Lives Journal 11

Matjaž Jarc

 

PRIZMAT, NOVA PESNIŠKA OBLIKA

 

1. Malo o pesnjenju nasploh

 

Moj izhodiščni problem je preprost: pesniki ustvarjamo v času, ko zna le še redkokdo ločevati med prozo v verzih in poezijo v prozi. Nekateri menijo, da je oboje poezija, drugi oboje pojmujemo kot prozo.

 

Mnogi pesniki, predvsem pa literarni teoretiki1 se sprašujejo o tem, kaj je spričo bliskovitega razvoja književnosti v zadnjih dveh stoletjih sploh še ostalo od pojma poezija. Odgovor je preprost – nastala je velika, teoretično utemeljevana zmeda, v kateri je literarna teorija sámo sebe zakomplicirala tako zelo, da se je znašla v nepremostljivi krizi in se hkrati ustoličila na Parnasu samem, tik ob poeziji.

 

Zanimivo pri tem je, da se literarni teoretiki izražajo v izbrušenem jeziku, da so njihova stališča globoko premišljena in ustrezno zapletena; sistematično se navezujejo drug na drugega in so dejansko ustvarili zavidljivo trden literarni podsistem. Še bolj zanimivo oziroma kar zelo pomenljivo pa je, da se teoretične interpretacije poezije že od nekdaj, pa tudi danes, med sabo pomembno razlikujejo: razlike med posamezno pesmijo in njenimi številnimi razlagami so namreč večne. Da bi vsaj deloma premostili te razlike, bi morali literarni teoretiki tudi sami postati poeti.

 

»... Ko bi na primer dobili v roke Tauferjevo karnevalizirano pesem Povzdigovanje, bi se ‘iz nje same’ le stežka odločili, da bi jo brali kot sonet. Zaradi njene uvrstitve v knjigo Sonetje pa njenih petnajst metrično nehomogenizíranih verzov, ki niso niti členjeni v kitice, lahko prepoznamo kot primer posmehljive idiosinkrazije ‘stalne oblike’ soneta, kot repati sonet:

 

ne gre kristus

ne more

od mrtvih vstati

vsakih pet

minut ...« 2

 

Dejstvo je, da zgoraj omenjeni avtor trenutno velja za enega pomembnih slovenskih pesnikov tudi zaradi tovrstnih domislic eminentnih literarnih kritikov. Če bi ugotavljali razloge oziroma povode za nastajanje teh domislic, bi med drugim verjetno naleteli na politične, ideološke, institucionalne in njim sorodne okoliščine, s katerimi ni pogojena samo recepcija pesnika z njegovimi stvaritvami vred, ampak tudi teoretika, ki o njih razpravlja. Oba se znotraj tako imenovanega družbenega konteksta ne uklanjata samo duhu časa in avtoritetam, od katerih izhajajo družbeni imperativi in argumentacijska podlaga njunega dela, temveč tudi lastni nemoči, da bi se odrekla svoji sladki nevednosti in socialni ranljivosti. Naj ne bo pomote: teoretikova nevednost je s strokovnega vidika dejansko vredna vsega spoštovanja, izbrušena je skoraj do popolnosti, bogato razvejena in vsestransko argumentirana, učena in gostobesedna, vendar žal odvrača pogled od najpreprostejših resnic, ki jih spregleda zaradi preobilne učenosti in svoje pragmatične umeščenosti v aktualni literarni podsistem. Pesnik pa s preluknjanimi jadri jezdi valove časa daleč stran od poezije: z uvrstitvijo proze v verzih oziroma poezije v prozi med sonete namreč ni degradiral genialne pesniške oblike, ampak sebe.

 

Zdi se mi, da za uvod v predstavitev svoje pesniške ideje najbrž nisem poiskal najbolj drastičnega primera pesniške (in posledično literarno-teoretske) zablode; mogoče je še bolj opisen znani poskus Šalamunovega prenosa komentarja nogometne tekme v tako imenovane verze s pripadajočimi aklamacijami teoretikov in njim sledeče publike.3 Medtem ko politični in literarno-družbeni sistem bogato nagrajujeta in propagirata tovrstne pesniške dosežke, bi jaz prav po pesniško rekel, da tu »pesništvo« s pesništvom nima več posebne zveze, ampak se je skotalilo v brezno dosežkov slavne francoske revolucije in se nato iz njenega kozmičnega jajca skotilo v nove čase. Priče smo uvodu v poezijo, ki se je – podobno kot umetnost nasploh – znašla v novi razvojni fazi: na koncu njene destrukcije je odprla dostop vase daleč širšemu krogu ustvarjalcev, kot je bil prej krog intelektualne in v našem primeru literarne elite. Razširjeni krog pesnikov seveda še ne obvladuje tradicionalnih pesniških veščin, je pa na dobri poti, da se tega nauči v prihajajočem času. V bistvu so literarni destruktivisti te veščine nevede izrinili iz poezije zato, da bi v perspektivi omogočili pesnjenje prav vsakemu sleherniku.

 

In prav to se dogaja. Na točki, kjer se je v duhu časa poezija končala, se pravzaprav šele začenja dogajati v svojem polnem obsegu. Zdaj imajo množice dostop do znanj, ki so bila pred omenjeno revolucijo dostopna zgolj izbrancem, in očitno jih bodo osvajale z veliko hitrostjo. Kot pesnik vidim, da se bo zato poezija že v stoletju ali dveh iz individualnega kreiranja razvila v način množičnega komuniciranja. Iz nje bo izrinjena ekonomska motivacija, ki zdaj še narekuje zapiranje tako imenovanih vrhunskih pesnikov v zaprte kroge, temu pa bo sledilo odprtje prostora za vešče in prosto pretakanje pesniške govorice.

 

Seveda pa ne gre pozabiti na pomembno vlogo pesnikov, ki so zadnje čase v bolj ali manj gosti senci postmodernistov trmasto vztrajali in še vztrajajo pri tradicionalnih pesniških oblikah, gojijo ritme, ustvarjajo glasbo besed in se kosajo s starodavnimi pravili, ki jih je postmodernizem tako zelo revolucionarno pohodil. Jaz jim rečem: borci za ravnovesje med vsebino in obliko. Dobro je sicer vedeti, da se nobena pesem ne more otresti oblike, pa če so njeni verzi še tako zelo svobodni, neritmični in neenakomerni. Celo zgoraj omenjeni Tauferjev ‘sonet’ jo ima, le da še zdaleč ni sonetna. Kajti: »... pesniška oblika s svojimi pravili – ritmom, razvrstitvijo rim, verzov in kitic – ustvarja svojevrstno in edinstveno glasbeno kompozicijo, ki vzbuja posebno čustveno razpoloženje in upesnjuje svet na sebi lasten način, ki je z drugimi oblikami neposnemljiv in neizrekljiv ...«.3

 

Če se torej za hip vrnem k zgoraj citiranemu repku Tauferjevega ‘soneta’, lahko ugotovim, da ima naslednjo obliko: 4

 

U – – U

U – U

U UU

U

U

 

Oblika se mi zdi čudna in ne ustreza niti Novakovim kriterijem, saj je neritmična in nemelodiozna. Je pa zagotovo posnemljiva; zlahka se namreč dá analizirati katero koli pesem, napisano v svobodnih verzih, in njeno obliko zakoličiti za vse večne čase. Če bi nekoliko ironiziral še revolucionarno vsebino citiranega repka, hkrati pa bi njegovo obliko posnel natančno in brez posebnih pesniških težav, bi se repek glasil takole:

 

maršal tito

čez Hades

bi rad se vrnil

a vesla

zaman

ne gre kristus

ne more

od mrtvih vstati

vsakih pet

minut

 

 

Ta pesniška oblika torej potrebuje le še pesnike, ki bi se je lotili in v njej pisali pesmi, a sem žal doslej to storil samo jaz, zato se verjetno ne bo prijela, kot se je prijel sonet. In zato vedi: nič hudega, jo bomo že preživeli.

 

Nobena skrivnost ni, da nastane pesem v prvi vrsti zaradi vsebine, ni pa to njeno izključno hotenje. Pesem hoče biti tudi lepa in/ali močna. Rada bi zapela, zato mora pesnik imeti posluh: občutiti mora harmonijo, melodijo in ritem besed, ki podajajo vsebino. To pa ni kar tako kot v prozi. Pesnjenje zahteva od pesnika posebna znanja. Menim celo, da je lahko prav izkazovanje pesniških veščin merilo za razlikovanje med tem, kdo je pesnik, kdo pa naj se raje preskuša z verzi v prozi ali pa s prozo v verzih. »... Sploh moram poudariti, da sem pri raziskovanju pesniških oblik in spopadanju z njihovimi težavnimi zakonitostmi intenzivno doživel, kako je pesem najmlajša hči plesa in glasbe, desetnica, ki ob iskanju pomena po vesoljnem svetu pogosto pozabi, kdo sta njena starša ...« 3

 

V Sloveniji danes sploh ni malo pesnikov. Nasprotno, mnogo nas je, ki se spopadamo s tradicionalnimi oblikovnimi zakonitostmi in nam to kar dobro uspeva, a nas – razen redkih izjem, kot sta na primer Milan Jesih in Andrej Capuder – etablirani literati in teoretiki praviloma obravnavajo kot zaviralce razvoja, češ da smo zazrti v preteklost, medtem ko oni podirajo prav te stare zakonitosti v imenu napredka, inovacije in svobode. Že prav, fantje in dekleta, ampak saj ste že tako rekoč vse podrli! Kaj pa zdaj?

 

No, in tu se mi je posvetila drobna ideja, o kateri tukaj pravzaprav pišem: napredovati se dá tudi s konstruktivnim posodabljanjem in izumljanjem novih pesniških oblik, ne samo z njihovo destrukcijo in izključevanjem. Pravzaprav ta ideja sama po sebi ni nič novega, pred mano so jo uresničevali že mnogi drugi, vendar ne na enak način. Jaz sem si namreč izmislil preprosto novo obliko in napisal v njej nekaj pesmi. Najbolj od vsega pa me je pri tem malem podvigu razveselilo dejstvo, da sem se vključil v razvojni proces s konstrukcijo oblike, ne pa z njenim rušenjem. In mislim, da je tako prav.

 

 

 

2. Prizmati

 

Beseda prizmat je v slovenščini nova, izpeljana iz besede prizma. Sklenil sem jo uporabiti kot ime pesniške oblike, v kateri sem že doslej, gotovo bom pa še kdaj, napisal nekaj pesmi. Nastala je spontano, kar naenkrat se je pojavila pred mano pesem, napisana v tej formi, in bila mi je tako ljuba, da sem sklenil napisati še eno, oblikovano na enak način, a z drugo vsebino. Potem se je zgodilo (kot se dogaja, ko se poezija sama narekuje pesniku), da je nastalo devet pesmi. Ker so bile pri vseh uporabljene enake oblikovne zakonitosti, so si zdaj vsi ti prizmati navzven skoraj povsem enaki: do središča pesmi se verzi krajšajo, nato pa se postopoma spet razširijo, kakor da se vrh navzdol obrnjenega trikotnika prekriva z vrhom spodnjega trikotnika, ki je pokončen. Najprej me je ta podoba spominjala na peščeno uro, že pri tretjem ali četrtem prizmatu pa me je začela spominjati na prizmo. Zagotovo tudi zaradi vsebine: znotraj te oblike so se namreč pomeni prelamljali kakor žarki, ki svetijo skozi prizmo: iz izbranih besed se je izoblikovala čista poezija.

 

 

Rdeče

žareča ptica léta nad sinjino
ko siv oblak nebo prekriva
razliva skoz koprene
rdeče vino
kot kri iz božje vene
kapljá z neba in se preliva
z modrino rek, ki tečejo v davnino

 

 

V mlajših letih nisem maral razlag poezije, vsako še tako bistroumno tolmačenje sem dojemal kot siromašenje obravnavane pesmi. Zlasti v šoli, kjer so na primer pri Kosovelovih pesmih načrtno poudarjali njihov ideološki naboj, ki ga jaz v njih sploh nisem videl, ampak sem to dojemal povsem drugače. V zrelih letih pa se mi zdi tudi analiziranje pesmi nadvse zanimivo; v bistvu gre za svojevrstne prevode iz poezije v prozo, in naletel sem že na kar nekaj mojstrov, ki so to nalogo odlično opravili. Kljub temu še zmeraj jasneje dojemam neposredno govorico poezije same, nadvse rad pa se ukvarjam z analizo oblike, v kateri je ovekovečena. Glasbenik to dobro razume: oblika pesmi je podobna notnemu zapisu: slednji vedno nepreklicno določi metrum, harmonijo in vse druge lastnosti glasbe, ki naj bi se uresničile z izvedbo. Pri vsakem resnem glasbenem delu (tu ne mislim na free-jazz in postmodernistične eksperimente, ki se do bistva glasbe – tako mislim zaradi svojega precej konservativnega in pretežno konstruktivno naravnanega uma – praviloma vedejo destruktivno) je vnaprej določeno število taktov, ritem je definiran do zadnje sinkope, splet melodij voden po natančno določenih poteh itd., itd. S tem se nikakor nočem povzdigovati nad občutek svobode, ki ga vzbuja improvizacija, vendar ta zelo hitro utone v pozabi, če ni natančno zapisana oziroma zabeležena in s tem na veke vekov definirana v točno določeni formi, ki jo je oblikovala. Improvizirana glasbena linija je kot prosti verz; ko je ta zapisan, dobi obliko, iz katere se ne more več izmuzniti. Toda ali je prosti verz zato vklenjen, mu je svoboda odvzeta? – Moj odgovor je: ne. Vsaka umetniška vsebina ima namreč tako naravo, da je nobena oblika ne more vkleniti vase. In to pomeni, da v pesništvu še celo sonetna ali pa katera od še bolj zapletenih oblik – umetniške vsebine ne omejuje. Razlika med prostim verzom in verzom soneta je samo v tem, da je prvi nastal spontano, tako rekoč po naključju, drugi pa je bil vnaprej izbran in skrbno obdelan. Mogoče je na mestu primerjava med nebrušenim in brušenim diamantom: v prvem se svetloba igra sama s sabo, v drugem pa se z njo igra diamant.

 

 

Bela

iz golega občutja je privrela
bleščeča od lepote dneva
na licu je obstala
zadrhtela
negibna zaplesala
v objemu belega odseva

se posušila in okamenela

 

 

In zdaj k oblikovnim zakonitostim prizmata. Že na prvi pogled lahko vidiš, da ima sedem verzov in da se prvi ter zadnji verz rimata z osrednjim verzom. Ko najdeš te tri rime, ni težko odkriti še ostalih. S podrobnejšim pregledom pa lahko nato prešteješ število zlogov v vsakem verzu ter jih razdeliš na poudarjene ( – ) in nepoudarjene ( U ). Tako dobiš oblikovno strukturo, shemo, načrt prizmata, ki izgleda natančno takole:

 

1. verz: U – U – U – U – U – U (rima se s 4. in 7. verzom)
2. verz: U – U – U – U – U (rima se s 6. verzom)
3. verz: U – U – U – U (rima se s 5. verzom)
4. verz: – U – U (rima se s 1. in 7. verzom)
5. verz: U – U – U – U (rima se s 3. verzom)
6. verz: U – U – U – U – U (rima se z 2. verzom)
7. verz: U – U – U – U – U – U (rima se s 4. in 1. verzom)

Vsebina je in mora ostati svobodna, oblikovne zakonitosti je ne smejo omejevati.

 

 

Poezija se seveda dosti raje vrti okrog vsebine, kot okrog oblike. Ko se je pred par stoletji, zlasti pa v tretjem tisočletju, dostop do izobrazbe in umetnosti postopoma tako razširil, da lahko že skoraj vsakdo piše poezijo v prozi ali prozo v verzih (in se s tem poglablja vase ter tako vnaša v svoje življenje pa tudi v zavest časa razsežnost duhovne ustvarjalnosti), je svet prelila apokaliptična povodenj svobodnih verzov. Vendar pa je to šele začetek nove dobe, v kateri bodo ljudje, če se ne bodo prej pogubili, komunicirali med sabo z umetnostjo.

 

Tako sem razmišljal, ko sem začel pisati prizmate, in vizija me je tako razvnela, da sem jih – prav kot so pesniki pred mano počeli s soneti, rubajati itd. – najprej spletal v kratke venčke, nekoč pa jih bom mogoče spletel v obsežen venec. K temu me je seveda ves čas gnala potreba po tem, da nekaj izrazim, povem. Če pogledam nazaj, lahko torej ugotovim, da je bila doslej moja motivacija za ustvarjanje prizmatov dvojna: najprej izraziti vsebino in jo nato izbrusiti do te mere, da se bo umestila v natančno predvideno obliko. In povem ti, zame skorajda ni večjega užitka.

 

 

Vsebine

nekoč se bodo črke razbežale
in mi pustile le vsebine
ki so se pod vrstice
zapisale
kot čudežne cvetlice
nevidne, čvrste korenine
iz mojih pesmi vame so pognale

in največ, kar mi bo po njih ostalo
bo le občutek tihe sreče
da so spregovorile
kot za šalo
mi dušo pomirile
in me pobožale ljubeče
ker jih srce v praznini je zaznalo

 

Morda se ti bo ravno zaradi tega zazdelo, da sem trosil nesmisle, ko sem zgoraj pisal o tem, kako bodo otroci novega časa z umetnostjo (in torej tudi s poezijo) komunicirali med sabo in je ne bodo več ustvarjali zaradi socialnega prestiža ali celo zaradi denarja. Toda dejstvo je, da pesniki prek poezije komuniciramo že dolgo časa. Poglej samo, koliko je bilo napisanih sonetov: ali ni na primer Prešeren s svojimi soneti komuniciral s Petrarco, Dantejem, Byronom ...? In nikar me ne poskušaj zatreti, da so bili to veliki umetniki, ki so imeli toliko talenta in pesniškega znanja, da se množica nikoli ne bo mogla primerjati z njimi! Moja vizija je drugačna: začenja se obdobje, ko se vedno več ljudi zaveda nesmiselnosti zastarelih političnih, ekonomskih, geostrateških in njim sorodnih zablod človeštva. Možnost učenja ustvarjalnih veščin umetnosti je odprta vse večjemu številu ljudi in že današnji čas lahko pokaže, da te veščine precej uspešno mirijo agresivne nagone v človeku. Tudi komunikacija med živečimi umetniki že poteka in ni povsem izključeno, da bo potekala tudi s pisanjem prizmatov. Pravzaprav se je tudi to že začelo:

 

 

Breda Konjar – Koni: Hlad (prizmat 6)

 

prepihana od vetra rdijo lica

prehladni so za maj domovi

spiralast dim se vije

kot meglica

ki tu in tam zakrije

turobnost krajev za plotovi

od koder se razteza hladna žica

 

za bregom prekipeva od bridkosti

od vretja moč sovraštva klije

in jeza nad trdoto

te norosti

z razgaljeno grdoto

ujeto v zgodbo, ki se vije

po dolgi blatni cesti brez hitrosti

 

Kolikor vem, so se doslej s to obliko spoprijeli samo štirje pesniki; Breda Konjar je bila prva, ki se je soočila z njo in jo le z nekoliko truda nepreklicno osvojila.5 Zdaj nam skoznjo sporoča vsebine v maniri visoke poezije, jaz pa z veseljem ugotavljam, da ta pesniška oblika ni več samo del mojega življenjskega monologa. Njen šesti prizmat je izvrstno ponazoril dejstvo, da lahko v to obliko zajameš katerokoli vsebino in da je glede tega narava prizmata primerljiva z naravo svobodnega verza.

 

 

Lidija Brezavšček – Kočijaž: Zaspi sedaj (prizmat 3)

 

Zaspi sedaj, zeleni rob obzorja!

Zardele črte migotajo,

zastrti mrki liki

plapolajo

s prepoznimi odmiki,

saj tvoje pesmi ne poznajo.

V bel Nič potuje vsa sinjina morja ...

 

Odvedi sence, bleda luč medleča!

V kanjonu tvoja sled počiva

in migota zaledje

kakor sveča,

ko v mrk temni sosledje

vsega, kar vem; kot vzbrst varljiva

gre v prst, pepel lepota, še dehteča.

 

 

Lidija Brezavšček je napisala kar nekaj prizmatov, ta je njen tretji.5 Na spletišču, kjer ureja in objavlja zlasti oblikovno poezijo, igra pomembno vlogo: s svetovanjem in tudi poučevanjem tradicionalnih pesniških veščin osmišlja idejo o približevanju literarne umetnosti širšemu krogu ustvarjalcev, zlasti tistih, ki so se že preskusili v kovanju svobodnih verzov in bi želeli storiti korak naprej ter pridobiti še katero od znanj, ki nam že mnoga stoletja svetijo s Parnasa in s kakšne še višje vzpetine. Zanimivo je, da je Lidija že na začetku svojega potovanja v svet prizmatov sprožila njihov razvoj in odkriva možnosti, kako jim z majhnimi spremembami oblikovnih pravil omogočiti širši vsebinski domet.6

 

Razvoj vsake pesniške oblike je nekaj samo po sebi umevnega, tako so se na primer izoblikovale različne vrste sonetov; vendar pa je postmodernizem (ki mu jaz včasih, ko me kateri od njegovih podvigov preveč razhudi, rečem kar destruktivizem) v teh smereh že močno presegel mero, o čemer pa sem nekaj malega povedal že v prvem delu tega kratkega zapisa.

 

Skratka, če povzamem: nekoč bo umetnost način sporazumevanja med ljudmi. Zanimivo bo iz onostranstva opazovati, kako se bo človeštvo postopoma razvilo do te faze in kakšen bo tedaj svet. Umetnikom se ne bo več treba (niti ne bodo čutili te potrebe) prepirati za denar in med sabo intrigirati za nagrade, se boriti za prestiž in družbeni ugled, saj bodo tedaj ugledni in eksistenčno preskrbljeni vsi ljudje, njihovo poslanstvo in poklic pa bo ustvarjalnost. Glede na to, da čas v onostranstvu ne mineva, sploh pa ne počasi, nam na ta dejstva ne bo treba dolgo čakati.

 

In če moj gornji odstavek dojemaš kot skrajno naivno in nerazumno šalo, vedi, da sem jaz že zdaj itak samo pesnik. V dokaz dodajam še en prizmat in te lepo pozdravljam!

 

 

Ptica

nekoč bom svetil vate iz daljave
podoben bom srebrni zvezdi
imela bo obliko
moje glave
vsebino raznoliko
kot ptica bom, ki v luči gnezdi
in drobec peska v nedrjih puščave

neslišno pesem ptica bom zapela
za zvenom kozmične globine
ljubezen iz svetlobe
bo drsela
po stenah tvoje sobe
kjer ti boš sanjala spomine
vse bolj ljubeča, srečna in vesela

 

 

______________ 

1 Če lahko literarni teoretiki izvajajo svoje teorije iz poezije, in jo v strokovnem jeziku obravnavajo samozavestno, s tem pa prek individualnih refleksij sovplivajo na njeno percepcijo v času in prostoru, lahko jaz kot pesnik samozavestno razpravljam o literarni teoriji in njenem dometu.

2 Marko Juvan, Vezi besedila – LUD Literatura, 2000

3 Boris A. Novak, Oblike srca – Modrijan, 1997

4 Morebitni pesniški laik naj ve, da z znakom U označujem nepoudarjeni, z znakom – pa poudarjeni zlog.

5 Vse to in še več se dogaja na pesniškem spletišču www.pesem.si , na katerem pesniki s poezijo komunicirajo že deseto leto.

6 Glej npr. peti verz prve kitice v povezavi s prvim in zadnjim (nato pa še z drugim in predzadnjim) ter povezavo primerjaj z osnovno oblikovno shemo!

 

 

English