Lives Journal 10

Rick Harsch

V SHPANIJO

 

Wiec pijmy wino szwolezerowie,

Niech smulki prysna w rozbilm szkle,

Gdy nas nie stanie nikt sie nie dowie,

Czy dobrze bylo nam czy zle.

A gdy cie zdradzi luba dziewczyna,

To ty sie bracie z tego smej,

W milej kompani napij sie wina,

I Bolszewika w morde lej!

I Bolszewika

W morde

Lej.

 

Kot vesh, je bila shpanska drzhavljanska vojna vojna velikih pesmi. Cheprav ne poznam niti ene, ti bom povedal vse, kar vem. Ko si zadevo malce poblizhe pogledash, vidish, da to ni shpansko, niti ni povsem na antiteroristichni strani zadev, vendar pa tudi nikoli nisem trdil, da sem boljshevik, mar ne?

I Bolszewika w morde … lej…

Odgovori mi, Bogomil, che te nekaj vprasham: ima morda zhivljenje dve plati? Ali obstajata dobro in zlo? Ker je Shpanija pobozhna dezhela in ena tistih, ki prav po nebogomilovsko verjame v nadmochi dobrega, obenem pa slavno pochenja zlo, so slavnega shpanskega generala, medtem ko je umiral, vprashali, ali oprosti svojim sovrazhnikom.

Sovrazhnikom? je vzkliknil. Saj sem jih vendar dal prav vse postreliti! In zdaj mi povej, Bogomil: ali obstajata dobro in zlo istochasno? Pred vojno so imeli v Guernici navado pojesti hishnega machka s sherijevo omako. Ali obstaja dobro, Bogomil? Ali pa obstaja le zlo? V Shpaniji je, Bogomil, Miguel de Unamuno podpiral nacionaliste, morda je bilo to zato, ker se je bal za svoje lastno zhivljenje, ko pa si je premislil, so ga prijeli in kmalu je umrl.

V Shpaniji se drzhavljanska vojna niti zachela she ni, ko so nekega popoldneva nacionalisti zhe usmrtili Federica Garcio Lorco. Ali obstaja dobro, Bogomil, ali pa samo zlo? Bogatash, Bogomil, svoje bogastvo dolguje revezhem enako kot modrec svojo modrost bedakom.

Naj bodo prekleti siromaki, ker v njih bogati netijo pohlep, in cerkev, ki je dopustila razvoj inkvizicije, v Novem svetu pa, da bi ga ochistila, razshirila gripo. Cerkev je bila namrech od nekdaj zemljoposestnica, ki je vselej odpirala boj proti kmetom in delavcem, in njeni prevech chujechni debelushni in predobro obveshcheni svecheniki in nekakshni pedofilski buzeranti s svojimi lastnimi vicami, ki so navdihovali mozhe, kakrshen je bil Franco, medtem ko so Francovi sovrazhniki z nunami ravnali prav po barbarsko. Ali obstaja dobro, Bogomil?

Da uravnovesi zlo? Zaradi razkazovanja intimnosti levice so v Shpaniji mirmidoni kozlali in brez premisleka branili maloshtevilno elito, ki je posedovala vso zemljo – vech kot polovica prebivalcev je namrech imela v lasti manj kot en odstotek zemlje, in zdaj mi prisluhni, Bogomil, tista vojna ni za seboj pustila nichesar drugega kot smrt in klisheje, ki pa sta dva kovanca iste plati, in zato ti, Bogomil, ni treba odgovoriti, saj je v nashem svetu dobro samo shala, ki jo pripoveduje zlo. Ne mislim, da tega nisem prav razumel. Pred kratkim sem torej sedel v puljski areni, ne da bi premishljeval o po ulicah pleshochih Uskokih niti ne o njihovih odsekanih glavah, ki so jih razstavljali v Benetkah – njihove odsekane glave so v Rozinih Benetkah razstavljali za chasa zhivljenja Shakespearja, Cervantesa in da Vincija. In od kod, mislish, so sploh dobili idejo za maske? So z njimi morda zheleli prikriti svoje sramovanje? Smejim se ti v obraz. Ne. Vse to je bilo chisto norchevanje, brezdushno norchevanje iz mrtvih in obglavljenih Uskokov. Sicer pa so se v mestu, v katerem je Casanova odkril, kaj pomeni castrato, obrazi nenehno spreminjali, ali ne? Odsekane glave res ni tezhko odstraniti.

Ne, tedaj sem premishljeval o Shpaniji in njihovih igrah z biki. Komunisti so bili bik, mech je v rokah drzhal Franco, tribune pa so napolnili bankirji iz prav vsega sveta. Celo Stalin je imel svoje bankirje v Odesi, kamor so spravili zlato shpanske republike v trajno hrambo. Naslednjega jutra sem v svoj nahrbtnik shranil tri kose jabolchnega bureka in steklenko vode in se podal na z iksom oznacheno mesto, kjer je nekdaj stala Viezzolijeva rojstna hisha, kot mi je narisal zhe omenjeni Enzo Viezzoli. Ti ga poznash kot utrganega iridentista, ki po ves dan chepi na obali in v morje meche koshchke Pirana. Saj vesh, na koga mislim? Vchasih chepi v stari rjavi obleki in fedori na vzhodni strani branika Svetega Jurija in je grenko protijugoslovanski, ochitni privrzhenec zone A, ki svojo nekdanjo Italijo zdaj po koshchkih meche v morje. Tisti Enzo Viezzoli.

In pot, oznachena na zemljevidu, me je vodila najprej v smeri Puljskega zaliva, nato pa na sever in po neoznacheni poti oziroma stezici, ki se je ognila majhnemu mestecu Stinjan, kar omenjam, da bi pojasnil, zakaj sem izbral prav to dokaj tezhavno obrezhno pot – samo pomisli! – ki vechinoma sploh ne vodi ob obali, kjer so skladishcha za jadrnice, domovi in mochvirja z neznanim (vsaj meni) namenom – vechkrat sem se moral tudi za pol kilometra oddaljiti od morja, da sem obshel kako oviro, preden sem se lahko spet vrnil na pot – mojo in Viezzolijevo: ob morju oziroma zakrinkanem Puljskem zalivu. Povedal ti bom, kako sem reshil ta problem, a tisto, kar bi rad povedal zdaj, je: malo za tem, ko sem se odpravil na pot, sem prishel do obale, ob kateri je bilo polje dagenj – in tam nisem naletel prav na nikogar drugega kot prav na Enza Viezzolija, ki je med shkoljkami pobiral kamenchke in jih metal v blizhnji zaliv.

Enzo! sem zaklical, njegov pojav se mi je namrech zdel precej bolj resnichen kot dobronameren privid rogajochega se duha, vendar pa tisto seveda sploh ni bil Enzo, temvech njegov dvojnik, in ko sem ga silil k odgovoru, ali je on Viezzoli ali ne, se je zachel rezhati sovrazhno kot najbolj negostoljubni norec. Seveda ni bil.

Sicer pa tudi jaz nisem. In tudi ti nisi. Njegov pojav je bil del nekakshne ureditve oziroma dogovora med nakljuchjem, logiko in hlepenjem. Vesh, obe mesti, tako Piran kot Pulj, sta se – enako kot she shtevilna druga mesta ob obali – nalezli ideje o Latin Mare Nostro, ki ni nich drugega kot nasprotje precej utrganega pojma o posedovanju zemlje – che sem natanchnejshi, pojmovanja, da ima lahko sploh kdo v lasti zemljishche – in ki je nato poskrbel za organizacijo tega lastnishtva in tudi za preureditev razuma, da zdaj lahko prepozna njegovo obliko, ki obdaja dve tretjini morja. Vendar pa so od morja, ki so ga posedovali, Latini premishljevali proti kopnemu – che je bilo morje njihovo, je bilo tudi kopno, ki ga je oblivalo. Enzi Viezzoliji oznachijo obalo z urejenostjo in z zaradi svojih kapric opustoshenimi cerkvenimi stolpi.

Rim je Istro prvich napadel leta 200 pr. n. sht. ali celo she prej, in to zaradi domnevnega gusarstva Istranov. Leta 178 pr. n. sht. so rimljanske legije preganjale istrskega obada Epula, o chemer so se ohranila natanchna porochila. Epul je Rimljane zvabil v zasedo in jih nato nagnal z bojishcha, pri chemer pa so pustili vse nujne potrebshchine za tisto, kar je she danes ostala znachilnost istrskih orgij – namrech hrano in pijacho. Ni mi sicer uspelo izvedeti, kje se je ta bitka odvila, vem pa, kaj se je zgodilo. Epul in njegovi mozhje so se najprej nazhrli rimske hrane, nato pa she napili rimskega vina.

Popoldne so se Rimljani vrnili in jih pobili. Pijani predniki morda tako Uskokov kot tudi Viezzolijev so se le shibko branili, da so predniki nama tako ljubega refoshka barbarsko zmago pretvorili v navdushujoch poraz. Epulu je nekako le uspelo pobegniti. Malo zatem so med bitko pri Nekzaciju rimski inzhenirci speljali reko, ki je dandanes sicer ni vech, tedaj pa je branila istrske polozhaje. Vse je bilo izgubljeno. Bizarne kaprice bojujochega se imperija so Istrani napachno razumeli kot bizarne kaprice Boga in so poraz sprejeli z norim zhrtvovanjem, umorili so svoje druzhice in otroke in jih vrgli chez zidove, preden so prishli Rimljani. Tudi Epul se je sam vrgel v prepad. Tako je Istra postala italijanska in bo to tudi ostala, vse dokler bo chepechi Enzo metal kamne nazaj v morje. To je iredentizem: biti zadnji od tistih, ki so se izselili, da so prezhiveli – seveda so izgnali shtevilne obalne zlikovce, dele obale pa so predali nadzoru Habsburzhanov ali Hrvatov. Vendar pa so bili tam nekje vselej tudi italijanski ribichi. Enzo je bil eden od njih, drugi ali pa tretji nechak sina enega od Viezzolijevih bratov. Druzhine ni dobro poznal in se sorodnika Giordana niti ni spominjal. Na srecho se je vsaj Ernestini dobro spominjal Giordana, saj ga je osebno poznal: bil je velik nepridiprav, divji mladostnik, ki je v posteljo odpeljal shtevilne zhenske, se ni nikoli ozhenil, cheprav je bil nepojmljivo priljubljen tako med slovanskimi kot italijanskimi dekleti, vendar pa je bil obenem tudi zelo resen mozhak, rojen z naravno nestrpnostjo do neenakosti in zaznanih krivic. Verjel je v internacionalizem, ki je skupaj zlepil Jugoslavijo, in kakor vechina Balkancev – in Italijanov, che smo iskreni – je zanicheval avtoriteto Moskve, obenem pa je verjel, da Moskva sicer res ne more osvojiti vseh komunistichnih dezhel, lahko pa vsaj rachunajo na njeno podporo, che chlovek po kominternovsko verjame, da so Rusi lahko varni zavezniki, che zhivi dovolj dalech od tundre. Sicer pa je bila tista vojna uperjena proti fashizmu in se ni borila za nich drugega.

Zhe kot dechek je bil zelo bister, je nadaljeval Ernestini, in v primeru sporov je vselej branil druzhino. Zhal – tako se je izrazil Ernestini – pa so v njem nato prevladala chustva in si je zadal nalogo, da popravi pokvarjeni svet – to breme si je nalozhil na ramena. Hitro je lahko padel tudi pod tuj vpliv in nekoch je spoznal podezhelskega mladenicha, ki je bil prav tako chlan partije rdechih domachinov, in mladenich ga je za en dan, mesec ali letni chas odpeljal na svojo kmetijo. Ernestini se je she zelo dobro spominjal Giordanove ogorchenosti nad obglavljanjem kokoshi. Z Gordom se je Ernestini zato prepiral v gostilni Verdi, ki se je tako imenovala zhe tedaj, ali to vesh? Stoji na Verdijevi ulici. Ernestini je menil, da je namen civilizacije onemogochiti tiste, ki se ne zhelijo spoprijemati s pishchanci. Gorda pa je prav nasprotno ta naloga zelo navdushevala. Temu ribichu se je lovljenje rib z mrezho ochitno zdelo zamalo, prav nasprotno pa je bilo obglavljanje kokoshi pravo delo za mozha, kmechko delo. Ko je Ernestini izpostavil to protislovje Viezzolijevega preprichanja, da ribich in kmet sodita v razlichna razreda, mu je Viezzoli zatrdil, da tega pach on ne bo mogel nikoli razumeti, che ne bo prej lastnorochno zavil vrata kakshni kokoshi, da del znanja izvira neposredno iz samega dela – delovna teorija fenomenologije – chlovek, ki jι kokoshi, bi moral tudi vedeti, kakshno delo je klanje kokoshi – ali pa rib, ga je oshteval Ernestini, nestabilni Viezzoli pa je odhrumel ven. To je seveda razlichica o dogodku enega samega chloveka pred shestdesetimi leti. Po tem, precej absurdnem koncu njunega prijateljstva sta se le she redko kdaj pogovarjala, sicer pa bi sploh tezhko govorili o prijateljstvu, saj sta imela povsem razlichni usodi, che ne tudi v povsem nasprotni smeri. Ernestinija sem moral seveda spodbujati z nekaj dejstvi. Zagotovo je bilo med rdechkarji kar nekaj idealistichnih vrocheglavcev, kakor je Ernestini opisal Gorda. Vendar pa so na ljudi naredili velik vtis dogodki – okolje je tedaj namrech metalo ljudi naokrog s pomochjo tektonskih in podnebnih sil. Leta 1929, ko je bilo Viezzoliju devetnajst let, torej v starosti, ko je chlovek she najbolj nagnjen k temu, da gre zaradi nesrechne ljubezni v vojno, so Italijani usmrtili istrskega Hrvata, ki se je prav ironichno imenoval Vladimir Gortan. Naslednje leto so v Bazovici ustrelili shtiri Slovence.

Saj vesh, kje je Bazovica? Tik ob Lipici, od koder izvirajo lipicanci. Vsi shtirje so bili nedolzhni slovanski domoljubi, ki niso storili drugega, kot da so se srechevali in povezovali, nikoli pa niso agitirali ali kam marshirali. Kdo jih je usmrtil? Izredno vojashko sodishche. Veliko Italijanov je nasprotovalo fashizmu, zato ni prav nich presenetljivega, da je del Mussolinijevih nasprotnikov uvidel, da njihov cilj negujejo tudi slovanski sosedi.

Se spominjate primera Vladimirja Gortana? sem vprashal Ernestinija. Videti je bilo, da ga je moje vprashanje zachudilo. Sprva je samo mrmral nekaj nejasnega, dokler ni prishel do besed »obzhalovanja vredno«, ki ju je poudaril. Njegov spomin res ni bil prijeten. Za nekatere Piranchane – rekel bi sicer raje »za nekatere Piranesije«, vendar pa bi naju to vrnilo v Pulj, kjer obalo krasi na ducate Piranesijev.

 

Za nekatere je bila Gortanova smrt trenutek chustvenega preobrata – chloveka je namrech lahko spodbudil, kot je Ernestini priznal, kar se je zgodilo z Giordanom, ali pa je uvidel, da je prishel chas, ko se je treba zacheti varovati, kot ponavadi prizna Ernestini, da je storil on (in na to je najbrzh, tako vsaj sumim, celo ponosen). Ponos. Najbrzh si ga je zasluzhil s tem, da je prezhivel. Ochitno je bilo tudi, da si ne more kaj, da se ne bi pochutil vechvrednega. No, Viezzolijeva smrt. Zanjo Ernestiniju res ni bilo mar. V vojni ne moresh unichiti ideje, samo mozhe, in tudi che Ernestini ni zmagal v nobeni vojni, pa je njegovo prezhivetje iz njega naredilo vojnega zmagovalca. Zagotavljal mi je, da je bil komunizem chisto zlo, Viezzoli pa bedasti naivnezh. Sam pa sem mu nasprotoval z argumentom, da komunizem ni bil nikoli monoliten; pravzaprav je bil unichevalna sila zgolj v Rusiji in na Kitajskem – in to sta bila dva zelo razlichna vrcha, kot tudi, da she zlasti v chasu, o katerem govoriva – je bil za posameznika oziroma za osamljenega Viezzolija komunizem minilit, razen che verjamete, da v chasih okupacije in zatiranja mladi idealisti niso iskali drugega kot zgolj lenobni klub ali pa kraj, na katerem so lahko troshili svoje hormone in pretiravanja ter nenaravni strah pred vzponom komercialnosti. Ne bi smela imeti celega sveta za Ameriko in zdaj, ko je tako hudobno zagamano pozno, ne bi vsakega mladega idealista razglasila za naivnezha kakega pleshastega ali brkatega tirana. Ali nostalgija sploh shkoduje zlu? Zdaj pa se she malce pomuchiva z obujanjem spominov na chloveka, ki ima rad ljudi in idejo o chloveku, na chloveka, ki v pravem skladu s svojo lastno naravo jezdi na poskakujochem minilitu, ki je bil nasprotje El Cida, crknjen konj, lahko tudi lipicanec, che hochesh, ki vodi dobroto, dostojanstveno ogorchenje in bratovstvo k pokolu. Mislim, da sem malo prej govoril in razlagal o tistih Italijanih, od kod so prishli. To je sicer malce nejasno, zamegljeno turobno opito in resnichno, kot je tam notri nevihtni oblak – tu notri – che ga lahko najdem. Leta 932 si je Koper, ki je bil italijanski – rekel bi lahko praitalijanski, ne pa beneshki – za boj proti gorjanom pridobil pomoch Benetk, sam menim, da je zanjo La Serenissimi plachal kar z vinom Vinokopra. Vino je namrech povsem ochitno povezovalo Benechane in Istrane. Pokazhi mi v Pulju enega treznega Uskoka. Kaj bi torej rad povedal? Vino je rdeche kot kri – nich ni tako klishejskega. Vino je rdeche kot bordojec, oche Claret, chigar rdeche je zgolj obrobljalo njegov chrni fashizem, svetovalec nimfomanske kraljice Isabelle, ki ga je pregnal veliki general Prim, prav nich se ne shalim, general Prim. Leta 1868 je bila to Shpanija in je glasno klicala po krvi – rdechi – Giordana Viezzolija. Najbolj nenavadnim okolishchinam zadostuje samo she rahli dotik zgodovine, da se spremenijo v nekaj nadvse moteche nadrealistichnega – primorski mladenich je odshel umret v Shpanijo. Zaradi svojega zgubanega in topografsko prav fascinatnega obraza se tudi ne moresh upirati svoji obsedenosti z etnografijo. In zdaj prihaja nekaj zanimivega: Viezzoliji so – tako kot she shtevilni obrezhni istrski ribichi – izvirali vechinoma iz Gradezha, ki je le malce vech, kot je bila nekdaj Akvileja, ta prva rimska kolonija na gornjem Jadranu. Mesto je raslo in cvetelo, medtem ko je imperij propadal. Potem ko jih je kaznoval Atila, so ostali neodvisni od Rima. Shele v petnajstem stoletju so ga Benetke pridruzhile vechjemu latinskemu ljudstvu.

Najbrzh se je Viezzoli sprasheval, kolikokrat se bo moralo she odcepiti od Rima. Antifashizem je bil zgolj drugo ime za nenehni boj proti trapastim in smrtno nevarnim oblastem. Po moji teoriji bi bilo za te ribiche prestaviti svoj boj v Shpanijo enako preprosto kot spechi svezho ribo. Koga moram ubiti, da bom lahko tukaj prodajal ribe? jih slishim, kako so sprashevali. Stvar je namrech v tem, ti vlashka bucha, da je ribichevo zhivljenje zelo preprosto, cheprav tudi tvegano. Morje je nevarno in obenem tudi pomembno, saj ko se enkrat drznejo podati na morje, ni nobene vishje oblasti, ki bi jim ukazovala, kaj naj naredijo s svojo ribo. Benetke so dovolj prijazno Istranom dovolile prodajati svoje ribe, kjerkoli so hoteli, vendar pa so morali vse nasoljene ribe prihraniti za La Serenissimo, ki je bila v tem smislu prevech zhenska. Ali se ti zhe kaj dozdeva? Rad bi samo povedal, da je bilo upornishtvo, che ne v Viezzolijevi glavi, pa v njegovi krvni dedishchini. Ker pa Gradezhani potujejo dalech in – kot pravijo sovrazhniki – je zanje povsem naravno, da si gospodarske zaveznike izberejo ne glede na njihovo narodnost. Morda pa je pomagalo to, da je imela sodno oblast italijanska komunistichna partija. Kljub temu pa je Giordana popeljal v bitko Slovan Peko Dapchevich. O vsem tem dogajanju je Ernestini le malo vedel. Ob komunistih se je slabo pochutil. Plodnich je bil seveda premlad, da bi vse to poznal iz lastnih izkushenj, vedel pa je, da na Primorskem ni bilo slovenske komunistichne partije vse do leta 1939 ali 1941. Viezzoli bi to seveda vedel ...

Gospod! Slivovka – za dva prsta. She ena steklenica bi naju dotolkla.

Vendar pa zdaj poslushaj – prihaja on. Poslushaj: od tu naprej moram priznati, da so podatki skopi in iz druge roke ter da vrzeli zapolnjujejo praznine. Peko Dapchevich se je leta 1939 ustavil v Piranu na svoji poti preko Pariza v Shpanijo. Pozneje je Dapchevich zablestel med drugo svetovno vojno in na Balkanu. O njem pishe v svoji knjigi Djilas. She najboljsha zgodba govori o Italijanih. Na zachetku vojne so Italijani obtozhevali partizane za nechloveshka divjashtva. Partizani so bili ponavadi zelo chastni, vsekakor dovolj, da so raziskali vse takshne obtozhbe. V nekem primeru so Dapchevicha in njegove chete obtozhili, da so trupla padlih Italijanov zazhgali, nato pa so prignali lachne prashiche, ki so pozhrli njihove ostanke. Nihche se ni pritozheval nad nachinom izvrshitve eksekucije, zato se je takshna obtozhba zdela precej neumestna in chista potrata chasa. Vendar pa je vishje poveljstvo zadevo preiskalo. Djilas je osebno zaslishal Peka, ki je mirno priznal, ja, seveda, mi smo to storili – po bitki smo trupla zazhgali, da se ne bi v poletni vrochini shirile bolezni. Lachne prashiche iz zapushchene vasi je privabil vonj in pochakali so, da smo odshli, potem pa so si privoshchili gostijo, ki smo jim jo spekli. Dejstvo je, da je Viezzoli zapustil Piran septembra ali pa v zachetku oktobra skupaj s Pekom Dapchevichem.

 

 

 

Od vsega se je Viezzoli she najmanj bal prechkanja Italije. Ne sprashuj, kako je to uspelo Dapchevichu. Morda po morju: saj se je rekrutiral med ribichi. In tako so se odpravili in ni jim bilo treba preizkushati sreche, saj so vedeli, da jih v Parizu prichakuje Tito, ki je pomagal prostovoljcem mednarodnih brigad ilegalno prestopiti francosko mejo.

Torej so morali priti samo do Tita, ta pa jih je nato spravil chez mejo. Dandanes oziroma she pred nekaj meseci je bilo potovanje od tukaj v Bern stvar dvanajstih ur: avtobus, vlak, vlak, vlak, Bern, tedaj pa so severno od Domodossole morali narediti vech varnostnih ovinkov. Kdo bi vedel? V Shvico fashistom ali pa tistim, ki so se samo izdajali za fashiste, ni bilo tezhko priti. Zadostovalo je, che je chlovek povedal shtevilko banchne knjizhice ali pa pokazal na polne zhepe papirnatih bankovcev. Tako so kot fashisti potovali chez Bern in spet dol v Zhenevo, ki je pavana v Francijo, nato pa v Pariz, pri tem pa so se ogibali napachne druzhbe Minhov in Nabokovov, naposled pa jih je Tito spravil na urjenje v Ablacetu, vzhodno od Madrida. Prav nich me ne bi presenetilo, che bi Viezzoli za pot od tukaj preko Pariza in v Shpanijo z vlakom, ki je vozil predvsem po planjavi, porabili priblizhno dva tedna.

O nekaj naslednjih tednih chlovek izve, che preprosto prebira o shpanski drzhavljanski vojni. Najbrzh je Giordana Bruna – opravichujem se – Viezzolija uril drzni ponarejevalec z imenom Vital Gayman, s takshnim imenom pa chlovek v amerishki vishji osnovni sholi ne bi prezhivel niti sedem minut. Zahvaljujoch lunatichnemu homunkulusu, zmotno imenovanemu Lazar, Lazar Stern alias Konrad Kleber, so pri obrambi Madrida imele kljuchno vlogo prav mednarodne brigade – Viezzoli in Dapchevich sta prishla v Madrid, v katerem so nacionalisti vzpostavili fashistichni polotok, ki je prek Manzanaresa prodrl na univerzo, najkasneje prvega novembra. Ernestini ni vedel, ali se je Viezzoli bojeval prav pod Klebersternom ali pa pod kom drugim. Vse skupaj je chista zmeshnjava, vendar pa so o tem le napisali dovolj, da verjamem, da mi je kot discipliniranemu zgodovinarju uspelo vse razjasniti.

Povrh so povsem sluchajno Klebersterna pogosto uporabljali fashisti, da bi ponazorili kretenizem mednarodnega komunistichnega sanjarjenja. Povedati moram tudi, da je Kleberstern umrl v Rusiji, ki zagotovo ni bila dezhela, kjer bi lahko Romun uresnichil svoje romantichne sanje, z drugimi besedami, njegova zelo smeshna vrnitev na stalinistichno usmrtitev res ne zanika idealov, ki jih je izdal Stalin. Prispelo je pismo od nekega Martineta. Martinez, ste najbrzh mislili. Ne. Ernestini je vztrajal in nato ime Martinet she chrkoval. Francoz? Ne vem, je odgovoril Ernestini. In na obrazu se mu je pojavila pristna zhalost. Boji so se odvijali okrog bolnishnice, ki stoji v sklopu naselja madridske univerze. Sovrazhnik je prechkal Manzanares in svoje polozhaje razvil v tako imenovanem univerzitetnem mestu. Ostrostrelci so zasedli izbrane polozhaje. Vedeli so, koga chakajo. Giordana Viezzolija? Ne. Durrutija, Buenaventuro Durrutija.

In ostrostrelec ga je 19. novembra 1936 ob shtirih popoldne tudi pokonchal pred bolnishnichno kliniko. Tistega dne je ostrostrelec na istem obmochju univerze ustrelil tudi Giordana Viezzolija, seveda pa najbrzh prav nihche ne more natanchno vedeti, kje in kdaj se je to pripetilo, razen che bi odkrili dnevnik kakega njegovega bojnega tovarisha.

Chlovek si lahko predstavlja, da je bil s strehe klinichne bolnishnice dober razgled, ki je zajel shtevilne chetrti. Saj si lahko videl, kaj so pocheli ostrostrelci v Sarajevu, ki so mestne obichaje iz kavarnishkega posedanja pretvorili v tekochi Kvazimoto. Ostrostrelchev naboj ne potrebuje vechje tarche od sebe in ostrostrelec je Giordana Viezzolija ustrelil v glavo.

 

(iz romana Istrske lobanje, pogl. 5)

 

O AVTORJU

Rick Harsch je nadarjen pisatelj z vizijo, njegov bistri intelekt pa polaga najshirshe mrezhe. Je prekanjeno protislovje: osumljenec in detektiv; filozof in igralec; uzhivach in asket; provokator in chlovek na merku pushke (saj tudi sam strelja z izredno globokim poznavanjem zgodovine in iz njega porajajocho se antiutopijo nashih najboljshih civilizacijskih »dosezhkov«). Harsch je pisatelj, v chigar razum si boste zazheleli vstopiti in videti z njegovimi ochmi. Grenka svezhina takshne izkushnje prav vselej osupne bralca.

– David Vardeman, dramatik in romanopisec, avtor Based on Real events in Atlantis Needs Victims

 

Roman Ricka Harscha Istrske lobanje v obliki gostilnishke izpovedi je celovitejshi od Camusovega Padca in ni nich manj razgledan od Antunesovega romana South of Nowhere. Pripovedovalec se enako izvrstno spozna na tragichno tektoniko politichnega zhivljenja kot vsi pripovedovalci v Harschevih drugih romanih in pri svojih poskusih, da bi se znashel v prepovedanih posledicah vsakdanjosti, ne ravna nich manj neodgovorno. Zgodba je sicer zastrta grozljivka, vendar je najbolj grozljiv prizor v tem romanu tisto izjemno srhljivo srechanje s pravimi lobanjami, ki se mi zdi nadrealistichno ali pa hiperrealistichno ali pa kar oboje. Ta knjiga z lobanje sodobnega chloveka odtrga kozho in s to lobanja udari ob zgodovinske lobanje.

– Trent Stewart, avtor romanov Flood Summer in The Mysterious Benedict Society

 

Iz angleshchine prevedel Peter Amalietti

 

RICK HARSCH, amerishki pisatelj (r. Denver, Kolorado), avtor trilogije romanov The Driftless Trilogy (2002) o zakotju Srednjega zahoda ZDA; od leta 2001 zhivi v Sloveniji (Izola), v novejshih delih obravnava tudi slovenske teme. V slov. prevodu izdane knjige: Kramberger z opico (2012), Arjun in dobra kacha (2013), Adriatica deserta (2015), Istrske lobanje (2015). Zastopan v zborniku Iz jezika v jezik – Antologija sodobne manjshinske in priseljenske knjizhevnosti v Sloveniji (2014).

(Op. ur. I.A.)

 

 

English