Lives Journal 11

Davorin Žunkovič 

 

STARODAVNOST SLOVANOV V EVROPI 

(Začetna poglavja iz knjige Slovani, praljudstvo Evrope)

 

Predgovor k peti izdaji

 

V štirih prejšnjih izdajah je imelo to delo naslov: Wann wurde Mitteleuropa von den Slaven besiedelt! (Kdaj so se Slovani naselili v Evropi).

Doslej veljavna mnenja glede predzgodovine Slovanov in njihove kulturne manjvrednosti se bodo morala zdaj diametralno spremeniti, četudi po ovinkih. Ne da bi se ozirali na sistemske utesnitve in popačene podmene, se bomo posluževali samo tistih dejavnikov, ki razvoj predzgodovinske kulture utemeljujejo s preprostimi in lahko razumljivimi dognanji. Znanost naj bo splošna dobrina in še tako neprijetna resnica naj zavzema prvo mesto! Naravnost neverjeten napredek dosegata tehnika in zdravstvo; skoraj ni dneva, da ne bi prebrali vesti o novih odkritjih, toda v našo prazgodovino ne poseže noben žarek svetlobe, saj so osvetlitev preprečili s papirnatimi dogmami, praznimi navedbami in puhlimi frazami.

Narodopisne in imenoslovne raziskave vodijo k vse bolj jasnemu prikazu prastare evropske kulture, o katere veličini pa najbolj učeni strokovnjaki nimajo najmanjšega pojma. Namen mojega pisanja je, da bi dosedanje etnografske podmene podkrepil na bolj pošten in bolj zanesljiv način. S pomočjo jezikovne in naravi ustrezne analize želim bralcu približati prvobitni način mišljenja starega ljudstva, hkrati pa tudi pojasniti razvoj zapletenih oblik našega današnjega izražanja. Prepričan sem, da moremo le tako razrešiti vprašanje svoje narodne preteklosti. V tej pozitivni znanosti, ki obsega in omejuje pojme časa, prostora in vzročnosti, mora imeti glavno besedo samo svet naših čutov, ne pa fantazija, mistika in pobožne želje! – Upam, da bo to delo prispevalo k iskanju resnice!

 

Kromeřiž, novembra 1909.

 

 

Predgovor k šesti izdaji

 

Razveseljivo zanimanje, ki ga je bila deležna prejšnja izdaja mojega dela pri vseh slojih izobraženega sveta, zahteva ponovitev, ki naj bi popestrila prejšnje prikaze s presenetljivimi novimi odkritji.

 

 

Imenoslovje (toponomastika) se je razmahnilo, odkar se mu je pridružilo tudi primerjalno jezikoslovje. Razširitev govornih območij prinaša vsak dan nove spodbude in nove obrazložitve prastarih zakonitosti.

Z veseljem ugotavljam, da se zato marsikatera beseda ne omejuje več na pomen, ki ji je odrejen v knjigah, ampak vsaj delno obnavlja tudi tistega, ki ga je imela v času in okolju svojega nastanka. Ob prizadevanjih, da bi postopno ugotovili nastanek tako starih kot sodobnih besed in jih osvetlili vsestransko, gradimo tudi temelje jezikovne prazgodovine in utiramo pot do bolj pretehtanega spoznavanja skupne jezikovne zibelke.

Lahko pa se čudimo, da se prav tisti krogi, ki nimajo akademske izobrazbe, najbolj živo zanimajo za odkritja v zvezi z zgodovino starih Slovanov. Vsaka duhovna znanost se razvija toliko bolj živahno, kolikor bolj je čutiti težnjo dobrega k boljšemu. Samo tam, kjer duh avtoritete vlada z vzvišenega prestola, ostaja vse pri starem. Vendar prav slavistika, ki temelji pravzaprav na eni sami avtoriteti, tista veja znanosti, ki se je pred pol stoletja svojeglavo odrekla celotni staroslovanski kulturi in zgodovini, še dandanes učeno razlaga ena in ista pravila. Svoje trhle dogme je zaprla v formalnostni obroč, da bi jim s tem zagotovila nadaljnji obstoj [poudaril prevajalec]. Ampak takšna okamenela znanost ne bo več dolgo deležna zaupanja in maliki vsiljene veljave bodo pozabljeni, saj želja po odkrivanju neznanega ne more ostati na veke potlačena. To pa je glavni namen mojega pisanja.

 

Kromeřiž, na Novega leta dan 1911.

 

 

UVOD

 

Prvo, česar se je treba zavedati, kadar dokazujemo, da so Slovani eno od najstarejših ljudstev Evrope, mora biti zahteva po odstranitvi vseh preprek, s katerimi uradna znanost in politične stranke ovirajo pot do raziskav. Pri tem se ne smemo ozirati na morebitno užaljenost katerekoli akademije ali vesele druščine. Z vso gotovostjo smemo dopovedovati tisto, kar je že dolgo časa znano: Dokler bodo bajke, pravljice in bedastoče veljale kot zgodovinski dokaz, se ne moremo pogovarjati ustvarjalno. Dokler bodo ljudje verjeli, da je preseljevanje ljudstev kdajkoli obstajalo in da so se Slovani naselili ravno v odrejenem času, ne more biti niti govora o uspehu v raziskavah o etnografski prazgodovini Evrope. Dokler se ne bodo z vso resnostjo lotili preučevanja evropskega prajezika, tj. prvin naših jezikov, bo raziskovanje naše najbolj zgodnje kulture temeljilo na majavih tleh.

Takšnega razbijaškega delovanja sem se lotil z vsemi močmi. Prišel sem do sklepa, da pripovedke o naši preteklosti, ki smo jih vajeni poslušati, v nobenem primeru ne morejo zdržati resnih protidokazov. Zavedam se, da je zanikanje trditve o samoniklosti Slovanov ena izmed najhujših zmot oziroma znanstvenih ponaredkov, kar jih je kdaj bilo.1

Vztrajanje na dosedanjih temeljih znanstvene ureditve povzroča velikansko škodo, ker se ljudje samo s strahom lotevajo revizije kategorij, kot so predzgodovina, preučevanje starih kultur, antropologija, bajeslovje in jezikoslovje, ker to utegne povzročiti družbene, kulturne in politične spremembe. Najprej je treba prestopiti mrtvo točko, nato pa počasi in premišljeno uveljavljati radikalna stališča; v naglici bi utegnili vreči na isti kup smeti, kar je še vrednega. Ko bo zadeva stekla, ne bomo smeli pozabiti pravila: Kolikor močnejša je sila, ki zavira resnico, toliko bolj uničujoče bo ta udarila na dan, ko se bodo utrgale verige, ki jo uklepajo!

Toda zadrževanje resnice je že povzročilo neizmerno škodo, saj je bila vsiljevana skozi dolga stoletja znanost prepletena z lažmi. Cele knjižnice so napolnili z deli, ki bi prišla prav kvečjemu preučevalcem človeških zmot. Samo domnevamo lahko, kolikšni jezikovni in narodopisni zakladi so bili uničeni, če vzamemo v obdelavo samo krajše časovno obdobje. Koliko naših šeg, navad, noš in narečij je izginilo za vselej? Zdaj jih lahko iščemo le v megli domnev in fantazije. Zato smo dolžni, da rešimo pred pozabo jezikovne zaklade, ki bi se sicer izgubili za vselej. Dela se lotimo ob izključitvi nacionalističnih pristranosti! In ne pozabimo, da se z vsakim dnevom veča izguba dragocenega osnovnega kapitala, težje postajajo raziskave in izgubljajo se še zadnji obrisi naše resnične preteklosti.

Delo, ki nas čaka, je veliko in mnogostransko, vendar pestro in ustvarjalno, vneslo pa bo tudi mnogo svežine v politično dejavnost. V miselnost ljudi bo vneslo bolj popoln, bolj kozmopolitski svetovni nazor, ki jim bo razširil obzorja. Iz tega dela mora ižajati tista moralna, idealna strpnost do drugače govorečih in drugače mislečih, pomanjkanje katere dandanes boleče občutimo. V nas mora sprožiti dojemanje tistih naravnih sil, ki spodbujajo kulturni razvoj vseh ljudstev. Poleg tega bo pomagalo vzgojiti generacijo, ki si bo ustvarila svoje mnenje tako o sedanjosti kot o preteklosti. Ustvaril se bo štab uglednih arheologov, etnografov, zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, ki bo sposoben upoštevati pomen raznih pokrajin, krajev in poimenovanj ter ponuditi razsodnemu opazovalcu obilico študijskega materiala. Ampak treba je začeti! 2 

Bralec bo že iz te knjige spoznal, kakšni jezikovni in kulturni zakladi se še skrivajo neizrabljeni med ljudstvom. Jaz sem svoje raziskave zasnoval na slovenskem jeziku. Številni znaki namreč kažejo, da je treba Slovence obravnavati kot najbolje ohranjeni ostanek evropske predzgodovine. Pri tem sem v prvi vrsti namenil pozornost izvoru in zatem pomenu topografskih imen. Nadalje sem pretehtal, kaj je v naši najstarejši zgodovini naravno, kaj je resnično in kaj pesniška domišljija. Zato menim, da bo pošten raziskovalec ob podobnih predpostavkah tudi pri spreminjajoči se jezikovni podlagi mogel vsaj v glavnem potrditi pravilnost mojih sklepov.

Zaradi večje prepričljivosti pa je bilo najbolj potrebno razrešiti tiste jezikovne, kulturne in zgodovinske uganke, ki preprečujejo, da bi zavrgli okamenele dogme. Razmišljanja sposobni del človeštva mora ustvariti duhovno ozračje, ki bi pometlo zastarela ižodišča. Pred očmi moramo imeti predvsem naslednje predpostavke:

a) Nekoč je obstajal enoten evropski prajezik, katerega elementi so še zaznavni, današnjim slovanskim idiomom pa oblikovno in pomensko bližji kot romanskim in germanskim.

b) Najstarejši pisni spomeniki Evrope, rune [dandanes tej pisavi pravimo venetska – op. prev.] so slovanskega izvora v sodobnem jezikovnem pomenu; njihova vsebina, kolikor jo je bilo že razbrane, pa je razumljiva predvsem Slovanom.

c) Pretežni del starejših topičnih imen – če se jih pozneje ni dotaknila etimološka metamorfoza – je razumljiv samo s pomočjo slovanskih jezikov; glavni povod za nastanek topičnih imen pa je še vedno določanje meja, ker človek živi s sovrstniki zmeraj kot sosed ob sosedu.

d) Slovani ne morejo biti v Evropi kot priseljenci, kajti preseljevanja ljudstev nikoli ni bilo; ako je kateri narod v Evropi avtohton, so to v prvi vrsti Slovani.

e) Nomadov, kakor jih nekateri pojmujejo, v Evropi ni bilo, pač pa so znane vsakoletne selitve čred zaradi paše [op. prev.: ital. trasumanze].

f) Najstarejša družbena ureditev je bila patriarhalno-alodialna; vojaška obveznost je bila že v davnini splošna; izvirala je neposredno iz želje po osebni varnosti in nemotenem gospodarjenju. To je utrdilo splošno varnost s kar se da tehnično popolno in okrepljeno obrambo meja. V tistih časih so se začeli pojavljati tudi zarodki plemstva in meščanstva.

g) V prvotnih verstvih je bil človek pred bogovi; v družbeno razčlenjeni skupnosti so bile priznane posebne pravice najstarejšemu, ki je bil tudi varuh skupnosti; vsa nadaljnja transcendenčna povišanja temeljijo na postopno razvijajočem se vojaško-družbenem stanu; zadevni nomenklaturi pripada tudi množica hišnih imen in raznih nazivov.

h) Do razdelitve skupnih zemljišč je moralo priti, vsaj v srednji Evropi, že pred nastopom Rimljanov.

i) Med jezikom in raso ni nikakršne medsebojne odvisnosti; na jeziku ali rasi sloneča rasna teorija je nesmisel.

j) Razni kulturni spomeniki, ki jih imajo za ponaredke, kot so npr. »barbarski« novci, mnogi runski napisi, Kraljedvorski rokopis itn., niso ponarejeni, ker so jih za take razglasili samo zaradi domneve o slovanski kulturni manjvrednosti.

k) Na neko ustaljeno območje vezana kultura menja geografsko stalnost, kakor ji to narekuje zaporedje letnih časov.

 

 

Opombe

 

1 – Če bi jih le rahlo podregnili, ne bi bilo učinka. – Ko je profesor dr. Nieder1e leta 1907 (Česky časopis hist., str. 101) ocenil moja stališča, je zapisal, da zdaj noben »pametnjak« ne verjame več v priselitev Slovanov. Pa se kljub temu ni nič premaknilo in obstali smo pri molku. Pri miru so pustili učbenike zgodovine, da iz njih nemoteno črpajo zavestne laži. Ta primer kaže, da celo katedrska beseda še dolgo ne bo mogla uveljavljati resnice.

2 – Katere podatke bo treba najprej zbirati, je povedano v besedilu knjige. Posebno pozornost pa velja nameniti:

a) topičnim imenom v vseh glavnih inačicah od najstarejših oblik naprej. Pri tem ne navajamo samo naselja, gorovje, vodovje itn., marveč tudi nazive močvar, ledin, gmajn, njiv, travnikov, pašnikov, gozdnih parcel, jas, vinogradov, gorske predele, barja, studence itn.; v opombah navedemo tudi, če ime razumljivo odraža naravo objekta;

b) zgoščeni zgodovini naselja, cerkve, kapele, trga, ruševine, gradu in najstarejših stavb; naštevanju plemiških družin, ki v kraju bivajo, umetniškim objektom in zanimivim nagrobnikom; starim napisom; znamenitim osebam, ki so se tam rodile ali delovale; kratkemu opisu vsakršne zgodovinske znamenitosti; 
c) naravnim znamenitostim; nahajališčem naravnih dobrin (rude, marmor, glina, kamen, nafta itn.); rudnikom; lončarstvu in barvarstvu; znamenitim drevesom;

d) krajem, kjer so stari grobovi in gomile pa kjer so nekoč stali žrtveniki in vislice; predzgodovinskim nahajališčem napisov;

e) popisu vseh mest, ki so bila zajeta v obrambo;

f) porazdelitvi vaških ledin s priložitvijo katastrskih izrisov;

g) zabeležbi nenavadnih izrazov za hiše in gospodarska poslopja ter za domače kmetijsko in obrtniško orodje; poimenovanju oblačil in delov narodne noše;

h) zapisovanju pripovedk in njihovih inačic, bajk, pravljic, legend in ljudskih zgodb; vraže v zvezi z rojstvi, porokami in smrtjo; opisu navad v zvezi z dnevi in letnimi časi; zabeležbam o nadzemeljskih pojavih, tavajoči nočni svetlobi, hišnih duhovih in čarovnicah; zgodbam o pravici do prve noči;

i) zapisovanju pregovorov, rekel, govornih figur, porogljivih izrazov ter besed neznanega pomena in izvora;

j) zabeležbi še vedno poznanih in uporabljanih domačih zdravil, zdravilnih zelišč in drugih zdravilnih sredstev, kakor tudi boleznim in starim načinom zdravljenja.

k) Znanstveni krogi bodo lahko našli v takšnih zapisih dovolj gradiva za izdajo monografij in strokovnih del.

Vsega obžalovanja vredna je avstrijska zaostalost v znanstvenem vodenju narodopisja. Prav Avstrija, država plurinacionalnih razumnikov, bi morala biti vzor drugim državam pri iskanju odgovorov na vprašanja o izvoru svojih narodov. Nacionalni spori, ki jo zdaj razjedajo tako politično kot gospodarsko, izvirajo iz dejstva, da njeni narodi drug drugemu ostajajo tujci.

 

 

NASTANEK TOPIČNIH IMEN

 

Kot glavni dokaz za trditev, da so Slovani evropski staroselci in ne prišleki, rabijo krajevna imena na vseh konceh celine; vsem je skupen pomen, ki ga vsebujejo izključno le slovanski jeziki.

Še dandanes prevladujejo glede nastanka in pomena topičnih nazivov mnenja, ki mejijo na norost. Nič čudnega ni to. Vsemu je krivo dejstvo, da so strokovnjaki izgubili občutek za nestvarno in nemogoče. Marsikateri zgodovinski dogodek je v nasprotju z logiko. Ob presoji niso bila vselej upoštevana sredstva objektivne znanosti, temveč danost kapacitete, subjektivni fanatizem, še manj pa nekritičen pristop. Tako so čisto resno zapisali, da Vindobona pomeni »dobro obetajoč«. Graz (Gradec) naj bi izviral iz »Grazie«, češki Znaim (v češkem jeziku Znojmo) pa iz slovanskega glagola »znojiti se«. Romantična s skalovjem posuta krajina Rosstrappe v gorovju Harz baje vsebuje v svojem imenu pomen sledi, ki naj bi jih zapustil za seboj konj drvečega Odina. Slaven naj bi pomenilo isto kot »Sklaven« (sužnji) (1). Še in še bi mogli našteti takih primerov. Z obžalovanjem moramo reči naslednje: Čim večja je osebna veljava razlagalcev imen, tem hujše so njihove bedastoče. Med njimi je mnogo vseučiliščnih profesorjev, ki take nesmiselne razlage širijo po svetu, ne da bi predložili dokaze. Pa tudi to je čisto logično, kajti tistemu, ki pri raziskavah ižaja venomer iz istih stališč, se prav rado pripeti kot onemu, ki je zašel v velikem gozdu: živčen išče ižod in bega v krogu namesto da bi splezal na visoko drevo in se z njega orientiral. (2)

Kdor želi razložiti pomen topografskega naziva (h katerim jaz prištevam tudi ljudske inačice), mora najprej ugotoviti njegovo najstarejšo obliko, ker je le-ta bila naravi najbližja in je bila še najmanj časa podvržena izkrivljanju. Če kdo s pomočjo lastnega besednega zaklada potegne besedo, ki naj bi bila dala poimenovanju pomen, potrebuje še ogled kraja na lastne oči. Tedaj bo mogel ugotoviti, ali se jezikovno uveljavljeni naziv sklada s sedanjim domačim, čeprav to gre vedno brez zapletov. Po eni strani je namreč kraj v teku časa utegnil izgubiti nekdanji pomen, po drugi pa so glasovne spremembe utegnile opraviti svoje. Zato je etimološko iskanje nekdanjega pomena zahtevno delo.

Kot primer lahko vzamemo nastanek imena Zips, ki je dobilo pri Madžarih že obliko Szepes. Dandanes ne pomeni ničesar onemu, ki ne ve, da je preko več razvojnih stopenj nastalo iz besede, ki so jo zapisovali kot »Zübtz, Zueptzer, Zuppez« in da jo po njenem pomenu vsakemu Slovanu razumljiva kot »župa« ali »župica«. – Tudi razvoj imena Saatz postane jasen, če spoznamo slovansko imensko obliko »Žatec«, kajti »sad, sat« v slovanskih jezikih pomeni mejo (Grenze, granica). Torej smemo sklepati, da se je popačeno ime »Saaz, Satz« nekoč pravilno glasilo Sadec, Satec. Številne izpeljanke, kot so npr. Novi sad, Novosady, Neusatz pomenijo kraj, kjer je potekala utrjena meja ali pa so se v njem dogovorili glede meje. Zaradi nekakšne nove nasaditve, prevedene s sodobnim »Novi sad«, pa se vendar ne bo spremenilo ime že obstoječemu naselju!

Zaradi medsebojne odvisnosti med temeljno besedo in nazivom kraja pa je nadalje potrebno, da se raziskovalec spozna na vsa področja naravoslovja. Upoštevati pa mora tudi folklorne in druge kulturne ugotovitve ter zgodovinske podatke v zvezi z okoljem. Toda njegove oči morajo biti predvsem sposobne, da na prvi mah dojamejo izoblikovanost tal in njihovo primernost za obrambo. Vse naštete dejavnike pa mora znati povezati v logično celoto. Dostikrat mora tudi brskati pod površjem tal, da bi poiskal kulturne ostaline, ki naj upravičijo ime kraja. Le s temi sredstvi, tj. s praktično etimologijo in avtopsijo, je moč zanesljivo pojasniti tudi težje razumljiva topografska imena.

 

Župa – Ta samostalnik je zelo razširjen v številnih inačicah, toda dandanes se je njegov pomen v glavnem skrčil na občinsko ali cerkveno skupnost. Predstavnik prve je bil župan, ki je lahko načeloval tako majhnemu kraju kot celotni pokrajini. Iz tega etima so izpeljana imena, npr. imena: Zips, Županec (skalnat osamelec z vasjo, na Slovaškem) in Županjac (v Bosni klasični Delminium). Iz srednjega veka je znano večkrat ponovljeno ime Civitas Ziup.

Pojem župan (ali tudi župnik, ki pa dandanes označuje le cerkvenega predstojnika), se je razvil že v davnini. Ponekod na Spodnjem Štajerskem in na Gorenjskem ter na Beneškem se predstavnik pašne skupnosti še vedno imenuje župan; naziv je zadnji pristni ostanek pradavne družbene skupnosti. Tudi na območjih, kjer so pridobivali sol, je beseda župan pomenila isto kot Salzričter, slov. vodja solarske skupnosti.

Ker so mi poznane razmere v domovini, menim, da jih je vredno oteti pozabi. V občinah z lastnimi pašniki je skrbel za gospodarsko plat le-teh župan. Njegova funkcija je trajala samo eno leto in v istem časovnem obdobju je bilo treba spet z glasovanjem potrditi pravice vsem uživalcem pašne skupnosti. Število pastirjev, ki jih je vsako leto izbral župan, je bilo sorazmerno številu pašne govedi. Da pa ne bi kateri lastnik poslal na pašo preveč živine, je sporazumno z vsemi, določil zakupnino za pašo, odkazal gnoj, določil raboto (za izkope odvodnih jarkov ali vzdrževanje pregraj) in poravnal državi zemljiški davek. Ob vseh svetih so se kot sosednja sestali vsi vaščani, ki so imeli pravico do uporabe skupnih pašnikov. Župan, ki je moral skrbeti tudi za gospodarsko stran pašne skupnosti, je prikazal obračun svojega gospodarjenja v minulem letu. Pastir je takoj prejel plačilo v žitu in delno v gotovini; plačilo je temeljilo na prirastku telet. Nato so obravnavali predloge, pritožbe in tekoče zadeve, nazadnje pa so izbrali novo vodstvo, ki je moralo takoj prevzeti posle za naslednje leto.

S preučevanjem besednih osnov za zeleno mizo se redkokdaj pride do zanesljivih rezultatov, vendar so potrebne mnoge dopolnitve. Raziskovalci pri tem največkrat pozabijo na pravilo, da se mora ime ujemati z zunanjim, tj. geografskim videzom kraja.

Vsako topografsko ime je zgoščen opis naravnih značilnosti ozemlja. V imeniku krajev zato iščemo samo uporabno in naravno osnovo imena. Razumljivo je, da morajo biti objekti enakega videza in pomena označeni z enakim imenom in da so šele geografi tisti, ki lokalna poimenovanja prenesejo na širše ozemlje. Prastaro ime lokalnega pomena se tako razširi in ohrani. Poimenovanja so potrebna kmetovalcu že od nekdaj. Omogočajo mu, da razlikuje posamezne dele posesti na preprost način in še to, da odloča o njihovi uporabnosti. Navedel bom nekaj konkretnih primerov: Danes bomo pokosili travnik »pri hrastih«, potem »pri starih grobovih« in še »vlažni travnik«; pastir je danes gnal k »jelšam«, »na laz« in »v ograde«. Sprva so bila takšna imena znana samo lastniku.

Sčasoma jih je začel uporabljati še sosed z enako oblikovanim zemljiščem, zatem pa še drugi v okolici. Postala so splošna, bila vnešena v kataster in na zemljevide ter tako bila »poštempljana« za vekomaj. Kljub temu pa je imel samo prvi dajalec imena pravico do naravnega poimenovanja, npr. parcele »Pri starih grobovih«, o katerih najbrž ne govori več noben zunanji znak.(3)

V krajevnih imenih ni treba iskati skrivnostnega, bajeslovnega, simboličnega ali genealoškega pomena, pač pa le prvobitno danost, ki jo odraža »govorica« zemljišča. Vsa poimenovanja ledin, voda in vzpetin so nastala iz čisto preprostih, praktičnih in naravi ustrezajočih razlogov. Zato je razumljivo, da nosijo enako izoblikovani objekti enako zveneča topična imena. Seznam teh imen velja kot najbolj natančna in najbolj zvesta kulturna in vojaška geografija našega ozemlja. Tak in nič drugačen je bil nastanek topičnih imen. Rezultati lastnega opazovanja, ne pa abstraktna razmišljanja, so bili dejavniki, ki so odločali o poimenovanju. Zato smemo imeti razlago o razvoju pomena, ki ga vsebuje neko topografsko ime, za resnici ustrezno samo takrat, ko neoporečno vzdrži katerokoli dokazno utemeljitev.(4)

Kot smo že omenili, je podlaga za topografsko poimenovanje največkrat zelo preprosta. Nič ne bo odveč, če opozorimo, da nas pri razlagi čudnega imena navidezna samoumevnost lahko zavede na stransko pot in izključi potrebo po nadaljnjih dokazih. Zato se morajo preučevalci krajevnih imen – če zadevo jemljejo resno – zavedati dejstva, da razlaga brez ogleda na samem mestu, kakor tudi brez upoštevanja nekdanjih načinov kmetovanja, v večini primerov ni zanesljiva. Raziskovalno delo v pisarni seveda zahteva manj truda, daje pa manj zanesljive rezultate!

Kot se kaže v praksi, krajevna imena niso podvržena posebno zaznavnim spremembam: v glavnem so jih prilagajali le fonetično drugim govoricam, včasih pa prevedli v jezik prišlekov. Takih prilagoditev imena pa ni vselej moč zanesljivo ugotoviti, ker so vrinili, zamenjali ali izločili kakšen glas in beseda je zadobila drugačen pomen.(5)

Pragovorica tudi ni vsebovala pestrosti samoglasnikov, ki je lastna sodobnim jezikom. To značilnost odkrivamo še dandanes v govoricah primitivnih ljudstev. Najstarejše besede so imele povsod dosti več soglasnikov kot samoglasnikov. Vokalofilija je pridobitev kasnejše višje kulturne stopnje. Tesnejši stiki z drugimi ljudstvi so namreč zahtevali glasovno prilagajanje njihovim govoricam, kar je bilo najlaže doseči z vrivanjem samoglasnikov v težko izgovorljive zloge. Jeziki z mnogimi soglasniki so zato starejši, imajo pa tudi več sklonov in glagolskih oblik kot njihovi nasledniški idiomi. Šele ob upoštevanju tega dejstva je moč razreševatii etimologijo težko razpoznavnih krajevnih imen v latinščini, francoščini in nemščini. Isto velja tudi za prevedena imena. V tem so Nemci pravi mojstri. Prilagajanje je prišlo v navado na začetku 12. stoletja, torej hkrati s prvim valom ponemčevanja slovanskih ozemelj. Nemci zatrjujejo, da so takšna imena Slovani sami šele kasneje prevedli v svoje jezike.

Vendar to ne drži. [Op. prev.: potem bi Ljubljana izvirala iz Laibača.] Najstarejše oblike so namreč ohranjene v zemljiških knjigah in urbarjih. Sicer pa so nemščini prilagojene slovanske oblike laže razpoznavne kot romanske, ki so jih bili prilagodili že celo tisočletje prej. Prvotna slovanska imena so ostala živa tudi med prebivalstvom in so se laže ohranila. V neštetih primerih je glasovno prilagajanje pozneje povzročilo napačne pomenske razlage. Temu je krivo samo naše nejasno in nemetodično sklepanje: primarni vtis bi radi spravili v sklad z razumom. Seveda ljudje pri tem ne pomislijo, da kljub navidezno ustrezni obliki predelano ime izgubi motiviranost za svoj nastanek. Tako so npr. krajevno ime Gastein obrazložili s tujimi gosti v tamkajšnjih toplih vrelcih. Ta razlaga sicer ni povsem tuja pravemu pomenu, je pa nesmiselna. Gastein je moral vsekakor pred gosti upoštevati lastne prebivalce in s tem tudi svoje staro ime. Tedaj pa Gastein nima več zveze s toplimi vrelci, marveč ohranja pomen za obrambo prikladnega ozemlja, slov. Hostin in še starejšo Gastuna. Pravilno ime za Bad Gastein pa je Toplice, ki je ohranjeno v spakedranki Tobelrisse. [Op. prev.: »topli risi«?]

Nihče na svetu nima pravice, da bi smel rušiti pravno stanje, ki je vsebovano v rabi prastarih imen oziroma preprečevati izražanje jezikovne pripadnosti s pomočjo imen; zakonsko bi morali zaščititi zgodovinsko dokazana imena in preprečiti samovoljne predelave, ki izmaličijo pomen tistega, kar imena določajo. Ime v vsakem primeru vsebuje najstarejšo zgodovino z njim obeleženega kraja in kaže njegove bistvene značilnosti.

Skoraj pred sto leti je Wilhelm von Humboldt izrazil mišljenje, da »s pomočjo krajevnih imen, najstarejših spomenikov, nam že zdavnaj izumrlo ljudstvo pripoveduje o svoji usodi; treba je samo prisluhniti«. Treba se je tudi vprašati, če nam je njegova govorica ostala razumljiva. To govorico pa odkrivamo v našem času. Če pa dandanes želi kdo to odkrivanje preprečiti nasilno ali s sprenevedanjem, se loteva boja z mlini na veter. Resnica, ki ji je zagotovljen večni obstoj, bo vedno zmagovala. Kar so do nedavnega imeli za privid fantastov, je postalo upoštevanja vredna kategorija. Občinske uprave bi se morale potruditi, da bi vsak kraj ohranil lastno zgodovinsko ime, kakršnega imajo v vsakdanji rabi. Najprej bi morali prepovedati rabo tistih krajevnih imen, ki izpostavljajo domačine posmehu. Marsikateri umsko omejen pisunček pri zemljiškoknjižni upravi se je lahko potrudil z izkazovanjem svoje duhovitosti pa je zapisal takšna imena: Affental (Opičja dolina), Eselsdorf (Oslovska vas), Gaunersdorf (Sleparska vas), Laušeim (Ušivo), Očsenburg (Goveji trg), Viehdorf (Živinska vas) itn. Razpoložljiva krajevna imena slovanskega izvora so potem z naslado prilagajali nemškemu jeziku.(6)

Seveda je zdaj v številnih primerih znanstveno težko ugotoviti pravo obliko starega imena.(7) V dvomljivih primerih mora prevladati logika nad knjigožrsko učenost jo.(8) 

Pri raziskovanju svoje pradavne zgodovine na podlagi mitologije moramo paziti, da se strogo držimo območja, ki ga obravnavamo. Tuji zgodovinopisci so nam vrinili v rabo kup imen z dodanim pesniškim in bajeslovnim okrasjem, ki s pravo zapuščino starodavnih prednikov nima kaj opraviti. Okrašena topična imena ne morejo imeti nobene veljave in gradivo takšne vrste smemo kratko malo imeti za balast. Tako se je npr. dr. von Peez (9) lotil obdelave na območju s krajevnimi imeni, ki ustrezajo germanski mitologiji. Na koščku ozemlja med Spodnjo Avstrijo in Moravsko naj bi kar mrgolelo nemških božanstev in bajeslovnih junakov. Preprosti ljudje v davnini pa niso bili tako učeni, da bi posegali po fantazijskih predstavah profesorskih glav in jih uporabljali za krščevanje svojih naselij in ledin. Prav tako niso čutili potrebe, da bi povprašali svoje zelo oddaljene germanske sosede, če jim dovolijo seči po pisanem venčku njihovih bajeslovnih imen.(10)

V sedanjem času pride politiki vse prav. To pomeni, da se bomo težko znebili vpliva političnih interesov na znanost, in to ravno v času, ko je obstoj naroda izpostavljen neštetim pritiskom. S tujimi koristmi prežete in vsiljevane razlage nimajo nič skupnega z znanstvenim odkrivanjem; te so zgolj orodje za uresničevanje političnih želja. Neodvisno in umirjeno raziskovanje pa včasih prinese tudi razočaranje. Vedeti moramo, da se poleže tudi navdušenje obiskovalca gledališča, ko odnesejo prelepe odrske kulise.

Znanost je velika svoboščina, ki potrebuje samo odprtost. Ko bi se vsak raziskovalec ravnal po pravilu, da se mora pri delu izogibati osebnim željam, bi stali že zdavnaj na trdnih tleh in ne v pravljičarskem močvirju. Edino pravilna pot pri odkrivanju zgodovinske resnice je induktivna: naše sklepanje mora voditi iz posameznosti na splošno, iz neznanega v znano, iz živega na izumrlo!

Če je bila v pradavni Evropi večina etnografskih nazivov ter imen gora, rek in krajev slovanskega izvora, so jih morali zatorej ustvariti le Slovani. To pa kaže, da Slovani niso prišli na ta ozemlja šele v času »preseljevanja narodov«, temveč so že stoletja prej odločilno vplivali na poimenovanja. In če imajo tudi druga ljudstva slovanska imena, pomeni, da so že pred njimi na njihovem sedanjem ozemlju bivali Slovani. Če pa bi se Slovani naselili pozneje, bi tam našli že ustaljena imena in jih prevzeli, saj novih ne bi potreboval nihče. Niti Rimljani niti Nemci niso mogli vnašati bistvenih sprememb. Smemo reči, da je naravnost neverjetno, kako lepo se je ohranjal prvotni pomen pri večini imen!

Ampak kje so milijoni prej naseljenih ljudi, katere so Rimljani podjarmili, nato pa jim ob svoji državniški modrosti dovolili, da so ohranili lastno vero, jezik in šege? Koliko je verjetno, da so se po razsulu nepremagljive velesile mogle nenadoma pojaviti milijonske trume Slovanov in se naseliti na neizmernih ozemljih? Zagotovo vemo, da je stoletja trajajoča rimljanska navzočnost onemogočala velike in uničevalne spopade. Kdo naj bi torej iztrebil domače prebivalstvo? In kako naj bi množice Slovanov v kratkem času nadomestile staroselce? Vsakršen večji pokol staroselcev, ki naj bi ga utegnili zakriviti slovanski prišleki, bi bil vsaj toliko zaznaven, da ga ne bi mogli spregledati rimljanski in grški pisci, ki so znali zabeležiti tudi dosti manj pomembne dogodke. Nikakor ni mogoče, da ne bi opazili odsotnosti prebivalstva, ki je živelo na polovici tedaj znanega sveta. Razen tega pa iz zabeležb o domnevni velikanski selitvi ljudstev razberemo zelo malo o Slovanih. Kdor zna razbrati nešteta zemljepisna imena s slovanskimi osnovami in se zaveda, da so pomensko ustrezna okolju ter da so bila v rabi že v času pred našim štetjem, ta lahko razume, da tisočere množice krajevnih imen ne moremo obravnavati kot naključje.

Primerov in razlag v tej knjigi ni konstruiral, iznašel ali si jih izmislil pisec. Najdemo jih v že v jezikih pa tudi v naravi, na prostem, kjer jih more preverjati kdorkoli. Vsa ta imena pa govorijo v pradavnem jeziku, ki je razumljiv predvsem le Slovanom.

 

 

Opombe

 

1. – Naziv Sklave, Sclavus je prišel v rabo šele v poznem srednjem veku in torej ne more imeti nikakršne povezave z rimljanskimi sužnji.

2. – Čas bi že bil, da sicer resni znanstveniki že pometejo z bedastimi razlagami, kot jih navajajo v raznih krajevnih imenih, kot so npr. Črastova, katere prebivalci so krastavi, Šalinci zaradi šal, Komen zaradi kaminov (peči za ogrevanje) in podobno. V tem smislu se posebno odlikuje dunajski knjigarnar Guido von List. Leta 1909 je izdal 4. zvezek svojih »epohalnih razkritij« z naslovom Die Namen Völkerstämme Germaniens und deren Deutung (Imena germanskih plemen in njihov pomen); vsa so »arijsko-germanska«.

3. – Na slovanskem območju večkrat naletimo na ledinska imena, kot so npr. u mrtvič, u groblju, u zabiteho, ki jih ne potrjujejo več zunanji dokazi. Na ta imena se smemo popolnoma zanesti kljub temu, čeprav izkopavanja vselej ne dajo potrditve.

4. – Silno težko je pojasnjevati prastara imena. Tako npr. pomeni Azija kakemu Rusu Zemlja tujcev, saj pravi tujcu asej, asejka, asov. Na črnomorskih obalah je več krajev, ki se imenujejo Asia (mejni kraj, mejno). Kar je Rusom pomenilo tujino, ozemlje onkraj neke meje, je prešlo v kolektivni naziv Azija. Vendar je ta razlaga dostopna v glavnem le Rusom.

5. – Znani zemeljski vdor Macočo na Moravskem je ljudska etimologija z mačeho. Ljudska domišljija jo je bila nekoč povezala s pripovedko in pri tem je ostal sedanji pomen. Če pa še upoštevamo govorico narave, spoznamo, da gre najverjetneje za pomensko zvezo z glagolom mači s pomeni pogrezniti.

6. – Čudno je, da na nemških ozemljih zadostuje tudi še tako neumno in eno samo poimenovanje, na slovanskih pa morajo biti tudi po tri, da ohranjajo zmešnjavo.

7. – Tako npr. doslej ni bilo moč sprejemljivo pojasniti imena Slovani.

8. – Gornja odkritja so motila tudi mene, ker sem izvornirn imenom pripisoval sedanji pomen. Potem sem se prepričal, da v takšnem načinu razlage ne bom našel stalne logike in sem postal privesek keltomanov. Poglobitev v keltske podmene pa me je kmalu prepričala, da sem zašel tudi sam v jezikovno zmoto, ker so domnevno keltska imena vsebovala slovanska debla. Grešil sem pa še naprej, dokler se nisem zavedel, da je treba pri imenih, ki izražajo npr. izoblikovanost tal, upoštevati tudi naravno danost. Kot častnik, ki je bil neprestano na terenu, sem imel dovolj priložnosti, da sem lahko razbral pomen večine takšnih imen.

9. – Dr. A. von Peez, Erlebt - Erwandert, Dunaj 1902.

10. – Dr. Peez se poslužuje nesprejemljivih dokazov. Tako naj bi češka mesta ustanovili Nemci. Mesta so se razvila iz močno povečanih naselij in jih ni ustanavljal nihče po lastnem preudarku. In kje so dokazi, da so v pradavnini na Češkem bili naseljeni Nemci?

 

 

Etimologija krajevnih imen

 

Poglobljene jezikovne raziskave krajevnih imen nas vodijo k ugotovitvi, ki doslej ni bila upoštevana nikjer: večino jih je moč obrazložiti s pomočjo slovanskih jezikov in ustrezno danostim narave. Šele neslovanska poimenovanja kažejo na sekundarno poselitev starejših ledin. To velja predvsem za slovanske predele, ki so jih iz političnih razlogov zasedli Nemci, Francozi, Italijani, Romuni, Madžari in Turki. Med tistimi krajevnimi imeni in na istem območju so seveda možna tudi neslovanska, vendar jih ostane vselej bore malo, ko jih skrbneje preučimo. Kot primer navidezno neslovanskega imena lahko navedemo slikovito skalnato sotesko Rosstrappe v pogorju Harz, ki ni nesmiselna »konjska droplja«, marveč ozemlje, katerega površje je razdrapano. Potem: kjerkoli naletimo na ime Slatina, vemo vnaprej, da tam izvira mineralna voda. Kjer so Toplice, imajo izvire tople vode. Imen Dobl, Tobel, Tobelrisse, Teplitz in podobna je najti na tisoče, vsa pa izvirajo iz slovanskega pridevnika topel.

Toda krajevnih imen slovanskega izvora ne najdemo samo na nemških območjih Avstrije in v Nemčiji, marveč tudi v Švici, Italiji, Španiji, Franciji pa na Nizozemskem in Danskem. Za znanost, predvsem za prazgodovino, bi bilo treba določiti zunanje meje območij, na katerih ležijo kraji z imeni slovanskega izvora. To bi omogočilo odkriti nekdaj s Slovani poseljena ozemlja, ki so bila gotovo bolj razprostranjena, kot so današnja.

Mnogo je še nelogično pojasnjenih oziroma nerazumljivih krajevnih in družinskih imen. To npr. velja za češke in moravske družine, ki so jih njihovi potomci zaradi modnih teženj začeli germanizirati v 13. stoletju; v večini njih je še moč odkriti prejšnje slovanske oblike. Pri slovenskih plemiških nazivih pa je že dolgo težko razbrati, ker so njihov pomen prevedli v tekočo nemščino. Tako je Turjaški postal Auersperg (-perg, - berg = breg) in Ostrovrhar = Scharfenberg. 

Gospodje s Prueschenka so nekoč živeli na Prežniku, ki ga dandanes verjetno prevajajo kot Lauer, Lauerer (slov. Preža). Razni priimki kot npr. Schinkowitz, Lugaster, Osterwitz, Garrač, Jabornegg, Katzianer idr. v slovenskih zgodovini niso poznani, vendar jim s pomočjo etimologije moremo določiti jezikovno pripadnost.

Pri vsem nam gre le za to, da bi dokazali obstoj slovanskih krajevnih imen, ki so bila znana in zabeležena že mnogo prej. Etimološko podkrepljena, postanejo najstarejši dokaz za našo trditev, da so bili v teh krajih Slovani naseljeni že dosti pred svojo uradno domnevano priselitvijo. Samoumevno velja, da tudi imena, za katera nimamo pisnih dokazov, temeljijo na istem etnografskem in enakem topičnem pomenu, oziroma jim je moč poiskati naravni pomen izključno le v slovanskih jezikih ne glede na časovno oddaljenost nastanka. Ljudje, ki so ustvarili starejša poimenovanja, so potemtakem govorili isti jezik kot oni, ki so mlajšim imenom vtisnili svojo lastno jezikovno podlago, kar pa pomeni, da so kasneje nastala imena stara prav toliko kot pradavna, le da za takšno trditev ni pisnih dokazov.

Trenutno še ni izvedljivo, da bi vsa krajevna imena nanizali po abecednem redu in izgovarjavi ustrezno. Nadvse zahtevno delo bi pomenilo temeljni kamen za nekakšen »Splošni etimološki imenik krajev«. Zaradi velikanskega obsega takšnega dela bi bila najprimernejša razdelitev v večje število posameznih monografij, ki bi jih kasneje dopolnjevali. Obravnavano gradivo bi zato najbolj nazorno prikazali po naslednjih pojmovnih razdelkih:

a) zavarovanje pašnih površin;

b) ozemeljske razmejitve;

c) obramba pri predzgodovinskih ljudstvih – krajevna imena obrambnega izvora;

d) krajevna imena drugačnega izvora.

 

 

ZAVAROVANJE PAŠNIH POVRŠIN

 

Čudovit znanstveni rezultat nam je dala raziskava v zvezi z imeni, ki odražajo skrb za varovanje osebne svobode in ohranitev sredstev za preživljanje. Oblike varovanja izkazujejo najzgodnejše elemente naših ustavnih določil.

Zgodovina pravi, da so bili najstarejši prebivalci lovska, ribiška in pastirska ljudstva, ki kot nomadi niso bili stalno naseljena. Toda kdor bo zadevo preučil globlje, bo spoznal, da ni vse tako preprosto in da ugotovitev ne drži povsem. Ribič se je lahko ustalil na bregu morja, ki mu je nudilo obilen ulov; človek ni kot žival, ki stalno teka za plenom. Še v našem času so primitivna ljudstva, ki se preživljajo z ulovom in prodajo rib, pri tem pa morajo računati še na konkurenco. Ko odkrijejo bogatejše lovišče, se ne odselijo tja, marveč ostanejo v starem selišču. Isto velja za lov. V nova lovišča z več divjačine hodijo samo lovit, a družino puščajo v stalnem naselju. To jim narekuje zakon o samoohranitvi. Nomadski lovec se nenehno giblje, pri tem pa lahko naleti na lovce iz tujih družin in se z njimi spopade. Končno pa je človek moral skrbeti za hrano tudi v času, ko je bilo malo možnosti za ulov (v času neviht na morju, povodni ali snežnih viharjev v gozdovih). Mar naj bi takrat zapustil domačijo? Prepričani smo lahko, da tudi predzgodovinski človek ni mogel biti tako neroden. Zato arheologi odkrivajo kosti različnih živali na enem mestu: lovci so prinašali plen na eno in isto mesto, v svoja bivališča.

Zmotne so tudi navedbe zgodovinarjev o pastirskih ljudstvih, ki naj bi po njihovem bila nomadska. Justinus je npr. zapisal: »Skiti so dopuščali, da se jim je živina pomikala brez nadzora iz kraja v kraj in se niso bali, da bi je zmanjkalo, saj je za tatove veljala stroga kazen.« Ko bi hodili lastniki za živino, bi bila ta še bolje zavarovana. Samoumevno je torej, da so se črede pasle na omejenem zemljišču, sicer bi živali lahko odšle po svoji poti. Še dandanes poznamo skupno pašo. Lastniki svoje živali označijo vsako posebej in z dogovorjeno barvo. Vendar se zadeva kaže tudi v drugi luči. Do neke mere so pastirska ljudstva lahko označena kot »nomadska«, vendar le glede na letne čase. Vsako pomlad so pastirji skupaj z družino zapustili zimska bivališča in pospremili živino do pašnikov, na katerih je trava že ozelenela. Tudi zaradi poletne suše so jo odgnali na višje in hladnejše predele, npr. na alpske pašnike, toda jeseni so se vračali v rodovna bivališča. Občasnih selitev pastirskih ljudstev, ki so vsako leto odhajala na pašo in se pred zimo vračala domov, ne moremo smatrati kot nomadsko značilnost. V goratih deželah Evrope poznamo takšne nomade še dandanes. Na Gornjem Štajerskem npr. odženejo živino maja do spodnjih planin, v juliju in avgustu jo pasejo na gornjih, nato se spustijo do spodnjih, sredi oktobra pa se vrnejo v dolino. Tako je poskrbljeno, da je žival zaradi primernih podnebnih razmer vedno na dobri paši. Izkoriščanje gorskih pašnikov in planin na Tirolskem, Solnograškem, Norveškem, v Italiji in Švici je moč le delno opredeliti kot nomadstvo. Enako kot na Balkanu gospodarji ne vzamejo s seboj celotne družine, temveč samo najnujnejšo opremo in nekaj žensk, za katere imajo pripravljena bivališča.

 

Sl.1a – Razprostrte roke opozarjajo:

»Samo do tukaj!«

Sl.1b – Kot mejni kamen upodobljen mož v Zahodni Prusiji. Na njem je videti orodje za kaznovanje kršilcev.

 

Niti Ciganov ne smemo prištevati docela k nomadskim ljudstvom. Tudi pri njih je navada, da hodijo po deželi samo tisti družinski člani, ki iščejo zaslužek kot potujoči kovači, krpači kotlov in vedeževalci, pa še ti v ustreznih letnih časih.

Izraba skupnih pašnikov (ki so postali na zasedenih rimljanskih ozemljih ozemljih državna lastnina, praedium) je pogosto bila vzrok za prepire in spopade. (1) Posamezne družine so imele dolga stoletja dedno pašno pravico, ki so jo znale braniti tudi s silo. Črnogorci, Albanci in Turki so si bili vedno sovražni prav zaradi te družbene inštitucije, saj pašna pravica v tistih krajih s skopo naravo zagotavlja življenjski obstoj. Iz strahu, da jih ne bi kdo spodrinil z rodne grude in jim odvzel možnost preživljanja, so bila pastirska ljudstva vsak hip pripravljena na obrambo. V tem vidim pojasnilo, zakaj v njihovem vedenju zelo očiten bojevniški značaj. (2) Zato so njihova pašna območja vzrok za nastanek občudovanja vrednega, vendar povsem naravi ustreznega obrambnega sistema. To dejstvo zanesljivo priča, da pastirska ljudstva niso mogla biti »nomadi«, ki bi vodili svoje črede nenačrtno in na tuje pašnike. Takšne nomade lahko iščemo le v pravljicah, v zgodovino pa ne spadajo.

Na tej podlagi se je v vsaki skupnosti, ki je imela v posesti pašno površino ali pa je na nevtralnih tleh uživala staro pašno pravico, utrdila naravna potreba, da jo navzven zastopa primerna oseba z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki ji je zaupana tudi obramba. Nič ni presenetljivega v tem, da besede, ki obeležujejo tako najvidnejše posameznike kakor tudi božanstva, izvirajo prav iz družbene ureditve pastirskih ljudstev. Tudi obrambne točke so dobile svoji legi, uporabnosti in tehnični opremljenosti ustrezno poimenovanje. Nazivi zanje so bili kar neverjetno raznoliki in dandanes le težko dojemamo nadvse subtilne razlike med njimi ...

Po mojem mišljenju so Baski ostanek tistih Slovanov [za nas raje Slo-Venetov, op. prev.], ki so v davnini bili naseljeni na Iberskem polotoku. Nekateri so mišljenja, da je bila njihova govorica keltska. Konec koncev je moglo biti tudi tako. Če je keltščina slovanski jezik, je morala biti v rabi še dokaj pozno in zapustiti topografsko dediščino. Ali ga je? Vprašanju niti nočejo najti odgovora. Zato pa se zdaj sučejo okrog te keltščine kot mačka ob vreli kaši, da bi dokazali njen neslovanski izvor. Vendar se krajevna imena kažejo kot ostanek jezika naših skupnih prednikov. To neizpodbitno velja tako za Deželo Baskov kot za ves Iberski polotok. Če pomislimo na zunanji videz baskovskega ozemlja, je to še lažje razumljivo. V gorati deželi samostojno živeči prebivalci niso bili izpostavljeni vsestranski romanizaciji: v gorovju se promet težko odvija in naravne ovire so pomenile najboljšo obrambo pred raznarodovanjem. Pri gorjanih se tudi bolje ohranijo stare šege kot v ravninskih naseljih, kjer imajo domačini več stika s tujci.

Pozornost vzbuja tudi to, da prav najstarejše besede iz dnevne rabe v jeziku Baskov kažejo sorodnost s slovanskimi jeziki, posebno s slovenskim. Pomenske vezi so neverjetno tesne. (3) V raziskovanje se tukaj ne nameravam spuščati, rad pa bi poudaril, da je na razpolago toliko primerov, da ne bi imel težkega dela, kdor bi se odločil za poglobljeno raziskavo, ki bi bila namenjena iskanju naših sorodstvenih vezi. Primerjajmo samo nekaj tu pa tam izbranih baskovskih besed:

Bazca - nem. Weideplatz, pašnik, sl. pastvo, pastvisko; lat. pascua; behia - nem. Weidevieh, slov. beka in bekati, češ. bečeti; cepois Holzprügel, slov. okleš-ček, cep; čoco -Winkel, slov. kot; derna - nem. Handfläche, slov. drn, boleče zbadanje v roki; err - nem. Ende, Spitze, slov. rt; ezcura - nem. Eiche, slovo hrast, šura = Korkeiche; gar - nem. Flamme, žar; garabia - nem. Hacken, slov. grabiti, grablje; gori - nem. brennen, slov. goreti; gora - nem. hinauf, auf der Höhe, slov. gor, gori; goren - nem. hoher Berg, slov. gorski kraji, Gorenjsko; goinerritar - nem. Gebirgsbewohner, Bergbewohner, slov. goričar; heya gora! – slov. oj, gorje!; kukudatz – slov. kokodakanje; leka - nem. Hülse, Schote, slov. leča; menast - nem. metallen, slov. medeninast; palanka - nem. Stange, Stab, slov. planka = nem. Zaunpfahl; phuncella - nem. Mädchen, slov. devica, dekle, punca (4); poistarika - nem. Bachstelze, slov. ptička pastirica; picher - nem. Wassertopf = lončen pisker za vodo, slov. pisker; pikarda - nem. scheckig, prim. slov. pikast; senar - nem. Ehemann, slov. zakonski mož, soprog, prim. ženar, ženin; sopa - nem. Zimmer, soba; sama, zama - nem. Last, prim. slov. samar = Tragtier, tovorna žival, samariti = voditi tovorno žival; zamarra - nem. Bluse, hochgeschlossenes Kleid, češ. čamara enako, del njihove narodne noše, slov. čamer = vodilni planšar, volnena čepica; zanko - nem. Franse, slov. franža, resica; zapi - nem. Stück Leinen, slov. lanena krpa, capa; zapata - nem. Schuh, slov. čevelj (slov. copata = Flechtschuh).

Zaradi vpliva obeh romanskih sosedov (Francozov in Špancev) je baskovski jezik umetno preobremenjen s samoglasniki. Njegovi slovarji zdaj uporabljanega jezika niso delo ljudi, katerim bi ta bil materin jezik. Zato je težko izluščiti etimološko jedro besed.(4) Zgolj na naključne rešitve se nikakor ne smemo zanašati in moramo zato zbrati čim več primerjav.

 

 

 

 

Opombe

 

1 – Podobna ureditev še dandanes velja na Skandinavskem polotoku. Po razpadu zveze med Švedsko in Norveško je bil sklenjen meddržavni sporazum. Ena izmed petih konvencij je vsebovala tudi določila o pašni pravici za severne jelene Laponcev. V odrejenih mesecih so Laponci smeli seliti svoje črede v sosednjo državo, ne da bi bili obvezani vprašati posestnike zemljišč za dovoljenje. To je lep primer selitve s čredami brez zapustitve stalnih bivališč.

2 – Grimm ima stare Nemce za oborožena pastirska ljudstva, kakor je o Germanih menil tudi Tacitus, ko je zapisal, da niti skupnih niti osebnih zadev niso obravnavali brez orožja v roki. Današnja pravila so bistvena posodobitev. Ko so se Črnogorci in Albanci odvadili nositi orožje s sabo, je bilo konec vsakodnevnih turški vpadov.

3 – O tem je prvi pisal Joh. Topolovšek v svojem delu Basko-slovanska jezikovna enotnost (Dunaj 1894), ki je vzbudilo pozornost znanstvenih krogov. Svoje ugotovitve je pisec podprl z dokazi, ampak »znanstveniki« so se spravili nadenj ter ga ožigosali kot fantasta in tepca.

4 – Lužiške Sorbkinje se nekoč dobivale v doto Punzengeld. Tega izraza jezikoslovci še niso mogli pojasniti. [Op. pr.: »denar, ki ga je dobila punca v doto«].

 

Iz nemščine prevedel Leopold Verbovšek

 

 

Zgornje besedilo je posneto (z dovoljenjem založnika) po knjigi Davorin (Martin) Žunkovič – Leopold Verbovšek: V senci zgodovine (Ljubljana, Jutro, 1998). V tej dvoavtorski publikaciji je prvi del z naslovom Slovanski temelji Evrope prevod Žunkovičeve knjige Die Slaven, ein Urvolk Europas (Dunaj, 1911), z dodatkom nekaj njegovih člankov iz periodike. Drugi del je prevajalčev izvirni prispevek z naslovom Resnica na dosegu. Pričujoča začetna poglavja iz Žunkovičeve knjige so pod skupnim uredniškim naslovom; v prevodu so popravljeni le drobni pisni lapsusi, prevajalčeve opombe med besedilom pa so v oglatih oklepajih. (Op. ur. I. A.)

 

 

English