Lives Journal 11

Damir Globočnik

 

PARIŠKI FOTOGRAF VENO PILON

 

Veno Pilon (1896–1970) velja za sooblikovalca slovenskega likovnega modernizma, za enega osrednjih predstavnikov ekspresionističnega slikarstva in grafike v dvajsetih letih 20. stoletja. Pilonova galerija v Ajdovščini hrani umetnikovo zapuščino, med katero je tudi večje število fotografij, ki dalj časa niso naletele na večjo pozornost umetnostnozgodovinske stroke, čeprav je ta že načenjala vprašanje povezave med Pilonovim slikarstvom in fotografijo. Kot fotografa je Pilona prvič celoviteje predstavila razstava 150 let foto­grafije na Slovenskem 1919–1945 (II. del, 1990). Leta 1992 je Pilonova galerija v Ajdovščini pripravila raz­stavo umetnikovih fotografij in izdala monografijo Pariški fotograf Veno Pilon (besedilo Stane Bernik). Na mednarodni razstavi Evropa, Evropa (Das Jahrhundert der Avantgarde in Mittel- und Osteuropa, Kunst- und Ausstelunshalle der Bundesrepublik Deutschland, Bonn, 1994) je češki poznavalec fotografije Antonin Dufek predstavil Pilona kot modernističnega fotografa. Ob retrospektivni razstavi Vena Pilona v Moderni galeriji v Ljubljani leta 2001, ki je zajela tudi izbor fotografij, je umetnikov sin Dominique Pilon podaril galeriji večje število fotografskih negativov. Nekaj Pilonovih fotografij se je ohranilo pri sorodnikih in znancih.

Pilonova fotografija je za domovino vedno pomenila dokajšnjo neznanko. Ker je nastajala v drugačnem kulturnem miljeju, se ni navezovala na prevladujočo piktorialistično in lirično usmeritev ali na primere socialne angažiranosti medvojne domače, »umetniške« foto­grafije. Zato je avtor razstave in študijske obdelave v katalogu ajdovske razstave dr. Stane Bernik želel tako zagotoviti Pilonu relevantno mesto v okvirih sodobne slovenske fotografije kot tudi opozoriti na njegov prispevek v okvirih sočasnih fotografskih dogajanj v Parizu, kjer velja iskati Pilonove vzornike.

 

Veno Pilon je slikarstvo študiral v Pragi (1919) in Fire­ncah (1920–1921). Na Dunaju je obiskoval grafično šolo in se izpopolnjeval v večernem študiju akta. Kot prvi slovenski umetnik se je leta 1924 udeležil Beneškega bienala. Jedro njegovega slikarskega opusa (portreti, vedute) je nastalo v kratkem časovnem obdobju na začetku dvajsetih let. V tem času se je začel ukvarjati s fotografijo. Na začetku dvajsetih let je kupil, najbrž v Trstu, svoj prvi fotografski aparat – Zeissov Reflex, že pred tem pa je poskusil snemati z amatersko filmsko kamero Pathé-Baby za ozki film. Okrog leta 1926 je fotografiral za neuresničeni krajevni album Primorske. Fotografije imajo dokumentaren značaj.

V letih 1926 in 1928 je študijsko potoval v Pariz, kjer se je za stalno naselil na začetku tridesetih let. Po neuspelih trgovinskih in poslovnih podvigih si je fotogra­fijo izbral za vir zaslužka in na Montparnassu odprl svoj atelje. Fotografiral je umetniška dela za objave, izdeloval fotografske portrete, ukvarjal se je tudi z uporabno in propagandno fotografijo. Uporabljal je fotografski aparat Rolleifleks.

Fotografije naj bi predstavil samo na dveh razstavah v Parizu, ki je med vojnama veljal za eno od svetovnih fotografskih središč. Zdi se, da je vsaj v začetku želel ohraniti stike s fotografskim dogajanjem v domovini. Tako je leta 1932 sodeloval na I. jugoslovanski umetniški razstavi v Ljubljani. Kritik Jutra je tedaj zapisal: »Našega odličnega slikarja Veno Pilona spoznavamo na razstavi kot prvovrstnega fotografa – portretista. Ne pazi sicer dosti na čistoto tehnike, zato je pa v karakteristiki in slikovitosti neprekosljiv. Njegovi fotografirani portreti, zlasti portret igralke Vike Podgorske in renesančni 'Montparnasse' so dela velikega slikarja, ki je pa topot uporabil namesto čopiča kamero. Prava umetnost ima svojo ceno ne glede na tehniko in material.«1 Pilonove fotografije so bile istega leta na ogled tudi na fotografski razstavi v Mariboru. V reviji Ilustracija je bil leta 1931 objavljen Pilonov portret violinista Karla Rupla (Ilustracija, 1931, št. 19, str. 301).

Pilon kot »umetniški« fotograf v Parizu ni dosegel večjih javnih uspehov, za kar sta bila najbrž kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti, ki sta mnogo prezgodaj verjetno zaključila tudi Pilonovo slikarsko ustvarjanje. Vendar mu priznanj prijateljev iz pariških umetniških krogov ni manjkalo. Vrsta portretnih fotografij znanih osebnosti (Olga de Bozanska, Girogio de Chirico, Leonor Fini, André Lhote, Filippo de Pisis, Ossip Zadkine) priča, da si je znal pridobiti zaupanje naročnikov. Slikar in teoretik André Lothe je dal Pilonu priporočilo za Picassa in druge umetnike, a si Pilon »ni upal potrkati pri njih«. Nadrealistični pesnik Paul Eluard pa je na razstavi v pariški galeriji Carrefour ob Pilonovi fotografiji pritrdil svojo dolgo pesnitev.2

V Franciji si je Pilon na fotografskem področju pridobil vsaj še eno zaslugo, saj je v pariški reviji Verve predstavil enega izmed pionir­jev francoske fotografije, lastnega tasta, lekarnarja Louisa Guicharda.

 

Tudi jedro Pilonovega kreativnega fotografskega delovanja je vezano na kratko časovno obdobje (1930–1935). Ohranjene fotografije pričajo o ustvarjalcu, ki je živel s fotografijo in od fotografije. Večina Pilonovih po naročilu izdelanih fotografij je najbrž izgubljena. Ohranjen je referenčni album z naslovom Vzorci – Industrijske profesionalne fotografije, ki vsebuje izbor vzorčnih fotografij (reprodukcije likovnih del, posnetki arhitektur, interjerjev, izdelkov, nakita, portretna in reportažna fotografija, fotomontaže). V »kreativnem« sklopu Pilonovega fotografskega delovanja prevladujejo fotografije izrazito intimističnega značaja: posnetki žene Anne-Marie in sina Dominiqua (mapa 36 fotografij sina Domija, 1937), utrinki iz vsakdanjega okolja, posnetki prijateljev in znancev, ki nam razkrivajo Pilonov odnos do portretiranih oseb.

Tudi na slikarskih kompozicijah je upodabljal samo ljudi, ki so mu bili blizu ali jih je dobro poznal. Da se je Pilonu v Parizu uspelo vključiti v izredno živahno fotografsko sceno tridesetih let, priča tudi vrsta eks­perimentalnih fotografij in več nekonvencionalnih fotografskih posnetkov utripa pariškega boemskega in umetniškega življenja. Pri nekaterih fotografijah je mogoče opaziti očitne vplive nadrealizma (tihožitje z boljšjega sejma v Parizu, tihožitje s steklenima predmetoma, dve maski). Vrsta fotografij je primerljiva s fotografijami Pilonovih mnogo bolj znanih sodobnikov Brassaïa, Andréa (Andorja) Kertésza, Dore Maar, Mana Raya, Mauricea Tabarda, Rogera Parrya, Henrija Cartier-Bressona idr.

Stane Bernik je postavil domnevo, da naj bi bil »ogrski prijatelj G.« v Pilonovih spominih Na robu, kateremu naj bi Pilon »v svoji začetni dobi dal prvi pouk v fotografiji«,3 romunski Madžar Gyula Halász (1899–1984), ki je v javnosti nastopal pod psevdonimom Brassaï. Ta je leta 1921 v Berlinu študiral kiparstvo; tedaj je to mesto obiskal tudi Pilon, ki je bil leta 1926 v Parizu, kjer se je najbrž okoli leta 1930 Brassaï pod vplivom Kertésza odločil za fotografijo.4

Pilon se je po drugi svetovni vojni občasno ukvarjal s slikarstvom, grafiko in fotografijo (študije izložb v nočni svetlobi na barvnih leica diapozitivih, portreti znancev med obiskom Pariza).

 

 

 

__________

1 Ante Gaber, »Šetnja po razstavi lepih fotografij«, Jutro, 1932, št. 223.

2 Po: Veno Pilon, Na robu, Ljubljana, 1965, str. 98–99.

3 Veno Pilon, prav tam, str. 112–113.

4 Po: Stane Bernik, Pariški fotograf Veno Pilon, Pilonova galerija Ajdovščina, 1992, str. 41.

 

 

 

 

 

Brez naslova, okrog 1930, fotografija na želatinsko srebrobromidnem papirju,

30 x 23,4 cm (Pilonova galerija v Ajdovščini)

  

english