Lives Journal 11

Peter Amalietti

 

POSKUS POVZETKA GENEZE SLOVENSKEGA NARODA

 

Seveda vsak normalen chlovek dobro ve, da preteklosti ni mogoche spreminjati – kar je bilo, je pach bilo – vendar pa tudi tu velja enako, kot ko rechemo, ni pomembno, kaj se chloveku zgodi, temvech kako on tisto sprejme in kako se odzove na tisto, kar se mu je zgodilo. Rechi hochem, da ni mogoche spreminjati

preteklosti, lahko pa in si jo tudi moramo drugache tolmachiti.

Vsak rod si mora zgodovino napisati na novo in jo razlagati v skladu s svojimi hotenji in potrebami in vem, da je zdaj naposled nastopil tisti chas, ko si moramo Slovenci natochiti chistega vina in si svojo lastno zgodovino (torej sodbo o nas samih in nashih prednikih) napisati znova. Vsak opis je namrech obenem tudi tolmachenje ali razlaga.

Pri nashi rekonstrukciji zakrite in zamolchane slovenske zgodovine she najbolj zaslepljuje bralca nepregledna kopica oziroma mnozhica imen ljudstev, plemen in narodov, katere sicer lahko prav vse shtejemo za nashe prednike. Kot je ugotovil zhe Jurij Venelin so ta imena lahko po kraju, poglavarju, prednikih ali pa so to celo tuja imena. To zmedo je zhe v svojem chasu povsem nachrtno shiril na primer Julij Cezar, ki je v svojih propagandnih porochilih iz galskih vojn svojim glasovalcem v Rimu pisal nekako takole: »Zjutraj smo premagali pleme Prulchanov, popoldne smo imeli veliko delo z odporom Trnovchanov, Shishkarji so bili trd oreh in tudi Bezhigrajchani, kljub njihovemu imenu.« [Op. avt.: Glej mojo knjigo Ko lazh postane resnica, pogovor z Marjetko Manfreda in Bojanom Vrechkom.]

Tezhave preshtevilnih imenovanj ljudstev in plemen lahko lepo ponazorimo s plemenskim imenom Pikt, za katere vemo, da so pred zachetkom nashega shtetja zhiveli v zahodni Franciji in so bili vindelicijski Slovenci, ki so jih starogrshki pisci imenovali Piktoni, Vendar pa se je nato to ime Pikt pojavilo v tretjem ali chetrtem stoletju nashega shtetja med starorimskimi pisci, ki pa so ga uporabili za tiste severnjashke Brite, ki so zhiveli onkraj Hadrijanovega zidu, cheprav ni nobenih podatkov, da bi se pleme Piktov kdaj preselilo v Anglijo, kljub temu pa so s tem imenom zacheli oznachevati prav vse tiste Brite, ki niso zhiveli pod rimsko peto in so za stare Rimljane seveda bili divjashki barbari in pogani. Nekaj podobnega je nashe poimenovanje prachloveka – neandertalec, ki se je prijelo zgolj zato, ker so prvega chloveka izkopali v dolini Neanderthal in takshno ime ne sporocha prav nich drugega. Veliko vech pove izraz prachlovek, saj takoj vemo, da gre za chloveka pred sodobnim chlovekom.

Kot dokazuje nash materni jezik in shtevilne stare legende in prichevanja, smo Slovenci neposredni potomci prvih ljudi, ki so po starogrshki mitologiji na Zemlji prvich pojavili v severni Anatoliji ob Chrnem morju in so se imenovali Pelazgi ali Pelagijci. Ti prvi ljudje na svetu so se s chasom razmnozhili in se razselili po vsej mali Aziji, grshkih otokih in celini, pri tem pa so eni she dolgo ohranili svojo prvotno ime, drugi pa so prevzeli imena po krajih, vladarjih ali pa Trojni Materi Boginji, ki so jo chastili Pelazgi in se je imenovala Kar. Pozneje so se Pelazgi v svoji matichni domovini preimenovali v Karce oziroma Karijce, sosednja plemena, prav tako Pelazgi, pa so se eni po prefriganemu Frigiju preimenovali v Frigijce, druge pa v Lidijce. Karci so prvi naselili tudi Kreto in pozneje Mikene. Na Atiki zhivechi Pelazgi so se preimenovali v Jonce. Do prihoda Helenov oziroma Dorcev na zachetku zhelezne dobe v vsej Grchiji ni bilo Grkov in se je ta zato she v bronasti minojski in mikenski dobi, dobi junakov, imenovala Pelazgija in tudi Paflagonija, Korint pa Karint. Ime Karija se je s chasom in po vech selitvah pri nas naposled preoblikovala v Karnijo, iz katere izvirajo imena Karantanija, Karintija in Korotan, pozneje pa tudi Kranj in Kranjci. Po trojanski vojni so se namrech shtevilni Karci preselili v severno Italijo in nashe kraje, kjer je zhe zhivelo kolishcharsko evgansko ljudstvo, ki pa je govorilo zelo podoben jezik. Starorimski zgodovinopisci so tiste migrantske Karce imenovali Veneti. [Op. avt.: Ime Evganci je najbrzh slabo zapisano ime Izhanci. Izhanci so bili prebivalci Iga, ki je bil osrednja evropska kolishcharska prestolnica.]

Vse to sem lahko ugotovil potem, ko sem si povsem neobremenjeno in nepristransko v zhivljenju she tretjich prebral vse stare antichne zgodovinarje s Herodotom na chelu. Shele za tem sem zachel prebirati stare slovenske avtorje, ki vsi uchijo podobno, in mnoge med njimi vam v tej skromni knjizhici tudi predstavljam s kratkimi navedki.

Sodech po prvi sicer skromni in ljubiteljski genetski raziskavi Slovencev, Slovenci ne izviramo iz enega samega plemena, temvech smo velika meshanica najmanj treh ljudstev in she shtevilnih drugih. Kot vemo, je bil pri Slovencih zato vselej jezik tisti, ki je opredeljeval narodnost. Podobno lahko sklepamo tudi iz predstavljenih navedkov, v katerih kar mrgoli razlichnih imen razlichnih ali pa istih ljudstev, pri chemer prednjachi Valvazor, ki je obenem tudi najstarejsha slovenska knjiga, ki jo tukaj predstavljamo, katera pa chrpa iz Schönlebna. Vendar pa sta o nashi pravi zgodovini enako uchila celo cesarjeva Slovenca na Dunaju – Kopitar in Mikloshich, da o vseh drugih v njunem chasu niti ne govorimo. Sicer pa tudi zdrava pamet in logika kazheta, da so bili ljudje v devetnajstem stoletju blizhe daljni preteklosti, kot so tisti v dvajsetem stoletju, ko je ideologija povsem prekrila vso zgodovinsko vednost in jo zmanipulirala.

Pri nachrtno prikriti zgodovini she toliko bolj velja, da che nisi videl celote, ne moresh razumeti niti njenih sestavnih delov. In to celostno sliko nam dogma uradne zgodovine zakriva, zato jo je treba odstraniti iz uma in se prepustiti nashim najvechjim in najbolj znamenitim Slovencem ter na novo pouchiti o nashi slavni preteklosti, o kakrshni v nashih sholskih uchbenikih zdaj ni niti govora.

Valvazor se ne more motiti, niti Presheren napachno uchiti, Mikloshich ima vendar skoraj vselej prav, Trdina ni svojim bralcem nikoli lagal, Ashkerc pa je prepeval, kar je imel za resnico. Ko si bosh, dragi bralec, prebral izbrane navedke iz slavnih knjig slovitih Slovencev, pa si v duhu predstavljaj tehtnico in na eno stran postavi vsa ta slavna in silna imena, na drugo pa anonimne »profesorje« zgodovine (od Hauptmanna do Shtiha) in se vprashaj: komu neki lahko bolj zaupam? Mar tistim, ki so se svojimi dejanji in deli izkazali kot pravi domoljubi in veliki Slovenci, ali pa nekim obskurnim pisunom, ki se skrivajo za svojo dogmo? Na katero stran se bo premaknil kazalchek resnice, skoraj ni mogoche dvomiti.

Dobrodoshli torej v klub ljubiteljev zgodovinske resnice! Kot je jasno, da resnice ni mogoche spoznati in ne predati, pa je mogoche poustvariti zgodovinsko resnico in jo obnoviti, saj che je resnichna, to ve genetski spomin nashih prednikov, ki je v vsakem od nas nekje globoko v nezavednem. Zgodovinske resnice si ni namrech treba izmisliti ali si jo predstavljati, zadostuje le, da se je spomnimo. V nashem kolektivnem nezavednem spominu namrech chaka, da jo prebudimo!

Kaj mislite, kako bi se pochutili, che bi vam bilo na primer sedemdeset let in se za prvih shtiriinshestdeset let sploh ne bi spominjali, kaj ste bili in delali? To je lahko znamenje starostne demence in tedaj takshna odsotnost ni zares huda stvar – seveda za bolnika, saj je ta namrech tudi pozabil, da je pozabil. Pri slovenski zgodovini je to drugache, saj v njej vlada kolektivna amnezija. Chlovek zares pozabi shele potem, ko tudi pozabi, da je nekaj pozabil. Shele tedaj gre tisto zares v pozabo. Uradna zgodovina uchi, da ni nichesar, kar smo Slovenci pozabili o svoji preteklosti, njena doktrina je zelo preprosta in jasna. Vendar pa dandanes zhe Rusi odkrivajo, da je Slovenija njihova matichna dezhela, iz katere namrech tudi izvirajo, kar potrjuje ne le nasha stara slovenska legenda o Lehu, Mehu in Chehu, temvech tudi najstarejsha ruska zgodovinska knjiga Nestorjeva kronika, ki prav jasno pove, da so se Rusi v svojo domovino preselili iz juzhnih obmorskih krajev (natanchneje iz okolice Krapine), ne omenja pa nobenega Zakarpatja. [Op avt.: Glej knjigo Slovenska znamenja in legende Andreja Shishke.]

 

Zhivo nasprotje slovenski zgodovini je na primer zgodovina Japonske, ki v svojih analih podrobno opisuje vsa dogajanja za vsako leto posebej ne le na dvoru, temvech tudi po dezheli zhe od petega stoletja naprej. V tiste listine nihche ne dvomi, ker za kaj takega tudi ni nobenega razloga. Seveda pa je Japonska samo ena in je tako in tako nekaj posebnega. A zakaj Japonci poznajo svojo zgodovino, Slovenci pa ne? Vse do leta 1945 ni Japonske zasedel prav noben tuj narod, Slovenijo pa so prav nasprotno neshtetokrat. In vsakich ko pridejo zavojevalci, najprej unichijo vse dragocene arhive podjarmljenega ljudstva in mu zgodovino sami napishejo na novo. To smo Slovenci v zadnjih tisoch letih dozhivljali vedno znova in dandanes je nasha zgodovina podobna razbitemu ogledalu.

Cheprav sicer prav nobena trditev ni stoodstotno resnichna, pa so nekatere trditve resnichnejshe od drugih. V zgodovini velja, da so resnichnejshe trditve tiste, ki jih potrjujejo – podobno kot na sodishchu – stvarni materialni dokazi. In teh se nam, ki grajamo uradno slovensko zgodovino, sploh ne manjka, medtem ko njeni zagovorniki mahajo z eno samo knjigo, pa she tisto je napisal velik judovski izdajalec in hinavec, pravi judezh, Jozhef Flavij.

Valvazor je nash velik junak preteklosti, prvi, ki je v svojem chasu shiril slavo Kranjcem in Kranjski. Njegova Slava vojvodine Kranjske nima premca v tedanji svetovni knjizhevnosti, njena izvirnost, lepota in temeljiti opisi so neprekosljivi, pred tem pa je zhe napisal Shtudijo o Cerknishkem jezeru, ki mu je pridobila chlanstvo v angleshki Kraljevi znanstveni druzhbi, tedanji najvishji evropski akademski ustanovi, che drugih chasti ne omenjamo. Na ta njegov velik podvig mecheta temno senco le dve dejstvi, da je namrech Valvazor za to knjigo zhrtvoval skoraj vse svoje bogastvo, za nash narod in njegov kolektivni spomin pa je she huje, da so nam, Slovencem, pri prvem prevodu sprva prikrili oziroma izpustili njegovo prvo in peto knjigo, ki obravnavata zgodovino Kranjcev od vesoljnega potopa naprej in to z izgovorom, ki so ga opravichevali vsi od Grafenauerja do Kmecla, da ti dve knjigi vsebujeta prevech barochnih izmishljij, da bi jih bilo vredno prevesti in objaviti oziroma kot je v uvodu zapisal prevajalec te prve izdaje Fedor Rupel: »To pisanje (namrech prva knjiga) je nepomembno in brez vrednosti.« (sic!)

Ali pa Bohorich – vsi slovenisti ga visoko cenijo, obenem pa njegove zgodovinske trditve raje kar spregledajo, enako pa je tudi z Linhartom – vsi hvalijo njegovo Zhupanovo Micko, nihche pa ne uposhteva njegove knjige o slovenski zgodovini. Seznam nima konca. Podobne je pri Kopitarju in Mikloshichu – nashi jezikoslovci sicer kujejo oba v nebo, njune zgodovinske eseje pa ignorirajo, ker pach trdita enako, kot zhe prej omenjeni. Kljub veliki slavi pa vsi nashteti ne dosegajo vesoljne slave Franceta Presherna med slovenskim narodom. Le redko kdo pa ve, da je France Presheren svojo edino pesnishko zbirko izdal v samozalozhbi (mislim, da v manj kot shtiristo izvodih) in da jih za zhivljenja ni prodal niti dva ducata. Koliko jih je razdelil, tudi ni podatka. No, France je nash najvechji pesnik, njegova Zdravica je postala nasha himna, France zanima vse in o njem se ve skoraj vse, pa vendar se nihche od poklicanih ali pa za to plachanih ni she nikoli poglobil v pesnikove trditve, ki zadevajo slovensko preteklost in ki jih v njegovem sorazmerno majhnem opusu sploh ni malo. Naslednji nash veliki klasichni pesnik Anton Ashkerc v svoji bogati epski poeziji obdeluje vech zgodovinskih tem, utemeljenih na staroveshkih pogledih na zgodovino Slovencev, ko nihche ni govoril o kakshni selitvi juzhnih Slovanov.

Ta staroveshki pogled na nasho zgodovino se v 19. stoletju izpostavljali in opisovali shtevilni pisci v revijah in chasopisih, nekateri pa tudi v knjigah. Izbrane med njimi vam bom predstavil z nekaj navedki. V tej knjigi sem sklenil na enem mestu zbrati vedenje nashih domachih velikanov in che prikaze njihovih pogledov zachenjam s Herodotom, se nisem prav nich oddaljil od svoje prvotne zamisli, kajti Herodot je bil po ochetu sicer res Grk, vendar pa je bila njegova mati karskega rodu in tudi njegov rojstni kraj Halikarnas je bil karsko mesto. (Kot boste she videli, pa so Karci eni od nashih prednikov.) Herodot zato tudi malce odstopa od sicershnje tradicije starogrshkih in rimskih piscev, saj svojega opisovanja ni dosledno omejili na zgolj zgodovino grshkega naroda, temvech veliko pove tudi o ljudstvih v stari Grchiji, ki so tam zhivela zhe veliko pred prihodom Helenov in tudi pozneje.

 

Poglavje iz knjige Kje so tiste stezice.

 

 

 

 

english