Lives Journal 11

Henrik Tuma

 

ZEMLJEPISNO-JEZIKOSLOVNI ZAPISI

 

KRAJEVNO IMENOSLOVJE

(Odlomki)

 

(…)

Slovenci nimamo narodne zgodovine. Naše kmetsko in pastirsko ljudstvo je živelo samo zase od vekov, revolucijonarna burja l. 1848 ga je šele pričela prebujati. Pred nekaj desetletji se je ljudska masa jela zavedati svoje posebnosti in skupnosti v smeri tvoritve naroda.

Zgodovina je enim potek dogodkov ljudstev, drugim je popisovanje del in življenja velikih mož, kraljev in junakov. Vsak dogodek znači premembo, gibanje. Kjer ni preseljevanja in naseljevanja, kjer ni križanja plemen z boji, s trenjem in tekmovanjem, kjer ni pod- in nadredja enega plemena nad drugim, tam ni vidnih prememb v življenju ljudstva, ni vidnega gibanja, tam ni vojskovodij in carjev, tam ne more biti zgodovine. In nasprotno, kjer ni bilo gibanja, ni bilo vidnih dogodkov, tam je mirno življenje s prirodo od vekov. Zgodovina krajev, kjer bivajo in so bivali Slovenci, nam pripoveduje o naseljevanju in prihodu Feničanov, Grkov, Romanov, Ilirov, Keltov, Germanov in Uraloaltajcev (Sarmatov, Hunov, Obrov, Madjarov, Kumanov), o njih pohodih in vladanju, njih vojnih četah in vojskovodjih. Ne ve pa ničesar o Slovenih samih (rabim ime Slovene splošno za vse stare Slovane), tudi ne o malem plemenu Slovencev. Le nekatera imena dopuščajo domnevo, da so bili Sloveni razširjeni kot mirno pleme po celi Evropi od Venetov ob Baltiškem morju do Venetov ob Atlantskem oceanu, od Venetov ob Adriji pa do Venetov ob Črnem morju. Slovenci smo od nekdaj sosedje jadranskih Venetov. Zgodovina koroškega knežtva, Kocelinove Mužske grofovine (Mužac = Moggio v Karniji), Valjhuna, sina Kajtimira na Gorenjskem – ni zgodovina slovenskih vladavin. Vemo le, da je sledila velikanski ljudski vojski Longobardov po prehodu v Italijo mala bojna četa Slovenov-Hrvatov, ki je zasedla rodovitne plane kraje Koroške, Gorenjske in solnčnega gorovja Karnije ter tam ustanovila male državice. Slovenskega kralja in kneza, slovenskih junakov pa ni bilo nikdar. Noben pisec nam ne poroča, kedaj bi slovensko ljudstvo prišlo v te kraje, kjer danes prebiva, odkod in kako se je selilo, kako si je priborilo grudo, katero še danes prekopava.

Zgodovinska vest, da so prišli Slovenci v VI. stoletju v kraje, kjer še danes prebivajo, je pravljica. Menda slovenski učenjaki sploh ne vedo, kdo jo je izumil, kvečjemu da se sklicujejo na kako staro, nerazumljeno kroniko ali pa na sklep prevernega jezikoslovca. Zgodovina sama tega ne ve. Odkar je Ljubor Niederle priobčil svoje »Slovenske starožitnosti«, bi moralo biti za količkaj poučenega človeka nedostojno prežvekovati bajko o prihodu slovenskega naroda v VI. stoletju po Kristusu. Kolikor se da sploh po zgodovinski metodi znanstveno dokazati, je Niederle dokazal, da so Sloveni prebivali že v II. in III., če ne že v I. stoletju po Kr. v krajih, kjer so danes. Da so tja prišli šele takrat, tudi on ni dokazal, niti ni skušal, a tudi ne bi mogel dokazati. V najnovejšem delu »Povod in početki zapadnih Slovanov« (Praga 1919) pa Niederle celo dopušča ne le možnost, ampak vso verjetnost, da so bili vsaj zapadni Sloveni prastanovalci. Niederlejevi sklepi, v kolikor zapuščajo stroga zgodovinska tla in se opirajo na germansko in od nje deloma zasužnjeno slovensko jezikoslovje, so očitno napačni ter predvidevam, da jih Niederle, ko svoje ogromno delo dokonča, sam ovrže, ovržejo jih pa gotovo njegovi učenci. Našega slovenskega gospodarsko-krajevnega imenoslovja Niederle ni poznal in menda nikdo. Slovenci pa stanujemo ob zadnji jezikovni meji Slovenov, brez nas torej končno sklepanje ni možno.

Kjer ni gibanja ne dogodkov, ni zgodovine. Na kraju pa, kjer mirno ljudstvo obdeluje zemeljsko grudo, je lahko polno cvetočega življenja, le da zgodovina ne ve ničesar o njem. Opisov davnega ljudskega življenja na rodni grudi nimamo še. Ne vemo, kdo je pahal zemljo in sadil trte pod starimi Grki in Rimljani, vemo le, da so to bili premaganci, sužnji brez pravice, brez zgodovine. Le iz njih suženjstva in pa da o njih ne govori noben pisec, vemo, da je vsa njih zgodovina podjarmljenje po bojevitem tujem plemenu. Življenja človeka v prirodi in s prirodo v davnih časih ni nikdo popisaval, četudi je dotika človeka s prirodo, zavladanje prirode po človeku, ustvarilo vso kulturo, saj pomeni beseda kultura v bistvu: delo na zemlji. A res je, da je kultura prišla do svojega pomena v zgodovini šele takrat, ko se je bojno pleme polastilo bogastva, znanja in čuvstvovanja poljedelskega plemena. Tedaj je šele nastala civilizacija, t. j. oblast človeka nad človekom in šele s tem nadredjem je postala vidna tudi kultura t. j. oblast človeka s svojim delom nad prirodo. Sloveni so že davno pred Grki in Rimljani zavladali evropsko orno grudo, ustvarili so prvo starodavno kulturo, ki ni mogla vzrasti nego iz dela na težki grudi in iz žitja po logeh in solnčnih planinah.

Priroda je ustvarila prvo razliko med človeškimi plemeni, zato ne more biti zgodovine brez zemljepisja in zemljeslovja. Širna stepa je rodila neizmerne črede nomadov, skitanje po stepi, čuvanje čred in boje za njih ohranitev je ustvarilo bojeviti um nomadov. Solnčna rodovitna brda so zbirala družine stalnih poljedelcev in pastirjev, porajajoča priroda z večnimi in vračajočimi svojimi premembami jim je odprla poznanje lastnih sil, dala ustvarjajoči um. Vse bogastvo ustvarja in je ustvarjala priroda in delo človeka med prirodo. A šele, ko se je polastil bojeviti nomad bogastva poljedelca z orožjem v roki, ko je svojega vojskovodjo izklical za kralja nad bojevniki in sužnji ter dal zakone, je nastala država in komaj v njej je prišla kultura do veljave. Zato pripisuje zgodovina vso vidno kulturo zmagujočim plemenom. Zato je ostalo temno naše žitje in bitje v zgodovini. Edine svitle žarke na prvo naše življenje, na prvo ustvarjanje kulture nam mečejo imena v prirodi in v boju s prirodo, med katero je bivalo in delalo naše poljedelsko ljudstvo. Grki in Rimljani imajo bogato zgodovino bojev in vojskovodij, temna pa so in nerazumljiva njih krajevna imena, ali pa tlé pod njimi vserod in vselej tuja in nepoznana imena. Naše krajevno imenoslovje pa je opis našega davnega ljudstva in njegovega prirodnega življenja. Iz tega opisa šele utegnemo razumeti tudi zgodovino plemen, ki so vladala nad nami. Iz tega opisa utegnejo razumeti tudi nad nami vladajoči narodi šele prav svojo zgodovino in kulturo.

Slovenska krajevna imena nam pravijo, da je Slovenec od veka vekov pastir in poljedelec na grudi, katero obdeluje. Njegove črede so se pasle, kjer so bile zavetne doline in solnčna varna brda za daljnih vekov. Daleč na sever do Donave, daleč na zahod do švicarskih planin in na vzhod do ronkov gorovja v ravnine je segalo slovensko planinsko pleme. Sledove nam kažejo krajevna imena. Ne kažejo nam pa le mej naših bivališč, govore nam tudi o tvorbi zemlje, na kateri smo živeli, govore nam o naši dotiki s prirodo, o našem prvotnem gospodarstvu. Odkar se je oglasila zgodovina tujih plemen nad nami, umolknila je vest o našem življenju, povest tujih, bojevitih, gospodujočih plemen je prekrstila in popačila naša stara imena in jih preplavila s svojimi poznejšimi. Le še mal otoček velikega planinskega plemena Slovencev nam je ostal v Julijskih Alpah. Zato nam morajo biti naše Alpe izhodišče pri preiskovanju krajevnega imenoslovja.

 

(…)

Plinius nam je zapisal glavne reke Karnije in Venetiae; Silis – Zila, Liquentià = Livenza, Alsa = Olša, Natisio cum Turo = Nadiža s Terom, vse pristno slovenske besede.

Nedvomno slovenski besedi sta Soča in Nadiža, laški Isonzo in Natisone. Dovolj je, da imamo to dvoje imen, pa imamo tudi jasen in nedvomljiv dokaz, da je slovensko pleme stanovalo tam, kjer je danes, že za časa Rimljanov in tudi pred njimi. Latinski besedi sta na sebi nerazumljivi in tudi nerazložljivi, razlaga iz keltskega je naravnost otročja. Obe slovenski imeni pa imata stvaren, predmetu odgovarjajoč pomen. Soča je reka, ki se v ovinkih izsuče izza gorovja. Nadiža je voda, ki s silo privrè na dan. Nadiži imamo dve: eno kot izvir korenske Save, globoko skrito v skalovju zatišne planine pod Jalovcem in Strugom, drugo kot izvir slovensko-furlanske Nadiže – Natisone, skrito v gorovju pod Jalovcem 1615 m v Stolovi skupini za Kobaridskim kotom. Jezikovna korenika deg je bogatega pomena. Pleteršnik ima: degmati se, kregati se, ne pozna pa pomena degati se, krave se degajo = gonijo; digavček (primula), po kateri se krave pojajo, ker njih sok razgreje, goni: kri. Degniti toliko kot suniti. Poleg tega deže, kvasice, ki dvigajo testo, dižen = bujno rastoča rastlina, ki se rabi kot žensko zdravilo, ker pospešuje dižo t. j. mesečno čiščenje. Te malo znane, slabo tolmačene prastare slovenske besede pomenijo gnati sok, kri, vodo na dan. Treba le videti izvir korenske Save in Nadiže v debru pod Brezjem, da se razume pomen: voda, ki s silo žene na dan.

Soča, po starem z nosnikom, ki v ruščini prehaja v u, ima vzporedne besede istega pomena povsodi po slovenskih tleh. Suč, Sučava itd. = voda, ki se suče, ruski sučit istega pomena, suk = čvrž, zavita grča. Geografi in filologi seveda kažejo tudi na Isonta, Salzach ter se trudijo vsled tega podložiti keltščino. No, Salzach je onemu, ki jo zemljepisno pozna, tudi zvijajoča se reka ter je smešno razlagati nje vodo od soli, saj je bistra alpska reka! Isonta Sontina kaže, da je bila tudi Salzach Soča in je nemška beseda spakedranka. Razlagi Nadiža – Natisa, Soča Sontius sta tako jasni, a tudi tako važni, da se je čuditi, da se ni še nihče izmed naših filologov resno bavil z njima. Seveda prinaša moja razlaga v dosedanjo zgodovino Slovencev celo zmedo, saj trdim, da so Slovenci bili v teh krajih še pred Rimljani. Rimljani so slovenski imeni »Soča« in »Nadiža« docela prozorno prilagodili svojemu jeziku. Brž ko sprejmemo to resnico, postane stara naša zgodovina jasna. Imamo pa še drugo ime, ki isto potrjuje. Rimljani so imeli potem, ko so Karne v gorovju premagali, glavno pot iz beneške ravnine skozi Karnijo in na Koroško, ne po zaporedni dolini Bela-Fella, ampak po suhem mimo jezera Cavezzano, po položnem solnčnem pobočju, ki vede čez »Klanec« v Tumeč (Tolmezzo) in preko Zuglio (Julium Carnicum ) čez Kriški prelaz (S. Croce) v Ziljsko dolino. Rimljani niso gradili cest po debrih, ampak po bregovih, varnih pred povodnji, ne po produ Bele-Fella, ampak po varni solnčni poti skozi današnji furlanski Cesclans – lat. Cesclanium. Ne vem sicer, kako učeni keltologi in laški filologi tolmačijo to besedo, vem pa, da so arheologi našli gotove sledove rimske ceste (Bollettino sociale geografico italiano, 1894) in turist, ki ima iz visoke Amariane 1906 m nad Tumečem pregled sveta pod seboj, kar vzklikne: tod gre pot iz furlanske ravnine »čez klanec« v dolino gornjega Tilmenta (Tagliamento).

Rimljanske legije so toraj brodile Nadižo in Sočo ter mahale čez Klance.

 

(…)

Ako vidimo, da so domača krajevna imena pristno slovenska, ako vidimo, da postajajo imena Furlanov in Ladinov, čim dalje sežemo v preteklo dobo, vedno bolj slovenska, moramo pač reči, da so tu bili Sloveni že od pamtiveka in da se je furlanščina stvorila iz dveh elementov: davnega slovenskega, na katerega se je vcepila latinščina rimskega veterana-kolona, poslanega v Oglej. Ko so Huni razrušili mesto, je bežal latinski kolon v gozdove in močvirja, ko so pa nastopili mirni časi, se je širil med Slovene ter jih pod zaščito tujega plemstva izpodrinil. Stari zgodovinarji in zemljepisci poročajo, da je bila večina prostora Furlanov zaprodena od hudournikov, zablačena proti morju, pokrita s širnimi gozdovi. Obljudeno je bilo le solnčno gričevje. Povsodi pa, kjer je gričevje, dobimo jasne sledove nekdanjega slovenskega prebivalstva. Sledove slovenskih imen najdemo v višjem gorovju po vseh gorskih zatišjih, ki niso bila izpostavljena poplavam in hudournikom in kamor niso prihajale roparske čete. Prav značilna krajevna imena nas vedejo daleč na zahod, vedno v skrita zakotja ali visoko gori na solnčne pologe. Krajevne lege, kjer alpinist naleti na brezdvojbeno slovenska imena, so često krasni kotički alpske prirode.

 

(…)

Imam Slovene za evropske prastanovalce. Naselili so se iz vzhoda, polagoma hodeč ob solnčnih gričih, ki so bili po ledeni dobi edini pristopni človeku in delu, v dveh jatah proti vzhodu – južnozapadni Sloveni, stari Veneti in Traki, ki so zasedli Balkan, Podunalje, Podkarpatje, Podsudetje, Alpe, južno Nemčijo in srednjo Francijo ter severno-zapadni in severni Sloveni, Polabci, Poljani in Anti.

Doline rek in nižine so bile od prihodu zaprodene in zablačene. Prva selišča so bila solnčna brda. V deželah rodovitnega brdja se je osnovala prva kultura, dobimo je na Panonskem-Moravskem in Severnoogrskem, ter Lužici. Obe ti stari kulturi, izkazani po arheologiji, sta praslovenski.

Prasloveni so prišli zgodaj do takozvane lužičko-panonske kulture. Bili so v kulturni in trgovski dotiki s srednjemorsko kulturo predgrške dobe. Imamo sledove trgovske poti od Črnega morja in preko Marsilje čez Rodan in Ren do severa in nazaj.

Ruska, ogrska, nemška in padanska nižina so bile ob prihodu Praslovenov brez prebivalstva. Prasloveni so na tem prostoru bili čisti. V Italiji (v Apeninih) so zadeli na novo pleme Evrazijcev in staro pleme Evrafrikancev, tako jih deli antropolog Sergi. Latinski jezik nam je amalgam nekdanjega srednjemorskega jezika z jezikom Praslovenov, križanje obojih plemen je dalo Italijane, še danes ločene po krvi in kosti: severne Italijane, med katerimi prevladuje slovenska sestavina in južne Italijane, med katerimi prevladuje evrafrikanska sestavina.

 

Prvo preseljevanje plemen, kakor pravijo zgodovinarji, je premenilo evropsko civilizacijo. Povod preseljevanja je mogla biti edinole prememba v prirodi vsled znižanje topline na severu, višanja topline v centralni Aziji. Moral je priti naval azijskih plemen iz vzhoda, skandinavsko-germanskih plemen iz severa. Pot Germanov je bila v bojnih družinah, Gefolgschaften, preko Danske, Wesera in Rena. V bojnih družinah so zasedle germanske nižine in pregnale Slovene med močvirja in pragozdove. Živele so od plena in lova. Ena velika družina je krenila v I. tisočletju pred Kristom čez Ren, si razdelila Galijo, kjer so bivali v sredini Sloveni do armoriških Venetov, na jugu Iberi, na severu Kelti. Ustanovila je prvi germanski fevdalni sistem civilizacije. Zmes plemena je dal stare Galce, pozneje s Franki in Ladinci Francoze.*1

Ko se je bila stara Galija ustanovila in prenapolnila, izselile sta se dve močni družini: ena »Sigovesa«, ki je krenila čez Ren nazaj preko Bavarske, Češke in se izgubljala med Poljani. Deli te družine so ustanovili srednjeevropsko-keltske države med Vindelici na Bavarskem, med Boji na Češkem, ki so segale do pod Karpat. Maloštevilne čete so utonile v slovenskem jezikovnem morju. Druga galska četa »Belovesa« je krenila preko jezerskih Alp južne Francije v Italijo do Rima. V Gornji Italiji je ustanovila italsko-keltske državice, ki so bile v stoletnih bojih z Rimljani premagane, njih taborišča razdejana in premenjena v latinska mesta, bojna mladina uničena ali prepodena. Taki italski Galci, iskaje novih selišč, so se po malem naselili po odprtih dolinah Alp ter krenili preko njih na Kras in na Balkan; zadnja četa Galoitalcev je zatonila v Mali Aziji. Bile so bojne čete malokulturnega ljudstva. Izginile so skoro brez sledu, le maloštevilna imena njih taborišč so sledovi njih zgodovine.

Radi tega je v italijanskem jeziku ostalo komaj sledu keltščine. Romanist Dietz jo skoraj izključuje kot sestavino italijanščine, rekoč: »Nje najvažnejši stari jezikovni ostanki prihajajo od starodavnih Oskov. Etruščina ne pride v poštev (Etruski so živeli le v mestih, katera so ali razdejali ali zasedli Rimljani, radi tega so tudi docela iztrebljeni). Ker je v italijanščini mnogo besednih debel, katerih ni v francoščini in španščini, moramo domnevati, da se je italijanski jezik izpopolnjeval iz ljudskih narečij in ne naravnost iz latinščine. Kljub temu je italijanski jezik med romanskimi jeziki ohranil največ latinščine, kar velja posebno za srednjelaška narečja. Južna italijanščina kaže več tujih elementov iz grščine z nekoliko arabskimi primeski. A ko se pa proučuje narečja preko stare Italije, t. j. takraj Apenin, se zdi človeku, da je postavljen v drug jezikovni svet. V padanski dolini latinščina ni mogla premagati vpliva barbarških jezikov. Pritisk germanskih jezikov je razumljiv (to posebno vsled zasedenja po Longobardih), kdor pa išče keltskih ostankov, se skoro razočara: celokupno italijansko ozemlje jih kaže le malo. Pismeni jezik vsebuje komaj eno samo keltsko besedo, ki bi tudi ne bila drugod v romanščini. Skrbna etimologična preiskava narečij ob Alpah ali pa po Alpah, bi prinesla zgodovini jezika bogatega dobička«.

Trditev filologa romanista Dietza, da v italijanščini skoraj ni keltščine, odgovarja tudi zgodovini. Kakor so bili Etruski, preko morja priseljeni Semiti, bivajoči le v mestnih kolonijah, iztrebljeni od Rimljanov, tako so tudi Gali, kot priseljene bojne čete, bivali le v mestih in taboriščih, od koder so jih iztrebili ali prepodili Rimljani. Morali so izginiti brez sledu. Severnih predalpskih in alpskih narečij pa do danes ni še nihče preiskaval, zato je filologom neznan novejši jezikovni zaklad slovenščine v laščini. Poleg tega so se filologi, ki so dosedaj proučevali laščino, malo ali nič ozirali na slovenščino, iz enostavnega razloga, ker je niso poznali. Lahko trdimo, da je stara latinščina nastala iz jezikov srednjemorcev in Praslovenov. Latinščina je bila čista le v rimskih municipijih. Rimski koloni se niso selili po gorah in gozdovih, pustili so živeti inorodna pastirska plemena nemoteno, živela so še dolgo v srednji vek. Iz teh narečij je črpala nov besedni zaklad pozna latinščina, ki je z asimilacijo germanščine (Longobardov) postala od XI. stoletja naprej naša moderna laščina.

Imenoslovje naših Alp nam to potrjuje. V Alpah so daleč v srednji vek in po gorskih zatišjih živeli Slovenci. Do konca starega veka so Rimljani v Alpah zasedli le taborišča in postojanke ob vojaških cestah in prehodih. Napad barbarskih plemen je naglo izčistil vzhodne Alpe, kjer so bila rimska taborišča itak nasejana. Ostali so tam le prastanovalci, ki žive kompaktno ondi še danes, potisnjeni od Germanov-Bavarcev na jug. Pred napadi Germanov od severa in po Padanski nižini so se umaknili latinski koloni južne Germanije in begunci severne Padanske nižine v Alpe. Šele ob preseljevanju bojnih čet koncem starega in pričetkom srednjega veka so se severne in južne Alpe poitalijančile. V severnih Alpah, kjer je bil latinski element redkejši, so ga Alemani v Švici in Bavarci na Tirolskem kmalu ponemčili, v južnih Alpah je latinski element ostal – t. j. današnja ladinščina. Ladini so polagoma tekom srednjega in še prva stoletja novega veka polatinili slovenske alpske pastirje. Zato še nosijo alpski vrhovi slovenska imena »lasta«, »polica – pala«, »meja – meli«, »tamar«, »kuk«, »lanež – lana«, »kališče«, »črče« in dr. Po listinah in ustnem sporočilu se da določiti glavni naval od XI. stoletja dalje. Severna Italija je do takrat unificirala svoj jezik in svoje ljudstvo. Fevdalizem je bil zasedel plodno zemljo. Kakor so ob tem germanski kmetje silili na jug, tako so laški koloni silili na sever. Ker je bil germanski naval mogočne nemške države silnejši, je posegel preko Brennerja doli do blizu Tridenta in zanesel velike gorske kolonije na Sette comuni in Asiaško planoto ob južnem pobočju Alp.

Pod nemško kolonizacijo od severa, pod ladinsko od juga so izginili Slovenci iz Tirolskega in južnih Predalp, njih zadnji sledovi v gorskih samotah, po mojem mnenju šele tekom XVII. in XVIII. stoletja. Ostala je od nekedanjih Karnov – Slovencev le Goriška in beneška Slovenija. Furlani so poseben jezikovni element. Po zgodovinskih virih je bila Furlanija polna gozdov, produ in močvirja. Prastanovalci brd in gor so bili Sloveni. Ko so Rimljani odbili napade bojevitih Ilirov in Galcev ob severnovzhodni meji, so ustanovili veliko taborišče in središče latinske kulture v Ogleju. Oglej je bil jezikovno in kulturni otok med obdajajočimi Sloveni. Iz oglejskega ager (polje), odkazanega latinskim veteranom, se je širil polagoma kolon, kakor so rimski vitezi širili svoje latifundje. Huni so Oglej razrušili, latinski begunci so se naselili po zatišjih in med Sloveni. Še ko so navalili na Furlane Longobardi, je morala biti dežela skoro celoma slovenska. Še IX. stoletja, ko je prišel drugi germanski naval, so nemška imena bila stvorjena na podlagi slovenskih in ne latinskih. Longobardsko in nemško plemstvo se je polatinilo v VIII. in X. stoletju. Šele od takrat in še bolj po padcu Oglejskega patriarhata v XV. stoletju se je naglo širil med Sloveni latinski element. A še v XIV. stoletju se je govorilo v Vidmu mnogo slovenski. L. 1694 »Account of some travels« je prvi turist v teh krajih, anglež Brown konstatiral, da sega slovenski jezik do Vidma. Manzoni poroča za dobe oglejskih patrijarhov o Vidmu: »Il linguaggio slavo era assai più usato nei villaggi di quello della favella friulana, allora incolta e d'un ingrato suono«.

Zgodovina kaže gibanje bojnih čet, ustanavljanje držav po zmagi in zavladanju, ki dviga iz množice kralje in junake. Krajevno imenoslovje pa nam kaže, da so zemljo obdelovali in obljudevali po srednji Evropi mirne družine slovenskih pastirjev. Evropsko civilizacijo so ustvarile ogrske, latinske in germanske države, poleg njih madjarska, bolgarska, hrvatska in srbska, po germanskem vzgledu in vplivu češka in poljska država. Evropska kultura pa je bila ustvarjena iz poljedelstva Praslovenov. Prvo veliko prvotno evropsko kulturo nam je opisal filolog Krek, premalo poznan in spoštovan. Nima tako pristne in krepke ne Grk, ne Rimljan, ne German. Njih zmagovite čete so se okoristile z bogastvom, znanjem in čuvstvovanjem slovenskega poljedelca, le tako je bila mogoča višja kultura. Kajti kultura ne more biti drugega nego plod zveze človeka s prirodo v delu. Zato je gotovo, da hrani jedro evropske kulture v sebi tudi slovenske prvine!

 

(Jadranski alamanah, za leto 1923; Naša založba v Trstu)

 

 

 

SLOVENSKA IMENA V LADINSKEM IN BAVARSKEM NAREČJU

 

I.

Nekaj železniških postaj nad Bolzanom (Bozen) prej Južne Tirolske, sedaj Trentinske Benečije ali »Visoke Adiže« (Adige) se dviga nad dolino Isarca (Jezer[ni]ca?) – Eisack (305 m) gromada Schlern-a 2546 m, najbolj na zahod potisnjene gore Dolomitov nad podoljem (Talzug) Isarca – Adige (Eisack – Etsch). Po svoji precej osamljeni legi se nudi s Schlerna obširen in velelep pogled in pregled po sedaj italijanskem Tirolskem: na sever snežniki Oetzthalskih do 3741 m in Zillerthalskih Alp do 3523 m, med njimi Brennerjeva zareza do 1370 m ter Visoke Ture z Venedigerjem 3660 m; na zahod Ortler 3902 m, Adamello 3524 m in Brenta – Tosa 3155 m – 3176 m; na jug Weisshorn 2316 m in Schwarzhorn (Cima di Rocca) 2440 m ter Latemar 2864 m.

Najkrasnejši je pogled proti vzhodu na prave Dolomite: skupina Rosengarten do 3001 m, ledenik Marmolade 3344 m, Boe 3152 m, Langkofel 3178 m, Ghardenaccia 2670 m, Puez 2915 m, Sas Rigais 3027 m. Odtod proti zahodu, na sever pred Schlernom je dolgi, zeleni hrbet Raschötzeralpe, ladinsko: Rascieza, do 2308 m, pod njo Grödnertal (Val Gardena), v prednjem delu germanizirana, v svoji kotanji (Schlusstal) ladinska.

Schlern je pristopen od vseh strani, najlažje od postaje Waidbruck (471 m) po vozni cesti ali po stezi mimo gradù Trostburg (621 m) grofa Wolkensteina na Kastelrut (1090 m), dosedaj sedež okrajnega sodišča; odtod po poljskih voznikih do kopališča Ratzes 1207 m po lepi stezi skozi gozd in po severnovzhodnem pobočju v vijugah na travnato, sem in tja močvirnato planoto Schlerna. Iz Kastelruta do Schlernhäuser je okoli 5 ur hoda.

Ime Schlern velja med pastirji-volarji le za močvirnato planoto pod pečnatim vrhom. Schlern je alpska dialektična beseda. Schmeller, etym. bayr. Wörterbuch, ima »Schlier – Lehm, in Oesterreich, Mergel«; beseda odgovarja glenastemu in mužatemu svetu. Po Schlernu pasejo vole in jalovino, ker je previsok in prevetrn za planino (Alm). Nad prostranim, glenastim Schlernom, okoli 2300 – 2400 m, se stopnjuje suha travnata gredina (Terrasse), na robu katere stoje Schlernhäuser 2451 m, pač najbolj obiskovano turistsko zatočišče na Tirolskem, pravcat hotel, v dobri oskrbi prej Bolcanske sekcije nemškega alpskega društva. Postelj je 82, poleg tega za silo še 25 sklopnic. Pred vojno je bilo za nedelje in gotove praznike v prostrani dvorani do 300 ljudi pri kosilu. Od hotela je po složni stezi do vrha dobrih sto metrov, polagoma 20 minut, a zlahka 15 minut hoje. Temen je griža, razbito, raztreseno, kršno kamenje apnenca, na zadnjem vrhu pečevje. Iz Schlernove planote od vzhoda sem pa je vidna na Schlern bela pečina (Felswand) z razločnim vrhom, morfologično prava peč.

Pleteršnik ima ad 2) »peč« Fels, Felsenstück, peči, Felsgegend, za Rezijo peč, Stein, peča Felsenhöhle, pečevje Felsgegend, pečevina Felsengrund, pečina Fels, Felsenhöhle, pečinka Grotte, pečnato felsig. Goriški gorjani morfologično precej točno ločijo: peč = kompakter Fels, skala = Felsstück, rob = Felsrand, rov = das abgestürzte Felsstück, pečina = Felswand, pečevje = Felsmasse, pečevina = Felsboden. Miklošič ad »pek« navaja besedo »peč« kot splošnoslovansko, litavski pečius, madjarski pest, romunski pešt, narečje nemško-tirolsko: Pötsche, Höhle unter dem Felsen. Miklošič dostavlja: die ursprüngliche Bedeutung ist Ofen, kar se mi ne zdi prav, vsaj ne v pomenu gebauter Ofen. Pomen peč za Fels je samostojen; gorskemu pastirju je peč, ker v popoldanskem solncu žehti od vročine. Peč kot lastno ime je razširjeno povsodi, kjer bivajo Slovenci po gorah. V Julijskih Alpah so posebno znane: Bela Peč (Biela Peit) 2143 m nad Nevejo; Monte Cimone (2380 m) je bil do nedavno Stermapeit – Strma Peč. Peči so nad Kaninom in Prestreljenikom, Peči so od Vogla do Rodice; »Na Pèčah (plur. tantum fem.)« nad Bovcem ob poti na Kanin; Pečje = rob pod Polovnikom, Maklena Peč pod Vršičem nad Trento. Na Krasu je Pečínka, vršič 291 m, znana bojna točka izza velike vojne med Opatjeselom in Kostanjevico. Peče, vas pri Krki; Peče = Pöckau pri Podkloštru itd. itd. Taler navaja za Tirolsko: Pöntsch. Na južni Avstrijsko-Salzburški meji stojé ob cesti: die Petschen. V skupini Fervala (Preval?) je Pezinerspitze. Schiber, Zeitschrift des deutsch-osterr. A. V. 1902 pozna dokumentarično Petsch za Ampezzo. To ime je tvorjeno kakor »Na gori« – Langoris v Furlaniji pod Korminom iz »Na Peči«. Drug Ampezzo je v gorenji Tilmentski dolini. Oboje sta znani letovišči. Pa tudi staro ime za pečnati nasad, ki moli iznad močvirnatega Schlerna je Peč, a dejanski in morfologično je prava, bela, gola peč nad zelenim drnatim Schlernom. Nemci drže to staro ime Peč za ladinsko besedo. Ladini jo izgovarjajo prav kakor Slovenci s trdim č, po pomenu jelka. Furlani govore pezz = pinus, picea, dočim je pin = bor, pinus silvestris, laris, macesen Lärche. Karnski Furlani rabijo tudi od nemških kolonistov prevzeto Dane, očitno Tanne.

Pomen: ladinski peč = smreka ali jelka (za pravcato morfologično peč) za pečnati nasad ob 2500 m nad glenasto planoto Schlerna ob 2400 je nemogoč. Od slovenskih Julijskih Alp čez Karnijo in Tirolsko pa do Zahodnih Alp je vse polno Peči in Pez, Puez, Pezze, Pezes itd. Dočim pa je slovenska Peč kakor nemška Pöntsch, Petschen, nedvojnega pomena, je treba furlanske-ladinske in severnolaške dialektične besede ločiti morfologično na Peči = Felsen in pezes = smrečje, jelovje. Morfologično tipična Peč - Fels pa je nad Schlernom.

Enako zmešane so tudi besede pekel, pecol. Pekel 2106 m pod Triglavom, je turistom znan; v Reziji »Na pékale« in dalje na zahod morfologično »Pecol« v višavi pomeni splošnoslovenski pekel. Pecol in Pocol furlanski pa često znači pe = noga, col = brdo, gora, pecol; torej: Podbrdo, Podgora, Pocol (post – col) pa: Zabrdo, Zagora. Pod visoko Civetto je vas Pecol, nad njo pa 1813 m Crep di Pecol t. j. Krepa nad Podbrdom. Besedo Pecol splošno napačno razlaga Meyer-Lübke (Etym. rom. Wörterbuch) iz latinskega pediculus. Res pecoll furlanski pomeni peduncolo, a Pironov furlanski slovar stakne vse skup – pecóll, peduncolo in piede di mobiglio, t. j. pecelj, ter somita, in cima di un colle, t. j. pekel.

Slovenska beseda »Peč« na Schlernu ni osamljena. Ko so vitezi Wolkensteinci okoli XII. stoletja sezidali svoj gradič v kotanji Grodenske doline pri vzhodu Langentala, so imeli njive po ronku skupine Čeri, Tschierspitzien 2592 m, in planine in staje pod La Pizza (Špica 2498 m) Stevia- ali Stava-alpa.

»Pod Nivabize« so hiše Sot Nives. Ker je latinski nix-nivis, ladinski neif = sneg in so se po zgodovini Ladini v Grodenski dolini naselili šele v poznem srednjem veku, Nivabize, po mojem, ne more biti ne od latinskega nives, ne od ladinskega neif. »Biza« morda nemški Wiese, »niva« pa slovensko njiva. »Stevia« in »stava« ladinski sploh ni umljiva, pač pa slovenski staja ali pristava. Wolkensteinci bi torej imeli kot prve tlačane Slovene, pozneje so se naselili Ladini, imeni Niva in Stava pa sta obe ohranjeni do danes. Prehod Kukovo sedlo = Sella Cuca.

Ladinski gorski vodniki so mi pravili, da so Ladinci, ko so se naseljevali po Grodenski dolini, našli visoko v gorah stare prebivalce, ki so med seboj občevali po gozdnih stezah, in še danes se imenuje ena takih stezâ pod planino Rascienza, Raschötztal pač Rašica, »Troi dei pajans« = steza poganov.

V vzporedni dolini na sever, v sedaj germaniziranem Vilnösstalu, je še ohranjenih precej čisto slovenskih livadnih imen: Praprot, Ravni, Črnidoj (dol), Got = kot, Gost = gozd, Trebe, Trebič.

V ladinski občini Ortisei, St. Ulrich, je Lip pač = lipa in Rona pač Ravna. V občini Selva – Wolkenstein pa je Lepotza, nedvojno Lepoča, karakteristično ime za živinski kal po slovenskih planinah.

Tod so torej čista slovenska imena.* Jezikoslovci so jih prezrli, ker se tuji niso naučili spridoma slovenščine, kakor tudi ne furlanščine in ladinščine.

 

 

II.

Kakor Peč, tako je po Tirolu ladinskega in bavarskega narečja vse polno slovenskih lastnih imen. Romanisti niso posebno skrbno predelali laškega ozemlja, pač pa imajo bogato zbirko lastnih imen tirolski Nemci. Le da niti eden med njimi ni zmožen slovenščine; zato vsi besede neznanega pomena tolmačijo iz raznih keltskih, ilirskih in drugih ideologij. Tako Tarneller »Hof u. Burgnamen in Meran« etc. stavlja med ladinske ali predrimske t. j. veneto-ilirske besede na pr. sledeče: Perval = Perfl = Pirbler – očitno slovenska Prevala, v Zadlazu pri Tolminu tudi pokvarjeno v Pirbla. Kanzen, kanz, konz, kunz – očitno konec. V »Koncu« je pogosto ime za dolinske koti.

Gichl am Grèben, iz l. 1694, ne potrebuje tolmačenja.

Troier, ladinski troi, ni iz trivium, ampak iz slovenskega utro, t. j. utrta tla, beseda široko razširjena po slovenskih planinah.

Tel, Töll = dol.

Loch = Gebüsch, Sald, očitno: log. Schmeller (za bavarski) ima »Lo, Loh, Logen, Lohen, besonders in Zusammensetzungen.«

Pletzenbauer pač ni srednjenemško Streifen Landes, ampak gre k Pleče, pogosto ime za gorske pomole.

Küchelberg je kakor Salzburški Kuchel morfologično slovenska kukla. Tarneller opisuje: »langgestreckter Hügelrücken, der plötzlich abflält«, t. j. strmi sklon daje morfologično obliko kukle, kakor na pr. Kukla v Trenti etc.

Lazins so Lazne.

Brizsche, dokum. iz l. 1311, so Brišče, vse polno enakih imen po Goriškem in Beneškem; kratica iz brdišče.

In der Laner, d. i. Bergmahd, je očitno Lanež, gora s senožetmi, po katerih raste divji lan. Po Julijskih Alpah je vse polno Lanežev.

In der Gande, d. i. Boden mit grobem Schutt. Schmeller ima bavarski Gund, Gunten, »Luftloch«. Slovenski in latinski k prehaja v tirolščini navadno v g in t često v d. Oboje je po glasu in pomenu naša »konta« v Julijskih Alpah. Kuntner je tudi slovensko lastno ime, osebno in gorsko, Kuntar k konta. Primerjaj več imen Kuntar v Julijskih Alpah, gor, ki stoje poleg konte.

Gatsche, in der Gatsche – pogosto slovensko ime Gače, Zwiesel; Gačnik, Gačnikar, der Zwieselbauer.

Táber pač ni od nemškega taub, ampak bo naš tabor.

Pöntsch – peč.

Tamasseg, dokumi. iz l. 1560, Tamerseg, razširjena planinska beseda tamar.

Marling, iz l. 1290 še Mernig, za mero; pač slovenski mernik.

Ursinig, dokum. l. 1380 Viršinič, je kakor dokum. furlanski Verzegnis, slovanska beseda Vršič.

Zoche, dokum. iz l. 1580, Zouch je Suha kakor Zouch = Suha ob Črni Prsti. Schmeller ima bavarski Zauch.

Tisens, dok. iz l. 1259 Tisna, l. 590 domnevna trdnjava Tesena, za katero so se bojevali Franki in Longobardi, morda slovenska Tesna.

Lass, Laas; Tarneller razlaga iz »die Lass«, t. j. drča, »durch die Lass wird Holz getrieben.« To bi veljalo za gore, a Laas, velika vas v dolini nad Meranom, so pač slovenske Laze.

Široko razširjena povsodi, kjer bivajo Nemci, po Schmellerju bavarski, frankovski in avstrijski, je beseda Werd, Werder, Wert, »erhöhter Ort«, smatram jo za sorodno z našim brdo.

Zelo razširjena je tudi beseda Rang, Rank, Rangen, Rung, Rungen. Schmeller ima frankovski Rang, fortlaufender Bergabhang, t. j. morfologično točno furlanski ronc; Slovenci imamo ronek, obronek.

Pri Schmellerju najdemo sploh vse polno naših besedi. Gosse (Sennhütte) = koča, die Grappen = grapa, Graus (Greuss, Gros, Gries) = Griža.

Lam, Erzgrube im bayrischen Wald, je slovenska beseda Lom; glej V Lomeh pod Vršičem v Trenti.

Lus (Morast) = Luža.

Lewer, Leberberg (Hügel) = slov. léb, lebanja.

Sedelkot je pač sedlo in kot.

Filologi bodo našli v Tarnellerju, Schmellerju in dr. še cel zaklad starih slovenskih, proti severozahodu pa starih čeških besedi.

Od prvega stoletja po Kristu se je latinilo podolje Etsch – Eisack in odprta rodna Inska dolina; v V. in VI. stoletju pa so germanski Bajuvari potiskali Latine od severa dol. Kdo je takrat in v nastopnih stoletjih bival po visokih planinah in alpskih zakotjih – tega nam kroničarji niso sporočili. Šele od XII. stoletja dalje je nastopila kolonizacija gorovja in zakotij, od severa Bavarcev, od juga Ladincev.

 

(Planinski vestnik, leto 1926, št. 7; izdajatelj: Slovensko planinsko društvo v Ljubljani)

 

 

_______

* Po svoji priselitvi so Slovenci prodrli tudi v te kraje, a so polagoma izginjali v tujem življu, ostavivši pa v njem nedvomne sledove svojega jezika. – Uredništvo.

 

(Zvezdica s pripadajočo opombo ni Tumova, temveč jo je vrinilo uredništvo Pl. vestnika. – Op. ur.)

 

 

 

HENRIK TUMA (Ljubljana, 1858-1935), politik, publicist, alpinist. Rojen v predmestju Krakovo (oče Matija čevljar, priseljenec iz Prage, mati r. Ana Vidic), najprej učitelj, nato na Dunaju promoviral pravo, živel več let na Primorskem (Trst, Gorica), kjer se je tudi poročil (Marija Gianola, z njo deset otrok), po prvi sv. v. odvetnik v Ljubljani. Spočetka v liberalni stranki, nato socialdemokrat in avstromarksist; erudit v različnih strokah (zgodovina, psihologija, literatura), preučeval imena slovenskih gora in s tem podpiral tezo o avtohtonosti Slovencev v Alpah; urednik revije Naši zapiski (kot naslednik A. Dermote spremenil prejšnji podnaslov »socialna revija« v »socialistichna revija«, 1913).

Tukaj je predstavljen z dvema spisoma (prvi, ki je izjemno obsežen, le v odlomkih, drugi v celoti) od tistih, v katerih je razvijal svoje lingvistične poglede; uradna stroka jih je sicer zavračala, vendar iz njih, kljub morda kakšni vprašljivi podrobnosti, izhaja širša, solidno utemeljena razlaga toponomastičnih sledov v zemljepisno-zgodovinskem alpskem kontekstu v luči slovenske (slovanske) etimologije. Tako se tudi po Tumi slovenščina s svojimi narečji nakazuje kot relikt verjetno prve migracije (ok. 3000 pr. n. št.) Indoevropejcev iz evrazijskega severovzhoda na zahod v Evropo vse do Atlantika; kasnejši dotok bolj vojaško organiziranih plemen (istega indoevr. porekla) je te pastirsko-poljedelske predhodnike skozi stoletja z vseh strani zoževal v manj dostopne in z gorami zaščitene predele, njihovo izvirno toponimijo pa predeloval in brisal na vsakršne načine.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antič

 

 

_________________

* Prevod Marko petrovich (do * )

* Prevod Jaka Jarc (od * )

 

 

 

 

English