Lives Journal 11

Davorin Zhunkovich

 

 STARODAVNOST SLOVANOV V EVROPI

(Zachetna poglavja iz knjige Slovani, praljudstvo Evrope)

 

 

Predgovor k peti izdaji

 

V shtirih prejshnjih izdajah je imelo to delo naslov: Wann wurde Mitteleuropa von den Slaven besiedelt! (Kdaj so se Slovani naselili v Evropi).

Doslej veljavna mnenja glede predzgodovine Slovanov in njihove kulturne manjvrednosti se bodo morala zdaj diametralno spremeniti, chetudi po ovinkih. Ne da bi se ozirali na sistemske utesnitve in popachene podmene, se bomo posluzhevali samo tistih dejavnikov, ki razvoj predzgodovinske kulture utemeljujejo s preprostimi in lahko razumljivimi dognanji. Znanost naj bo sploshna dobrina in she tako neprijetna resnica naj zavzema prvo mesto! Naravnost neverjeten napredek dosegata tehnika in zdravstvo; skoraj ni dneva, da ne bi prebrali vesti o novih odkritjih, toda v nasho prazgodovino ne posezhe noben zharek svetlobe, saj so osvetlitev preprechili s papirnatimi dogmami, praznimi navedbami in puhlimi frazami.

Narodopisne in imenoslovne raziskave vodijo k vse bolj jasnemu prikazu prastare evropske kulture, o katere velichini pa najbolj ucheni strokovnjaki nimajo najmanjshega pojma. Namen mojega pisanja je, da bi dosedanje etnografske podmene podkrepil na bolj poshten in bolj zanesljiv nachin. S pomochjo jezikovne in naravi ustrezne analize zhelim bralcu priblizhati prvobitni nachin mishljenja starega ljudstva, hkrati pa tudi pojasniti razvoj zapletenih oblik nashega danashnjega izrazhanja. Preprichan sem, da moremo le tako razreshiti vprashanje svoje narodne preteklosti. V tej pozitivni znanosti, ki obsega in omejuje pojme chasa, prostora in vzrochnosti, mora imeti glavno besedo samo svet nashih chutov, ne pa fantazija, mistika in pobozhne zhelje! – Upam, da bo to delo prispevalo k iskanju resnice!

 

Kromeřiž, novembra 1909.

 

 

 

Predgovor k shesti izdaji

 

Razveseljivo zanimanje, ki ga je bila delezhna prejshnja izdaja mojega dela pri vseh slojih izobrazhenega sveta, zahteva ponovitev, ki naj bi popestrila prejshnje prikaze s presenetljivimi novimi odkritji.

Imenoslovje (toponomastika) se je razmahnilo, odkar se mu je pridruzhilo tudi primerjalno jezikoslovje. Razshiritev govornih obmochij prinasha vsak dan nove spodbude in nove obrazlozhitve prastarih zakonitosti.

Z veseljem ugotavljam, da se zato marsikatera beseda ne omejuje vech na pomen, ki ji je odrejen v knjigah, ampak vsaj delno obnavlja tudi tistega, ki ga je imela v chasu in okolju svojega nastanka. Ob prizadevanjih, da bi postopno ugotovili nastanek tako starih kot sodobnih besed in jih osvetlili vsestransko, gradimo tudi temelje jezikovne prazgodovine in utiramo pot do bolj pretehtanega spoznavanja skupne jezikovne zibelke.

Lahko pa se chudimo, da se prav tisti krogi, ki nimajo akademske izobrazbe, najbolj zhivo zanimajo za odkritja v zvezi z zgodovino starih Slovanov. Vsaka duhovna znanost se razvija toliko bolj zhivahno, kolikor bolj je chutiti tezhnjo dobrega k boljshemu. Samo tam, kjer duh avtoritete vlada z vzvishenega prestola, ostaja vse pri starem. Vendar prav slavistika, ki temelji pravzaprav na eni sami avtoriteti, tista veja znanosti, ki se je pred pol stoletja svojeglavo odrekla celotni staroslovanski kulturi in zgodovini, she dandanes ucheno razlaga ena in ista pravila. Svoje trhle dogme je zaprla v formalnostni obroch, da bi jim s tem zagotovila nadaljnji obstoj [poudaril prevajalec]. Ampak takshna okamenela znanost ne bo vech dolgo delezhna zaupanja in maliki vsiljene veljave bodo pozabljeni, saj zhelja po odkrivanju neznanega ne more ostati na veke potlachena. To pa je glavni namen mojega pisanja.

 

Kromeřiž,, na Novega leta dan 1911.

 

 

UVOD

 

Prvo, chesar se je treba zavedati, kadar dokazujemo, da so Slovani eno od najstarejshih ljudstev Evrope, mora biti zahteva po odstranitvi vseh preprek, s katerimi uradna znanost in politichne stranke ovirajo pot do raziskav. Pri tem se ne smemo ozirati na morebitno uzhaljenost katerekoli akademije ali vesele drushchine. Z vso gotovostjo smemo dopovedovati tisto, kar je zhe dolgo chasa znano: Dokler bodo bajke, pravljice in bedastoche veljale kot zgodovinski dokaz, se ne moremo pogovarjati ustvarjalno. Dokler bodo ljudje verjeli, da je preseljevanje ljudstev kdajkoli obstajalo in da so se Slovani naselili ravno v odrejenem chasu, ne more biti niti govora o uspehu v raziskavah o etnografski prazgodovini Evrope. Dokler se ne bodo z vso resnostjo lotili preuchevanja evropskega prajezika, tj. prvin nashih jezikov, bo raziskovanje nashe najbolj zgodnje kulture temeljilo na majavih tleh.

Takshnega razbijashkega delovanja sem se lotil z vsemi mochmi. Prishel sem do sklepa, da pripovedke o nashi preteklosti, ki smo jih vajeni poslushati, v nobenem primeru ne morejo zdrzhati resnih protidokazov. Zavedam se, da je zanikanje trditve o samoniklosti Slovanov ena izmed najhujshih zmot oziroma znanstvenih ponaredkov, kar jih je kdaj bilo.[1]

Vztrajanje na dosedanjih temeljih znanstvene ureditve povzrocha velikansko shkodo, ker se ljudje samo s strahom lotevajo revizije kategorij, kot so predzgodovina, preuchevanje starih kultur, antropologija, bajeslovje in jezikoslovje, ker to utegne povzrochiti druzhbene, kulturne in politichne spremembe. Najprej je treba prestopiti mrtvo tochko, nato pa pochasi in premishljeno uveljavljati radikalna stalishcha; v naglici bi utegnili vrechi na isti kup smeti, kar je she vrednega. Ko bo zadeva stekla, ne bomo smeli pozabiti pravila: Kolikor mochnejsha je sila, ki zavira resnico, toliko bolj unichujoche bo ta udarila na dan, ko se bodo utrgale verige, ki jo uklepajo!

Toda zadrzhevanje resnice je zhe povzrochilo neizmerno shkodo, saj je bila vsiljevana skozi dolga stoletja znanost prepletena z lazhmi. Cele knjizhnice so napolnili z deli, ki bi prishla prav kvechjemu preuchevalcem chloveshkih zmot. Samo domnevamo lahko, kolikshni jezikovni in narodopisni zakladi so bili unicheni, che vzamemo v obdelavo samo krajshe chasovno obdobje. Koliko nashih sheg, navad, nosh in narechij je izginilo za vselej? Zdaj jih lahko ishchemo le v megli domnev in fantazije. Zato smo dolzhni, da reshimo pred pozabo jezikovne zaklade, ki bi se sicer izgubili za vselej. Dela se lotimo ob izkljuchitvi nacionalistichnih pristranosti! In ne pozabimo, da se z vsakim dnevom vecha izguba dragocenega osnovnega kapitala, tezhje postajajo raziskave in izgubljajo se she zadnji obrisi nashe resnichne preteklosti.

Delo, ki nas chaka, je veliko in mnogostransko, vendar pestro in ustvarjalno, vneslo pa bo tudi mnogo svezhine v politichno dejavnost. V miselnost ljudi bo vneslo bolj popoln, bolj kozmopolitski svetovni nazor, ki jim bo razshiril obzorja. Iz tega dela mora izhajati tista moralna, idealna strpnost do drugache govorechih in drugache mislechih, pomanjkanje katere dandanes boleche obchutimo. V nas mora sprozhiti dojemanje tistih naravnih sil, ki spodbujajo kulturni razvoj vseh ljudstev. Poleg tega bo pomagalo vzgojiti generacijo, ki si bo ustvarila svoje mnenje tako o sedanjosti kot o preteklosti. Ustvaril se bo shtab uglednih arheologov, etnografov, zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, ki bo sposoben uposhtevati pomen raznih pokrajin, krajev in poimenovanj ter ponuditi razsodnemu opazovalcu obilico shtudijskega materiala. Ampak treba je zacheti! [2]

Bralec bo zhe iz te knjige spoznal, kakshni jezikovni in kulturni zakladi se she skrivajo neizrabljeni med ljudstvom. Jaz sem svoje raziskave zasnoval na slovenskem jeziku. Shtevilni znaki namrech kazhejo, da je treba Slovence obravnavati kot najbolje ohranjeni ostanek evropske predzgodovine. Pri tem sem v prvi vrsti namenil pozornost izvoru in zatem pomenu topografskih imen. Nadalje sem pretehtal, kaj je v nashi najstarejshi zgodovini naravno, kaj je resnichno in kaj pesnishka domishljija. Zato menim, da bo poshten raziskovalec ob podobnih predpostavkah tudi pri spreminjajochi se jezikovni podlagi mogel vsaj v glavnem potrditi pravilnost mojih sklepov.

Zaradi vechje preprichljivosti pa je bilo najbolj potrebno razreshiti tiste jezikovne, kulturne in zgodovinske uganke, ki preprechujejo, da bi zavrgli okamenele dogme. Razmishljanja sposobni del chloveshtva mora ustvariti duhovno ozrachje, ki bi pometlo zastarela izhodishcha. Pred ochmi moramo imeti predvsem naslednje predpostavke:

 

a) Nekoch je obstajal enoten evropski prajezik, katerega elementi so she zaznavni, danashnjim slovanskim idiomom pa oblikovno in pomensko blizhji kot romanskim in germanskim.

b) Najstarejshi pisni spomeniki Evrope, rune [dandanes tej pisavi pravimo venetska – op. prev.] so slovanskega izvora v sodobnem jezikovnem pomenu; njihova vsebina, kolikor jo je bilo zhe razbrane, pa je razumljiva predvsem Slovanom.

c) Pretezhni del starejshih topichnih imen – che se jih pozneje ni dotaknila etimoloshka metamorfoza – je razumljiv samo s pomochjo slovanskih jezikov; glavni povod za nastanek topichnih imen pa je she vedno dolochanje meja, ker chlovek zhivi s sovrstniki zmeraj kot sosed ob sosedu.

d) Slovani ne morejo biti v Evropi kot priseljenci, kajti preseljevanja ljudstev nikoli ni bilo; ako je kateri narod v Evropi avtohton, so to v prvi vrsti Slovani.

e) Nomadov, kakor jih nekateri pojmujejo, v Evropi ni bilo, pach pa so znane vsakoletne selitve chred zaradi pashe [op. prev.: ital. trasumanze].

f) Najstarejsha druzhbena ureditev je bila patriarhalno-alodialna; vojashka obveznost je bila zhe v davnini sploshna; izvirala je neposredno iz zhelje po osebni varnosti in nemotenem gospodarjenju. To je utrdilo sploshno varnost s kar se da tehnichno popolno in okrepljeno obrambo meja. V tistih chasih so se zacheli pojavljati tudi zarodki plemstva in meshchanstva.

g) V prvotnih verstvih je bil chlovek pred bogovi; v druzhbeno razchlenjeni skupnosti so bile priznane posebne pravice najstarejshemu, ki je bil tudi varuh skupnosti; vsa nadaljnja transcendenchna povishanja temeljijo na postopno razvijajochem se vojashko-druzhbenem stanu; zadevni nomenklaturi pripada tudi mnozhica hishnih imen in raznih nazivov.

h) Do razdelitve skupnih zemljishch je moralo priti, vsaj v srednji Evropi, zhe pred nastopom Rimljanov.

i) Med jezikom in raso ni nikakrshne medsebojne odvisnosti; na jeziku ali rasi slonecha rasna teorija je nesmisel.

j) Razni kulturni spomeniki, ki jih imajo za ponaredke, kot so npr. »barbarski« novci, mnogi runski napisi, Kraljedvorski rokopis itn., niso ponarejeni, ker so jih za take razglasili samo zaradi domneve o slovanski kulturni manjvrednosti.

k) Na neko ustaljeno obmochje vezana kultura menja geografsko stalnost, kakor ji to narekuje zaporedje letnih chasov.

 

 

Opombe

 

1 – Che bi jih le rahlo podregnili, ne bi bilo uchinka. – Ko je profesor dr. Nieder1e leta 1907 (Česky časopis hist., str. 101) ocenil moja stalishcha, je zapisal, da zdaj noben »pametnjak« ne verjame vech v priselitev Slovanov. Pa se kljub temu ni nich premaknilo in obstali smo pri molku. Pri miru so pustili uchbenike zgodovine, da iz njih nemoteno chrpajo zavestne lazhi. Ta primer kazhe, da celo katedrska beseda she dolgo ne bo mogla uveljavljati resnice.

2 – Katere podatke bo treba najprej zbirati, je povedano v besedilu knjige. Posebno pozornost pa velja nameniti:

a) topichnim imenom v vseh glavnih inachicah od najstarejshih oblik naprej. Pri tem ne navajamo samo naselja, gorovje, vodovje itn., marvech tudi nazive mochvar, ledin, gmajn, njiv, travnikov, pashnikov, gozdnih parcel, jas, vinogradov, gorske predele, barja, studence itn.; v opombah navedemo tudi, che ime razumljivo odrazha naravo objekta;

b) zgoshcheni zgodovini naselja, cerkve, kapele, trga, rushevine, gradu in najstarejshih stavb; nashtevanju plemishkih druzhin, ki v kraju bivajo, umetnishkim objektom in zanimivim nagrobnikom; starim napisom;
znamenitim osebam, ki so se tam rodile ali delovale; kratkemu opisu vsakrshne zgodovinske znamenitosti;
c) naravnim znamenitostim; nahajalishchem naravnih dobrin (rude, marmor, glina, kamen, nafta itn.); rudnikom; loncharstvu in barvarstvu; znamenitim drevesom;

d) krajem, kjer so stari grobovi in gomile pa kjer so nekoch stali zhrtveniki in vislice; predzgodovinskim nahajalishchem napisov;

e) popisu vseh mest, ki so bila zajeta v obrambo;

f) porazdelitvi vashkih ledin s prilozhitvijo katastrskih izrisov;

g) zabelezhbi nenavadnih izrazov za hishe in gospodarska poslopja ter za domache kmetijsko in obrtnishko
orodje; poimenovanju oblachil in delov narodne noshe;

h) zapisovanju pripovedk in njihovih inachic, bajk, pravljic, legend in ljudskih zgodb; vrazhe v zvezi z rojstvi, porokami in smrtjo; opisu navad v zvezi z dnevi in letnimi chasi; zabelezhbam o nadzemeljskih pojavih, tavajochi nochni svetlobi, hishnih duhovih in charovnicah; zgodbam o pravici do prve nochi;

i) zapisovanju pregovorov, rekel, govornih figur, porogljivih izrazov ter besed neznanega pomena in izvora;

j) zabelezhbi she vedno poznanih in uporabljanih domachih zdravil, zdravilnih zelishch in drugih zdravilnih sredstev, kakor tudi boleznim in starim nachinom zdravljenja.

k) Znanstveni krogi bodo lahko nashli v takshnih zapisih dovolj gradiva za izdajo monografij in strokovnih del.

Vsega obzhalovanja vredna je avstrijska zaostalost v znanstvenem vodenju narodopisja. Prav Avstrija, drzhava plurinacionalnih razumnikov, bi morala biti vzor drugim drzhavam pri iskanju odgovorov na vprashanja o izvoru svojih narodov. Nacionalni spori, ki jo zdaj razjedajo tako politichno kot gospodarsko, izvirajo iz dejstva, da njeni narodi drug drugemu ostajajo tujci.

 

 

NASTANEK TOPICHNIH IMEN

 

Kot glavni dokaz za trditev, da so Slovani evropski staroselci in ne prishleki, rabijo krajevna imena na vseh konceh celine; vsem je skupen pomen, ki ga vsebujejo izkljuchno le slovanski jeziki.

She dandanes prevladujejo glede nastanka in pomena topichnih nazivov mnenja, ki mejijo na norost. Nich chudnega ni to. Vsemu je krivo dejstvo, da so strokovnjaki izgubili obchutek za nestvarno in nemogoche. Marsikateri zgodovinski dogodek je v nasprotju z logiko. Ob presoji niso bila vselej uposhtevana sredstva objektivne znanosti, temvech danost kapacitete, subjektivni fanatizem, she manj pa nekritichen pristop. Tako so chisto resno zapisali, da Vindobona pomeni »dobro obetajoch«. Graz (Gradec) naj bi izviral iz »Grazie«, cheshki Znaim (v cheshkem jeziku Znojmo) pa iz slovanskega glagola »znojiti se«. Romantichna s skalovjem posuta krajina Rosstrappe v gorovju Harz baje vsebuje v svojem imenu pomen sledi, ki naj bi jih zapustil za seboj konj drvechega Odina. Slaven naj bi pomenilo isto kot »Sklaven« (suzhnji) (1). She in she bi mogli nashteti takih primerov. Z obzhalovanjem moramo rechi naslednje: Chim vechja je osebna veljava razlagalcev imen, tem hujshe so njihove bedastoche. Med njimi je mnogo vseuchilishchnih profesorjev, ki take nesmiselne razlage shirijo po svetu, ne da bi predlozhili dokaze. Pa tudi to je chisto logichno, kajti tistemu, ki pri raziskavah izhaja venomer iz istih stalishch, se prav rado pripeti kot onemu, ki je zashel v velikem gozdu: zhivchen ishche izhod in bega v krogu namesto da bi splezal na visoko drevo in se z njega orientiral. (2)

Kdor zheli razlozhiti pomen topografskega naziva (h katerim jaz prishtevam tudi ljudske inachice), mora najprej ugotoviti njegovo najstarejsho obliko, ker je le-ta bila naravi najblizhja in je bila she najmanj chasa podvrzhena izkrivljanju. Che kdo s pomochjo lastnega besednega zaklada potegne besedo, ki naj bi bila dala poimenovanju pomen, potrebuje she ogled kraja na lastne ochi. Tedaj bo mogel ugotoviti, ali se jezikovno uveljavljeni naziv sklada s sedanjim domachim, cheprav to gre vedno brez zapletov. Po eni strani je namrech kraj v teku chasa utegnil izgubiti nekdanji pomen, po drugi pa so glasovne spremembe utegnile opraviti svoje. Zato je etimoloshko iskanje nekdanjega pomena zahtevno delo.

Kot primer lahko vzamemo nastanek imena Zips, ki je dobilo pri Madzharih zhe obliko Szepes. Dandanes ne pomeni nichesar onemu, ki ne ve, da je preko vech razvojnih stopenj nastalo iz besede, ki so jo zapisovali kot »Zübtz, Zueptzer, Zuppez« in da jo po njenem pomenu vsakemu Slovanu razumljiva kot »zhupa« ali »zhupica«. – Tudi razvoj imena Saatz postane jasen, che spoznamo slovansko imensko obliko »Zhatec«, kajti »sad, sat« v slovanskih jezikih pomeni mejo (Grenze, granica). Torej smemo sklepati, da se je popacheno ime »Saaz, Satz« nekoch pravilno glasilo Sadec, Satec. Shtevilne izpeljanke, kot so npr. Novi sad, Novosady, Neusatz pomenijo kraj, kjer je potekala utrjena meja ali pa so se v njem dogovorili glede meje. Zaradi nekakshne nove nasaditve, prevedene s sodobnim »Novi sad«, pa se vendar ne bo spremenilo ime zhe obstojechemu naselju!

Zaradi medsebojne odvisnosti med temeljno besedo in nazivom kraja pa je nadalje potrebno, da se raziskovalec spozna na vsa podrochja naravoslovja. Uposhtevati pa mora tudi folklorne in druge kulturne ugotovitve ter zgodovinske podatke v zvezi z okoljem. Toda njegove ochi morajo biti predvsem sposobne, da na prvi mah dojamejo izoblikovanost tal in njihovo primernost za obrambo. Vse nashtete dejavnike pa mora znati povezati v logichno celoto. Dostikrat mora tudi brskati pod povrshjem tal, da bi poiskal kulturne ostaline, ki naj upravichijo ime kraja. Le s temi sredstvi, tj. s praktichno etimologijo in avtopsijo, je moch zanesljivo pojasniti tudi tezhje razumljiva topografska imena.

Zhupa – Ta samostalnik je zelo razshirjen v shtevilnih inachicah, toda dandanes se je njegov pomen v glavnem skrchil na obchinsko ali cerkveno skupnost. Predstavnik prve je bil zhupan, ki je lahko nacheloval tako majhnemu kraju kot celotni pokrajini. Iz tega etima so izpeljana imena, npr. imena: Zips, Zhupanec (skalnat osamelec z vasjo, na Slovashkem) in Zhupanjac (v Bosni klasichni Delminium). Iz srednjega veka je znano vechkrat ponovljeno ime Civitas Ziup.

Pojem zhupan (ali tudi zhupnik, ki pa dandanes oznachuje le cerkvenega predstojnika), se je razvil zhe v davnini. Ponekod na Spodnjem Shtajerskem in na Gorenjskem ter na Beneshkem se predstavnik pashne skupnosti she vedno imenuje zhupan; naziv je zadnji pristni ostanek pradavne druzhbene skupnosti. Tudi na obmochjih, kjer so pridobivali sol, je beseda zhupan pomenila isto kot Salzrichter, slov. vodja solarske skupnosti.

Ker so mi poznane razmere v domovini, menim, da jih je vredno oteti pozabi. V obchinah z lastnimi pashniki je skrbel za gospodarsko plat le-teh zhupan. Njegova funkcija je trajala samo eno leto in v istem chasovnem obdobju je bilo treba spet z glasovanjem potrditi pravice vsem uzhivalcem pashne skupnosti. Shtevilo pastirjev, ki jih je vsako leto izbral zhupan, je bilo sorazmerno shtevilu pashne govedi. Da pa ne bi kateri lastnik poslal na pasho prevech zhivine, je sporazumno z vsemi, dolochil zakupnino za pasho, odkazal gnoj, dolochil raboto (za izkope odvodnih jarkov ali vzdrzhevanje pregraj) in poravnal drzhavi zemljishki davek. Ob vseh svetih so se kot sosednja sestali vsi vashchani, ki so imeli pravico do uporabe skupnih pashnikov. Zhupan, ki je moral skrbeti tudi za gospodarsko stran pashne skupnosti, je prikazal obrachun svojega gospodarjenja v minulem letu. Pastir je takoj prejel plachilo v zhitu in delno v gotovini; plachilo je temeljilo na prirastku telet. Nato so obravnavali predloge, pritozhbe in tekoche zadeve, nazadnje pa so izbrali novo vodstvo, ki je moralo takoj prevzeti posle za naslednje leto.

S preuchevanjem besednih osnov za zeleno mizo se redkokdaj pride do zanesljivih rezultatov, vendar so potrebne mnoge dopolnitve. Raziskovalci pri tem najvechkrat pozabijo na pravilo, da se mora ime ujemati z zunanjim, tj. geografskim videzom kraja.

Vsako topografsko ime je zgoshchen opis naravnih znachilnosti ozemlja. V imeniku krajev zato ishchemo samo uporabno in naravno osnovo imena. Razumljivo je, da morajo biti objekti enakega videza in pomena oznacheni z enakim imenom in da so shele geografi tisti, ki lokalna poimenovanja prenesejo na shirshe ozemlje. Prastaro ime lokalnega pomena se tako razshiri in ohrani. Poimenovanja so potrebna kmetovalcu zhe od nekdaj. Omogochajo mu, da razlikuje posamezne dele posesti na preprost nachin in she to, da odlocha o njihovi uporabnosti. Navedel bom nekaj konkretnih primerov: Danes bomo pokosili travnik »pri hrastih«, potem »pri starih grobovih« in she »vlazhni travnik«; pastir je danes gnal k »jelsham«, »na laz« in »v ograde«. Sprva so bila takshna imena znana samo lastniku. Schasoma jih je zachel uporabljati she sosed z enako oblikovanim zemljishchem, zatem pa she drugi v okolici. Postala so sploshna, bila vneshena v kataster in na zemljevide ter tako bila »poshtempljana« za vekomaj. Kljub temu pa je imel samo prvi dajalec imena pravico do naravnega poimenovanja, npr. parcele »Pri starih grobovih«, o katerih najbrzh ne govori vech noben zunanji znak.(3)

V krajevnih imenih ni treba iskati skrivnostnega, bajeslovnega, simbolichnega ali genealoshkega pomena, pach pa le prvobitno danost, ki jo odrazha »govorica« zemljishcha. Vsa poimenovanja ledin, voda in vzpetin so nastala iz chisto preprostih, praktichnih in naravi ustrezajochih razlogov. Zato je razumljivo, da nosijo enako izoblikovani objekti enako zvenecha topichna imena. Seznam teh imen velja kot najbolj natanchna in najbolj zvesta kulturna in vojashka geografija nashega ozemlja. Tak in nich drugachen je bil nastanek topichnih imen. Rezultati lastnega opazovanja, ne pa abstraktna razmishljanja, so bili dejavniki, ki so odlochali o poimenovanju. Zato smemo imeti razlago o razvoju pomena, ki ga vsebuje neko topografsko ime, za resnici ustrezno samo takrat, ko neoporechno vzdrzhi katerokoli dokazno utemeljitev.(4)

Kot smo zhe omenili, je podlaga za topografsko poimenovanje najvechkrat zelo preprosta. Nich ne bo odvech, che opozorimo, da nas pri razlagi chudnega imena navidezna samoumevnost lahko zavede na stransko pot in izkljuchi potrebo po nadaljnjih dokazih. Zato se morajo preuchevalci krajevnih imen – che zadevo jemljejo resno – zavedati dejstva, da razlaga brez ogleda na samem mestu, kakor tudi brez uposhtevanja nekdanjih nachinov kmetovanja, v vechini primerov ni zanesljiva. Raziskovalno delo v pisarni seveda zahteva manj truda, daje pa manj zanesljive rezultate!

Kot se kazhe v praksi, krajevna imena niso podvrzhena posebno zaznavnim spremembam: v glavnem so jih prilagajali le fonetichno drugim govoricam, vchasih pa prevedli v jezik prishlekov. Takih prilagoditev imena pa ni vselej moch zanesljivo ugotoviti, ker so vrinili, zamenjali ali izlochili kakshen glas in beseda je zadobila drugachen pomen.(5)

Pragovorica tudi ni vsebovala pestrosti samoglasnikov, ki je lastna sodobnim jezikom. To znachilnost odkrivamo she dandanes v govoricah primitivnih ljudstev. Najstarejshe besede so imele povsod dosti vech soglasnikov kot samoglasnikov. Vokalofilija je pridobitev kasnejshe vishje kulturne stopnje. Tesnejshi stiki z drugimi ljudstvi so namrech zahtevali glasovno prilagajanje njihovim govoricam, kar je bilo najlazhe dosechi z vrivanjem samoglasnikov v tezhko izgovorljive zloge. Jeziki z mnogimi soglasniki so zato starejshi, imajo pa tudi vech sklonov in glagolskih oblik kot njihovi naslednishki idiomi. Shele ob uposhtevanju tega dejstva je moch razreshevatii etimologijo tezhko razpoznavnih krajevnih imen v latinshchini, francoshchini in nemshchini. Isto velja tudi za prevedena imena. V tem so Nemci pravi mojstri. Prilagajanje je prishlo v navado na zachetku 12. stoletja, torej hkrati s prvim valom ponemchevanja slovanskih ozemelj. Nemci zatrjujejo, da so takshna imena Slovani sami shele kasneje prevedli v svoje jezike. Vendar to ne drzhi. [Op. prev.: potem bi Ljubljana izvirala iz Laibacha.] Najstarejshe oblike so namrech ohranjene v zemljishkih knjigah in urbarjih. Sicer pa so nemshchini prilagojene slovanske oblike lazhe razpoznavne kot romanske, ki so jih bili prilagodili zhe celo tisochletje prej. Prvotna slovanska imena so ostala zhiva tudi med prebivalstvom in so se lazhe ohranila. V neshtetih primerih je glasovno prilagajanje pozneje povzrochilo napachne pomenske razlage. Temu je krivo samo nashe nejasno in nemetodichno sklepanje: primarni vtis bi radi spravili v sklad z razumom. Seveda ljudje pri tem ne pomislijo, da kljub navidezno ustrezni obliki predelano ime izgubi motiviranost za svoj nastanek. Tako so npr. krajevno ime Gastein obrazlozhili s tujimi gosti v tamkajshnjih toplih vrelcih. Ta razlaga sicer ni povsem tuja pravemu pomenu, je pa nesmiselna. Gastein je moral vsekakor pred gosti uposhtevati lastne prebivalce in s tem tudi svoje staro ime. Tedaj pa Gastein nima vech zveze s toplimi vrelci, marvech ohranja pomen za obrambo prikladnega ozemlja, slov. Hostin in she starejsho Gastuna. Pravilno ime za Bad Gastein pa je Toplice, ki je ohranjeno v spakedranki Tobelrisse. [Op. prev.: »topli risi«?]

Nihche na svetu nima pravice, da bi smel rushiti pravno stanje, ki je vsebovano v rabi prastarih imen oziroma preprechevati izrazhanje jezikovne pripadnosti s pomochjo imen; zakonsko bi morali zashchititi zgodovinsko dokazana imena in preprechiti samovoljne predelave, ki izmalichijo pomen tistega, kar imena dolochajo. Ime v vsakem primeru vsebuje najstarejsho zgodovino z njim obelezhenega kraja in kazhe njegove bistvene znachilnosti.

Skoraj pred sto leti je Wilhelm von Humboldt izrazil mishljenje, da »s pomochjo krajevnih imen, najstarejshih spomenikov, nam zhe zdavnaj izumrlo ljudstvo pripoveduje o svoji usodi; treba je samo prisluhniti«. Treba se je tudi vprashati, che nam je njegova govorica ostala razumljiva. To govorico pa odkrivamo v nashem chasu. Che pa dandanes zheli kdo to odkrivanje preprechiti nasilno ali s sprenevedanjem, se loteva boja z mlini na veter. Resnica, ki ji je zagotovljen vechni obstoj, bo vedno zmagovala. Kar so do nedavnega imeli za privid fantastov, je postalo uposhtevanja vredna kategorija. Obchinske uprave bi se morale potruditi, da bi vsak kraj ohranil lastno zgodovinsko ime, kakrshnega imajo v vsakdanji rabi. Najprej bi morali prepovedati rabo tistih krajevnih imen, ki izpostavljajo domachine posmehu. Marsikateri umsko omejen pisunchek pri zemljishkoknjizhni upravi se je lahko potrudil z izkazovanjem svoje duhovitosti pa je zapisal takshna imena: Affental (Opichja dolina), Eselsdorf (Oslovska vas), Gaunersdorf (Sleparska vas), Lausheim (Ushivo), Ochsenburg (Goveji trg), Viehdorf (Zhivinska vas) itn. Razpolozhljiva krajevna imena slovanskega izvora so potem z naslado prilagajali nemshkemu jeziku.(6)

Seveda je zdaj v shtevilnih primerih znanstveno tezhko ugotoviti pravo obliko starega imena.(7) V dvomljivih primerih mora prevladati logika nad knjigozhrsko uchenost jo.(8) 

Pri raziskovanju svoje pradavne zgodovine na podlagi mitologije moramo paziti, da se strogo drzhimo obmochja, ki ga obravnavamo. Tuji zgodovinopisci so nam vrinili v rabo kup imen z dodanim pesnishkim in bajeslovnim okrasjem, ki s pravo zapushchino starodavnih prednikov nima kaj opraviti. Okrashena topichna imena ne morejo imeti nobene veljave in gradivo takshne vrste smemo kratko malo imeti za balast. Tako se je npr. dr. von Peez(9) lotil obdelave na obmochju s krajevnimi imeni, ki ustrezajo germanski mitologiji. Na koshchku ozemlja med Spodnjo Avstrijo in Moravsko naj bi kar mrgolelo nemshkih bozhanstev in bajeslovnih junakov. Preprosti ljudje v davnini pa niso bili tako ucheni, da bi posegali po fantazijskih predstavah profesorskih glav in jih uporabljali za krshchevanje svojih naselij in ledin. Prav tako niso chutili potrebe, da bi povprashali svoje zelo oddaljene germanske sosede, che jim dovolijo sechi po pisanem venchku njihovih bajeslovnih imen.(10)

V sedanjem chasu pride politiki vse prav. To pomeni, da se bomo tezhko znebili vpliva politichnih interesov na znanost, in to ravno v chasu, ko je obstoj naroda izpostavljen neshtetim pritiskom. S tujimi koristmi prezhete in vsiljevane razlage nimajo nich skupnega z znanstvenim odkrivanjem; te so zgolj orodje za uresnichevanje politichnih zhelja. Neodvisno in umirjeno raziskovanje pa vchasih prinese tudi razocharanje. Vedeti moramo, da se polezhe tudi navdushenje obiskovalca gledalishcha, ko odnesejo prelepe odrske kulise.

Znanost je velika svoboshchina, ki potrebuje samo odprtost. Ko bi se vsak raziskovalec ravnal po pravilu, da se mora pri delu izogibati osebnim zheljam, bi stali zhe zdavnaj na trdnih tleh in ne v pravljicharskem mochvirju. Edino pravilna pot pri odkrivanju zgodovinske resnice je induktivna: nashe sklepanje mora voditi iz posameznosti na sploshno, iz neznanega v znano, iz zhivega na izumrlo!

Che je bila v pradavni Evropi vechina etnografskih nazivov ter imen gora, rek in krajev slovanskega izvora, so jih morali zatorej ustvariti le Slovani. To pa kazhe, da Slovani niso prishli na ta ozemlja shele v chasu »preseljevanja narodov«, temvech so zhe stoletja prej odlochilno vplivali na poimenovanja. In che imajo tudi druga ljudstva slovanska imena, pomeni, da so zhe pred njimi na njihovem sedanjem ozemlju bivali Slovani. Che pa bi se Slovani naselili pozneje, bi tam nashli zhe ustaljena imena in jih prevzeli, saj novih ne bi potreboval nihche. Niti Rimljani niti Nemci niso mogli vnashati bistvenih sprememb. Smemo rechi, da je naravnost neverjetno, kako lepo se je ohranjal prvotni pomen pri vechini imen!

Ampak kje so milijoni prej naseljenih ljudi, katere so Rimljani podjarmili, nato pa jim ob svoji drzhavnishki modrosti dovolili, da so ohranili lastno vero, jezik in shege? Koliko je verjetno, da so se po razsulu nepremagljive velesile mogle nenadoma pojaviti milijonske trume Slovanov in se naseliti na neizmernih ozemljih? Zagotovo vemo, da je stoletja trajajocha rimljanska navzochnost onemogochala velike in unichevalne spopade. Kdo naj bi torej iztrebil domache prebivalstvo? In kako naj bi mnozhice Slovanov v kratkem chasu nadomestile staroselce? Vsakrshen vechji pokol staroselcev, ki naj bi ga utegnili zakriviti slovanski prishleki, bi bil vsaj toliko zaznaven, da ga ne bi mogli spregledati rimljanski in grshki pisci, ki so znali zabelezhiti tudi dosti manj pomembne dogodke. Nikakor ni mogoche, da ne bi opazili odsotnosti prebivalstva, ki je zhivelo na polovici tedaj znanega sveta. Razen tega pa iz zabelezhb o domnevni velikanski selitvi ljudstev razberemo zelo malo o Slovanih. Kdor zna razbrati neshteta zemljepisna imena s slovanskimi osnovami in se zaveda, da so pomensko ustrezna okolju ter da so bila v rabi zhe v chasu pred nashim shtetjem, ta lahko razume, da tisochere mnozhice krajevnih imen ne moremo obravnavati kot nakljuchje.

Primerov in razlag v tej knjigi ni konstruiral, iznashel ali si jih izmislil pisec. Najdemo jih v zhe v jezikih pa tudi v naravi, na prostem, kjer jih more preverjati kdorkoli. Vsa ta imena pa govorijo v pradavnem jeziku, ki je razumljiv predvsem le Slovanom.

 

 

Opombe

 

1. – Naziv Sklave, Sclavus je prishel v rabo shele v poznem srednjem veku in torej ne more imeti nikakrshne povezave z rimljanskimi suzhnji.

2. – Chas bi zhe bil, da sicer resni znanstveniki zhe pometejo z bedastimi razlagami, kot jih navajajo v raznih krajevnih imenih, kot so npr. Chrastova, katere prebivalci so krastavi, Shalinci zaradi shal, Komen zaradi kaminov (pechi za ogrevanje) in podobno. V tem smislu se posebno odlikuje dunajski knjigarnar Guido von List. Leta 1909 je izdal 4. zvezek svojih »epohalnih razkritij« z naslovom Die Namen Völkerstämme Germaniens und deren Deutung (Imena germanskih plemen in njihov pomen); vsa so »arijsko-germanska«.

3. – Na slovanskem obmochju vechkrat naletimo na ledinska imena, kot so npr. u mrtvich, u groblju, u zabiteho, ki jih ne potrjujejo vech zunanji dokazi. Na ta imena se smemo popolnoma zanesti kljub temu, cheprav izkopavanja vselej ne dajo potrditve.

4. – Silno tezhko je pojasnjevati prastara imena. Tako npr. pomeni Azija kakemu Rusu Zemlja tujcev, saj pravi tujcu asej, asejka, asov. Na chrnomorskih obalah je vech krajev, ki se imenujejo Asia (mejni kraj, mejno). Kar je Rusom pomenilo tujino, ozemlje onkraj neke meje, je preshlo v kolektivni naziv Azija. Vendar je ta razlaga dostopna v glavnem le Rusom.

5. – Znani zemeljski vdor Macocho na Moravskem je ljudska etimologija z macheho. Ljudska domishljija jo je bila nekoch povezala s pripovedko in pri tem je ostal sedanji pomen. Che pa she uposhtevamo govorico narave, spoznamo, da gre najverjetneje za pomensko zvezo z glagolom machi s pomeni pogrezniti.

6. – Chudno je, da na nemshkih ozemljih zadostuje tudi she tako neumno in eno samo poimenovanje, na slovanskih pa morajo biti tudi po tri, da ohranjajo zmeshnjavo.

7. – Tako npr. doslej ni bilo moch sprejemljivo pojasniti imena Slovani.

8. – Gornja odkritja so motila tudi mene, ker sem izvornirn imenom pripisoval sedanji pomen. Potem sem se preprichal, da v takshnem nachinu razlage ne bom nashel stalne logike in sem postal privesek keltomanov. Poglobitev v keltske podmene pa me je kmalu preprichala, da sem zashel tudi sam v jezikovno zmoto, ker so domnevno keltska imena vsebovala slovanska debla. Greshil sem pa she naprej, dokler se nisem zavedel, da je treba pri imenih, ki izrazhajo npr. izoblikovanost tal, uposhtevati tudi naravno danost. Kot chastnik, ki je bil neprestano na terenu, sem imel dovolj prilozhnosti, da sem lahko razbral pomen vechine takshnih imen.

9. – Dr. A. von Peez, Erlebt - Erwandert, Dunaj 1902.

10. – Dr. Peez se posluzhuje nesprejemljivih dokazov. Tako naj bi cheshka mesta ustanovili Nemci. Mesta so se razvila iz mochno povechanih naselij in jih ni ustanavljal nihche po lastnem preudarku. In kje so dokazi, da so v pradavnini na Cheshkem bili naseljeni Nemci?

 

 

 

Etimologija krajevnih imen

 

Poglobljene jezikovne raziskave krajevnih imen nas vodijo k ugotovitvi, ki doslej ni bila uposhtevana nikjer: vechino jih je moch obrazlozhiti s pomochjo slovanskih jezikov in ustrezno danostim narave. Shele neslovanska poimenovanja kazhejo na sekundarno poselitev starejshih ledin. To velja predvsem za slovanske predele, ki so jih iz politichnih razlogov zasedli Nemci, Francozi, Italijani, Romuni, Madzhari in Turki. Med tistimi krajevnimi imeni in na istem obmochju so seveda mozhna tudi neslovanska, vendar jih ostane vselej bore malo, ko jih skrbneje preuchimo. Kot primer navidezno neslovanskega imena lahko navedemo slikovito skalnato sotesko Rosstrappe v pogorju Harz, ki ni nesmiselna »konjska droplja«, marvech ozemlje, katerega povrshje je razdrapano. Potem: kjerkoli naletimo na ime Slatina, vemo vnaprej, da tam izvira mineralna voda. Kjer so Toplice, imajo izvire tople vode. Imen Dobl, Tobel, Tobelrisse, Teplitz in podobna je najti na tisoche, vsa pa izvirajo iz slovanskega pridevnika topel.

Toda krajevnih imen slovanskega izvora ne najdemo samo na nemshkih obmochjih Avstrije in v Nemchiji, marvech tudi v Shvici, Italiji, Shpaniji, Franciji pa na Nizozemskem in Danskem. Za znanost, predvsem za prazgodovino, bi bilo treba dolochiti zunanje meje obmochij, na katerih lezhijo kraji z imeni slovanskega izvora. To bi omogochilo odkriti nekdaj s Slovani poseljena ozemlja, ki so bila gotovo bolj razprostranjena, kot so danashnja.

Mnogo je she nelogichno pojasnjenih oziroma nerazumljivih krajevnih in druzhinskih imen. To npr. velja za cheshke in moravske druzhine, ki so jih njihovi potomci zaradi modnih tezhenj zacheli germanizirati v 13. stoletju; v vechini njih je she moch odkriti prejshnje slovanske oblike. Pri slovenskih plemishkih nazivih pa je zhe dolgo tezhko razbrati, ker so njihov pomen prevedli v tekocho nemshchino. Tako je Turjashki postal Auersperg (-perg, - berg = breg) in Ostrovrhar = Scharfenberg. Gospodje s Prueschenka so nekoch zhiveli na Prezhniku, ki ga dandanes verjetno prevajajo kot Lauer, Lauerer (slov. Prezha). Razni priimki kot npr. Schinkowitz, Lugaster, Osterwitz, Garrach, Jabornegg, Katzianer idr. v slovenskih zgodovini niso poznani, vendar jim s pomochjo etimologije moremo dolochiti jezikovno pripadnost.

Pri vsem nam gre le za to, da bi dokazali obstoj slovanskih krajevnih imen, ki so bila znana in zabelezhena zhe mnogo prej. Etimoloshko podkrepljena, postanejo najstarejshi dokaz za nasho trditev, da so bili v teh krajih Slovani naseljeni zhe dosti pred svojo uradno domnevano priselitvijo. Samoumevno velja, da tudi imena, za katera nimamo pisnih dokazov, temeljijo na istem etnografskem in enakem topichnem pomenu, oziroma jim je moch poiskati naravni pomen izkljuchno le v slovanskih jezikih ne glede na chasovno oddaljenost nastanka. Ljudje, ki so ustvarili starejsha poimenovanja, so potemtakem govorili isti jezik kot oni, ki so mlajshim imenom vtisnili svojo lastno jezikovno podlago, kar pa pomeni, da so kasneje nastala imena stara prav toliko kot pradavna, le da za takshno trditev ni pisnih dokazov.

Trenutno she ni izvedljivo, da bi vsa krajevna imena nanizali po abecednem redu in izgovarjavi ustrezno. Nadvse zahtevno delo bi pomenilo temeljni kamen za nekakshen »Sploshni etimoloshki imenik krajev«. Zaradi velikanskega obsega takshnega dela bi bila najprimernejsha razdelitev v vechje shtevilo posameznih monografij, ki bi jih kasneje dopolnjevali. Obravnavano gradivo bi zato najbolj nazorno prikazali po naslednjih pojmovnih razdelkih:

a) zavarovanje pashnih povrshin;

b) ozemeljske razmejitve;

c) obramba pri predzgodovinskih ljudstvih – krajevna imena obrambnega izvora;

d) krajevna imena drugachnega izvora.

 

 

 

ZAVAROVANJE PASHNIH POVRSHIN

 

Chudovit znanstveni rezultat nam je dala raziskava v zvezi z imeni, ki odrazhajo skrb za varovanje osebne svobode in ohranitev sredstev za prezhivljanje. Oblike varovanja izkazujejo najzgodnejshe elemente nashih ustavnih dolochil.

Zgodovina pravi, da so bili najstarejshi prebivalci lovska, ribishka in pastirska ljudstva, ki kot nomadi niso bili stalno naseljena. Toda kdor bo zadevo preuchil globlje, bo spoznal, da ni vse tako preprosto in da ugotovitev ne drzhi povsem. Ribich se je lahko ustalil na bregu morja, ki mu je nudilo obilen ulov; chlovek ni kot zhival, ki stalno teka za plenom. She v nashem chasu so primitivna ljudstva, ki se prezhivljajo z ulovom in prodajo rib, pri tem pa morajo rachunati she na konkurenco. Ko odkrijejo bogatejshe lovishche, se ne odselijo tja, marvech ostanejo v starem selishchu. Isto velja za lov. V nova lovishcha z vech divjachine hodijo samo lovit, a druzhino pushchajo v stalnem naselju. To jim narekuje zakon o samoohranitvi. Nomadski lovec se nenehno giblje, pri tem pa lahko naleti na lovce iz tujih druzhin in se z njimi spopade. Konchno pa je chlovek moral skrbeti za hrano tudi v chasu, ko je bilo malo mozhnosti za ulov (v chasu neviht na morju, povodni ali snezhnih viharjev v gozdovih). Mar naj bi takrat zapustil domachijo? Preprichani smo lahko, da tudi predzgodovinski chlovek ni mogel biti tako neroden. Zato arheologi odkrivajo kosti razlichnih zhivali na enem mestu: lovci so prinashali plen na eno in isto mesto, v svoja bivalishcha.

Zmotne so tudi navedbe zgodovinarjev o pastirskih ljudstvih, ki naj bi po njihovem bila nomadska. Justinus je npr. zapisal: »Skiti so dopushchali, da se jim je zhivina pomikala brez nadzora iz kraja v kraj in se niso bali, da bi je zmanjkalo, saj je za tatove veljala stroga kazen.« Ko bi hodili lastniki za zhivino, bi bila ta she bolje zavarovana. Samoumevno je torej, da so se chrede pasle na omejenem zemljishchu, sicer bi zhivali lahko odshle po svoji poti. She dandanes poznamo skupno pasho. Lastniki svoje zhivali oznachijo vsako posebej in z dogovorjeno barvo. Vendar se zadeva kazhe tudi v drugi luchi. Do neke mere so pastirska ljudstva lahko oznachena kot »nomadska«, vendar le glede na letne chase. Vsako pomlad so pastirji skupaj z druzhino zapustili zimska bivalishcha in pospremili zhivino do pashnikov, na katerih je trava zhe ozelenela. Tudi zaradi poletne sushe so jo odgnali na vishje in hladnejshe predele, npr. na alpske pashnike, toda jeseni so se vrachali v rodovna bivalishcha. Obchasnih selitev pastirskih ljudstev, ki so vsako leto odhajala na pasho in se pred zimo vrachala domov, ne moremo smatrati kot nomadsko znachilnost. V goratih dezhelah Evrope poznamo takshne nomade she dandanes. Na Gornjem Shtajerskem npr. odzhenejo zhivino maja do spodnjih planin, v juliju in avgustu jo pasejo na gornjih, nato se spustijo do spodnjih, sredi oktobra pa se vrnejo v dolino. Tako je poskrbljeno, da je zhival zaradi primernih podnebnih razmer vedno na dobri pashi. Izkorishchanje gorskih pashnikov in planin na Tirolskem, Solnograshkem, Norveshkem, v Italiji in Shvici je moch le delno opredeliti kot nomadstvo. Enako kot na Balkanu gospodarji ne vzamejo s seboj celotne druzhine, temvech samo najnujnejsho opremo in nekaj zhensk, za katere imajo pripravljena bivalishcha.

 

Sl.1a – Razprostrte roke opozarjajo:

»Samo do tukaj!«

Sl.1b – Kot mejni kamen upodobljen mozh v Zahodni Prusiji. Na njem je videti orodje za kaznovanje krshilcev.

 

 

 

Niti Ciganov ne smemo prishtevati docela k nomadskim ljudstvom. Tudi pri njih je navada, da hodijo po dezheli samo tisti druzhinski chlani, ki ishchejo zasluzhek kot potujochi kovachi, krpachi kotlov in vedezhevalci, pa she ti v ustreznih letnih chasih.

Izraba skupnih pashnikov (ki so postali na zasedenih rimljanskih ozemljih ozemljih drzhavna lastnina, praedium) je pogosto bila vzrok za prepire in spopade.1 Posamezne druzhine so imele dolga stoletja dedno pashno pravico, ki so jo znale braniti tudi s silo. Chrnogorci, Albanci in Turki so si bili vedno sovrazhni prav zaradi te druzhbene inshtitucije, saj pashna pravica v tistih krajih s skopo naravo zagotavlja zhivljenjski obstoj. Iz strahu, da jih ne bi kdo spodrinil z rodne grude in jim odvzel mozhnost prezhivljanja, so bila pastirska ljudstva vsak hip pripravljena na obrambo. V tem vidim pojasnilo, zakaj v njihovem vedenju zelo ochiten bojevnishki znachaj.2 Zato so njihova pashna obmochja vzrok za nastanek obchudovanja vrednega, vendar povsem naravi ustreznega obrambnega sistema. To dejstvo zanesljivo pricha, da pastirska ljudstva niso mogla biti »nomadi«, ki bi vodili svoje chrede nenachrtno in na tuje pashnike. Takshne nomade lahko ishchemo le v pravljicah, v zgodovino pa ne spadajo.

Na tej podlagi se je v vsaki skupnosti, ki je imela v posesti pashno povrshino ali pa je na nevtralnih tleh uzhivala staro pashno pravico, utrdila naravna potreba, da jo navzven zastopa primerna oseba z vsemi pravicami in dolzhnostmi, ki ji je zaupana tudi obramba. Nich ni presenetljivega v tem, da besede, ki obelezhujejo tako najvidnejshe posameznike kakor tudi bozhanstva, izvirajo prav iz druzhbene ureditve pastirskih ljudstev. Tudi obrambne tochke so dobile svoji legi, uporabnosti in tehnichni opremljenosti ustrezno poimenovanje. Nazivi zanje so bili kar neverjetno raznoliki in dandanes le tezhko dojemamo nadvse subtilne razlike med njimi ...

Po mojem mishljenju so Baski ostanek tistih Slovanov [za nas raje Slo-Venetov, op. prev.], ki so v davnini bili naseljeni na Iberskem polotoku. Nekateri so mishljenja, da je bila njihova govorica keltska. Konec koncev je moglo biti tudi tako. Che je keltshchina slovanski jezik, je morala biti v rabi she dokaj pozno in zapustiti topografsko dedishchino. Ali ga je? Vprashanju niti nochejo najti odgovora. Zato pa se zdaj suchejo okrog te keltshchine kot machka ob vreli kashi, da bi dokazali njen neslovanski izvor. Vendar se krajevna imena kazhejo kot ostanek jezika nashih skupnih prednikov. To neizpodbitno velja tako za Dezhelo Baskov kot za ves Iberski polotok. Che pomislimo na zunanji videz baskovskega ozemlja, je to she lazhje razumljivo. V gorati dezheli samostojno zhivechi prebivalci niso bili izpostavljeni vsestranski romanizaciji: v gorovju se promet tezhko odvija in naravne ovire so pomenile najboljsho obrambo pred raznarodovanjem. Pri gorjanih se tudi bolje ohranijo stare shege kot v ravninskih naseljih, kjer imajo domachini vech stika s tujci.

Pozornost vzbuja tudi to, da prav najstarejshe besede iz dnevne rabe v jeziku Baskov kazhejo sorodnost s slovanskimi jeziki, posebno s slovenskim. Pomenske vezi so neverjetno tesne.3 V raziskovanje se tukaj ne nameravam spushchati, rad pa bi poudaril, da je na razpolago toliko primerov, da ne bi imel tezhkega dela, kdor bi se odlochil za poglobljeno raziskavo, ki bi bila namenjena iskanju nashih sorodstvenih vezi. Primerjajmo samo nekaj tu pa tam izbranih baskovskih besed:

 Bazca - nem. Weideplatz, pashnik, sl. pastvo, pastvisko; lat. pascua; behia - nem. Weidevieh, slov. beka in bekati, chesh. bečeti; cepois Holzprügel, slov. oklesh-chek, cep; choco -Winkel, slov. kot; derna - nem. Handfläche, slov. drn, boleche zbadanje v roki; err - nem. Ende, Spitze, slov. rt; ezcura - nem. Eiche, slovo hrast, shura = Korkeiche; gar - nem. Flamme, zhar; garabia - nem. Hacken, slov. grabiti, grablje; gori - nem. brennen, slov. goreti; gora - nem. hinauf, auf der Höhe, slov. gor, gori; goren - nem. hoher Berg, slov. gorski kraji, Gorenjsko; goinerritar - nem. Gebirgsbewohner, Bergbewohner, slov. gorichar; heya gora! – slov. oj, gorje!; kukudatz – slov. kokodakanje; leka - nem. Hülse, Schote, slov. lecha; menast - nem. metallen, slov. medeninast; palanka - nem. Stange, Stab, slov. planka = nem. Zaunpfahl; phuncella - nem. Mädchen, slov. devica, dekle, punca 4 ; poistarika - nem. Bachstelze, slov. ptichka pastirica; picher - nem. Wassertopf = lonchen pisker za vodo, slov. pisker; pikarda - nem. scheckig, prim. slov. pikast; senar - nem. Ehemann, slov. zakonski mozh, soprog, prim. zhenar, zhenin; sopa - nem. Zimmer, soba; sama, zama - nem. Last, prim. slov. samar = Tragtier, tovorna zhival, samariti = voditi tovorno zhival; zamarra - nem. Bluse, hochgeschlossenes Kleid, chesh. čamara enako, del njihove narodne noshe, slov. chamer = vodilni planshar, volnena chepica; zanko - nem. Franse, slov. franzha, resica; zapi - nem. Stück Leinen, slov. lanena krpa, capa; zapata - nem. Schuh, slov. chevelj (slov. copata = Flechtschuh).

Zaradi vpliva obeh romanskih sosedov (Francozov in Shpancev) je baskovski jezik umetno preobremenjen s samoglasniki. Njegovi slovarji zdaj uporabljanega jezika niso delo ljudi, katerim bi ta bil materin jezik. Zato je tezhko izlushchiti etimoloshko jedro besed.4 Zgolj na nakljuchne reshitve se nikakor ne smemo zanashati in moramo zato zbrati chim vech primerjav.

 

 

Opombe

 

1 – Podobna ureditev she dandanes velja na Skandinavskem polotoku. Po razpadu zveze med Shvedsko in Norveshko je bil sklenjen meddrzhavni sporazum. Ena izmed petih konvencij je vsebovala tudi dolochila o pashni pravici za severne jelene Laponcev. V odrejenih mesecih so Laponci smeli seliti svoje chrede v sosednjo drzhavo, ne da bi bili obvezani vprashati posestnike zemljishch za dovoljenje. To je lep primer selitve s chredami brez zapustitve stalnih bivalishch.

2 – Grimm ima stare Nemce za oborozhena pastirska ljudstva, kakor je o Germanih menil tudi Tacitus, ko je zapisal, da niti skupnih niti osebnih zadev niso obravnavali brez orozhja v roki. Danashnja pravila so bistvena posodobitev. Ko so se Chrnogorci in Albanci odvadili nositi orozhje s sabo, je bilo konec vsakodnevnih turshki vpadov.

3 – O tem je prvi pisal Joh. Topolovshek v svojem delu Basko-slovanska jezikovna enotnost (Dunaj 1894), ki je vzbudilo pozornost znanstvenih krogov. Svoje ugotovitve je pisec podprl z dokazi, ampak »znanstveniki« so se spravili nadenj ter ga ozhigosali kot fantasta in tepca.

4 – Luzhishke Sorbkinje se nekoch dobivale v doto Punzengeld. Tega izraza jezikoslovci she niso mogli pojasniti. [Op. pr.: »denar, ki ga je dobila punca v doto«].

 

Iz nemshchine prevedel Leopold Verbovshek

Zgornje besedilo je posneto (z dovoljenjem zalozhnika) po knjigi Davorin (Martin) Zhunkovich – Leopold Verbovshek: V senci zgodovine (Ljubljana, Jutro, 1998). V tej dvoavtorski publikaciji je prvi del z naslovom Slovanski temelji Evrope prevod Zhunkovicheve knjige Die Slaven, ein Urvolk Europas (Dunaj, 1911), z dodatkom nekaj njegovih chlankov iz periodike. Drugi del je prevajalchev izvirni prispevek z naslovom Resnica na dosegu. Prichujocha zachetna poglavja iz Zhunkovicheve knjige so pod skupnim urednishkim naslovom; v prevodu so popravljeni le drobni pisni lapsusi, prevajalcheve opombe med besedilom pa so v oglatih oklepajih.  (Op. ur. I. A.)

 

 

English