Lives Journal 11

Karel Smolle

 

MOLK PA SHE DIHA

 

MOJI DEKLICI

 

in kar ne krozhi

v utrinku zgori

in sled se koncha

ob zachetku poti

in Bog je tam

kjer ga ni

 

 

 

NASHA BRATEV

 

moji kostanji lezhijo

na rumenih tleh

 

vse bomo mi otroci

zbrali

in kostanj

bo ovca

bo konjichek

bo skoro vse

pozimi

 

kostanj

si ti sem jaz

oba sva orjavela

ko padava

globoko se zarijeva

v rumeno zemljo

 

 

 

ROKE SO

 

opiljene letvice ograd

prsti

bodichaste naelektrene zhice

 

telesa so odvrgla obraze

veter je dusham odnesel strehe

 

v ploho nabrani oblaki prshijo

v zidovje drobovja

kri je prepojena z vodo

 

 

 

TIHOZHITJE

 

rjavi pajcholan nochi

je obvisel

na vejah gora

na zvokih miru

na obokih teme

 

ura udarja v bron

z barzhunastim zvokom

nekdo zajechi

 

molk pa she diha

 

 

 

KMECHKI POGREB

eden gre drugi pride

tako nam je usojeno

 

she na jesen sva tod orala

zdaj – Bog mu daj dobro

 

chrni svatje so sipali

nekaj spominov v grob

in odshli

 

 

 

 

KAREL SMOLLE (1941, Celovec), slovenski pesnik in politik v Avstriji (Koroshka); matura na Zvezni gimnaziji za Slovence (Celovec), pravna fakulteta na Dunaju; sodni prevajalec, poslanec v avstrijskem zveznem parlamentu, predsednik Narodnega sveta kor. Slovencev. Poleg lirike je objavljal politichno-zgodovinske eseje. Edina zbirka pesmi Ujeti krik (Celovec, 1965, pod psevd. Mishko Machek – prim. ironichna asociativnost psevdonima: slovensko-koroshki pesnik kot »plen in lovec« v eni osebi). Minimalistichna lirika, ki s formalno skrajno preprostim izrazom tenkochutno skicira zastrto zagatnost osebne in socialne bivanjske identitete koroshkega slovenstva (naslovna sintagma »ujeti krik« v sozvochju z verzoma »nekdo zajechi / molk pa she diha« nakazuje »tihozhitje« pridushenega vztrajanja v depersonalizaciji: »telesa so odvrgla obraze«).

(Op. ur. I. A.)

 

 

English