Lives Journal 11

Karel Smolle

 

MOLK PA ŠE DIHA

 

MOJI DEKLICI

 

in kar ne kroži

v utrinku zgori

in sled se konča

ob začetku poti

in Bog je tam

kjer ga ni

 

 

NAŠA BRATEV

 

moji kostanji ležijo

na rumenih tleh

 

vse bomo mi otroci

zbrali

in kostanj

bo ovca

bo konjiček

bo skoro vse

pozimi

 

kostanj

si ti sem jaz

oba sva orjavela

ko padava

globoko se zarijeva

v rumeno zemljo

 

 

ROKE SO

 

opiljene letvice ograd

prsti

bodičaste naelektrene žice

 

telesa so odvrgla obraze

veter je dušam odnesel strehe

 

v ploho nabrani oblaki pršijo

v zidovje drobovja

kri je prepojena z vodo

 

 

TIHOŽITJE

 

rjavi pajčolan noči

je obvisel

na vejah gora

na zvokih miru

na obokih teme

 

ura udarja v bron

z baržunastim zvokom

nekdo zaječi

 

molk pa še diha

 

 

KMEČKI POGREB

eden gre drugi pride

tako nam je usojeno

 

še na jesen sva tod orala

zdaj – Bog mu daj dobro

 

črni svatje so sipali

nekaj spominov v grob

in odšli

 

 

 

 

KAREL SMOLLE (1941, Celovec), slovenski pesnik in politik v Avstriji (Koroška); matura na Zvezni gimnaziji za Slovence (Celovec), pravna fakulteta na Dunaju; sodni prevajalec, poslanec v avstrijskem zveznem parlamentu, predsednik Narodnega sveta kor. Slovencev. Poleg lirike je objavljal politično-zgodovinske eseje. Edina zbirka pesmi Ujeti krik (Celovec, 1965, pod psevd. Miško Maček – prim. ironična asociativnost psevdonima: slovensko-koroški pesnik kot »plen in lovec« v eni osebi). Minimalistična lirika, ki s formalno skrajno preprostim izrazom tenkočutno skicira zastrto zagatnost osebne in socialne bivanjske identitete koroškega slovenstva (naslovna sintagma »ujeti krik« v sozvočju z verzoma »nekdo zaječi / molk pa še diha« nakazuje »tihožitje« pridušenega vztrajanja v depersonalizaciji: »telesa so odvrgla obraze«).

(Op. ur. I. A.)

 

 

English