Lives Journal 11

Peter Amalietti

 

POSKUS POVZETKA GENEZE SLOVENSKEGA NARODA

 

Seveda vsak normalen človek dobro ve, da preteklosti ni mogoče spreminjati – kar je bilo, je pač bilo – vendar pa tudi tu velja enako, kot ko rečemo, ni pomembno, kaj se človeku zgodi, temveč kako on tisto sprejme in kako se odzove na tisto, kar se mu je zgodilo. Reči hočem, da ni mogoče spreminjati

preteklosti, lahko pa in si jo tudi moramo drugače tolmačiti.

Vsak rod si mora zgodovino napisati na novo in jo razlagati v skladu s svojimi hotenji in potrebami in vem, da je zdaj naposled nastopil tisti čas, ko si moramo Slovenci natočiti čistega vina in si svojo lastno zgodovino (torej sodbo o nas samih in naših prednikih) napisati znova. Vsak opis je namreč obenem tudi tolmačenje ali razlaga.

Pri naši rekonstrukciji zakrite in zamolčane slovenske zgodovine še najbolj zaslepljuje bralca nepregledna kopica oziroma množica imen ljudstev, plemen in narodov, katere sicer lahko prav vse štejemo za naše prednike. Kot je ugotovil že Jurij Venelin so ta imena lahko po kraju, poglavarju, prednikih ali pa so to celo tuja imena. To zmedo je že v svojem času povsem načrtno širil na primer Julij Cezar, ki je v svojih propagandnih poročilih iz galskih vojn svojim glasovalcem v Rimu pisal nekako takole: »Zjutraj smo premagali pleme Prulčanov, popoldne smo imeli veliko delo z odporom Trnovčanov, Šiškarji so bili trd oreh in tudi Bežigrajčani, kljub njihovemu imenu.« [Op. avt.: Glej mojo knjigo Ko laž postane resnica, pogovor z Marjetko Manfreda in Bojanom Vrečkom.]

Težave preštevilnih imenovanj ljudstev in plemen lahko lepo ponazorimo s plemenskim imenom Pikt, za katere vemo, da so pred začetkom našega štetja živeli v zahodni Franciji in so bili vindelicijski Slovenci, ki so jih starogrški pisci imenovali Piktoni, Vendar pa se je nato to ime Pikt pojavilo v tretjem ali četrtem stoletju našega štetja med starorimskimi pisci, ki pa so ga uporabili za tiste severnjaške Brite, ki so živeli onkraj Hadrijanovega zidu, čeprav ni nobenih podatkov, da bi se pleme Piktov kdaj preselilo v Anglijo, kljub temu pa so s tem imenom začeli označevati prav vse tiste Brite, ki niso živeli pod rimsko peto in so za stare Rimljane seveda bili divjaški barbari in pogani. Nekaj podobnega je naše poimenovanje pračloveka – neandertalec, ki se je prijelo zgolj zato, ker so prvega človeka izkopali v dolini Neanderthal in takšno ime ne sporoča prav nič drugega. Veliko več pove izraz pračlovek, saj takoj vemo, da gre za človeka pred sodobnim človekom.

Kot dokazuje naš materni jezik in številne stare legende in pričevanja, smo Slovenci neposredni potomci prvih ljudi, ki so po starogrški mitologiji na Zemlji prvič pojavili v severni Anatoliji ob Črnem morju in so se imenovali Pelazgi ali Pelagijci. Ti prvi ljudje na svetu so se s časom razmnožili in se razselili po vsej mali Aziji, grških otokih in celini, pri tem pa so eni še dolgo ohranili svojo prvotno ime, drugi pa so prevzeli imena po krajih, vladarjih ali pa Trojni Materi Boginji, ki so jo častili Pelazgi in se je imenovala Kar. Pozneje so se Pelazgi v svoji matični domovini preimenovali v Karce oziroma Karijce, sosednja plemena, prav tako Pelazgi, pa so se eni po prefriganemu Frigiju preimenovali v Frigijce, druge pa v Lidijce. Karci so prvi naselili tudi Kreto in pozneje Mikene. Na Atiki živeči Pelazgi so se preimenovali v Jonce. Do prihoda Helenov oziroma Dorcev na začetku železne dobe v vsej Grčiji ni bilo Grkov in se je ta zato še v bronasti minojski in mikenski dobi, dobi junakov, imenovala Pelazgija in tudi Paflagonija, Korint pa Karint. Ime Karija se je s časom in po več selitvah pri nas naposled preoblikovala v Karnijo, iz katere izvirajo imena Karantanija, Karintija in Korotan, pozneje pa tudi Kranj in Kranjci. Po trojanski vojni so se namreč številni Karci preselili v severno Italijo in naše kraje, kjer je že živelo koliščarsko evgansko ljudstvo, ki pa je govorilo zelo podoben jezik. Starorimski zgodovinopisci so tiste migrantske Karce imenovali Veneti. [Op. avt.: Ime Evganci je najbrž slabo zapisano ime Ižanci. Ižanci so bili prebivalci Iga, ki je bil osrednja evropska koliščarska prestolnica.]

Vse to sem lahko ugotovil potem, ko sem si povsem neobremenjeno in nepristransko v življenju še tretjič prebral vse stare antične zgodovinarje s Herodotom na čelu. Šele za tem sem začel prebirati stare slovenske avtorje, ki vsi učijo podobno, in mnoge med njimi vam v tej skromni knjižici tudi predstavljam s kratkimi navedki.

Sodeč po prvi sicer skromni in ljubiteljski genetski raziskavi Slovencev, Slovenci ne izviramo iz enega samega plemena, temveč smo velika mešanica najmanj treh ljudstev in še številnih drugih. Kot vemo, je bil pri Slovencih zato vselej jezik tisti, ki je opredeljeval narodnost. Podobno lahko sklepamo tudi iz predstavljenih navedkov, v katerih kar mrgoli različnih imen različnih ali pa istih ljudstev, pri čemer prednjači Valvazor, ki je obenem tudi najstarejša slovenska knjiga, ki jo tukaj predstavljamo, katera pa črpa iz Schönlebna. Vendar pa sta o naši pravi zgodovini enako učila celo cesarjeva Slovenca na Dunaju – Kopitar in Miklošič, da o vseh drugih v njunem času niti ne govorimo. Sicer pa tudi zdrava pamet in logika kažeta, da so bili ljudje v devetnajstem stoletju bliže daljni preteklosti, kot so tisti v dvajsetem stoletju, ko je ideologija povsem prekrila vso zgodovinsko vednost in jo zmanipulirala.

Pri načrtno prikriti zgodovini še toliko bolj velja, da če nisi videl celote, ne moreš razumeti niti njenih sestavnih delov. In to celostno sliko nam dogma uradne zgodovine zakriva, zato jo je treba odstraniti iz uma in se prepustiti našim največjim in najbolj znamenitim Slovencem ter na novo poučiti o naši slavni preteklosti, o kakršni v naših šolskih učbenikih zdaj ni niti govora.

Valvazor se ne more motiti, niti Prešeren napačno učiti, Miklošič ima vendar skoraj vselej prav, Trdina ni svojim bralcem nikoli lagal, Aškerc pa je prepeval, kar je imel za resnico. Ko si boš, dragi bralec, prebral izbrane navedke iz slavnih knjig slovitih Slovencev, pa si v duhu predstavljaj tehtnico in na eno stran postavi vsa ta slavna in silna imena, na drugo pa anonimne »profesorje« zgodovine (od Hauptmanna do Štiha) in se vprašaj: komu neki lahko bolj zaupam? Mar tistim, ki so se svojimi dejanji in deli izkazali kot pravi domoljubi in veliki Slovenci, ali pa nekim obskurnim pisunom, ki se skrivajo za svojo dogmo? Na katero stran se bo premaknil kazalček resnice, skoraj ni mogoče dvomiti.

Dobrodošli torej v klub ljubiteljev zgodovinske resnice! Kot je jasno, da resnice ni mogoče spoznati in ne predati, pa je mogoče poustvariti zgodovinsko resnico in jo obnoviti, saj če je resnična, to ve genetski spomin naših prednikov, ki je v vsakem od nas nekje globoko v nezavednem. Zgodovinske resnice si ni namreč treba izmisliti ali si jo predstavljati, zadostuje le, da se je spomnimo. V našem kolektivnem nezavednem spominu namreč čaka, da jo prebudimo!

Kaj mislite, kako bi se počutili, če bi vam bilo na primer sedemdeset let in se za prvih štiriinšestdeset let sploh ne bi spominjali, kaj ste bili in delali? To je lahko znamenje starostne demence in tedaj takšna odsotnost ni zares huda stvar – seveda za bolnika, saj je ta namreč tudi pozabil, da je pozabil. Pri slovenski zgodovini je to drugače, saj v njej vlada kolektivna amnezija. Človek zares pozabi šele potem, ko tudi pozabi, da je nekaj pozabil. Šele tedaj gre tisto zares v pozabo. Uradna zgodovina uči, da ni ničesar, kar smo Slovenci pozabili o svoji preteklosti, njena doktrina je zelo preprosta in jasna. Vendar pa dandanes že Rusi odkrivajo, da je Slovenija njihova matična dežela, iz katere namreč tudi izvirajo, kar potrjuje ne le naša stara slovenska legenda o Lehu, Mehu in Čehu, temveč tudi najstarejša ruska zgodovinska knjiga Nestorjeva kronika, ki prav jasno pove, da so se Rusi v svojo domovino preselili iz južnih obmorskih krajev (natančneje iz okolice Krapine), ne omenja pa nobenega Zakarpatja. [Op avt.: Glej knjigo Slovenska znamenja in legende Andreja Šiške.]

 

Živo nasprotje slovenski zgodovini je na primer zgodovina Japonske, ki v svojih analih podrobno opisuje vsa dogajanja za vsako leto posebej ne le na dvoru, temveč tudi po deželi že od petega stoletja naprej. V tiste listine nihče ne dvomi, ker za kaj takega tudi ni nobenega razloga. Seveda pa je Japonska samo ena in je tako in tako nekaj posebnega. A zakaj Japonci poznajo svojo zgodovino, Slovenci pa ne? Vse do leta 1945 ni Japonske zasedel prav noben tuj narod, Slovenijo pa so prav nasprotno neštetokrat. In vsakič ko pridejo zavojevalci, najprej uničijo vse dragocene arhive podjarmljenega ljudstva in mu zgodovino sami napišejo na novo. To smo Slovenci v zadnjih tisoč letih doživljali vedno znova in dandanes je naša zgodovina podobna razbitemu ogledalu.

Čeprav sicer prav nobena trditev ni stoodstotno resnična, pa so nekatere trditve resničnejše od drugih. V zgodovini velja, da so resničnejše trditve tiste, ki jih potrjujejo – podobno kot na sodišču – stvarni materialni dokazi. In teh se nam, ki grajamo uradno slovensko zgodovino, sploh ne manjka, medtem ko njeni zagovorniki mahajo z eno samo knjigo, pa še tisto je napisal velik judovski izdajalec in hinavec, pravi judež, Jožef Flavij.

Valvazor je naš velik junak preteklosti, prvi, ki je v svojem času širil slavo Kranjcem in Kranjski. Njegova Slava vojvodine Kranjske nima premca v tedanji svetovni književnosti, njena izvirnost, lepota in temeljiti opisi so neprekosljivi, pred tem pa je že napisal Študijo o Cerkniškem jezeru, ki mu je pridobila članstvo v angleški Kraljevi znanstveni družbi, tedanji najvišji evropski akademski ustanovi, če drugih časti ne omenjamo. Na ta njegov velik podvig mečeta temno senco le dve dejstvi, da je namreč Valvazor za to knjigo žrtvoval skoraj vse svoje bogastvo, za naš narod in njegov kolektivni spomin pa je še huje, da so nam, Slovencem, pri prvem prevodu sprva prikrili oziroma izpustili njegovo prvo in peto knjigo, ki obravnavata zgodovino Kranjcev od vesoljnega potopa naprej in to z izgovorom, ki so ga opravičevali vsi od Grafenauerja do Kmecla, da ti dve knjigi vsebujeta preveč baročnih izmišljij, da bi jih bilo vredno prevesti in objaviti oziroma kot je v uvodu zapisal prevajalec te prve izdaje Fedor Rupel: »To pisanje (namreč prva knjiga) je nepomembno in brez vrednosti.« (sic!)

Ali pa Bohorič – vsi slovenisti ga visoko cenijo, obenem pa njegove zgodovinske trditve raje kar spregledajo, enako pa je tudi z Linhartom – vsi hvalijo njegovo Županovo Micko, nihče pa ne upošteva njegove knjige o slovenski zgodovini. Seznam nima konca. Podobne je pri Kopitarju in Miklošiču – naši jezikoslovci sicer kujejo oba v nebo, njune zgodovinske eseje pa ignorirajo, ker pač trdita enako, kot že prej omenjeni. Kljub veliki slavi pa vsi našteti ne dosegajo vesoljne slave Franceta Prešerna med slovenskim narodom. Le redko kdo pa ve, da je France Prešeren svojo edino pesniško zbirko izdal v samozaložbi (mislim, da v manj kot štiristo izvodih) in da jih za življenja ni prodal niti dva ducata. Koliko jih je razdelil, tudi ni podatka. No, France je naš največji pesnik, njegova Zdravica je postala naša himna, France zanima vse in o njem se ve skoraj vse, pa vendar se nihče od poklicanih ali pa za to plačanih ni še nikoli poglobil v pesnikove trditve, ki zadevajo slovensko preteklost in ki jih v njegovem sorazmerno majhnem opusu sploh ni malo. Naslednji naš veliki klasični pesnik Anton Aškerc v svoji bogati epski poeziji obdeluje več zgodovinskih tem, utemeljenih na staroveških pogledih na zgodovino Slovencev, ko nihče ni govoril o kakšni selitvi južnih Slovanov.

Ta staroveški pogled na našo zgodovino se v 19. stoletju izpostavljali in opisovali številni pisci v revijah in časopisih, nekateri pa tudi v knjigah. Izbrane med njimi vam bom predstavil z nekaj navedki. V tej knjigi sem sklenil na enem mestu zbrati vedenje naših domačih velikanov in če prikaze njihovih pogledov začenjam s Herodotom, se nisem prav nič oddaljil od svoje prvotne zamisli, kajti Herodot je bil po očetu sicer res Grk, vendar pa je bila njegova mati karskega rodu in tudi njegov rojstni kraj Halikarnas je bil karsko mesto. (Kot boste še videli, pa so Karci eni od naših prednikov.) Herodot zato tudi malce odstopa od siceršnje tradicije starogrških in rimskih piscev, saj svojega opisovanja ni dosledno omejili na zgolj zgodovino grškega naroda, temveč veliko pove tudi o ljudstvih v stari Grčiji, ki so tam živela že veliko pred prihodom Helenov in tudi pozneje.

 

Poglavje iz knjige Kje so tiste stezice.

 

 

 

 

english