Lives Journal 11

Damir Globočnik

 

HARMONIČNA LIKOVNA UBRANOST

 

Peter Abram je ustvarjalne vzgibe za oblikovanje skulptur, slik in del na papirju tesno prepletel z življenjskim utripom, z notranjim ritmom, z razgrinjanjem osebnih izkustev in doživljanja vsakdanje resničnosti. Risanje ali slikanje je vselej intimno odslikavanje motiva in svojevrstna pot navznoter. Likovni proces je tesno povezan z odkrivanjem notranjih impulzov in z iskanjem ravnovesja. Abramove risbe, grafike, slike in kamnite skulpture so nastale kot umetnikov intimni dialog s samim sabo. Omenjeni vsebinski poudarki so pomembnejši od ekspanzivne, s sodobnim medijskim trenutkom uglašene likovne realizacije, zato Peter Abram praviloma posega po tradicionalnih načinih likovnega izražanja, njegove razstave pa so vselej skrbno načrtovane.

Tovrstni način likovnega izpovedovanja je mogoč samo z uporabo zgoščene likovne govorice. Pri risbah je to izrazna črta, pri akvarelu subtilna poteza čopiča, ki začrta konture in sledi bistvenim značilnostim motiva. Risba s svinčnikom je praviloma rahla. Z njo Peter Abram zajame temeljne oblike motiva, oblike telesa pa lahko ponazori na primer tudi s koprenastim skupkom črt. Podoben pristop srečamo pri akvarelih. Podobnost z motivom je ohranjena, vendar so nežne, presojne barve in povzemajoče poteze čopiča, ki nikoli ne zasedejo večine slikovne površine, povezane v novo, harmonično celoto. Na prvi pogled preprosta slikarska gesta ali zaris s svinčnikom sta rezultat velike koncentracije in zapletenega ustvarjalnega sistema, pri katerem ni možno popuščanje bližnjicam. Zato se Peter Abram k nekaterim motivom vrača tudi v daljšem časovnem obdobju. Namesto o kronološkem zaporedju oziroma o nizanju motivov v časovnem redu bi lahko govorili o razvojni kontinuiteti Abramovega ikonografskega univerzuma, ki kljub različnim likovnim postopkom tvori neločljivo celoto.

Ustvarjalni postopek, ki ga je izbral Peter Abram, je seveda težko ubesediti. Morda bi lahko dejali, da obliko, ki jo vidi človeško oko, umetnik zaznava intuitivno in jo ponotranji – na podlagi vtisa se porodi čustvo, nezavedna misel, ki vodi roko in sooblikuje ustvarjalni proces. Likovnik na ta način vselej zajema iz lastne izkušnje, ki se je zgostila in odrazila ali morda kar utelesila v likovnem delu.

Ustvarjalni utrip je vselej povezan z avtorjevo življenjsko ubranostjo in s kontemplativnim pristopom. V enaki meri kot beleženje formalnih značilnosti motivov, ki je značilno za studiozno akademsko risanje, od katerega se je Peter Abram zavestno odmaknil, so pomembni avtorjevi mentalni procesi na zavedni in nezavedni ravni. Avtorjeva izkušnja se lahko prenaša tudi na dojemljive gledalce, ki v Abramovih delih – seveda v skladu z lastno življenjsko ubranostjo – lahko intuitivno začutijo poetičnost, pomirjujočo noto, likovno in sporočilno nevsiljivost, bistveno simboliko ali možnost meditacije.

Tudi vedute, figuralni in drugi motivi, naslikani v oljni tehniki na platnu, niso mimetični posnetki ali približki videnega. Prej bi lahko govorili o motivih kot ogledalih notranjih občutij in odrazih avtorjeve težnje po harmonični ubranosti. Pri slikarstvu ga je posebej pritegnilo razmerje med motivom, likovnim poljem in svetlobo. Z izjemno barvno občutljivostjo, s pretehtano gradnjo barvnih razmerij, z nekaj temeljnimi, skrbno izbranimi in položenimi potezami čopiča na površino belega ali rahlo obarvanega platna slika motive, za katere ne vemo, ali so prevzeti iz zunanje resničnosti ali so plod avtorjevih domišljijskih predstav. Bolj kot narativna širina motivov ali njihova spretna stilizacija in estetizacija avtorja zanima emocionalni naboj motivov. Zdi se, da komajda so se motivi izoblikovali iz barvnih madežev, že začenjajo izginjati v intenzivni svetlobi. Svetloba, ki razkroji materialni temelj motiva, je uporabljena v metaforičnem smislu.

Pri izdelavi grafik je Peter Abram posegel po dveh na prvi pogled malone nasprotnih tehničnih postopkih – po lesorezu in računalniški grafiki. Postopek je samo pripomoček, potreben za oblikovanje tankočutnih, ponotranjenih oblik in drobnih likovnih simbolov, ki jih umetnik lahko uporabi tudi pri likovni opremi knjig. Pri lesorezu ob odtiskovanju barve z lesene matirce uporablja tudi reliefni tisk. Motivi so vselej položeni v središče lista. Grafike so praviloma odtisnjene v majhnih nakladah.

Peter Abram, ki je dokazal mojstrsko obvladovanje zakonitosti različnih načinov slikarskega izraza, se enako intenzivno in poglobljeno posveča kiparstvu, ki se temeljito razlikuje od hipnega risarskega zapisa, odtiskovanja grafik ali slikanja kompozicij, sestavljenih iz bistvenih, tankočutnih potez. Za izdelavo kipov iz marmorja ali braškega kamna je potrebno vešče in dolgotrajno ročno delo (klesanje, brušenje, poliranje), ki lahko zaradi te lastnosti dobi tudi meditativen značaj. Vendar je med Abramovim slikarstvom, risbo in kiparstvom več povezav, kot bi se morda na prvi pogled zdelo. Tudi pri kiparstvu je prisotna težnja po iskanju duhovnih vsebin v likovnosti, tj. vsega, kar presega fizično pojavnost. Eden od umetnikovih namenov je: vdahniti kamnu življenje, sporočilnost, ki presega njegovo materialnost. Na težnjo po likovni sublimaciji nas opozarja skrbna obdelava kiparske površine, ki pa še vedno ostaja sestavni del rustikalnega, na prvi pogled neobdelanega kosa »kamna«.

Videz kamnitih skulptur je preprost, prvinski. Ravnotežje med na prvi pogled neokrnjenim, grobo obklesanim naravnim kamnom in skrbno izklesanim motivom ni vezano samo na golo človeško figuro. Na ohranjeni stik z naravo kot izvorom navdiha nas opozarjajo stilizirane rastline. Na kipih intimnega formata zasledimo tudi imaginarna znamenja, magične znake, simbole, ideograme. Te plastike bi lahko označili za nadčasovne arhetipe. Nekateri kipi nas spominjajo na podobe predklasičnih božanstev, na arhaične toteme, ki so se po nekem naključju fragmentarno ohranili do našega časa. Vedeti moramo, da se umetnik poglablja tudi v duhovnost in religijo. Simbolika kiparskih del učinkuje univerzalno, a je najbrž pogojena z duhovnim in materialnim izročilom Krasa. Z izborom kamna kot likovnega gradiva in z nekaterimi abstraktnimi motivi se je Peter Abram spoštljivo poklonil tudi kraški tradiciji oblikovanja kamnoseških in drugih izdelkov ter nasploh kraški skromnosti, preprostosti in žilavosti. Čeprav gre za dela manjšega formata, zaradi motivike in njene interpretacije kipi Petra Abrama praviloma učinkujejo monumentalno.

Likovni opus Petra Abrama je po formalni plati raznolik, po vsebinski plati pa iskren in avtentičen. Likovnik je vselej ostal zvest samemu sebi, saj njegova likovna dela v polni meri odražajo avtorjevo percepcijo sveta, odnos do sveta in bivanja. Nikoli ni podlegel namigom o konjunkturnosti aktualnejših oziroma agresivnejših in medijsko prepoznavnejših likovnih praks in procesov sodobne umetnosti, ki dopuščajo zunajumetnostne učinke. V več kot treh desetletjih kontinuiranega ustvarjalnega dela smo lahko bili priče premišljenemu likovnemu razvoju, ki je kljub različnim vsebinskim in interpretativnim poudarkom ohranil intimen značaj.

 

 

 

english