodeloval v ukinjanju, likvidaciji Zavoda za ... po ZGD-1. – po analogiji likvidacije gospodarskih družb, ker med Zavodom Revija SRP in gosp. družbo ni nobene, prav nobene (!) analogije. Bedak pa nisem, da plesal bi po »Njihovih« razglašenih taktih.

Želim jim veliko let njegove - t.j. Zavodove uspešne gosp. dejavnosti. Sankcije pa, ki iz tega slede, niso nepričakovane.

 

Individuum ne more spremeniti sistema,

lahko pa ne dovoli, da bi sistem spremenil njega.

In to ni malo!

Rajko Šuštaršič

V Ljubljani, 8. februarja 2016

 

 

* Povzetek o absurdnem ukinjanju Revije SRP (samo nekaj absurdov)

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/UKINITEV_Zavoda.htm#povzetek

 

 

 

english