Lives Journal 10

Rick Harsch

V ŠPANIJO

 

Wiec pijmy wino szwolezerowie,

Nieč smulki prysna w rozbilm szkle,

Gdy nas nie stanie nikt sie nie dowie,

Czy dobrze bylo nam czy zle.

A gdy cie zdradzi luba dziewczyna,

To ty sie bracie z tego smej,

W milej kompani napij sie wina,

I Bolszewika w morde lej!

I Bolszewika

W morde

Lej.

 

Kot veš, je bila španska državljanska vojna vojna velikih pesmi. Čeprav ne poznam niti ene, ti bom povedal vse, kar vem. Ko si zadevo malce pobliže pogledaš, vidiš, da to ni špansko, niti ni povsem na antiteroristični strani zadev, vendar pa tudi nikoli nisem trdil, da sem boljševik, mar ne?

I Bolszewika w morde … lej…

Odgovori mi, Bogomil, če te nekaj vprašam: ima morda življenje dve plati? Ali obstajata dobro in zlo? Ker je Španija pobožna dežela in ena tistih, ki prav po nebogomilovsko verjame v nadmoči dobrega, obenem pa slavno počenja zlo, so slavnega španskega generala, medtem ko je umiral, vprašali, ali oprosti svojim sovražnikom.

Sovražnikom? je vzkliknil. Saj sem jih vendar dal prav vse postreliti! In zdaj mi povej, Bogomil: ali obstajata dobro in zlo istočasno? Pred vojno so imeli v Guernici navado pojesti hišnega mačka s šerijevo omako. Ali obstaja dobro, Bogomil? Ali pa obstaja le zlo? V Španiji je, Bogomil, Miguel de Unamuno podpiral nacionaliste, morda je bilo to zato, ker se je bal za svoje lastno življenje, ko pa si je premislil, so ga prijeli in kmalu je umrl.

V Španiji se državljanska vojna niti začela še ni, ko so nekega popoldneva nacionalisti že usmrtili Federica Garcio Lorco. Ali obstaja dobro, Bogomil, ali pa samo zlo? Bogataš, Bogomil, svoje bogastvo dolguje revežem enako kot modrec svojo modrost bedakom.

Naj bodo prekleti siromaki, ker v njih bogati netijo pohlep, in cerkev, ki je dopustila razvoj inkvizicije, v Novem svetu pa, da bi ga očistila, razširila gripo. Cerkev je bila namreč od nekdaj zemljoposestnica, ki je vselej odpirala boj proti kmetom in delavcem, in njeni preveč čuječni debelušni in predobro obveščeni svečeniki in nekakšni pedofilski buzeranti s svojimi lastnimi vicami, ki so navdihovali može, kakršen je bil Franco, medtem ko so Francovi sovražniki z nunami ravnali prav po barbarsko. Ali obstaja dobro, Bogomil?

Da uravnovesi zlo? Zaradi razkazovanja intimnosti levice so v Španiji mirmidoni kozlali in brez premisleka branili maloštevilno elito, ki je posedovala vso zemljo – več kot polovica prebivalcev je namreč imela v lasti manj kot en odstotek zemlje, in zdaj mi prisluhni, Bogomil, tista vojna ni za seboj pustila ničesar drugega kot smrt in klišeje, ki pa sta dva kovanca iste plati, in zato ti, Bogomil, ni treba odgovoriti, saj je v našem svetu dobro samo šala, ki jo pripoveduje zlo. Ne mislim, da tega nisem prav razumel. Pred kratkim sem torej sedel v puljski areni, ne da bi premišljeval o po ulicah plešočih Uskokih niti ne o njihovih odsekanih glavah, ki so jih razstavljali v Benetkah – njihove odsekane glave so v Rozinih Benetkah razstavljali za časa življenja Shakespearja, Cervantesa in da Vincija. In od kod, misliš, so sploh dobili idejo za maske? So z njimi morda želeli prikriti svoje sramovanje? Smejim se ti v obraz. Ne. Vse to je bilo čisto norčevanje, brezdušno norčevanje iz mrtvih in obglavljenih Uskokov. Sicer pa so se v mestu, v katerem je Casanova odkril, kaj pomeni castrato, obrazi nenehno spreminjali, ali ne? Odsekane glave res ni težko odstraniti.

Ne, tedaj sem premišljeval o Španiji in njihovih igrah z biki. Komunisti so bili bik, meč je v rokah držal Franco, tribune pa so napolnili bankirji iz prav vsega sveta. Celo Stalin je imel svoje bankirje v Odesi, kamor so spravili zlato španske republike v trajno hrambo. Naslednjega jutra sem v svoj nahrbtnik shranil tri kose jabolčnega bureka in steklenko vode in se podal na z iksom označeno mesto, kjer je nekdaj stala Viezzolijeva rojstna hiša, kot mi je narisal že omenjeni Enzo Viezzoli. Ti ga poznaš kot utrganega iridentista, ki po ves dan čepi na obali in v morje meče koščke Pirana. Saj veš, na koga mislim? Včasih čepi v stari rjavi obleki in fedori na vzhodni strani branika Svetega Jurija in je grenko protijugoslovanski, očitni privrženec zone A, ki svojo nekdanjo Italijo zdaj po koščkih meče v morje. Tisti Enzo Viezzoli.

In pot, označena na zemljevidu, me je vodila najprej v smeri Puljskega zaliva, nato pa na sever in po neoznačeni poti oziroma stezici, ki se je ognila majhnemu mestecu Stinjan, kar omenjam, da bi pojasnil, zakaj sem izbral prav to dokaj težavno obrežno pot – samo pomisli! – ki večinoma sploh ne vodi ob obali, kjer so skladišča za jadrnice, domovi in močvirja z neznanim (vsaj meni) namenom – večkrat sem se moral tudi za pol kilometra oddaljiti od morja, da sem obšel kako oviro, preden sem se lahko spet vrnil na pot – mojo in Viezzolijevo: ob morju oziroma zakrinkanem Puljskem zalivu. Povedal ti bom, kako sem rešil ta problem, a tisto, kar bi rad povedal zdaj, je: malo za tem, ko sem se odpravil na pot, sem prišel do obale, ob kateri je bilo polje dagenj – in tam nisem naletel prav na nikogar drugega kot prav na Enza Viezzolija, ki je med školjkami pobiral kamenčke in jih metal v bližnji zaliv.

Enzo! sem zaklical, njegov pojav se mi je namreč zdel precej bolj resničen kot dobronameren privid rogajočega se duha, vendar pa tisto seveda sploh ni bil Enzo, temveč njegov dvojnik, in ko sem ga silil k odgovoru, ali je on Viezzoli ali ne, se je začel režati sovražno kot najbolj negostoljubni norec. Seveda ni bil.

Sicer pa tudi jaz nisem. In tudi ti nisi. Njegov pojav je bil del nekakšne ureditve oziroma dogovora med naključjem, logiko in hlepenjem. Veš, obe mesti, tako Piran kot Pulj, sta se – enako kot še številna druga mesta ob obali – nalezli ideje o Latin Mare Nostro, ki ni nič drugega kot nasprotje precej utrganega pojma o posedovanju zemlje – če sem natančnejši, pojmovanja, da ima lahko sploh kdo v lasti zemljišče – in ki je nato poskrbel za organizacijo tega lastništva in tudi za preureditev razuma, da zdaj lahko prepozna njegovo obliko, ki obdaja dve tretjini morja. Vendar pa so od morja, ki so ga posedovali, Latini premišljevali proti kopnemu – če je bilo morje njihovo, je bilo tudi kopno, ki ga je oblivalo. Enzi Viezzoliji označijo obalo z urejenostjo in z zaradi svojih kapric opustošenimi cerkvenimi stolpi.

Rim je Istro prvič napadel leta 200 pr. n. št. ali celo še prej, in to zaradi domnevnega gusarstva Istranov. Leta 178 pr. n. št. so rimljanske legije preganjale istrskega obada Epula, o čemer so se ohranila natančna poročila. Epul je Rimljane zvabil v zasedo in jih nato nagnal z bojišča, pri čemer pa so pustili vse nujne potrebščine za tisto, kar je še danes ostala značilnost istrskih orgij – namreč hrano in pijačo. Ni mi sicer uspelo izvedeti, kje se je ta bitka odvila, vem pa, kaj se je zgodilo. Epul in njegovi možje so se najprej nažrli rimske hrane, nato pa še napili rimskega vina.

Popoldne so se Rimljani vrnili in jih pobili. Pijani predniki morda tako Uskokov kot tudi Viezzolijev so se le šibko branili, da so predniki nama tako ljubega refoška barbarsko zmago pretvorili v navdušujoč poraz. Epulu je nekako le uspelo pobegniti. Malo zatem so med bitko pri Nekzaciju rimski inženirci speljali reko, ki je dandanes sicer ni več, tedaj pa je branila istrske položaje. Vse je bilo izgubljeno. Bizarne kaprice bojujočega se imperija so Istrani napačno razumeli kot bizarne kaprice Boga in so poraz sprejeli z norim žrtvovanjem, umorili so svoje družice in otroke in jih vrgli čez zidove, preden so prišli Rimljani. Tudi Epul se je sam vrgel v prepad. Tako je Istra postala italijanska in bo to tudi ostala, vse dokler bo čepeči Enzo metal kamne nazaj v morje. To je iredentizem: biti zadnji od tistih, ki so se izselili, da so preživeli – seveda so izgnali številne obalne zlikovce, dele obale pa so predali nadzoru Habsburžanov ali Hrvatov. Vendar pa so bili tam nekje vselej tudi italijanski ribiči. Enzo je bil eden od njih, drugi ali pa tretji nečak sina enega od Viezzolijevih bratov. Družine ni dobro poznal in se sorodnika Giordana niti ni spominjal. Na srečo se je vsaj Ernestini dobro spominjal Giordana, saj ga je osebno poznal: bil je velik nepridiprav, divji mladostnik, ki je v posteljo odpeljal številne ženske, se ni nikoli oženil, čeprav je bil nepojmljivo priljubljen tako med slovanskimi kot italijanskimi dekleti, vendar pa je bil obenem tudi zelo resen možak, rojen z naravno nestrpnostjo do neenakosti in zaznanih krivic. Verjel je v internacionalizem, ki je skupaj zlepil Jugoslavijo, in kakor večina Balkancev – in Italijanov, če smo iskreni – je zaničeval avtoriteto Moskve, obenem pa je verjel, da Moskva sicer res ne more osvojiti vseh komunističnih dežel, lahko pa vsaj računajo na njeno podporo, če človek po kominternovsko verjame, da so Rusi lahko varni zavezniki, če živi dovolj daleč od tundre. Sicer pa je bila tista vojna uperjena proti fašizmu in se ni borila za nič drugega.

Že kot deček je bil zelo bister, je nadaljeval Ernestini, in v primeru sporov je vselej branil družino. Žal – tako se je izrazil Ernestini – pa so v njem nato prevladala čustva in si je zadal nalogo, da popravi pokvarjeni svet – to breme si je naložil na ramena. Hitro je lahko padel tudi pod tuj vpliv in nekoč je spoznal podeželskega mladeniča, ki je bil prav tako član partije rdečih domačinov, in mladenič ga je za en dan, mesec ali letni čas odpeljal na svojo kmetijo. Ernestini se je še zelo dobro spominjal Giordanove ogorčenosti nad obglavljanjem kokoši. Z Gordom se je Ernestini zato prepiral v gostilni Verdi, ki se je tako imenovala že tedaj, ali to veš? Stoji na Verdijevi ulici. Ernestini je menil, da je namen civilizacije onemogočiti tiste, ki se ne želijo spoprijemati s piščanci. Gorda pa je prav nasprotno ta naloga zelo navduševala. Temu ribiču se je lovljenje rib z mrežo očitno zdelo zamalo, prav nasprotno pa je bilo obglavljanje kokoši pravo delo za moža, kmečko delo. Ko je Ernestini izpostavil to protislovje Viezzolijevega prepričanja, da ribič in kmet sodita v različna razreda, mu je Viezzoli zatrdil, da tega pač on ne bo mogel nikoli razumeti, če ne bo prej lastnoročno zavil vrata kakšni kokoši, da del znanja izvira neposredno iz samega dela – delovna teorija fenomenologije – človek, ki jé kokoši, bi moral tudi vedeti, kakšno delo je klanje kokoši – ali pa rib, ga je ošteval Ernestini, nestabilni Viezzoli pa je odhrumel ven. To je seveda različica o dogodku enega samega človeka pred šestdesetimi leti. Po tem, precej absurdnem koncu njunega prijateljstva sta se le še redko kdaj pogovarjala, sicer pa bi sploh težko govorili o prijateljstvu, saj sta imela povsem različni usodi, če ne tudi v povsem nasprotni smeri. Ernestinija sem moral seveda spodbujati z nekaj dejstvi. Zagotovo je bilo med rdečkarji kar nekaj idealističnih vročeglavcev, kakor je Ernestini opisal Gorda. Vendar pa so na ljudi naredili velik vtis dogodki – okolje je tedaj namreč metalo ljudi naokrog s pomočjo tektonskih in podnebnih sil. Leta 1929, ko je bilo Viezzoliju devetnajst let, torej v starosti, ko je človek še najbolj nagnjen k temu, da gre zaradi nesrečne ljubezni v vojno, so Italijani usmrtili istrskega Hrvata, ki se je prav ironično imenoval Vladimir Gortan. Naslednje leto so v Bazovici ustrelili štiri Slovence.

Saj veš, kje je Bazovica? Tik ob Lipici, od koder izvirajo lipicanci. Vsi štirje so bili nedolžni slovanski domoljubi, ki niso storili drugega, kot da so se srečevali in povezovali, nikoli pa niso agitirali ali kam marširali. Kdo jih je usmrtil? Izredno vojaško sodišče. Veliko Italijanov je nasprotovalo fašizmu, zato ni prav nič presenetljivega, da je del Mussolinijevih nasprotnikov uvidel, da njihov cilj negujejo tudi slovanski sosedi.

Se spominjate primera Vladimirja Gortana? sem vprašal Ernestinija. Videti je bilo, da ga je moje vprašanje začudilo. Sprva je samo mrmral nekaj nejasnega, dokler ni prišel do besed »obžalovanja vredno«, ki ju je poudaril. Njegov spomin res ni bil prijeten. Za nekatere Pirančane – rekel bi sicer raje »za nekatere Piranesije«, vendar pa bi naju to vrnilo v Pulj, kjer obalo krasi na ducate Piranesijev.

 

Za nekatere je bila Gortanova smrt trenutek čustvenega preobrata – človeka je namreč lahko spodbudil, kot je Ernestini priznal, kar se je zgodilo z Giordanom, ali pa je uvidel, da je prišel čas, ko se je treba začeti varovati, kot ponavadi prizna Ernestini, da je storil on (in na to je najbrž, tako vsaj sumim, celo ponosen). Ponos. Najbrž si ga je zaslužil s tem, da je preživel. Očitno je bilo tudi, da si ne more kaj, da se ne bi počutil večvrednega. No, Viezzolijeva smrt. Zanjo Ernestiniju res ni bilo mar. V vojni ne moreš uničiti ideje, samo može, in tudi če Ernestini ni zmagal v nobeni vojni, pa je njegovo preživetje iz njega naredilo vojnega zmagovalca. Zagotavljal mi je, da je bil komunizem čisto zlo, Viezzoli pa bedasti naivnež. Sam pa sem mu nasprotoval z argumentom, da komunizem ni bil nikoli monoliten; pravzaprav je bil uničevalna sila zgolj v Rusiji in na Kitajskem – in to sta bila dva zelo različna vrča, kot tudi, da še zlasti v času, o katerem govoriva – je bil za posameznika oziroma za osamljenega Viezzolija komunizem minilit, razen če verjamete, da v časih okupacije in zatiranja mladi idealisti niso iskali drugega kot zgolj lenobni klub ali pa kraj, na katerem so lahko trošili svoje hormone in pretiravanja ter nenaravni strah pred vzponom komercialnosti. Ne bi smela imeti celega sveta za Ameriko in zdaj, ko je tako hudobno zagamano pozno, ne bi vsakega mladega idealista razglasila za naivneža kakega plešastega ali brkatega tirana. Ali nostalgija sploh škoduje zlu? Zdaj pa se še malce pomučiva z obujanjem spominov na človeka, ki ima rad ljudi in idejo o človeku, na človeka, ki v pravem skladu s svojo lastno naravo jezdi na poskakujočem minilitu, ki je bil nasprotje El Cida, crknjen konj, lahko tudi lipicanec, če hočeš, ki vodi dobroto, dostojanstveno ogorčenje in bratovstvo k pokolu. Mislim, da sem malo prej govoril in razlagal o tistih Italijanih, od kod so prišli. To je sicer malce nejasno, zamegljeno turobno opito in resnično, kot je tam notri nevihtni oblak – tu notri – če ga lahko najdem. Leta 932 si je Koper, ki je bil italijanski – rekel bi lahko praitalijanski, ne pa beneški – za boj proti gorjanom pridobil pomoč Benetk, sam menim, da je zanjo La Serenissimi plačal kar z vinom Vinokopra. Vino je namreč povsem očitno povezovalo Benečane in Istrane. Pokaži mi v Pulju enega treznega Uskoka. Kaj bi torej rad povedal? Vino je rdeče kot kri – nič ni tako klišejskega. Vino je rdeče kot bordojec, oče Claret, čigar rdeče je zgolj obrobljalo njegov črni fašizem, svetovalec nimfomanske kraljice Isabelle, ki ga je pregnal veliki general Prim, prav nič se ne šalim, general Prim. Leta 1868 je bila to Španija in je glasno klicala po krvi – rdeči – Giordana Viezzolija. Najbolj nenavadnim okoliščinam zadostuje samo še rahli dotik zgodovine, da se spremenijo v nekaj nadvse moteče nadrealističnega – primorski mladenič je odšel umret v Španijo. Zaradi svojega zgubanega in topografsko prav fascinatnega obraza se tudi ne moreš upirati svoji obsedenosti z etnografijo. In zdaj prihaja nekaj zanimivega: Viezzoliji so – tako kot še številni obrežni istrski ribiči – izvirali večinoma iz Gradeža, ki je le malce več, kot je bila nekdaj Akvileja, ta prva rimska kolonija na gornjem Jadranu. Mesto je raslo in cvetelo, medtem ko je imperij propadal. Potem ko jih je kaznoval Atila, so ostali neodvisni od Rima. Šele v petnajstem stoletju so ga Benetke pridružile večjemu latinskemu ljudstvu.

Najbrž se je Viezzoli spraševal, kolikokrat se bo moralo še odcepiti od Rima. Antifašizem je bil zgolj drugo ime za nenehni boj proti trapastim in smrtno nevarnim oblastem. Po moji teoriji bi bilo za te ribiče prestaviti svoj boj v Španijo enako preprosto kot speči svežo ribo. Koga moram ubiti, da bom lahko tukaj prodajal ribe? jih slišim, kako so spraševali. Stvar je namreč v tem, ti vlaška buča, da je ribičevo življenje zelo preprosto, čeprav tudi tvegano. Morje je nevarno in obenem tudi pomembno, saj ko se enkrat drznejo podati na morje, ni nobene višje oblasti, ki bi jim ukazovala, kaj naj naredijo s svojo ribo. Benetke so dovolj prijazno Istranom dovolile prodajati svoje ribe, kjerkoli so hoteli, vendar pa so morali vse nasoljene ribe prihraniti za La Serenissimo, ki je bila v tem smislu preveč ženska. Ali se ti že kaj dozdeva? Rad bi samo povedal, da je bilo uporništvo, če ne v Viezzolijevi glavi, pa v njegovi krvni dediščini. Ker pa Gradežani potujejo daleč in – kot pravijo sovražniki – je zanje povsem naravno, da si gospodarske zaveznike izberejo ne glede na njihovo narodnost. Morda pa je pomagalo to, da je imela sodno oblast italijanska komunistična partija. Kljub temu pa je Giordana popeljal v bitko Slovan Peko Dapčević. O vsem tem dogajanju je Ernestini le malo vedel. Ob komunistih se je slabo počutil. Plodnić je bil seveda premlad, da bi vse to poznal iz lastnih izkušenj, vedel pa je, da na Primorskem ni bilo slovenske komunistične partije vse do leta 1939 ali 1941. Viezzoli bi to seveda vedel ...

Gospod! Slivovka – za dva prsta. Še ena steklenica bi naju dotolkla.

Vendar pa zdaj poslušaj – prihaja on. Poslušaj: od tu naprej moram priznati, da so podatki skopi in iz druge roke ter da vrzeli zapolnjujejo praznine. Peko Dapčević se je leta 1939 ustavil v Piranu na svoji poti preko Pariza v Španijo. Pozneje je Dapčević zablestel med drugo svetovno vojno in na Balkanu. O njem piše v svoji knjigi Djilas. Še najboljša zgodba govori o Italijanih. Na začetku vojne so Italijani obtoževali partizane za nečloveška divjaštva. Partizani so bili ponavadi zelo častni, vsekakor dovolj, da so raziskali vse takšne obtožbe. V nekem primeru so Dapčevića in njegove čete obtožili, da so trupla padlih Italijanov zažgali, nato pa so prignali lačne prašiče, ki so požrli njihove ostanke. Nihče se ni pritoževal nad načinom izvršitve eksekucije, zato se je takšna obtožba zdela precej neumestna in čista potrata časa. Vendar pa je višje poveljstvo zadevo preiskalo. Djilas je osebno zaslišal Peka, ki je mirno priznal, ja, seveda, mi smo to storili – po bitki smo trupla zažgali, da se ne bi v poletni vročini širile bolezni. Lačne prašiče iz zapuščene vasi je privabil vonj in počakali so, da smo odšli, potem pa so si privoščili gostijo, ki smo jim jo spekli. Dejstvo je, da je Viezzoli zapustil Piran septembra ali pa v začetku oktobra skupaj s Pekom Dapčevićem.

Od vsega se je Viezzoli še najmanj bal prečkanja Italije. Ne sprašuj, kako je to uspelo Dapčeviću. Morda po morju: saj se je rekrutiral med ribiči. In tako so se odpravili in ni jim bilo treba preizkušati sreče, saj so vedeli, da jih v Parizu pričakuje Tito, ki je pomagal prostovoljcem mednarodnih brigad ilegalno prestopiti francosko mejo.

Torej so morali priti samo do Tita, ta pa jih je nato spravil čez mejo. Dandanes oziroma še pred nekaj meseci je bilo potovanje od tukaj v Bern stvar dvanajstih ur: avtobus, vlak, vlak, vlak, Bern, tedaj pa so severno od Domodossole morali narediti več varnostnih ovinkov. Kdo bi vedel? V Švico fašistom ali pa tistim, ki so se samo izdajali za fašiste, ni bilo težko priti. Zadostovalo je, če je človek povedal številko bančne knjižice ali pa pokazal na polne žepe papirnatih bankovcev. Tako so kot fašisti potovali čez Bern in spet dol v Ženevo, ki je pavana v Francijo, nato pa v Pariz, pri tem pa so se ogibali napačne družbe Minhov in Nabokovov, naposled pa jih je Tito spravil na urjenje v Ablacetu, vzhodno od Madrida. Prav nič me ne bi presenetilo, če bi Viezzoli za pot od tukaj preko Pariza in v Španijo z vlakom, ki je vozil predvsem po planjavi, porabili približno dva tedna.

O nekaj naslednjih tednih človek izve, če preprosto prebira o španski državljanski vojni. Najbrž je Giordana Bruna – opravičujem se – Viezzolija uril drzni ponarejevalec z imenom Vital Gayman, s takšnim imenom pa človek v ameriški višji osnovni šoli ne bi preživel niti sedem minut. Zahvaljujoč lunatičnemu homunkulusu, zmotno imenovanemu Lazar, Lazar Stern alias Konrad Kleber, so pri obrambi Madrida imele ključno vlogo prav mednarodne brigade – Viezzoli in Dapčević sta prišla v Madrid, v katerem so nacionalisti vzpostavili fašistični polotok, ki je prek Manzanaresa prodrl na univerzo, najkasneje prvega novembra. Ernestini ni vedel, ali se je Viezzoli bojeval prav pod Klebersternom ali pa pod kom drugim. Vse skupaj je čista zmešnjava, vendar pa so o tem le napisali dovolj, da verjamem, da mi je kot discipliniranemu zgodovinarju uspelo vse razjasniti.

Povrh so povsem slučajno Klebersterna pogosto uporabljali fašisti, da bi ponazorili kretenizem mednarodnega komunističnega sanjarjenja. Povedati moram tudi, da je Kleberstern umrl v Rusiji, ki zagotovo ni bila dežela, kjer bi lahko Romun uresničil svoje romantične sanje, z drugimi besedami, njegova zelo smešna vrnitev na stalinistično usmrtitev res ne zanika idealov, ki jih je izdal Stalin. Prispelo je pismo od nekega Martineta. Martinez, ste najbrž mislili. Ne. Ernestini je vztrajal in nato ime Martinet še črkoval. Francoz? Ne vem, je odgovoril Ernestini. In na obrazu se mu je pojavila pristna žalost. Boji so se odvijali okrog bolnišnice, ki stoji v sklopu naselja madridske univerze. Sovražnik je prečkal Manzanares in svoje položaje razvil v tako imenovanem univerzitetnem mestu. Ostrostrelci so zasedli izbrane položaje. Vedeli so, koga čakajo. Giordana Viezzolija? Ne. Durrutija, Buenaventuro Durrutija.

In ostrostrelec ga je 19. novembra 1936 ob štirih popoldne tudi pokončal pred bolnišnično kliniko. Tistega dne je ostrostrelec na istem območju univerze ustrelil tudi Giordana Viezzolija, seveda pa najbrž prav nihče ne more natančno vedeti, kje in kdaj se je to pripetilo, razen če bi odkrili dnevnik kakega njegovega bojnega tovariša.

Človek si lahko predstavlja, da je bil s strehe klinične bolnišnice dober razgled, ki je zajel številne četrti. Saj si lahko videl, kaj so počeli ostrostrelci v Sarajevu, ki so mestne običaje iz kavarniškega posedanja pretvorili v tekoči Kvazimoto. Ostrostrelčev naboj ne potrebuje večje tarče od sebe in ostrostrelec je Giordana Viezzolija ustrelil v glavo.

 

(iz romana Istrske lobanje, pogl. 5)

 

O AVTORJU

Rick Harsch je nadarjen pisatelj z vizijo, njegov bistri intelekt pa polaga najširše mreže. Je prekanjeno protislovje: osumljenec in detektiv; filozof in igralec; uživač in asket; provokator in človek na merku puške (saj tudi sam strelja z izredno globokim poznavanjem zgodovine in iz njega porajajočo se antiutopijo naših najboljših civilizacijskih »dosežkov«). Harsch je pisatelj, v čigar razum si boste zaželeli vstopiti in videti z njegovimi očmi. Grenka svežina takšne izkušnje prav vselej osupne bralca.

 David Vardeman, dramatik in romanopisec, avtor Based on Real events in Atlantis Needs Victims

 

Roman Ricka Harscha Istrske lobanje v obliki gostilniške izpovedi je celovitejši od Camusovega Padca in ni nič manj razgledan od Antunesovega romana South of Nowhere. Pripovedovalec se enako izvrstno spozna na tragično tektoniko političnega življenja kot vsi pripovedovalci v Harschevih drugih romanih in pri svojih poskusih, da bi se znašel v prepovedanih posledicah vsakdanjosti, ne ravna nič manj neodgovorno. Zgodba je sicer zastrta grozljivka, vendar je najbolj grozljiv prizor v tem romanu tisto izjemno srhljivo srečanje s pravimi lobanjami, ki se mi zdi nadrealistično ali pa hiperrealistično ali pa kar oboje. Ta knjiga z lobanje sodobnega človeka odtrga kožo in s to lobanja udari ob zgodovinske lobanje.

 Trent Stewart, avtor romanov Flood Summer in The Mysterious Benedict Society

 

Iz angleščine prevedel Peter Amalietti

 

RICK HARSCH, ameriški pisatelj (r. Denver, Kolorado), avtor trilogije romanov The Driftless Trilogy (2002) o zakotju Srednjega zahoda ZDA; od leta 2001 živi v Sloveniji (Izola), v novejših delih obravnava tudi slovenske teme. V slov. prevodu izdane knjige: Kramberger z opico (2012), Arjun in dobra kača (2013), Adriatica deserta (2015), Istrske lobanje (2015). Zastopan v zborniku Iz jezika v jezik – Antologija sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji (2014).

(Op. ur. I.A.)

 

 

English