Lives Journal 11

Matjaž Jarc

 

PRIZMAT, NOVA PESNIŠKA OBLIKA

 

1. Malo o pesnjenju nasploh

 

Moj izhodishchni problem je preprost: pesniki ustvarjamo v chasu, ko zna le she redkokdo lochevati med prozo v verzih in poezijo v prozi. Nekateri menijo, da je oboje poezija, drugi oboje pojmujemo kot prozo.

 

Mnogi pesniki, predvsem pa literarni teoretiki1 se sprashujejo o tem, kaj je spricho bliskovitega razvoja knjizhevnosti v zadnjih dveh stoletjih sploh she ostalo od pojma poezija. Odgovor je preprost – nastala je velika, teoretichno utemeljevana zmeda, v kateri je literarna teorija sámo sebe zakomplicirala tako zelo, da se je znashla v nepremostljivi krizi in se hkrati ustolichila na Parnasu samem, tik ob poeziji.

 

Zanimivo pri tem je, da se literarni teoretiki izrazhajo v izbrushenem jeziku, da so njihova stalishcha globoko premishljena in ustrezno zapletena; sistematichno se navezujejo drug na drugega in so dejansko ustvarili zavidljivo trden literarni podsistem. She bolj zanimivo oziroma kar zelo pomenljivo pa je, da se teoretichne interpretacije poezije zhe od nekdaj, pa tudi danes, med sabo pomembno razlikujejo: razlike med posamezno pesmijo in njenimi shtevilnimi razlagami so namrech vechne. Da bi vsaj deloma premostili te razlike, bi morali literarni teoretiki tudi sami postati poeti.

 

»... Ko bi na primer dobili v roke Tauferjevo karnevalizirano pesem Povzdigovanje, bi se ‘iz nje same’ le stezhka odlochili, da bi jo brali kot sonet. Zaradi njene uvrstitve v knjigo Sonetje pa njenih petnajst metrichno nehomogenizíranih verzov, ki niso niti chlenjeni v kitice, lahko prepoznamo kot primer posmehljive idiosinkrazije ‘stalne oblike’ soneta, kot repati sonet:

 

ne gre kristus

ne more

od mrtvih vstati

vsakih pet

minut ...« 2

 

Dejstvo je, da zgoraj omenjeni avtor trenutno velja za enega pomembnih slovenskih pesnikov tudi zaradi tovrstnih domislic eminentnih literarnih kritikov. Che bi ugotavljali razloge oziroma povode za nastajanje teh domislic, bi med drugim verjetno naleteli na politichne, ideoloshke, institucionalne in njim sorodne okolishchine, s katerimi ni pogojena samo recepcija pesnika z njegovimi stvaritvami vred, ampak tudi teoretika, ki o njih razpravlja. Oba se znotraj tako imenovanega druzhbenega konteksta ne uklanjata samo duhu chasa in avtoritetam, od katerih izhajajo druzhbeni imperativi in argumentacijska podlaga njunega dela, temvech tudi lastni nemochi, da bi se odrekla svoji sladki nevednosti in socialni ranljivosti. Naj ne bo pomote: teoretikova nevednost je s strokovnega vidika dejansko vredna vsega sposhtovanja, izbrushena je skoraj do popolnosti, bogato razvejena in vsestransko argumentirana, uchena in gostobesedna, vendar zhal odvracha pogled od najpreprostejshih resnic, ki jih spregleda zaradi preobilne uchenosti in svoje pragmatichne umeshchenosti v aktualni literarni podsistem. Pesnik pa s preluknjanimi jadri jezdi valove chasa dalech stran od poezije: z uvrstitvijo proze v verzih oziroma poezije v prozi med sonete namrech ni degradiral genialne pesnishke oblike, ampak sebe.

 

Zdi se mi, da za uvod v predstavitev svoje pesnishke ideje najbrzh nisem poiskal najbolj drastichnega primera pesnishke (in posledichno literarno-teoretske) zablode; mogoche je she bolj opisen znani poskus Shalamunovega prenosa komentarja nogometne tekme v tako imenovane verze s pripadajochimi aklamacijami teoretikov in njim sledeche publike.3 Medtem ko politichni in literarno-druzhbeni sistem bogato nagrajujeta in propagirata tovrstne pesnishke dosezhke, bi jaz prav po pesnishko rekel, da tu »pesnishtvo« s pesnishtvom nima vech posebne zveze, ampak se je skotalilo v brezno dosezhkov slavne francoske revolucije in se nato iz njenega kozmichnega jajca skotilo v nove chase. Priche smo uvodu v poezijo, ki se je – podobno kot umetnost nasploh – znashla v novi razvojni fazi: na koncu njene destrukcije je odprla dostop vase dalech shirshemu krogu ustvarjalcev, kot je bil prej krog intelektualne in v nashem primeru literarne elite. Razshirjeni krog pesnikov seveda she ne obvladuje tradicionalnih pesnishkih veshchin, je pa na dobri poti, da se tega nauchi v prihajajochem chasu. V bistvu so literarni destruktivisti te veshchine nevede izrinili iz poezije zato, da bi v perspektivi omogochili pesnjenje prav vsakemu sleherniku.

 

In prav to se dogaja. Na tochki, kjer se je v duhu chasa poezija konchala, se pravzaprav shele zachenja dogajati v svojem polnem obsegu. Zdaj imajo mnozhice dostop do znanj, ki so bila pred omenjeno revolucijo dostopna zgolj izbrancem, in ochitno jih bodo osvajale z veliko hitrostjo. Kot pesnik vidim, da se bo zato poezija zhe v stoletju ali dveh iz individualnega kreiranja razvila v nachin mnozhichnega komuniciranja. Iz nje bo izrinjena ekonomska motivacija, ki zdaj she narekuje zapiranje tako imenovanih vrhunskih pesnikov v zaprte kroge, temu pa bo sledilo odprtje prostora za veshche in prosto pretakanje pesnishke govorice.

 

Seveda pa ne gre pozabiti na pomembno vlogo pesnikov, ki so zadnje chase v bolj ali manj gosti senci postmodernistov trmasto vztrajali in she vztrajajo pri tradicionalnih pesnishkih oblikah, gojijo ritme, ustvarjajo glasbo besed in se kosajo s starodavnimi pravili, ki jih je postmodernizem tako zelo revolucionarno pohodil. Jaz jim rechem: borci za ravnovesje med vsebino in obliko. Dobro je sicer vedeti, da se nobena pesem ne more otresti oblike, pa che so njeni verzi she tako zelo svobodni, neritmichni in neenakomerni. Celo zgoraj omenjeni Tauferjev ‘sonet’ jo ima, le da she zdalech ni sonetna. Kajti: »... pesnishka oblika s svojimi pravili – ritmom, razvrstitvijo rim, verzov in kitic – ustvarja svojevrstno in edinstveno glasbeno kompozicijo, ki vzbuja posebno chustveno razpolozhenje in upesnjuje svet na sebi lasten nachin, ki je z drugimi oblikami neposnemljiv in neizrekljiv ...«.3

 

Che se torej za hip vrnem k zgoraj citiranemu repku Tauferjevega ‘soneta’, lahko ugotovim, da ima naslednjo obliko: 4

 

U – – U

U – U

U UU

U

U

 

Oblika se mi zdi chudna in ne ustreza niti Novakovim kriterijem, saj je neritmichna in nemelodiozna. Je pa zagotovo posnemljiva; zlahka se namrech dá analizirati katero koli pesem, napisano v svobodnih verzih, in njeno obliko zakolichiti za vse vechne chase. Che bi nekoliko ironiziral she revolucionarno vsebino citiranega repka, hkrati pa bi njegovo obliko posnel natanchno in brez posebnih pesnishkih tezhav, bi se repek glasil takole:

 

marshal tito

chez Hades

bi rad se vrnil

a vesla

zaman

ne gre kristus

ne more

od mrtvih vstati

vsakih pet

minut

 

 

Ta pesnishka oblika torej potrebuje le she pesnike, ki bi se je lotili in v njej pisali pesmi, a sem zhal doslej to storil samo jaz, zato se verjetno ne bo prijela, kot se je prijel sonet. In zato vedi: nich hudega, jo bomo zhe prezhiveli.

 

Nobena skrivnost ni, da nastane pesem v prvi vrsti zaradi vsebine, ni pa to njeno izkljuchno hotenje. Pesem hoche biti tudi lepa in/ali mochna. Rada bi zapela, zato mora pesnik imeti posluh: obchutiti mora harmonijo, melodijo in ritem besed, ki podajajo vsebino. To pa ni kar tako kot v prozi. Pesnjenje zahteva od pesnika posebna znanja. Menim celo, da je lahko prav izkazovanje pesnishkih veshchin merilo za razlikovanje med tem, kdo je pesnik, kdo pa naj se raje preskusha z verzi v prozi ali pa s prozo v verzih. »... Sploh moram poudariti, da sem pri raziskovanju pesnishkih oblik in spopadanju z njihovimi tezhavnimi zakonitostmi intenzivno dozhivel, kako je pesem najmlajsha hchi plesa in glasbe, desetnica, ki ob iskanju pomena po vesoljnem svetu pogosto pozabi, kdo sta njena starsha ...« 3

 

V Sloveniji danes sploh ni malo pesnikov. Nasprotno, mnogo nas je, ki se spopadamo s tradicionalnimi oblikovnimi zakonitostmi in nam to kar dobro uspeva, a nas – razen redkih izjem, kot sta na primer Milan Jesih in Andrej Capuder – etablirani literati in teoretiki praviloma obravnavajo kot zaviralce razvoja, chesh da smo zazrti v preteklost, medtem ko oni podirajo prav te stare zakonitosti v imenu napredka, inovacije in svobode. Zhe prav, fantje in dekleta, ampak saj ste zhe tako rekoch vse podrli! Kaj pa zdaj?

 

No, in tu se mi je posvetila drobna ideja, o kateri tukaj pravzaprav pishem: napredovati se dá tudi s konstruktivnim posodabljanjem in izumljanjem novih pesnishkih oblik, ne samo z njihovo destrukcijo in izkljuchevanjem. Pravzaprav ta ideja sama po sebi ni nich novega, pred mano so jo uresnichevali zhe mnogi drugi, vendar ne na enak nachin. Jaz sem si namrech izmislil preprosto novo obliko in napisal v njej nekaj pesmi. Najbolj od vsega pa me je pri tem malem podvigu razveselilo dejstvo, da sem se vkljuchil v razvojni proces s konstrukcijo oblike, ne pa z njenim rushenjem. In mislim, da je tako prav.

 

 

 

2. Prizmati

 

Beseda prizmat je v slovenshchini nova, izpeljana iz besede prizma. Sklenil sem jo uporabiti kot ime pesnishke oblike, v kateri sem zhe doslej, gotovo bom pa she kdaj, napisal nekaj pesmi. Nastala je spontano, kar naenkrat se je pojavila pred mano pesem, napisana v tej formi, in bila mi je tako ljuba, da sem sklenil napisati she eno, oblikovano na enak nachin, a z drugo vsebino. Potem se je zgodilo (kot se dogaja, ko se poezija sama narekuje pesniku), da je nastalo devet pesmi. Ker so bile pri vseh uporabljene enake oblikovne zakonitosti, so si zdaj vsi ti prizmati navzven skoraj povsem enaki: do sredishcha pesmi se verzi krajshajo, nato pa se postopoma spet razshirijo, kakor da se vrh navzdol obrnjenega trikotnika prekriva z vrhom spodnjega trikotnika, ki je pokonchen. Najprej me je ta podoba spominjala na peshcheno uro, zhe pri tretjem ali chetrtem prizmatu pa me je zachela spominjati na prizmo. Zagotovo tudi zaradi vsebine: znotraj te oblike so se namrech pomeni prelamljali kakor zharki, ki svetijo skozi prizmo: iz izbranih besed se je izoblikovala chista poezija.

 

 

Rdeche

zharecha ptica léta nad sinjino
ko siv oblak nebo prekriva
razliva skoz koprene
rdeche vino
kot kri iz bozhje vene
kapljá z neba in se preliva
z modrino rek, ki techejo v davnino

 

 

V mlajshih letih nisem maral razlag poezije, vsako she tako bistroumno tolmachenje sem dojemal kot siromashenje obravnavane pesmi. Zlasti v sholi, kjer so na primer pri Kosovelovih pesmih nachrtno poudarjali njihov ideoloshki naboj, ki ga jaz v njih sploh nisem videl, ampak sem to dojemal povsem drugache. V zrelih letih pa se mi zdi tudi analiziranje pesmi nadvse zanimivo; v bistvu gre za svojevrstne prevode iz poezije v prozo, in naletel sem zhe na kar nekaj mojstrov, ki so to nalogo odlichno opravili. Kljub temu she zmeraj jasneje dojemam neposredno govorico poezije same, nadvse rad pa se ukvarjam z analizo oblike, v kateri je ovekovechena. Glasbenik to dobro razume: oblika pesmi je podobna notnemu zapisu: slednji vedno nepreklicno dolochi metrum, harmonijo in vse druge lastnosti glasbe, ki naj bi se uresnichile z izvedbo. Pri vsakem resnem glasbenem delu (tu ne mislim na free-jazz in postmodernistichne eksperimente, ki se do bistva glasbe – tako mislim zaradi svojega precej konservativnega in pretezhno konstruktivno naravnanega uma – praviloma vedejo destruktivno) je vnaprej dolocheno shtevilo taktov, ritem je definiran do zadnje sinkope, splet melodij voden po natanchno dolochenih poteh itd., itd. S tem se nikakor nochem povzdigovati nad obchutek svobode, ki ga vzbuja improvizacija, vendar ta zelo hitro utone v pozabi, che ni natanchno zapisana oziroma zabelezhena in s tem na veke vekov definirana v tochno dolocheni formi, ki jo je oblikovala. Improvizirana glasbena linija je kot prosti verz; ko je ta zapisan, dobi obliko, iz katere se ne more vech izmuzniti. Toda ali je prosti verz zato vklenjen, mu je svoboda odvzeta? – Moj odgovor je: ne. Vsaka umetnishka vsebina ima namrech tako naravo, da je nobena oblika ne more vkleniti vase. In to pomeni, da v pesnishtvu she celo sonetna ali pa katera od she bolj zapletenih oblik – umetnishke vsebine ne omejuje. Razlika med prostim verzom in verzom soneta je samo v tem, da je prvi nastal spontano, tako rekoch po nakljuchju, drugi pa je bil vnaprej izbran in skrbno obdelan. Mogoche je na mestu primerjava med nebrushenim in brushenim diamantom: v prvem se svetloba igra sama s sabo, v drugem pa se z njo igra diamant.

 

 

Bela

iz golega obchutja je privrela
bleshchecha od lepote dneva
na licu je obstala
zadrhtela
negibna zaplesala
v objemu belega odseva

se posushila in okamenela

 

 

In zdaj k oblikovnim zakonitostim prizmata. Zhe na prvi pogled lahko vidish, da ima sedem verzov in da se prvi ter zadnji verz rimata z osrednjim verzom. Ko najdesh te tri rime, ni tezhko odkriti she ostalih. S podrobnejshim pregledom pa lahko nato preshtejesh shtevilo zlogov v vsakem verzu ter jih razdelish na poudarjene ( – ) in nepoudarjene ( U ). Tako dobish oblikovno strukturo, shemo, nachrt prizmata, ki izgleda natanchno takole:

 

1. verz: U – U – U – U – U – U (rima se s 4. in 7. verzom)
2. verz: U – U – U – U – U (rima se s 6. verzom)
3. verz: U – U – U – U (rima se s 5. verzom)
4. verz: – U – U (rima se s 1. in 7. verzom)
5. verz: U – U – U – U (rima se s 3. verzom)
6. verz: U – U – U – U – U (rima se z 2. verzom)
7. verz: U – U – U – U – U – U (rima se s 4. in 1. verzom)

Vsebina je in mora ostati svobodna, oblikovne zakonitosti je ne smejo omejevati.

 

 

Poezija se seveda dosti raje vrti okrog vsebine, kot okrog oblike. Ko se je pred par stoletji, zlasti pa v tretjem tisochletju, dostop do izobrazbe in umetnosti postopoma tako razshiril, da lahko zhe skoraj vsakdo pishe poezijo v prozi ali prozo v verzih (in se s tem poglablja vase ter tako vnasha v svoje zhivljenje pa tudi v zavest chasa razsezhnost duhovne ustvarjalnosti), je svet prelila apokaliptichna povodenj svobodnih verzov. Vendar pa je to shele zachetek nove dobe, v kateri bodo ljudje, che se ne bodo prej pogubili, komunicirali med sabo z umetnostjo.

 

Tako sem razmishljal, ko sem zachel pisati prizmate, in vizija me je tako razvnela, da sem jih – prav kot so pesniki pred mano pocheli s soneti, rubajati itd. – najprej spletal v kratke venchke, nekoch pa jih bom mogoche spletel v obsezhen venec. K temu me je seveda ves chas gnala potreba po tem, da nekaj izrazim, povem. Che pogledam nazaj, lahko torej ugotovim, da je bila doslej moja motivacija za ustvarjanje prizmatov dvojna: najprej izraziti vsebino in jo nato izbrusiti do te mere, da se bo umestila v natanchno predvideno obliko. In povem ti, zame skorajda ni vechjega uzhitka.

 

 

Vsebine

nekoch se bodo chrke razbezhale
in mi pustile le vsebine
ki so se pod vrstice
zapisale
kot chudezhne cvetlice
nevidne, chvrste korenine
iz mojih pesmi vame so pognale

in najvech, kar mi bo po njih ostalo
bo le obchutek tihe sreche
da so spregovorile
kot za shalo
mi dusho pomirile
in me pobozhale ljubeche
ker jih srce v praznini je zaznalo

 

Morda se ti bo ravno zaradi tega zazdelo, da sem trosil nesmisle, ko sem zgoraj pisal o tem, kako bodo otroci novega chasa z umetnostjo (in torej tudi s poezijo) komunicirali med sabo in je ne bodo vech ustvarjali zaradi socialnega prestizha ali celo zaradi denarja. Toda dejstvo je, da pesniki prek poezije komuniciramo zhe dolgo chasa. Poglej samo, koliko je bilo napisanih sonetov: ali ni na primer Presheren s svojimi soneti komuniciral s Petrarco, Dantejem, Byronom ...? In nikar me ne poskushaj zatreti, da so bili to veliki umetniki, ki so imeli toliko talenta in pesnishkega znanja, da se mnozhica nikoli ne bo mogla primerjati z njimi! Moja vizija je drugachna: zachenja se obdobje, ko se vedno vech ljudi zaveda nesmiselnosti zastarelih politichnih, ekonomskih, geostrateshkih in njim sorodnih zablod chloveshtva. Mozhnost uchenja ustvarjalnih veshchin umetnosti je odprta vse vechjemu shtevilu ljudi in zhe danashnji chas lahko pokazhe, da te veshchine precej uspeshno mirijo agresivne nagone v chloveku. Tudi komunikacija med zhivechimi umetniki zhe poteka in ni povsem izkljucheno, da bo potekala tudi s pisanjem prizmatov. Pravzaprav se je tudi to zhe zachelo:

 

 

Breda Konjar – Koni: Hlad (prizmat 6)

 

prepihana od vetra rdijo lica

prehladni so za maj domovi

spiralast dim se vije

kot meglica

ki tu in tam zakrije

turobnost krajev za plotovi

od koder se razteza hladna zhica

 

za bregom prekipeva od bridkosti

od vretja moch sovrashtva klije

in jeza nad trdoto

te norosti

z razgaljeno grdoto

ujeto v zgodbo, ki se vije

po dolgi blatni cesti brez hitrosti

 

Kolikor vem, so se doslej s to obliko spoprijeli samo shtirje pesniki; Breda Konjar je bila prva, ki se je soochila z njo in jo le z nekoliko truda nepreklicno osvojila.5 Zdaj nam skoznjo sporocha vsebine v maniri visoke poezije, jaz pa z veseljem ugotavljam, da ta pesnishka oblika ni vech samo del mojega zhivljenjskega monologa. Njen shesti prizmat je izvrstno ponazoril dejstvo, da lahko v to obliko zajamesh katerokoli vsebino in da je glede tega narava prizmata primerljiva z naravo svobodnega verza.

 

 

Lidija Brezavshchek – Kochijazh: Zaspi sedaj (prizmat 3)

 

Zaspi sedaj, zeleni rob obzorja!

Zardele chrte migotajo,

zastrti mrki liki

plapolajo

s prepoznimi odmiki,

saj tvoje pesmi ne poznajo.

V bel Nich potuje vsa sinjina morja ...

 

Odvedi sence, bleda luch medlecha!

V kanjonu tvoja sled pochiva

in migota zaledje

kakor svecha,

ko v mrk temni sosledje

vsega, kar vem; kot vzbrst varljiva

gre v prst, pepel lepota, she dehtecha.

 

 

Lidija Brezavshchek je napisala kar nekaj prizmatov, ta je njen tretji.5 Na spletishchu, kjer ureja in objavlja zlasti oblikovno poezijo, igra pomembno vlogo: s svetovanjem in tudi pouchevanjem tradicionalnih pesnishkih veshchin osmishlja idejo o priblizhevanju literarne umetnosti shirshemu krogu ustvarjalcev, zlasti tistih, ki so se zhe preskusili v kovanju svobodnih verzov in bi zheleli storiti korak naprej ter pridobiti she katero od znanj, ki nam zhe mnoga stoletja svetijo s Parnasa in s kakshne she vishje vzpetine. Zanimivo je, da je Lidija zhe na zachetku svojega potovanja v svet prizmatov sprozhila njihov razvoj in odkriva mozhnosti, kako jim z majhnimi spremembami oblikovnih pravil omogochiti shirshi vsebinski domet.6

 

Razvoj vsake pesnishke oblike je nekaj samo po sebi umevnega, tako so se na primer izoblikovale razlichne vrste sonetov; vendar pa je postmodernizem (ki mu jaz vchasih, ko me kateri od njegovih podvigov prevech razhudi, rechem kar destruktivizem) v teh smereh zhe mochno presegel mero, o chemer pa sem nekaj malega povedal zhe v prvem delu tega kratkega zapisa.

 

Skratka, che povzamem: nekoch bo umetnost nachin sporazumevanja med ljudmi. Zanimivo bo iz onostranstva opazovati, kako se bo chloveshtvo postopoma razvilo do te faze in kakshen bo tedaj svet. Umetnikom se ne bo vech treba (niti ne bodo chutili te potrebe) prepirati za denar in med sabo intrigirati za nagrade, se boriti za prestizh in druzhbeni ugled, saj bodo tedaj ugledni in eksistenchno preskrbljeni vsi ljudje, njihovo poslanstvo in poklic pa bo ustvarjalnost. Glede na to, da chas v onostranstvu ne mineva, sploh pa ne pochasi, nam na ta dejstva ne bo treba dolgo chakati.

 

In che moj gornji odstavek dojemash kot skrajno naivno in nerazumno shalo, vedi, da sem jaz zhe zdaj itak samo pesnik. V dokaz dodajam she en prizmat in te lepo pozdravljam!

 

 

Ptica

nekoch bom svetil vate iz daljave
podoben bom srebrni zvezdi
imela bo obliko
moje glave
vsebino raznoliko
kot ptica bom, ki v luchi gnezdi
in drobec peska v nedrjih pushchave

neslishno pesem ptica bom zapela
za zvenom kozmichne globine
ljubezen iz svetlobe
bo drsela
po stenah tvoje sobe
kjer ti bosh sanjala spomine
vse bolj ljubecha, srechna in vesela

 

 

______________ 

1 Che lahko literarni teoretiki izvajajo svoje teorije iz poezije, in jo v strokovnem jeziku obravnavajo samozavestno, s tem pa prek individualnih refleksij sovplivajo na njeno percepcijo v chasu in prostoru, lahko jaz kot pesnik samozavestno razpravljam o literarni teoriji in njenem dometu.

2 Marko Juvan, Vezi besedila – LUD Literatura, 2000

3 Boris A. Novak, Oblike srca – Modrijan, 1997

4 Morebitni pesnishki laik naj ve, da z znakom U oznachujem nepoudarjeni, z znakom – pa poudarjeni zlog.

5 Vse to in she vech se dogaja na pesnishkem spletishchu www.pesem.si , na katerem pesniki s poezijo komunicirajo zhe deseto leto.

6 Glej npr. peti verz prve kitice v povezavi s prvim in zadnjim (nato pa she z drugim in predzadnjim) ter povezavo primerjaj z osnovno oblikovno shemo!

 

 

English