Lives Journal 11

Rajko Shushtarshich

 

 

ENDOFAZIJA I

 

Tole tu je nek samogovor,

pogovor samega s seboj,

ki se tako ves chas dogaja,

le da ga vechinoma ne slishimo vech,

kot otroke so nas poduchili,

da ni spodobno,

glasno se pogovarjati s seboj.

 

Kako se je pravzaprav zachelo in zapletlo to z Revijo SRP?

 

Ko se to vprasham, si moram rechi, da odgovor ni enostaven. Sechi bo treba nazaj k nesojeni reviji Bilten SShP, cheprav ni nujno, da ukinitev ene revije potegne za seboj rojstvo druge, chetudi z desetletno zamudo. Potemtakem se je torej vsaj meni porodila ideja o Reviji SRP z (rojstvom) izbruhom nove demokracije v dezheli Sloveniji. Pa spet vem, da odgovor ni chisto pravi, nekoliko ga je treba dopolniti. Zachelo se je potemtakem z mojo iluzijo o demokraciji v samostojni Sloveniji. In revija ima sodelavce, ki smo od samega zachetka snovali in rojevali Revijo SRP. In tako smo spet na zachetku in ta zachetek je tudi za vsakega od sodelavcev chisto oseben, njegov. In ta zachetek sezhe dalech nazaj, ko smo se nekako po igri vlog ali usode, kakor hochete, srechali v krogu, ki mu sedaj lahko rechemo krog sodelavcev Revije SRP. A tudi taka oznachitev je zhe izrabljena in se mi upira. Ta zachetek ima torej toliko zachetkov, kot nas je sodelavcev, in s tem poskusom, da bi dolochil zachetek, bom kar konchal; prevelik zalogaj je to zame, predvsem pa upam, da ta zachetek she ni konchan.

Ponovno sem prebral in premislil vse dokumente – prispevke in odgovore (vechinoma pa neodgovore) nanje, ki so bili poslani vodstvu, svetu institucije mochnega medija RTVS. V nekaj primerih pa bom moral sechi she dlje nazaj v zgodovinski spomin medija in sistema (njegovega stvarnika). Sedaj bom povzel iz njih le nekatere bistvene ugotovitve, jih soochil s svojim danashnjim gledanjem. Od jubilejne shtevilke Revije SRP (10/1993, 1/2), ki govori o tezhavah in mukah pri ustanavljanju oziroma ozhivljanju neke revije, do Revije SRP 9/10, ki sem ji bil she odgovorni urednik.

Tako na hitro in na grobo gledano je sedanje stanje zadeve natanko tako, kot je bilo, ko sem pisal premislek oziroma pomislek O nemozhnosti komunikacije ali Tri razlage o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije. Problem nemozhnosti komunikacije med ljudmi in institucijami, med chlovekom in sistemom, se ni premaknil niti za pet pedi. Prav lahko bi tudi danes rekel, da je to problem razlichnega govora v istem jeziku ali pa zgolj problem pomanjkanja strpnih prevajalcev ali celo samo problem strpnosti pri prevajalcih treh nivojev resnichnosti.

Ne bi bil rad ne skrivnosten ne patetichen, vendar menim, da je nash chas – stanje zavesti nashega mi-stva, reviji, kot je bila zamishljena, tako zelo nenaklonjen – neprimeren, da me je ves chas preganjala nepotrebna in shkodljiva misel, da je nasha pobuda prezgodnja, da je duh dejanske demokracije in z njo potrebne shirine in tolerance za kritichno, celo ekstremno kritichno mishljenje in pisanje she nekje pred nami, ali pa ga sploh nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo in je bilo torej vse to le neka moja utvara in obenem utvara ali pomota volunterskih sodelavcev – indviduumov svoje volje Revije SRP? Obchasno malodushje je zapisalo takle stavek: Eno je gotovo, na silo tudi Revije SRP ni mogoche izdajati. Vendar upam, da bodo sodelavci skushali prebroditi tudi to krizo na svojski nachin; chas bo pokazal svoje; che ne, pa ne, pa kdaj drugich ali pa kdo drug; vendar seme je (bilo) vseeno posejano.

Sedaj bom kratko povzel glavne razloge – dejstva, ki so botrovala moji odlochitvi, da je moje nadaljnje urednikovanje zame nesmiselno, za revijo pa verjetno zhe shkodljivo ali vsaj neprimerno:

Zhe v Uvodni utemeljitvi Revije SRP (19.7.1993) je bilo zapisano, Revija SRP bi lahko bila ekstremno kritichna revija, taka, ki bi raziskovala, razkrivala, razgaljala skrite in prikrite probleme medija na svojstven nachin, avtonomno, neodvisno od mochi strank in neodvisno od institucionalne mochi medija. Predvsem pa bi revija te probleme predochila raziskovalni in drugi javnosti, ki jo problemi mas medija(ev) zanimajo ali prizadevajo. Taka bi lahko bila, na preizkushnji je le toleranca v instituciji medija.

Bila je taka in she vedno je! Vse to smo pocheli, kolikor smo mogli in zmogli, vendar nasprotovanje mogochne institucije z veliko mochjo in shirokim ozadjem (osenchjem dolgih senc) je prevech prikrito, da bi ga lahko javno in nedvoumno jasno razkrinkali. Tako pa so stvari take, da bi nam skorajda lahko rekli, kdo pa vam kaj hoche, niste pomembni, ni vas. Pa tega le ne reko, ker bi zhe to pomenilo priznanje, da vseeno smo, da Revija SRP vseeno je. Toleranca v instituciji medija in v sistemu torej preizkushnje ni opravila. Vendar danes menim nekoliko drugache, bolj malodushno, da revija, ki si je nakopala na glavo nejevoljo mochnega medija – prodajalca slave in imagea »who is who«, in si poleg tega ne zheli pokroviteljstva nobene od strank niti najmanjshe med njimi, niti take, ki bi se morda shele zhelela ustanoviti, dandanes pri nas kratkomalo ne more dostojno prezhiveti.

Cheprav je bila osnova moje akcijske strategije in taktike ravno vedenje, da ni nobenega institucionalnega ukrepa, ki bi ne omogochal fleksibilnejshega protiukrepa, pa se nam sodelavcem vendarle vedno znova zastavlja vprashanje (saj ne gre za prezhivetje za vsako ceno) o utemeljenosti smisla neke nemogoche komunikacije? En sam reflektiran (premishljen) negativni odgovor zadoshcha za temeljni in ponovni razmislek, ki koncha z navidez malodushnim dejanjem – odgovorom: »Che ne, pa ne, pa kdaj drugich ali pa kdo drug«.

Revija bi lahko bila po vseh pravilih taktichne administrativne obdelave (predvsem z ignoranco in financhnim prikrajshanjem) konec koncev onemogochena. Kaj pa che se to v nashem primeru vseeno ne bi obneslo? Potem je tu she neko skrivno orozhje, ki ga ni mogoche dokazati. Zhe sama misel, da bi bilo kaj takega v danashnji demokraciji mogoche, je paranoidna. Revijo boste unichili le, che boste zastrashili njene sodelavce, ustvarjalce v redakcijah Radiotelevizije Slovenija. In moram rechi, da za sedaj ta taktika rojeva uspehe, nekaterih zhe najavljenih prispevkov ni, bodisi zamujajo, bodisi so premalo kritichno pogumni. Kdo od ustvarjalcev bo ogrozil svojo sluzhbo na RTVS, che se mu uradno namigne, da je revija problematichna in bogokletna, to je, nemalikovalska v odnosu do hierarhov in poltronov sistema, in v medijevi hierarhiji in mimo njih.

Ves chas je ta sicer prichakovani odnos institucije medija, mrtvichenje in zastrashevanje (zmotno recheno) Srpa(shev), rojeval v svojih (proti)uchinkih neke vrste (zopet prichakovane) uspehe. Zhe res, da takega odnosa nismo radostno sprejemali, ker potem, ko je dozhivet ni vech zgolj taktichna postavka, ampak zhivo obchutena resnichnost, deloval pa je ta odnos na mozhne oz. mogoche, a nam ne neznane sodelavce, ki zato niso hoteli ali si upali pisati v to nesramno Revijo SRP, prav zato smo uspeli pritegniti k sodelovanju le take nove sodelavce, ki so se odrekli honorarju in presegli strah pred mogocho sankcijo medija. Ti so pogumni, svobodni in brez dlake na jeziku pishochi sodelavci. Preostali bomo le tisti in taki, ki ne pishemo niti zaradi denarja niti slave, revija pa je res nasha, saj jo s tem v najvechjem (najpomembnejshem in najdrazhjem) delezhu sponzoriramo tudi mi sami. Lahko bi rekel, da so nas te institucionalne sankcije prechesale in prechistile ali da sta institucija in sistem v tem primeru izvedla za nas pozitivno selekcijo. Vsak nov sodelavec je pomenil okrepitev in osvezhitev ali drugache recheno, spontano sproshchanje vrednotne orientacije – vsebinske usmeritve revije, ki bi jo sicer lahko ogrozila rigidnost in dogmatizacija njene lastne vrednotne orientacije.

Redko boste nashli nasprotnika, ki vam bo sproti navajal dejstva (ukrepe in dejanja), ki so ga najbolj prizadela. Vendar jaz to moram, tako je to po pravilih vrednotne orientacije revije in tako to sledi iz zhelje, da bi bila raziskovalna odisejada (avtorefleksija) zhiva in she javno razvidna, zapisana za zgodovinski spomin institucije M.M. in nashega Mi(stva).

Naj jih nekaj najpomembnejshih ponovno navedem, cheprav je njihova tezha chisto osebna, in ta naj ostane osebna, in najbrzh ni treba rechi, da je pri ostalih sodelavcih drugachna, svojska za vsakega njih.

Lahko bi rekel, da je moje upanje za svobodno revijo postalo oprijemljivejshe na nekem chudnem kraju, nekdanjem sedezhu CK-ja. Ni to dober kraj za zachetek nechesa novega in res se je kmalu izkazalo, da je temu tako. Prav na Tomshichevi 5 je bila dana neka za bodocho Revijo SRP pomembna DEMOS-ova neformalna obljuba o izpolnitvi morda navidez moje obrobne zhelje: vrnitev statusa raziskovalnega oddelka quo ante, kar je vkljuchevalo tudi vrnitev ukinjene revije Bilten SShP. To naj bi bilo del plachila »prevratnikom« – upornikom od Nje – same Spomenke Hribar, ki je bila takrat, po mojem mnenju seveda, na samem vrhu DEMOS-ove mochi, za nash sindikat KUU RTVS pa odlochujocha koordinatorka v boju za medij RTVL/S. Obljuba je bila seveda nichna. Ona je pach ni utegnila izpolniti. Moje nepotrebno vprashanje je, che jo je sploh hotela ali nameravala? Lahko pa bi jo uresnichila njena takratna strankarska somishljenika: Rudi Sheligo, kasnejshi predsednik Sveta RTVS in Misho Jezernik, od nje dolocheni, a nesojeni vodja SRP (Sluzhbe za raziskovanje programov RTVS) in kasnejshi Sheligov predsednik Sveta za nacionalne programe TVS. Pa sta ravno onadva najvech storila za spregledanje, iznichevanje oz. nevtralizacijo tako revije kot avtonomnega kritichnega in vsaj metodoloshko korektnega raziskovanja in razgrinjanja prikritih, a bistvenih problemov v mediju RTVS in njegove vloge v sistemu. 1

– Predsednik Sindikata KUU RTVS (Kulturno umetnishkih ustvarjalcev) Anton Mito Trefalt je potem, ko je presedlal iz sindikalnega konja na trojko institucionalnih funkcij (ekonomske, managerske in nadzorne), je najprej povsem diskreditiral nash sindikalni boj za kulturnonacionalno radiotelevizijo (svoj program je najprej skomercializaril chez vsako mero okusa, kasneje mu dodal she manjkajocho politizirajocho komponento). Za mene pa je bilo zopet alarmantno nekaj drugega, namrech tisto drugo dejanje, ko je prekorachil mejo ali po moje prekrshil »Arhimedov zakon«:

 

NOLI TURBARE CIRCULOS MEOS! (+) 2

 

Takrat in s tem je raziskovanje ogrozil v njegovi avtonomni utemeljenosti, ogrozil she strokovno in metodoloshko korektnost raziskovanja na RTVS, bolj odkrito recheno pa ga je skorumpiral in napravil kar se da uporabno manipulabilno zanj, za raziskovanje pa nestrokovno in nesmiselno. Revije ni mogel ogroziti neposredno, pach pa posredno preko destrukcije raziskovanja na TVS in posebej raziskovalnega Projekta SRP.

– Podprl in dopolnil ga je v Politichno-informativnem programu nash nekdanji sindikalni protezhiranec za mesto odgovornega urednika PIP Lado Ambrozhich. Avtonomnost javnomnenjskih raziskav (natanchneje meritev oz. anket) Sluzhbe za raziskave programov je kompromitiral za lep chas, raziskovalce pa ponizhal v politichne manipulante s podatki, ki ne sluzhijo vech raziskovanju javnega mnenja, ampak kreiranju le tega. Njegova udarnica, novinarka Rozvita Pesek pa je v TV dneviku 2, dne 23. aprila 1994, v svojem komentarju takih rezultatov tel. anket sluzhbe pogromashko prezirljivo napadla nekega »njihovega« raziskovalca, ki mu seveda ni bilo vredno omeniti imena, tako kot bi, a komaj verjetno, to storili le v chasu najvechjega totalitarizma v dezheli Popitovega rezhima. Da se je to tako primerilo v chasu domnevne slovenske demokracije in demokratizacije medijev, me ni prevech presenetilo, ampak bolj to, da so me znanci sprashevali, kdo je ta raziskovalec, si to ti? Malo jih je bilo, ki so pogledali v Revijo SRP, kjer se vidi prava plat medalje. Nihche pa ni pripomnil, da je tak pogrom na nacionalnem mediju zhe nekoliko deplasiran. Ochitno she ni bil. Revije SRP nisem zhelel posebej uporabljati za razgaljanje tega incidenta in dolgovezno razglabljanje o njem, vzrok zanj pa je bil tako in tako zhe poprej objavljen (to pot izjemoma tudi v M.M. Dnevniku in Delu, v vsakem po nekaj od celote) v celoti pa v Reviji SRP. Vendar moram rechi, da taka negativna publiciteta in enako negativno reagiranje nanjo kljub spushchenemu nivoju polemike ali pa ravno zaradi njega pripomore k publiciteti revije, vsaj opozori shirsho javnost, ki sicer ni ciljna publika revije, da Revija SRP vseeno je.

Zhe v chlankih Aktualni dogodki v luchi vrednot (v reviji Dialogi, 1988 leta) in v chlankih Igre sistema, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, in Spoved sistemu (v reviji Likovne besede, 1988), sem se prostodushno zavzemal za Janeza Jansho in njegove tovarishe, celo v zapor sem mu v izraz solidarnosti, che zhe ne privrzhenosti, poslal te chlanke (takrat she vroche akcijske dokumente), preden so bili objavljeni in za namechek she chlanek Iz zgodovine lincha, ki naj bi mu bil v moralno oporo, che bi le morda to mojo priporocheno prichevanje nekako nekoch dobil. Sicer pa je takrat tako izzivanje sodilo v igro s sistemom, izzivanje njegovih tajnih sluzhb, che sem le hotel obchasno vzpodbuditi njegovo premajhno chujechnost – pozornost do nekega individuuma – mogochega razrednega sovrazhnika za sistem.

Pa se je zopet zgodilo, da sva na razlichnih bregovih reke in vech, da so ravno nekateri najozhji chlani sedaj njegove SSDS postali skupaj z nekaterimi nekdanjimi vnetimi komunisti najbolj gorechi grobarji – umrtvicharji Projekta SRP (raziskovalne naloge in revije) na RTVS. Institucionalni okvir pa so dobili v Jezernikovem programskem svetu za spremljanje TV nacionalnih programov. In zopet se nisem mogel sprijazniti z ideoloshko vlogo predsednika tega sveta prof. dr. Misha Jezernika, mojega nekdanjega profesorja sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in kasneje (she trikrat) mojega kolega na ISU (Socioloshkem inshtitutu Univerze), she manj pa z njegovo protiraziskovalno dejavnostjo. Kako je mogel postati predsednik (po moje) inkvizicijsko ideoloshke komisije, ki je na nam nekoch dobro znan nachin hotela obrachunati z (zopet po mojem mnenju) takrat najboljsho oddajo informativnega programa TVS Tednikom Darka Marina, in kako je mogel v celoti podpreti Trefaltovo vizijo in uporabo manipuliranega raziskovanja in mu dodati she svoje neizmerno nagnjenje k krizhanju gledalcev brez mere (to je krizhanje gledalcev po kategorijah: spolu, starosti, izobrazbi, ne oziraje se na premajhne vzorce, ki kazhejo le chudno in nesmiselno razredchene gledalce in njihove ocene oddaj), kar je po moje strokovno zelo vprashljivo (che ne tudi nedopustno) pochetje ali zhe kar sharlatanstvo stroke, ki sluzhi le administrativnemu (ali gospodinjskemu) raziskovanju in she bolj njegovi uporabi? Danes menim, da je zhe javna objava chlanka Problem Tednika in s tem razkritje povsem drugachnih, za oba sveta nesprejemljivih pogledov na avtonomijo TV ustvarjalnosti, zadoshchala, da se je je zachela neizprosna, a ne prevech odkrita institucionalna pogrebna svechanost tako za Revijo SRP na RTVS kot tudi za raziskovalni projekt SRP in za avtonomno raziskovanje na mediju seveda tudi. Zhe res, da ta revija za Njih ni pomembna rech, pomembna je le toliko, kolikor jim dela politichno shkodo. A tako je to od nekdaj v zrenju zacharane politichne zavesti – strankarsko poenotenega in razosebljenega mishljenja, ki sezhe najvech do pragmatichnega nivoja zavesti.

Konflikt je bil torej neizbezhen, rezultat pa vech ali manj predvidljiv, saj se na RTVL/S kar naprej ponavlja, v minimalni variaciji. Naglavni greh Revije SRP je bil, da je enostransko objavljala upor zoper to manipulacijo in motila in razkrivala »ideoloshko-inkvizicijske« ukrepe. Enostransko zato, ker druga stran ni hotela ali mogla ali pa sploh ni imela za potrebno in dostojno polemizirati z avtorji v Reviji SRP, to je v reviji, ki je za njih sploh ni, in ima poleg vsega she to napako, da ni sistemsko obvladljiva in ni urejana in cenzurirana niti po kljuchnih eminencah institucionalne hierarhije niti po njenih komisijah in telesih ne. Politichno gledano je vpliv revije zanemarljiv, njena ciljna publika je v glavnem zhe preprichana in nanjo je komaj mogoche vplivati. Vendar strah ima velike ochi in primerjava z mochjo vpliva mas medijev je tako rekoch stvar navade mochnih in politichno mislechih. Po drugi strani je zopet res, da institucionalni vpliv na svojsko orientacijo revije najbrzh sploh ne bi bil mogoch, vendar poskusili bi vseeno lahko. Odlochujochi v instituciji so imeli vso mozhnost sovplivanja na orientacijo in razvoj revije, takoj, ko je bila dana pobuda zanjo. To je bilo mogoche zhe takrat, ko se je zachela domnevna demokratizacija sistema in s tem prichakovana tudi v instituciji, ali pa vsaj, ko je bil konchan naskok na radiotelevizijo, takrat imenovano bastilja komunizma. 3

Tako pa ostaja vpijoche dejstvo neke civilne pobude – pobude za ustanovitev Revije SRP – namrech, da ga rigidna institucija reshuje zhe chetrto leto (medtem ko revija izhaja zhe tretje leto). Drugache kot vsiljive, take pobude s strani institucije seveda ni mogoche videti. Che pa hochem reflektirati najgloblje vtise, tiste, ki jih nikakor ne morem zanemariti in morda tudi ne presechi, cheprav so spremembe v taktiki in delovanju od nekdanjega akcijskega raziskovalca do sedanje vloge odgovornega urednika kar precejshnje, so nekatera dozhivetja le neizbrisna; individua zaznamujejo za vselej. Dovolite mi, da potemtakem sezhem she nekoliko nazaj in navedem najbolj melo-dramatichen odlomek iz svojega takratnega utemeljevanja smisla akcijskega delovanja in pisanja:

V zachasnem zakljuchku raziskave iz leta 1986 je torej pisalo: V vechini mojih prizadevanj je akcija blokirana in vse kazhe, da se bo tak tretma res nekoliko neobichajnega raziskovanja nadaljeval in stopnjeval.

Nobenih ukrepov ni, ki bi ne omogochali protiukrepa in tako je tudi z metodologijo akcijske raziskave. Mozhnost komuniciranja, javnega delovanja, publiciranja, sodelovanja s sorodnimi raziskovalnimi organizacijami, raziskovalci, ki vidijo in chutijo podobno raziskovalno vzdushje, je bila, milo recheno, nevtralizirana. Inshtitut za sociologijo Univerze, moja nekdanja matichna institucija, se je tem ukrepom pridruzhil, onemogochal to minimalno zunanje institucionalno sodelovanje. A to she zdalech ni bilo vse. Socialna izolacija je tisto osnovno obchutenje, ki ga kot akcijski raziskovalec nisem mogel spregledati. Vprashanje, ki sem si ga zastavljal, je bilo le: ali ni morda zhe chas za spremembo metodologije akcije? Ni namrech nobenih ukrepov, ki ne bi omogochali fleksibilnejshega odziva.

Takratna, a kasnejsha opomba: Sledil je she kljub vsemu ekspresivno depresiven opis stanja individualne zavesti »razrednega sovrazhnika«, vendar energija she ni bila izchrpana in akcija se je nadaljevala, raziskovalec pa se je zapletel v nevarna razmerja.

Sedanja opomba: V tem primeru mi je priskochil na pomoch sam sistem. Ko sem zhe skoraj obupal nad njim in njegovo usodo, se je kar sam zrushil, sesul. No, ne ravno chisto sam, malo smo mu le pomagali, vsak po svojih mocheh, vsak v svojem delokrogu v svoji instituciji mochi. In tako so ta nova razmerja odlochilno vplivala na tok dogodkov tudi na mediju mochi RTVL/S. Dandanes se na mediju tega sploh ne spominjajo vech, zato pa jim mora ravno Revija SRP obchasno obujati zgodovinski spomin.

Vendar ta izolacija ostane za vedno in prav to me dandanes she najbolj ovira, da bi lahko vzpostavil sproshcheno komunikacijo z nekdanjimi kolegi sociologi in she komunikologi. Pa ni ta ovira samo pri meni, je tudi pri njih, vedno se me bodo, che se le da, izogibali, vzbujam jim, in sem zanje neprijeten spomin. Ravno to pa ovira dobro opravljanje moje urednishke vloge, tudi sam chutim, da nisem sposoben vzpostaviti komunikacije s tistimi, ki bi jo moral najprej.

Prav zato zhelim tudi ob tej prilozhnosti mochne in mogochne netaktno (tega se zavedam) spomniti, da je akcijska raziskava Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti vsebovala tudi razmeram primerno Analiza vojne propagande medija v vojni in je bila tako tudi neposredno udelezhena v moji osebni ali privatni antipropagandni vojni (proti) JNA. 4

Che si navedem samo en eklatanten primer, ker o tem se ne govori: kako chudno je vchasih ob desetdnevni vojni za slovensko osamosvojitev reagirala TVS. Ne najbolje, ko je shlo za odlochilno opredelitev in preseganje njene nepristranskosti porochanja v vojni za Slovenijo. Ali pa bi lahko rekel drugache, da je bilo porochaje RTVL v njeni zgodovinski preizkushnji vchasih le prevech zmedeno in chudno. Tako she danes ni pojasnjeno, kako je lahko Mihajlo Terzich (shef za psiholoshko propagandno vojno JNA) v chasu vojne razlagal svoje poglede in poglede svojih sodelavcev preko ekranov slovenske televizije? To je bila tako huda napaka, spodrsljaj ali izdaja, da je sploh nisem hotel navesti, niti kot primer v Analizi vojne propagande. (To je torej le neljubi primer, ki je po mojem tako hud spodrsljaj, da je bil delezhen moje avtocenzure.)

Prava institucionalna intervencija pa je akcijska raziskava postala v Boju za nacionalno radiotelevizijo (raziskovalna in sindikalna inachica porochila). Nikakor pa ne morem sprejeti ochitkov, ki nikakor in nikoli ne pojenjajo, ker so del zheleznega repertoarja kljuchnih kadrov na mediju, da so raziskave neuporabne. Che ta ni bila uporabna in uporabljena s strani takratnega vodstva, si je to lahko pripisalo k posledicam, vsaj k neustreznemu odzivu na bistvene spremembe v sistemu, na katere se vodstvo samo ni znalo in ni moglo odzvati.

Njihovi nasprotniki (moji zachasni zavezniki) pa bi takrat le tezhko zanikali njeno uporabo. Danes je seveda drugache, hlastanje po zaslugah hitro pripomore k brisanju tudi novejshega zgodovinskega spomina. Zato pa je te teoretske in tudi praktichne (akcijsko interventne) raziskovalne teze, dognanja in razkritja s pridom uporabil Sindikat KUU RTVL/S. To, kar mi je bilo malo nerazumljivo, je, da so tudi nova vodstva RTVS tako slabega spomina, da tudi Oni skushajo tako hitro in tako ochitno zabrisati vsako sled zgodovinskega spomina, ki ni ravno njihov ali pa njihovi podobi ustrezen ali jih v vsem ne velicha. Po nekem zheleznem scenariju se je tudi v tem primeru zgodilo, da se v igre sistema vpleteni ponovno srechamo, a na nasprotnem bregu. Oni so bili sedaj chlani v Sheligovem svetu ali pa za njim. A kaj pomeni en chlan sveta ali stranke ali celo predsednik v primeri z vojvodo?

Nedvomno pa je bila Sheligova vloga tista, ki je bila odlochilna za pogrebni odnos institucije do Revije SRP. Pri tem mi nikdar ni shlo v glavo dejstvo (cheprav je to tako po determinizmu vlog v institucijah nujno, in vse moje izkushnje v instituciji mochi so mi tako govorile), da se bo prav to nujno moralo zgoditi. Ko pa se to vendarle zgodi, pa sem kot chlovek (ne kot raziskovalec) vsakich znova prizadet, da ne rechem shokiran. Kako more nekdanji in sedanji priznani in slavni pisatelj, borec za svobodo misli in pisanja sedaj sam zatirati to isto rech, namrech svobodo misli in njeno javno izrazhanje v reviji drugim, sedaj ochitno drugache mislechim od njega. In kako more kot nekdanji profesor statistike sedaj sprejemati in tolerirati tako manipulacijo s podatki, kot se je primerila nam na RTVS? O vsem tem in nas protagonistih sem veliko premishljeval in pisal, in to je bil nedvomno moj doslej najbolj nezaslishan napad na sedaj nedotakljive. She vedno menim, da je bil povsem upravichen in stoji tako, kot je bil zapisan. Cheprav gre za daljshi povzetek, zhe kar manjshi traktatek, se mi zdi tako nepogreshljiv v tem porochilu, da ga bom ob tej prilozhnosti vseeno povzel, pa tudi zato, ker je bil kljub moji tvegani »nesramnosti« in ne zaradi nje, kot bi rekli prestrasheni in lojalni, vseeno v celoti ignoriran. Pisalo je torej:

 

»Svoboda, to je svoboda rechi, da je dva in dva shtiri.

Che je to mogoche, potem vse ostalo pride samo po sebi.«

 

(Winston Smith je to v svoj dnevnik napisal z obchutkom, da je formuliral pomemben aksiom.)

 

Samo zato so pravi odstotki tako prekleto pomembni, pa naj bodo politiki in mediju she tako neljubi. Samo zato vodimo to navidez tako malenkostno in nepomembno vojno za prave – neponarejene rezultate ali vsaj proti evidentni pristranosti »fejst rezultatov«. In zato v Reviji SRP v skladu z njeno vrednotno orientacijo ne poznamo cenzure in avtocenzure, cheprav bi bilo vchasih taktno in za revijo koristno, che bi kako formulacijo v soglasju z avtorjem omilili ali celo izpustili. Vendar tega ne delamo, ker dobro vemo, da bi bil to zachetek, ki nima konca oziroma ima tak konec, da revija zataji svojo vrednotno orientacijo in namesto nje uveljavlja: relativizem resnice, sprijenost svobode in odsotnost poguma. To pa so vrednotne orientacije, znachilne za posttotalitarizem ali preprosteje recheno za nasho »podaljshano preteklost«.

Raziskovalna sluzhba na slovenski radioteleviziji SRP je izgubila avtonomijo in z njo verodostojnost rezultatov. Poglavitni ukinjevalci te avtonomije pa so bili management RTVS in Svet RTVS. Med njimi pa so se izkazali predvsem nashi nekdanji prijatelji in sobojevniki v boju za nacionalno Radiotelevizijo Slovenije, nekdanji somishljeniki ali podporniki Sindikata KUU RTVL/S, tisti torej, ki so po tem boju prevzeli kljuchne polozhaje (vloge) na RTVS. (Konkretno: Rudi Sheligo – predsednik Sveta, dr. Misho Jezernik – preds. programskega sveta za nacionalne programe TVS, z njim she chlani tega sveta: Niko Grafenauer, dr. Janko Prunk, Jozhe Snoj, Rafko Valenchich, Franc Zagozhen, Milan Zver. Institucionalno operacionalno in vodilno vlogo na tem podrochju pa sta nedvomno opravila Lado Ambrozhich – odgovorni urednik inf. programa TVS in Mito Trefalt – odg. urednik razvedrilnega programa TVS – nekdanji predsednik Sindikata KUU RTVS. Na moje najvechje razocharanje pa se jim je pridruzhil she najvechji up nashega sindikata za nacionalno-kulturno radiotelevizijo gen. dir. Zharko Petan.) Kako naj si to razlagam, che ne z determinizmom vloge. Vechkrat sem zhe pomislil, da che bi po neki nesrechi postal chlan sveta RTVS, bi potem najbrzh ukinjal samega sebe kot raziskovalca in odg. urednika Revije SRP. Naj ponovim opis nashe temeljne izkushnje z Njimi ob ozhivljanju in mrtvichenju neke revije, to je, o nemozhnosti komunikacije: Hochem povedati, da njihov jezik, v katerem zdaj govore in pishejo, ni vech isti. Sedaj govore in pishejo tudi v Novoreku. Sedaj so bili Oni tisti, ki revije lahko tolerirajo, subvencionirajo ali pa ukinjajo, prepovedo ali drugache onemogochajo. Temu rechejo sociologi determinizem vloge, ker vloga dolocha pretezhni del chlovekovega ravnanja, znachaj pa le njegov neznatni del.

Revija SRP pa kljub vsemu ni izgubila avtonomije, ker je sploh ne more izgubiti, le sebe lahko izgubi. Belezhi dogajanja na RTVS in okrog nje, taka, ki jih medijska stvarnost izkljuchuje, kot da jih ni in jih nikoli ni bilo; trudi se, da jih ohrani zgodovinskemu spominu. Zato imamo posebno rubriko Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. Revija SRP je trn v peti vsem, ki so na odgovornih in pomembnih polozhajih, tem, ki zgodovino ustvarjajo. In ravno ti ljudje so bili iz kroga Nove revije ali pa so ji bili vsaj blizu in ravno ti individuumi, ki so bili nekdanji soborci za svobodo misli in pisanja, so se znashli v vlogi (zdaj, ko so na potezi in polozhaju mochnih in mogochnih), da pochno z nami to, kar so nekoch pocheli z njimi. Ukinjajo in onemogochajo revijo, ki zheli biti avtonomna. Iz nekdanjih zhrtev rezhima so se Oni prelevili v rablje, postali so tisti, ki ne tolerijajo drugache mislechih, zatiralci svobode misli in pisanja. So pa izjeme, kot povsod, in najslabshe je to, da jih nikakor ne morem dovolj izpostaviti, le medvedjo uslugo bi jim storil.

Samo zato smo sodelavci Revije SRP, ki se zavzemamo za svobodo misli in pisanja, tako zelo obchutljivi za raznotere oblike manipulacije, smo proti cenzuri in predvsem avtocenzuri in ravno zato smo mochnim in odlochujochim trn v peti.

Vendar vseeno mislimo, da bi na RTVS eno revijo, ki ne strizhe tekstov, vseeno lahko prenesli. (V Ljubljani, avgusta 1994) 5

Povzetek je malo dolg, zato se opravichujem, ne pa zaradi njegove vsebine, menim, da je v njem zaobjeto bistvo in konkretizacija nashega razhajanja, vse do imen. Najbrzh boste rekli, da sem s tem presegel vsako dopustno mero in morda menite, da sem si z njim podpisal dokonchno obsodbo. Sam menim, da sem to storil zhe davno poprej. Kdorkoli samo preleti uradne dokumente – pobude, vloge in proshnje Revije SRP in uradne odgovore institucije RTVS (najprej za ustanovitev, potem soustanovitev in minimalno priznanje in konchno vsaj za toleranco) mu je jasno, da tu ni kaj prichakovati, da se ni smiselno kakorkoli slepiti (samozaslepljevati). Ta igra, je kot vse kazhe in kot se vidi zhe z aviona, zhe zdavnaj zaigrana. Vendar tako je to bilo zhe na samem zachetku, in sploh nikoli nismo trdili, da jo moramo (tako igro) dobiti. Zato to ne more biti odlochujoch razlog, da bi sodelavci od revije odstopili. Njena vrednotna orientacija bo verjetno postala drugachna, z drugimi poudarki, tezhko pa se bo odrekla vrednotam pogumu, svobodi, resnici. Seveda niso bile mishljene neke abstraktne in absolutne vrednote, ampak le taka ali tista resnica, ki jo lahko vidimo, pa je nochemo videti; ne absolutna svoboda, ampak svoboda individuuma v odnosu do sistema (nekako tako, kot jo pojmuje Étienne de La Boétie: rechi ne! hierarhom in katerimkoli idolpokloniteljem lojalnosti, tem institucionalnim odjemalcem svobode chloveka; skratka, to je svoboda, ki si jo moramo vzeti sami, le s svojim lastnim pogumom, namesto samoomejevanja, avtocenzure in prostovoljnega suzhenjstva, prostovoljne neustvarjalnosti). In tem je bilo vedno treba dodati she svobodo od venomer grozeche lastne institucionalizacije – dogmatizacije v vrednotni orientaciji, ker priznati je treba, da vsaka, tudi nasha orientacija, potem ko je izrechena, kaj rada zazveni v nam dobro znanem ideoloshko novorek-tonu (jeziku) posebej, ko je nash duh vajen take in predvsem take godbe.

 

 

She o (ne)mozhnosti moje komunikacije

Posebej pa bom izpostavil she naslednje novejshe dogodke:

 

Glede nemozhnosti komunikacije 6 med Revijo SRP in odlochujochimi na mediju se ni nich spremenilo ali premaknilo na bolje, cheprav je bilo mogoche katero potezo novega sveta tudi tako razlagati. Dve pismi novemu Svetu RTVS, ki jima dvakrat sledil neodgovor, tudi posameznih chlanov Sveta RTVS (pismi sta bili sochasno tudi apel posameznikom – individuumom, lahko bi tudi rekel, da sta bili pismi klic v sili – utapljajoche se pobude), sta po mojem mnenju razblinili tudi to iluzijo. Vse pobude Revije SRP se namrech zanesljivo utope v administrativni poplavi uradnega gradiva institucije in ministrstev sistema. Tak neodgovor je seveda mogoche razlagati le na en nachin, namrech, da je to, kar je za nas tako pomembno, za nagovorjene povsem nepomembno. Ochitno je tudi novim chlanom sveta in posameznikom (individuumom) v njem revija in raziskovanje programov povsem in chisto odvech. Vedno pa se najde kaka izjema. V nashem primeru je ta izjema – predstavnik Univerz v Svetu RTVS, dr. Bruno Cvikl – njegova zasluga je bila tudi, da raziskovanje medija(ev) doslej she ni izpadlo iz statuta RTVS. Sedaj bi moral nashteti she vse tiste chlane sveta, za katere menim, da revijo kljub njeni svojskosti vseeno dopushchajo, vendar to sodi k javnemu lobiranju, se torej ne spodobi, pa she malo zgodaj je za to, ne bi se rad prevech ushtel.

Vsebinska izhodishcha za program dela SRP TVS (zamishljena je tudi bodocha (morda nekoch mogocha) Sluzhba za raziskave programov RTVS) pa so meni zhe nekaj dobro znanega, iz zheleznega repertoarja smernic, izhodishch in usmerjanj institucije medija mochi. Ne morem jih zaobiti kar tako mimogrede. Ko namrech prebiram Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva 26, (ki niso vsebinska, ampak so izhodishcha za raziskovalni program brez vsebine in raziskave brez razlag: »le she objavljanje podatkov brez razlag«), ki so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, sicer pa v znanem slogu vodje te enote gospe Vide Shrot, in ki so bila poslana dir. RA programov Andreju Rotu, se skoraj zgrozim. Hkrati pa nekoliko bolj razumem, odkod in od koga vse so sugerirana ali svetovana taka pogromashka stalishcha in napotki za izlochanje Revije SRP in kritichnega raziskovanja medija in medijev, kot jih goji Katalog problemov – projekt SRP. Na mnenje gospoda Rota je v reviji kar se da vljudno odgovoril gl. urednik Franci Zagorichnik. Sam nikoli ne bi zmogel, tako nezhno in elegantno zhe ne, odgovoriti na vse kategorichne imperative – zato-je gospoda direktorja RAS. She posebej ne, ker gre A.H. Rot dlje od preizkushenih machkov na RTVL/S, kratkomalo nas SRP-ashe izobchi, porine izven sistema. Zhe res, da ga ne ljubimo, vendar kakorkoli nas sistem obracha, she vedno smo v njem.

Mnenje o nekem mnenju o Reviji SRP, glavnega urednika Francija Zagorichnika je tudi zgleden primer, kako lahko komunicira urednik revije z mochnimi, mogochnimi in uglednimi reprezentanti institucij. 7

Sedaj pa se lahko vrnem k izhodishchem, ker ta shtejejo na RTVS vech kot vse dosedanje javne pobude skupaj, objavljene v Reviji SRP. Prvo in temeljno izhodishche pravi takole: »Na raziskovanje programov in obchinstva gledamo kot na strokovno zbiranje informacij, ki jih uporabljamo v procesih programskega nachrtovanja in ocenjevanja realizacije programov in oddaj. Cheprav je zahtevana optimalna uporaba znanja druzhboslovnih znanosti, v glavnem ne pride do izsledkov in tez, ki bi imele raziskovalni pomen. Analiziranju obchinstev in programov so dostikrat postavljali nalogo, da naj bo chim bolj kritichno, a s tem je bila dosezhena prej ignoranca kot pa uporaba podatkov. Urednike in redaktorje je treba podpirati v samostojnosti odlochanja, ne pa jim sistematichno postavljati nasproti delavcev, npr. raziskovalcev v vlogi kritikov.« (Nadaljevanje izhodishch je dokaj podrobna operacionalna izpeljava navedenega uvoda v konkreten opis sedanje dejavnosti radijskega raziskovalnega oddelka.)

Taka naj bi bila njihova in Njegova (radijska) izhodishcha za program dela SRP, komentiral pa jih bom v samointervjuju ali samogovoru, zato ker me ne zadevajo kot vsebinska, ampak kot interesna izhodishcha. Naj pojasnim, problem izhodishch (za sklepanje o dejavnosti in morda celo usodi raziskovanja na RTVS (usoda je tu pojmovana kot politika), je zhe v napachnem naslovu ali pa nasprotno, v njemu neustreznem tekstu. Vsebinska izhodishcha za raziskovanje se po pomenu tichejo ali vsaj dotikajo ali vsaj razpravljajo o vsebini raziskovanja medija in na mediju (ali kot navadno rechemo, celotnega komunikacijskega procesa, ali pa tako kot to nakazuje vechkrat omenjena Carigrajska deklaracija (ki priporocha javnim TV ustanovam tudi kvalitativne raziskave in analize socioloshkih uchinkov televizije).

Nadalje, vsebinska izhodishcha niso zadeva le nekega trenutka v institucionalnem dogajanju, kot je na primer reorganizacija RTVS. Vsebinska izhodishcha raziskovanja so in imajo svojo lastno zgodovino, evaluacijo, obstajajo torej od same ustanovitve SShP, DERPO, SRP (Sluzhbe za shtudij programa, Delovne enote za raziskovanje programov in obchinstva, Sluzhb za raziskavo programov na RTVL/S.) Ne nazadnje jim dolocha okvir tudi stroka: komunikologija, filozofija, sociologija, sociologija kulture in druge. Vsebinska izhodishcha ves chas na primer povzema in obuja v zgodovinski spomin ravno Revija SRP, njena vrednotna orientacija vsebuje tudi mogoche poglede na vsebinska izhodishcha raziskovanja medija in medijev v sistemu. Drugache povedano, vsebinska izhodishcha opredeljujejo vrednotne orientacije raziskujochih raziskovalcev. Ena od mogochih vsebinskih orientacij (izhodishch) je natanko taka, kot jo mediju, stroki in zainteresirani javnosti razgrinja zopet ta nesrechna Revija SRP (in Projekt SRP) in kot so jo prej druge publikacije omenjenih, neprestano reorganiziranih raziskovalnih enot ali oddelkov. Citirana Vsebinska izhodishcha RAS torej niso in ne morejo biti vsebinska izhodishcha za raziskovanje na RTVS, so le izraz tezhnje po ohranitvi sedanjega stanja in izhodishcha za manipulacijo z raziskovanjem.

Taka, kot so, naravnost klichejo po vsebinskih (vrednotnih, ne pa ideoloshkih) izhodishchih za orientacijo raziskovanja. Odlochanje o raziskovalnih projektih, raziskavah, o javnosti raziskovanja, skratka o zhe omenjeni usodi raziskovanja je seveda mogoche brez vsebinskih izhodishch in mimo njih. Vendar tudi tako odlochanje vseeno temelji na nekih (cheprav neekspliciranih) vsebinskih oziroma vrednotnih izhodishchih. Naloga javnega raziskovanja pa je tudi ta, da te skrite in prikrite rebuse razreshuje, razkriva in objavlja svoja mnenja o njih. Tudi to je pochela in she pochenja Revija SRP in zato je trn v peti usode.

– Tudi nash nekdanji najvechji up Sindikata KUU RTVS v boju za avtonomno nacionalno RTVS Zharko Petan, ki ima sedaj najvechjo moch v hierarhiji institucije RTVS, je s to svojo vlogo postal (natanko tako, kot sem prichakoval in mu tudi napovedal) glavni naslednik – grobar Projekta SRP (raziskave in revije). Pa ne da bi me to (kot raziskovalca) posebej presenetilo, ker je to nujno po podedovani vlogi institucije RTVL v sistemu. Ali drugache recheno, podaljshana preteklost medija je predvsem v personalni kontinuiteti nekaterih neminljivih nespremenljivih svetovalcev in minljivih in menjajochih se generalih (direktorjih predsednikih) RTVL/S. (Nekateri med njimi so prezhiveli zhe vech kot deset gen. dir. in preds. skupshchin oz. svetov). Njihova usoda je vnaprej dolochena s strani politike, politika jih prinese in politika jih odnese, svetovalci pa pripravijo vse, kar je potrebno, za konchno izvedbo rituala odstavitve in nastavitve generalov. Najbolj tragichno v njegovi usodi pa se mi zdi sprejetje in nepreprichljivo igranje vloge intendanta (civilne drzhe) v proklamirani politichno neodvisni in javni radioteleviziji v izmishljenem scenariju danashnje slovenske desnice. Ta igra naravnost izziva k razkrivanju, ki se mu revija s tako vrednotno orientacijo, kot jo ima, ne more izogniti. Seveda vem, da ne meni ne drugim avtorjem v Reviji SRP, ki smo to pocheli, ne bo nikoli odpushcheno. Ni hudo, da tako menim, pach pa, da svoje mnenje javno izpovem, da Petanova ne prevech zadrzhana javna angazhiranost za Njihovo politichno opredelitev ni zdruzhljiva z vlogo generalnega intendanta neodvisne nacionalne radiotelevizije, pri chemer je zhalostno to, da medija she zdalech ne obvladujejo toliko, kot mislijo, tragika Zharka Petana kot osebe pa je v tem, da je to cena, ki jo mora plachati za zavezo, brez katere bi nikoli ne mogel biti gen. dir RTVS. Vsakich, ko o tem razmishljam, me znova presenecha vedno nizhji nivo obrachuna z avtonomnim raziskovanjem na mediju in javno kritiko v zagotovo politichno neodvisni Reviji SRP, ki ni masovni medij in zato ne more biti politichno shkodljiva, vsaj ne tako, kot se Njim na M.M. in tistim, ki ga obvladujejo, zdi. Kljub mnogim izkushnjam pa me she vedno prizadene ignoranca, vzvishenost in le she (sprva in v samem zachetku) tudi njegova razlaga mojega razhoda ali bolje razkola s Trefaltom oz. »trefaltizmom« in tako tudi z Njim. Ta meni zhe od prej znani redukcionizem (osiromashena razlaga) socialnega konflikta in totalna ignoranca socialnih dejstev in dejstev zavesti, sta prekinila vsakrshno nadaljno mogocho komunikacijo med nama, razen seveda strogo uradne, ki je povsem v njegovi domeni. Kakshna je, bomo kmalu videli. Menim, da je dosezhena tochka, ko pristna komunikacija med nama ni vech mogocha, ni smiselna, ni dostojna. Posredovanje pobude Revije SRP na RTVS lahko prevzame kdo drug. Che pa je bilo to le del teatralnega scenarija in nachina vodenja z emocionalnim shokom (po modelu gledalishke obrekovalnice), potem je Zharko Petan dosegel zheleni rezultat, a ostane le she estetsko vprashanje kako?)

Gen. dir. RTVS Zharko Petan se je zelo nejevoljno odzval na pobudo dir. TV programov Janeza Lombergarja. (Lahko rechem, da je on med odlochujochimi hierarhi na RTV eden redkih, ki ne podlegajo determinizmu vloge brez preostanka, ostal je she ustvarjalec s svojim videnjem problemov, ki ve, kakshen je dolgorochnejshi pomen kritichnega mishljenja in svobodnega izrazhanja.) A kot recheno, ni dobro, da mu pojem slavo, da ga hvalim prevech, previdnost mi govori da bo klonil (determinizmu vloge) tudi on, prej ali slej. Kompromisni predlog o vsebinskih izhodishchih in programu dela ter organizacijskih vprashanjih delovanja SRP (Sluzhbe za raziskave programov) v letu 1995 in s tem Projekta SRP in odnosa do Revije SRP bi lahko sprejeli; she posebej, ker je vse kazalo, ali pa se je meni zdelo tako, da je predlog zhe dokaj usklajen tudi s sedanjim predsednikom Sveta RTVS Vojkom Stoparjem. Tako pa zopet vse kazhe na staro pesem, program dela in financhni nachrt za letoshnje leto ne bo sprejet, v najboljshem primeru bo sprejet prepozno, in tako to v nedogled leta in leta, ne glede na stranko(e), ki so na oblasti in ki obvladujejo institucijo mochi – RTVL/S in ne glede na to, kdo je generalni intendant institucije mochi. O tem odlochajo nizhji nivoji, to pa so eni in isti, ki se na te rechi spoznajo in she preden se kak gen. dir. ali predsednik skupshchine/sveta dvakrat ozre po svoji hierarhiji navzdol, zhe ima institucionaliziran konflikt, ki je seveda podedovan in takoj nereshljiv, ker njemu najbolj lojalni so lahko karkoli, samo kritichni niso nikoli. In tako bodo »vsebinska izhodishcha gospodinjskega raziskovanja« zopet edino sprejemljiva za raziskovanje na mediju, razen v primeru, che bi le ne ugotovili, da je she to prevech zapletena in sploh nepotrebna rech. Personalno pa je uveljavljanje teh stalishch seveda veliko bolj preprosto in zopet nich novega na mediju, a tudi o tem bom spregovoril malo kasneje, v samopogovoru.

Tako se pobuda Revije SRP (revija in raziskovalni projekt) v instituciji izgublja in levi iz seje v sejo, iz zapisnika v zapisnik, da je razpoznati ni vech mogoche. Skratka, reshuje se in reshuje, medtem ko revija vsemu navkljub izhaja, zhe tretje leto, in kazhe administraciji, da je to za institucijo po bistvu nereshljiv problem. Recimo temu tako, da je to veliko priznanje za revijo in njene sodelavce – ustvarjalce. Za odgovornega urednika revije pa je signal, da je zhe chas, da odstopi v vsakem primeru, pri chemer bi bilo sprejetje pobude she bolj tehten razlog za to, nevarnost kompromisa bi bila po vseh teh opisanih izkushnjah za Revijo SRP pogubno breme, ne bi ga mogel nositi.

– Pismo ministru za kulturo (kulturnemu reprezentantu sistema), gospodu Sergeju Pelhanu in njegov odgovor, to je seveda zopet neodgovor na pismo: na kar se da vljudno vprashanje, zakaj je Revija SRP diskriminirana zhe tretje leto svojega izhajanja?

Minister ni odgovoril, ne bo odgovoril, che pa bi se vseeno zgodil chudezh, bi tako nanj odgovoril kak njegov svetovalec, kar samo po sebi ni nich nenavadno, in bi bil odgovor natanko tak, kot ga ne zhelimo, to je, formalen odgovor in ne vsebinska utemeljitev – mnenje individuuma – o nastalem problemu. In takega odgovora nam sploh ne bi bilo tezhko izsiliti, che bi nashe javno vprashanje (odprto pismo) objavili v nekem M.M. Vendar tudi ministri se bodo nekoch navadili, da v demokraciji, kakrshnakoli zhe je, vsaj vljudnost zahteva odgovor, neodgovor na javni apel pa je groba zavrnitev in she izkazan prezir do revije, avtorjev in bralcev.

– Povsem nasprotno in neprichakovano izkustvo je Revija SRP s strani institucij dozhivela le she od glavnega sponzorja: Zavoda za odprto druzhbo – Slovenija. Sponzoriranje Open Society Fund – Slovenia je reshilo revijo iz najhujshih financhnih tezhav, pomembnejsha od tega pa je bila za nas moralna podpora, konkretno izkustvo, da je vsaj she neka fondacija, ki tolerira svobodo misli in pisanja v Sloveniji, pa cheprav bi nas hoteli zato prikazati kot glasnike Sorosheve vzhodne politike.

Sklepni komentar pa bi lahko bil odkrito priznanje najvechje tezhave Revije SRP, njene Ahilove pete, ki jo tako lucidno razgali Simon Kardum:

»SRP, Revija Sluzhbe za raziskavo programov (od tod kratica) RTVS, ki to she ni oziroma to najverjetneje tudi nikoli ne bo postala, revija, ki se, paradoksalno, sklicuje na svojo drugacherojenost (alternativnost), hkrati pa prichakuje institucionalno in javno pripoznanje, revija, ki je anahroidna v svojem zhanrskem in slogovnem manierizmu, anarhoidna pa v svoji vsebinski in statusni drzhi, revija, katere tvorci se she niso odlochili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno), revija, neodvisna in dodobra okleshchena seveda, ki bi lahko pomembno sooblikovala inshtitucijo, ki si jo je vzela na piko (tudi v programskem smislu, kar pa jo za zdaj ochitno she ne zanima – zanimajo jo ontoloshka vprashanja, manj fenomenologija predochenega), revija torej, ki se manifestativno sklicuje na ‘tri vrednotne orientacije individua’, Svobodo, Resnico in Pogum (tudi od tod kratice, od kantovskih svobodoljubnih, razsvetljenskih in transcendentalnih postulatov), taka kot je, s skrhanim in nesklepanim srpom v roki, ni usposobljena ne za zhetev, ne za rezanje glav. To je dejstvo. To, da ne ve, komu je namenjena in ji je bralstvo shpanska vas, poseljena z infantilnezhi, pa je zhe problem, ki se tiche najstva.« (Simon Kardum, Slovenske novice, 10.3.1995, in zaradi pomembnosti ugotovitev ponatisnjeno v Reviji SRP 9/10.)

Poglavitni problem revije naj bi bila ciljna publika, kot jo pojmujejo Slovenske novice in njeni sodelavci. Kje je in kdo je ciljna publika Revije SRP?

Ni je! Ali skoraj je ni! Vendar ciljna publika Revije SRP ni ista kot za SL. novice. To je elitna publika, dovolj dolochno opisana v vrednotni orientaciji revije, predvsem pa ta publika shele nastaja, trajnejsha je od tiste, ki jo tako trzhno uspeshno animira rumeni tisk. Potencialni ali mogochi bodochi sodelavci pa so torej tisti, ki jih she ne poznamo, vendar vseeno mislimo, da so. Pa naj nasprotniki poreko: »Ni jih!« Ali, da jih je ochitno premalo! Kritichna masa svobodomiselnih intelektualcev s tega podrochja je zaenkrat zanemarljiva, pouzhile so jih stranke, prestrashili ali pa tudi kupili so jih mogochnezhi! Vendar vse to ochitno ne bo zadoshchalo, da bi se utishala (zadushila) svoboda misli svojskih sodelavcev, nje izrazhanje na svojski nachin, ne glede na mochne in mogochne institucije in lozhe v njih. Kakshna toleranca in kakshno pojmovanje demokracije je to (cheprav se simptomatichno pojavlja pri najradikalnejshih mislecih institucij sistema), da se institucionalna kritika takoj diskvalificira in izkljuchuje iz sistema?! Predvsem pa vrednost Revija SRP (cheprav ima ceno 900 Sit) ni v njeni kurantnosti na trgu blaga in storitev niti ni njen namen iskanje minimalnega delezha masovnega bralstva, pach pa ima le tolikshno vrednost, kolikor zhivih vrednot ji uspe ozhiviti v duhu svojih sedanjih in prihodnjih, pa cheprav redkih bralcev (ciljni publiki), pa she ta koliko ni toliko pomemben, kot kako. Prodajalcem, menjalcem in odjemalcem blaga: knjig na metre, chasopisov na kile, programov na ure in minute, seveda ni dojemljiva.

Nekaj pa je vseeno treba priznati, da nas ta prikrita gonja do neke mere dolocha. Bolje kot bi bilo treba se pustimo obremenjevati z njo, vse zaradi zgodovinskega spomina, zato da bo vsaj v enem primeru ta postopek dokumentiran, ohranjen za tiste, ki bi se nekoch neizbezhno srechali s chim podobnim. Vendar menim, da je sedaj tega le malo prevech in da bi lahko v prihodnje rubriko Dokumenti radikalno zmanjshali na samo najbolj nujne uradne zadeve ali uradne umotvore, take, ki jih je potrebno temeljito obdelati in osvetliti she z drugega zora.

 

 

ENDOFAZIJA I – drugi del

Samogovor ali samointervju (v pogovoru samega s seboj)

 

Po vseh neodgovorih, ko je vsaj nekak odgovor najbolj zheljno prichakovan, boste gotovo soglashali, da tu nikakrshna chloveshka niti uradno institucionalna komunikacija ni mogocha, ali pa vsaj smiselna ni. Za mene pa predvsem ni vech dostojna, presega namrech prag, ki she dopushcha neko, cheprav varljivo podobo samosposhtovanja in dostojanstva. Preostane mi torej le pogovor s samim seboj, nas samih med nami in tistimi, ki nas she hochejo brati, in tistimi, ki nas bodo morda nekoch vendarle brali, samo zato, ker jih bo vendarle zanimalo, kaj smo hoteli rechi o institucijah mochi in sistemu, zhivim individuumom, le takim, ki jih institucije in sistem niso upognili in ne chisto pouzhili.

Che bi ne bilo kritichnega raziskovanja medija RTVL, che bi prav nich od tega javno ne publiciral ali vsaj skushal publicirati ali vsaj ohranjati v internih raziskavah za »Zgodovinski spomin institucije medija«, bi odlochujochi nepogreshljivi chlani lozh uspeli zabrisati vsako sled svojega trudapolnega prizadevanja na mediju od krichanja Krichacha naprej in kljub njemu, do kratkega stika RTV STIK-a in do mimohoda TV Sopotnika. V vseh uradnih publikacijah, kronoloshkih zapisih, zgodovinskih ali obletnishkih izdajah spominov je toliko hvale, dosezhkov, razvojnih uspehov (no, da ne bom krivichen, tudi sem in tja kakshen manjshi spodrsljaj ali pa vljudna dobronamerna ali konstruktivna kritika), da se chloveku stori milo pri srcu in ves srechen je, da je imel chast, biti v sluzhbi na taki ustanovi, ali bolje, ji sluzhiti. V odmevih nanje se vchasih slishi shepet po hodnikih, da kdo le ni bil dovolj izpostavljen in pohvaljen za svoje zasluge ali pa nasprotno, morda celo pogosteje, da je bil nekdo drug prikazan kot prevech zasluzhen, pomemben in slaven in nepogreshljiv. Zachuda pa v vseh teh shtevilnih medijevih rednih in jubilejnih pisnih publikacijah ne boste nashli tega, da je bil ta medij pravzaprav trobilo v rokah partije, najbolj ljubo in ljubljeno trobilo totalitarnega sistema, zato pa temu primerno strogo vodeno in nadzorovano. Vendar tako to ne gre, dragi moji! Kako je mogoche tako temeljno dolochilnico in vodilo M.M., to v nebo vpijoche dejstvo, she danes, po toliko letih demokracije, spregledati?

Kritichno raziskovanje je na mediju bilo in ne gre ga kar tako odpraviti. Bilo je javno, kolikor je pach bilo to takrat mogoche. Tveganje je bilo veliko in tudi rezultati niso zanemarljivi. Ravno zato ima Revija SRP pomembno vlogo za obujanje in osvezhitev spomina instituciji RTVS in sistemu RS tudi danes in celo posebno rubriko imamo v ta namen in njen moto je:

Institucija brez spomina je

kakor podjetje brez knjigovodstva,

mochni in mogochni v njej

pochno, kar jih je volja,

ker vse, kar pochno, utone

v pozabljivi zavesti chasa.

 

Che se ne bosta vodstvo in svet RTVS nekega dne resno vprashala, kaj je res vsaj na metodoloshkih pomislekih in kritikah nestrokovnega merjenja poslushanosti ali gledanosti ter ocenah oddaj in programov medija, bo to storila konkurenca, dovolj je zhe mochna za ta korak. In konec koncev, kaj mediju pomagajo sumljivo optimistichni podatki o narashchanju ali vsaj ohranjanju delezha gledalcev, poslushalcev, che pa je resnichnost ochitno bolj kruta? Samo she upadanje gledalcev in poslushalcev lahko medij rachuna, pravilno izrachuna in prichakuje. Na koncu mu preostane le samoprevara, ki se hudo mashchuje. Ne recite, da tisti, ki to pochno, zhele mediju le dobro ali da ga tako ljubijo kot svojega otroka, da ne vidijo, da ga bodo s svojo ljubeznijo zadushili, prej ko slej bi se to zgodilo po sami logiki minevanja mochi institucij.

Vprashanje: Kaj sicer lahko she pomeni graditi programske sheme, programsko nachrtovanje in ocenjevanje (sem sodi she sumljivo utemeljena in kar se da zamolchana selekcija ustvarjalcev, ki jim je padla tako chudno izmerjena glednast ali ocena oddaje)?

Pomeni kratkovidnost in krivichnost ali z eno besodo: samozaslepljenost. In che she malo podrobneje razchlenim citirano generalno vsebinsko izhodishche kot vrednotno orientacijo neavtonomnega in nestrokovnega raziskovanja na mediju, tega ne bom storil prvich. Vsakich, ko moram to storiti, se spustim na nivo, ki mi ni ljub, a tako to mora biti, ker sicer komunikacija med nami ni mogocha. To je bilo nichkolikokrat izkazano in venomer se ponavlja in izrazha v obliki nepomirljivega konflikta.

Kako je mogoche utemeljevati reorganizacijo M.M. RTVS na zgreshenih podatkih in zato v temelju zgreshenem predvidevanju ohranjanja ali povechanja gledalcev RTVS (kot je to v primeru ekspertize reorganizacije, ki jo je naredil svetovalec slovenske TV Justin Dukes)?

Medij, ki se noche seznaniti z dejstvi, dejanskim stanjem, je nesposoben reagirati na spremembe v sistemu, skratka, je medij, ki se ne more odrechi lazhne podobe o sebi in svoji mochi. Zato najraje ishche nasvete, se zanasha na pomoch pri svetovalcih-gurujih, nepoznavalcih slovenske radiotelevizije.

Kako zelo pomemben je Justin Dukes za slovensko nacionalno radiotelevizijo, kazhe pripravljenost (grozhnja) gen. dir. Zharka Petana, da bo RTVS izstopila iz Slovenske znanstvene fondacije, che ta ne bo sofinancirala »Dukesovega projekta«. Ta razvojni projekt RTVS pa je po mnenju projekta SRP strokovni in nacionalni shkandal, in ker je mnenje Matjazha Hanzhka javno objavljeno v Reviji srp 5/6, terja torej javni odgovor, nekoga nekoch. Ta nesrechna reorganizacija RTVS je za nadaljnjo usodo medija mochi tako pomembna, da bo she naprej eden kljuchnih problemov v Katalogu problemov – projekta SRP in tudi v rubriki Zgodovinskega spomina institucije RTVL/S je ne bo mogoche izpustiti (izbrisati). Na javno kritiko je treba javno odgovoriti (dobro je in spodobi se odgovoriti z argumenti na argumente), pa cheprav sta jo javno izrekla, kolikor vem, le dva raziskovalca, Matjazh Hanzhek v Katalogu problemov, v Reviji SRP 8 in Breda Luthar v Sobotni prilogi Dela (Channel 4 je nekaj drugega, Svetovanje slovenski TV, Delo, 14. maj 1994) 25

Kdo (to) gleda tako (na raziskovanje) kot na strokovno (?) zbiranje informacij?

Raziskovalec zhe ne, ker to zbiranje informacij, te meritve, so shele zachetek vsakega raziskovanja. Che ni interpretacije, metodoloshkega preverjanja podatkov, je to le zachetek nekega domachega gospodinjskega raziskovanja predvsem pa podrejeno raziskovanje zhe nich kolikokrat omenjenim programskim interesom.

Zato pa tisti, ki tako gledajo na raziskovanje, lahko postavljajo Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva, podtikajo Osnovne smernice za delo sluzhbe in sodelujejo v neprestanih reorganizacijah oz. prestrukturiranjih institucije RTVL/S.

In v prvem dokumentu med drugim pishe tudi tole: »Z natanchnega pisnega interpretiranja podatkov iz anket smo preshli na sistematichno hitro objavljanje podatkov brez razlag. Pismene razlage podatkov so imele malo bralcev zaradi sploshnega hitrega tempa dela v radiu, ko je vsak podatek hitro zastarel ob tem, da dnevno oddajamo nove vsebine. Podatkov tudi ni vedno mogoche enoznachno razlagati, saj tudi tendence v urednishtvih in nazori glede sploshne programske politike niso enotni. Ubrali smo politiko chimboljshe formulacije vprashanj za poslushalce in sistematichnega obchasnega ponavljanja vprashanj z objavo primerjav. Ker uredniki in novinarji v dobrshni meri dolochajo teme vprashalnikov za obchinstvo, vchasih tudi sami bolje kot izvajalci anket poznajo cilje ugotavljanja mnenja.« V drugem pa pishe tole: »Sluzhbe za raziskavo morajo poskrbeti za strokovno zbiranje informacij in sploshno raziskavo programov. Obdelava zbranih podatkov pa mora biti strokovno opravljena, ob uporabi znanstvenega instrumentarija, ki je na voljo ustrezni sluzhbi.«

Za zgodovinski spomin sem davno nekoch, v kulminaciji tega istega konflikta, a she v prejshnjem rezhimu, zastavil javno vprashanje: »Od kod izvira taka moch Vide Shrot?«

Odgovor je bil: »Iz preprostega dejstva, da je (bila) zhena pomochnika gen. direktorja (po nepotizmu torej)«. (Gen. dir. oziroma »vrhovni administrator« pa je bil takrat Ferdinand Luzhar.)

Citirano: »Posebna moch nashe kolegice V. Shrot je ves chas poudarjena. Njena ‘ekspertna’ in njena ‘samoupravna’ moch sta primer heteronomnega izvora mochi, sta posledica preprostega dejstva, da je zhena pomochnika generalnega direktorja.« Iz: Raziskave o raziskovanju; podnaslov: Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?; Kako unichiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti? 9

Che si danes zastavim to isto vprashanje? ...

Odgovor je le malenkost drugachen: »Iz preprostega dejstva, da je zhena (bodochega ali medtem zhe ustolichenega) pomochnika direktorja radijskih programov Jozheta Shrota (po nepotizmu torej)«.

In tako so postala Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva, ki to niso, ki so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, (kmalu bomo videli zakaj), iz pripisane opombe pa je razvidno, da jih je dala (oz. so jih dali) dir. RA programov gospodu Andreju Rotu gospa Vida Shrot, vodja radijske raziskovalne enote, evidentno so vsebovana tudi v edinem preostalem uradnem gradivu za razpravo o raziskovanju za 10. redno sejo Sveta RTVS. Naslov dokumenta je Sluzhba za raziskavo programov (podnaslovi: Osnovne smernice za delo sluzhbe, Organizacija sluzhb in vmeshchenost v organigram RTVS, Objektivnost in neodvisnost sluzhb za raziskovanje, Dostopnost raziskav, Teze za razpravo o raziskovanju programov RTVS). Dokument pa sta, hochesh nochesh, podpisala direktorja programov TVS (radijskih in televizijskih) Andrej Rot in Janez Lombergar in je tako postal tudi edino uradno izhodishche za razpravo na deseti seji Sveta RTVS (29.6.1995) o prvotni uradni in javni pobudi Revije SRP instituciji vodstvu in svetu RTVS. Naravnost neverjetno, boste rekli, pa ni, ker tako se to dela na instituciji RTVL/S, in tole tu je le en primer pravega personalnega pristop h kljuchnim problemom medija. In naslednje vprashanje je potem tole:

Chemu raziskovanje, saj problemov vendar ni, chemu javne pobude, saj Oni zhe itak vedo tako za rezultat, kot tudi, kako se stvari strezhe, mar ne?

Odgovori so to pot zhe vsebovani v vprashanjih. (Drugache recheno, vprashanja so sugestivna, kar je sicer osnovna znachilnost medijevih vprashanj.)

Kdo to lahko reche in za kaj tako reche in za koga to velja, »da v glavnem ne pride do izsledkov in tez, ki bi imele raziskovalni pomen«?

Tisti, ki izvajajo zgolj meritve, zbirajo informacije in ne raziskujejo in ne posredujejo svojih izsledkov strokovni javnosti, to poreko, prereko in pravzaprav neprestano ochitajo raziskujochim. Skratka tisti, ki so za tajne in interne »raziskave«, ochitajo tistim, ki raziskave, raziskavalna porochila posredujejo strokovni in drugi javnosti, da izdajajo poslovno tajno, cheprav vedo, da jih stroka zavezuje k javnosti raziskovanja in da je RTVS javna institucija.

Kdo so bili tisti odlochujochi na mediju, ki »so analiziranju obchinstev in programov dostikrat postavljali nalogo, da naj bo chim bolj kritichno«?

Malo je bilo takih. Eden redkih je bil Ante Novak, dopushchal je to tudi dr. Janez Jerovshek. Vendar je bil Ante Novak to zato, ker ni bil le nosilec funkcije in funkcij. (Preden je bil preds. skupshchine RTVL, je bil dir. znanstvene institucije ISU EK (Inshtituta za sociologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani), she prej pa dir. nekdanjega jugoslovanskega Zveznega zavoda za statistiko (to je resnico YU-sistema v shtevilkah), po vojni pa zanesljiv partijski kader, eden ozhjih sodelavcev Borisa Kidricha. Kljub temu pa je zagovarjal kritichno raziskovanje, govoril je celo, da mora to postati ogledalo in vest institucije. Tudi dr. Janez Jerovshek je bil nekoch na tem istem znanstvenem inshtitutu, lahko rechemo, da se je tam zachela njegova znanstvena pot, da je od tam izshel. Kljub svoji izpostavljeni vlogi v stranki SSDS, sedaj Janshevi SSDS, je bil v odnosu do kritichnega raziskovanja drugachen, dopushchal ga je in celo podpiral. Morda pa izhaja okuzhba ravno od tega nesrechnega inshtituta, ali pa je le zadeva osebnosti. Takratni rezhim je zhe vedel, zakaj ga je ustanovil in zakaj ukinjal, in koga vse je ukinjal.

In ni mogoche spregledati, da sta ravno onadva zagreshila vsak vsaj po eno bistveno ali kljuchno porochilo za razumevanje medija RTVL/S, hkrati pa Njim nesprejemljivo, neodpustljivo raziskovalno porochilo.

Ante Novak je s svojo analizo narochnine zhe leta 1978 (Utemeljitev predloga za ukinitev RTV narochnine in uvedbo prispevka za RTV) razkrinkal, da narochnine za RTV ni, da je to v bistvu prikrita oblika drzhavnega davka. Dr. Janez Jerovshek pa je v svojem enkratnem Primopredajnem porochilu razgalil problem lozh na RTVL/S, to pa je kljuchni problem za razumevanje dogajanja »igre mochi« na tej instituciji. Oba prispevka sta bila v celoti objavljena v Zgodovinskem spominu institucije RTVL/S, Revije SRP. 10,11

Oba prispevka reshujeta nek pomemben problem, sta tudi nepogreshljiva v Katalogu problemov, Projekta SRP, prispevek k razreshevanju kljuchnih problemov medija RTVL/S. Brez Novakove analize narochnine pa bil nemozhen (nemogoch) tudi moj prispevek k razreshevanju problema Legitimnost narochnine za radiotelevizijo in vrednotna orientacija medija. 12

No, bilo jih je gotovo she nekaj takih, ki so se resno zavzemali za avtonomno in kritichno raziskovanje medija in na mediju, a bolj potiho, ali pa niso imeli odlochujoche mochi. Vechinoma pa je bilo najbrzh tako, da so se za to zavzemali le deklarativno in celo normativno. Konec koncev je raziskovanje v RO (raziskovalnih oddelkih) opredeljeval Zakon o raziskovalni dejavnosti in po dejavnosti in strokovni orientaciji so bili izenacheni s samostojnimi znanstvenimi inshtituti. (Iz ISU sem prishel na DERPO RTVL v letu 1979. Pomembno je bilo zame, da je ta enota takrat imela izenachen status s samostojnimi RO in celo boljshe pogoje za javnost raziskovanja kot so bili na ISU, pa se je kmalu pokazalo, da sem se ravno glede tega hudo ushtel.) (Glej: 9.1 Uvertura v pogrebni ritual Biltena SShP, Ukinjanje javnosti raziskovanja, Revija SRP 7/8, 1995)

Da pa je z vzpodbujanjem (v resnici dopushchanjem) kritichnosti v raziskovanju medija »bila dosezhena prej ignoranca kot pa uporaba podatkov«, bi skoraj drzhalo, ker je bila ignoranca res glavno orozhje ali orodje za obrachunavanje z kritichnim raziskovanjem in raziskovalci (pred in po neposrednem obrachunu). In res me ta ignoranca vse prevech boli, prevech se ubadam z njo. Vendar se je vselej pokazalo, da ko ta odpove, odpove za nazaj. Predvsem pa raziskovanje ni le servisiranje s podatki! Tudi to je bilo na RTVL na kompetentnih mestih vechkrat izrecheno, sprejeto! (V deklarativnem pomenu, seveda.)

Kdo naj urednike in redaktorje podpira v samostojnosti odlochanja in kako je treba to storiti, da bodo ti v odlochanju samostojni?

Pa saj redaktorji in uredniki na RTVL (razen res redkih izjem) po tradiciji niso bili niti niso zheleli biti samostojni in neodvisni, bili so odvisni in zasvojeni od partije ZK, sedaj pa od strank!

Nikoli nihche na RTVL/S pa ni postavljal kateregakoli kritichnega raziskovalca, she posebej sistematichno ne, nasproti redaktorjem in urednikom. To sta namrech na instituciji M.M. neprimerljivi kategoriji. Sploh pa, katerokoli kritiko slabo prenashajo, she posebej pa so netolerantni do kritichnega raziskovanja medija. In kritichni raziskovalec je v primeri z uredniki na instituciji M.M. niche (ne shteje nich), razen v svojih stvaritvah (chlankih, knjigah) a tudi ta na M.M. ne shtejejo nich!

In she to, raziskovalec, che je res iskalec, je v vsakem primeru tudi v vlogi kritika, (ko raziskuje, ima kritichni vrednotni pristop) in enako je kritichen v afirmativni raziskovalni vlogi, z vnaprej opredeljenim, utemeljenim in tako izrechenim afirmativnim pristopom (tak je na primer moj pristop v knjigi Janezovo razodetje ali o treh vrednotah). Che pa to ni, je zgolj apologet. Moti pa se tisti, ki misli, da ob takem, skrajno afirmativnem pristopu ni odkrite refleksije in samorefleksije. Poznavalci to zhe vedo in opazijo, in rezultat je natanko tak kot, ko gre za ekstremno kritichni pristop, le (inkvizicijske komisije se zamenjajo) inkvizitorji so drugi.

Carigrajsko deklaracijo o medijih v demokratichnih druzhbah pa bodo na RTVS vseeno nekoch morali ponovno temeljito preuchiti in si ob tej prilozhnosti odgovoriti: je bila kdaj she katera norma, napotek, deklarativna orientacija, na katero bi se odlochujochi na RTVS bolj neupravicheno in zmotno sklicevali zoper kritichno in kompleksno raziskovanje na mediju RTVL/S v sistemu, kot so se to ravno v primeru (ne)uporabe te nesrechne Carigrajske deklaracije?

Mislim, da ne! Skratka, mislim, da bo Revija SRP she naprej raziskovala mediju neprijetne a bistvene probleme, jih razgrinjala javnosti, opozarjala na dejstva, ki jih Medij noche vedeti, ne videti; njen osnovni predmet zrenja in kritichnega motrenja pa je sistem (kljub videzu, da nas zanima samo medij), vchasih smo mu rekli druzhba in antagonizem med chlovekom in sistemom se je kar stopil v idili samega izraza »druzhbe«.

Naj se na koncu tega samosprashevanja she enkrat vprasham, kot sem se v Poteh in stranpoteh SSD (samoupravne socialistichne druzhbe):

Kaj je tisto, kar mi ne da miru, da venomer brskam po zgodovinskem spominu in obujam neprijetne duhove in njih vzdushje?

Smisel te detektivske zgodbe je, da se individuum vprasha, kakshen smisel ima prevelika institucionalizacija? Mislim, da je to vprashanje: kakshne razdiralne posledice za smisel instititucionalnega raziskovanja in ustvarjanja je imelo in jo she ima to nesrechno pokroviteljstvo mochi. Predominacija (politichne) mochi, cenzura in avtocenzura so nerazdruzhne, prezhemajo se med seboj, posledica pa je izgubljeni smisel in char avtonomnega ustvarjanja.

Vendar tako sprashevanje in sploshne ugotovitve sploh niso problematichne, pa tudi smiselne ne, che jih vprashevalec ne pripelje do konkretnih nosilcev z imeni in priimki, vsaj za primer. To pa je res problematichno in s tem se zachne kraval mochnih in mogochnih, vse dokler ...

Naj ponovim: dokler je sprashevalcev tako zelo malo in she ti niso vedno dovolj drzni, pa lahko tisti, ki pravilno gledajo na raziskovanje in celotno ustvarjanje na instituciji, kot sem skushal raziskati in razkriti, lahko postavljajo Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva in pishejo Osnovne smernice za delo sluzhbe snujejo Dramo reorganizacije in zapovedo 10 Njegovih zapovedi (glej: Gurujsko navdahnjeni predlog reorganizacije in Upravljanje RTV Slovenija v obdobju do leta 2000: Prestrukturiranje RTVS in Komentar k Njegovim desetim zapovedim).

In ta zmagoviti pohod urédnikov zadev, sezhe vse tja do normiranja navodil gledalcem, pisanja predgovorov, kako je treba pravilno gledati in razumeti posamezne medijeve stvaritve kot npr. v omenjeni TV nadaljevanki (Poti in stranpoti SSD – (samoupravne socialistichne druzhbe), Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let.)

Che sedaj na koncu malo zashpekuliram in morda neupravicheno komentiram, po vtisu, ki se she ni polegel, le nekatere (meni) ljube in instituciji neljube prispevke, take, ki shtejejo na instituciji RTVS za nesprejemljive zaradi svojskih pogledov na probleme medija in sistema, pri katerih pa se ne bi niti za hip pokolebal v svoji urednishki odgovornosti, med njimi pa se bom omejil predvsem na tiste in take, ki sem jih sam zagreshil, in she nekatere, ki sodijo v raziskovalni projekt Katalog problemov in sem bil zanje javno odgovoren kot (odgovorni) urednik in sem se pri avtorjih in v urednishtvu prizadeval za njihovo objavo, in ne nazadnje, tudi take, za katere se mi je zdelo, da so bili za revijo in raziskovalni projekt SRP tvegani (to je, v afektirani politichni scenografiji medija v sistemu politichno spotakljivi, motechi, nezaslishani), vendar nepogreshljivi, bi danes rekel takole:

Podpora Darku Marinu in Tedniku, predvsem pa kritika kritike ideoloshke komisije, njene ideoloshke vloge (Programskega sveta dr. Misha Jezernika) je izkopala bojno sekiro mochi, in zachel se je pregon!

Kritika »trefaltizma« – personalne legitimitete in nepotizma na primeru Razvedrilnega programa je bila dojeta kot nezaslishan napad na osebo in druzhino, ne pa npr. kot kritika nepotizma in vrednotnega sistema enega – v malem.

Kritika manipulacije z javnomnenjskimi anketami (raziskovanje javnega mnenja se sprevrzhe v produkcijo le tega) v Informativnem programu Lada Ambrozhicha je bila razumljena kot ochitno provladna usluzhnost, liberalna zarota.

Kritika nemozhnosti komunikacije s preds. sveta RTVS Rudijem Sheligom ni bila razumljena vsaj kot razgaljanje tihotapljenja »orwellizma« (konkretneje, prepovedi svobode mishljenja in pisanja na mediju in shirshe) in to ravno od nekdanjih prvoborcev za svobodo misli in (svojega) pisanja, ampak prej in bolj kot nedopusten napad na velichino in avtoriteto prvega in najvishjega v medijevi hierarhiji. Ali pa se morda motim in je v tem primeru celo bila prav razumljena, le da se tega na RTVS nihche niti chrhniti ni upal.

Kritika Dukesovega projekta reorganizacije RTVS Matjazha Hanzhka je bila odpravljena kot poskus nasprotovanja evropeizaciji in svetovljanstvu medija RTVS, skratka kot kritika s pozicije ozkosti slovenskega provincializma, ne pa ravno nasprotno, razkrivanje te provincialne slabosti, nekritichne zaupljivosti slavnim gurujem (z eksotichnimi iskushnjami) v tako pomembnih recheh, kot je reorganizacija slovenske nacionalne radiotelevizije, in she manj kot strokovna, cheprav shele uvodna kritika prve faze reorganizacijskega projekta, saj ga vendar podpira in sofinancira tudi Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS.

Intervju mag. Cirila Galeta z Borutom Shukljetom (v Reviji SRP 7/8, 1995) je bil zachuda ravno tisti intervju, ki je bil kratko-malo razumljen kot jasen dokaz paktiranja z nekdanjimi politichnimi nasprotniki. Mislim, da zadeva ni shla kar tako mimo intervjuista, ni se srechno konchala ne zanj ne za nas. Kot za vechino tega in takega sankcioniranja pisane besede tudi za to ni dokazov, ostane torej moja domnevna shpekulacija in dejstvo, da Ciril Gale ne dela vech intervjujev za RTV STIK (glasilo sluzhbe za stik z javnostjo) in tudi za Revijo SRP ne vech. 13

Vsi trije sestavki, ki zadevajo novega gen. dir. Zharka Petana: od prispevka Tarasa Kemaunerja Ob Petanovi dramatiki, 14 do Odklonilnega lochenega mnenja sodnika Matevzha Krivica, 15 in konchno mojega prispevka k nesprejemljivosti neobvladljive revije Personalna legitimiteta medija v sistemu, 16 so bili razumljeni kot oseben napad na nesporno evropsko uveljavljenega kulturnika razumnika, uveljavljeno osebnost Zharka Petana in njegov pravichni boj za neodvisno civilno radiotelevizijo Slovenije, lahko bi celo rekli, da je bila Revija SRP 7/8, 1995 posvechena prav Njemu.

Morda nekoliko manj zholchno je po hodnikih RTVS odmeval prispevek Petra Bozhicha Tulechi dervish, 17, cheprav ne vem zakaj? Saj so novinarji na RTVS res nesporna posebna kasta – nameshchenci prvega reda in prav lahko bi se chutili napadene in razzhaljene v svoji nedotakljivi velichini. Morda pa so se ga le bali?

Objava Primopredajnega porochila odstopljenega gen. dir. dr. Janeza Jerovshka (posebej poglavje o lozhah na RTVS) je vzburila vse strani, levo desno in srednjo. To si lahko razlagam, da so konvertiti v levih in desnih lozhah in vmes ali pa da se sedaj lozhe med seboj v poglavitnih recheh mochi kar dobro razumejo in sporazumejo. Ena redkih radikalnih kritik nashe najnovejshe politichne dramaturgije je dodobra razgaljena v prispevku Tarasa Kermavnerja Samozaslepljeni, zlomljeni heroj v Reviji Srp 9/10. 18

Z objavo mojega Chetrtega premisleka o mochi, (Moch sama po sebi, Demokracija mochi – Slovenske volitve 1992) prav gotovo nisem pozhel niti najmanjshega odobravanja pri katerikoli pomembni stranki. 19

Za levo, nekdanjo levo, natanchneje pa nekdanjo rezhimsko elito v mediju in (najbrzh analogno v sistemu) pa si seveda ne delam iluzij, da bi mi lahko odpisali (odpustili) mojo vpletenost v boju za bastiljo komunizma in she manj pisanje o Izgubljeni bitki in o Njih v rubriki Iz zgodovinskega spomina. Domnevam, da pri njih ne more vzbuditi posebnega razumevanja niti moje ponovno objavljanje in komentiranje Iger sistema) 20 in Proces-a, (Predlog za obnovo in revizijo procesa, Delovnemu in socialnemu sodishchu in Vrhovnemu sodishchu RS), Janeza Premka, 21 tudi ne brskanje po oddaljenejshem zg. spominu Poteh in stranpoteh SSD – (samoupravne socialistichne druzhbe), problemih dramske redakcije v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let. 22

Na tem mestu gotovo nisem nashtel vseh prispevkov, ki so najbolj vzburili tiste, ki posebej prezhe na prilozhnost, da izrazijo svoje zgrazhanje nad nelojolnostjo instituciji, njenim poltronom. Za vse niti ne vem, predvsem pa moram poudariti, da to zgrazhanje ne pomeni kaj dosti za samo tehtnost in tezho navedenih in drugih nenavedenih prispevkov v SRP-u, vendar je za kasnejshi zg. spomin Revije SRP le potrebno zabelezhiti tudi tak shpekulativni samogovor, ravno zaradi odsotnosti pogovora ali bolje, pisne polemike, pa mi kaj drugega ne preostane.

Nasploh se mi zdi, da so bili zunanji sodelavci (chim dlje so bili od medija, tudi fizichno) za hodnishko obrekovalnishko obdelavo manj spotakljivi. Tako to velja tudi za Leva Detelo, njegova prispevka RTV med krizo in vzponom in Z/a/meshane oblike sodobnih televizijskih strategij, 23,24 Tarasa Kermavnerja Politika, pravica, vest /Ob Petanovi dramatiki/, Matevzha Krivica Locheno mnenje sodnika. Ali pa bo zopet veljalo, da se upognjenci na mediju nekaterih zunanjih sodelavcev bolj boje, jih bolj respektirajo.

Tudi nochem rechi, da ni vzbujal hude krvi in institucionalnega zgrazhanja prvi literarni del revije (che pogojno pristanemo na tako delitev, ker mi sodelavci tega ne pochnemo). Literarni prispevki so vsebinsko dopolnjevali in sproshchali vrednotno variacijo orientacije revije (zopet pogojno strokovni pa se niso odrekli nekaterih literarnih prijemov in izraznih tehnik). Za afirmacijo ustvarjalnosti in ustvarjalcev je pomembno, za institucijo pa pouchno, da smo objavljali, na primer, tudi pomembne in dobre radijske in televizijske stvaritve, take, ki jih je institucionalna selekcija zavrgla ali pa jih ni uposhtevala tako kot jim to pritiche. Vendar je literatura le urednishka domena glavnega urednika Francija Zagorichnika in she celotnega urednishtva revije. Che bi sedaj poskushal shpekulirati in komentirati tudi literarne prispevke, po svoje seveda, bi hitro presegel delokrog moje zadolzhitve – dogovorjene pristojnosti odgovornega urednika. Vseeno pa bi lahko rekel, da je za prenekatere medijeve eksperte metaforichni pesnishki govor-jezik she bolj nedostopen, nedojemljiv, kot to velja za bolj ali manj polemichni (razpravni in razpravljajochi) del revijalnih sporochil.

Uradno pa revija tako in tako ni odmevna in je sploh ni. Vendar se mi mochno zdi, da je bila taka obchasna pozhivitev z nekompromisnim kritichnim mishljenjem in izrazhanjem v – svojo moch samozaverovani – instituciji potrebna. In enako ali she bolj potrebna sistemu, ki se dovolj ne zaveda mochi – svojega najmochnejshega – medija (ministrstva za resnico), in takrat, ko ga jemlje dovolj resno, she kako potrebna. Vseeno pa se mi mochno zdi, da tega ne pochnemo, ne pishemo zaradi Njih, ampak bolj zase in za tiste redke individuume, ki jih zanima sistem zato, da bi se obranili njegove prepogosto pretirane skrbi za dobrobit chloveka.

Che se tako videne probleme (kot jih vidi interno instititucionalno mnenje v instituciji RTVS) sploh da mileje (omiljeno), lepshe (olepshano), in tako rekoch neproblematichno priobchiti, tega ne vem. Morda kdo drug. jaz tega ne znam, in tudi che bi se mi kaj podobnega le posrechilo, bi bil tak prispevek zame nezhivljenjski, od mrtvinchenja mrtev.

Tako se mi kazhe problematichnost mojega urednikovanja danes. Zhe sedaj pa moram rechi, da tako gledanje ni odvisno samo od mene. Dolocha ga tudi vladajocha politichna klima na mediju in v sistemu. Makiavelistichna miselnost parvenijev na oblasti pa je sploh nagnjena k preprichanju, da tichi v ozadju vsakega resnega oponiranja neka politichna zarota. S primernim enostransko sistematichnim izborom citatov res ne bi bilo tezhko dokazovati, ne pa dokazati, da Revija SRP obstaja smo zato, da bi napadla po vrsti vse kljuchne nosilce (predvsem desne) domnevne demokratizacije medija in t.im. desno civilno druzhbo. A ne pozabimo, Oni so obvladovali medij in po mojem mnenju so to pocheli dokaj nespretno. Zato pa jim je bila posvechena nasha posebna hvalezhnost in pretirana pozornost, res so imeli posebno prioriteto. In moram priznati, da se kazhe bralcu, ki se ne poglablja in je prezhet z navado visokega politiziranja, taka, in samo taka namera. Ko pa bo na sporedu zopet menjava kljuchnih vlog na oblasti, bodo ti in taki prispevki na mediju morda celo tolerirani, a zamenjali jih bodo drugi, predvsem tisti iz rubrike Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. In zopet bi nekdo lahko dokazoval, ne pa dokazal, da Revija SRP obstaja samo zato ali predvsem zato, da bi revanshistichno obrachunavala z (ne)nasledniki KP in tvorci SSD (to pot pomenijo kratice Komunistichno partijo in Samoupravno socialistichno druzhbo). Lucidnejshi politichni misleci (po danashnje pojmovane) ekstremne leve in desne politichne scene pa so zhe sedaj soglasni (morda celo edino edini v tem), da take revije, kot je Revija SRP, chisto nich ne rabijo in se sploh lazhje sporazumejo med seboj, kot pa z vechnimi oponenti, ki po njihovem niso niti toliko ozaveshcheni, da bi si resno prizadevali priti k oblasti ali se vsaj sporazumeti z njo. Kot je dejal Simon Kardum, saj ne vedo kaj delajo (»revija, katere tvorci se she niso odlochili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno)«. Moj komentar je: da zanj she ni prepozno, zhelim mu veliko ustvarjalnega sodelovanja z institucijo RTVS (»tudi v programskem smislu«), prenekateremu smo zhe pomagali, vsaj tako, da se je potem, ko se je, ali pa so ga, soochili z grozodejstvi in nichevostmi, ki jih razgrinja Revija SRP, veliko lazhje izrazil svojo lojalnost in razumevanje mochnim institucijam sistema in mogochnikom na njih.

Kritika pa na mediju RTVS seveda ni zalegla nich, tega najbrzh ni potrebno posebej navesti. Nadaljna orientacija revije bi morda lahko presegla pretirano ukvarjanje le z enim, cheprav najmochnejshim medijem v sistemu (RTVS). To pa je bilo po svoje zopet dobro izhodishche za osvetlitev kljuchnih problemov sistema. Bolje je bilo za zachetek poglobljeno obdelati enega, takega, ki ga najbolj poznamo, kot pa da bi se lotili vech medijev povrshno. Vendar ta eden ni edini in tudi sistem se bo v kratkem radikalno spremenil. Potem bo to Evropa in ne vech Republika Slovenija in slednja bo le podsistemchek v velikem sistemu in to je natanko tista klima, ki smo je vajeni in v njej tako pridno funkcioniramo. Svoboda, cheprav institucionalno sistemska svoboda, je breme, ki ga Slovenci nismo vajeni prenashati.

Srp-ashev pa ta velika drama institucionalizacije ni mogla fascinirati, cheprav je zanje skrajno zanimiva kot predmet zrenja, refleksije. Revija bo lahko ostala svoja, svojska, ne mudi se ji v Evropo, pa ne zato, ker je zhe v njej, ampak zato, ker se individuumi ne zhele udomachiti v nobenem sistemu. Ko je na strani individua, je zoper sistem institucij, zoper njih mrtvilo. Tu se res nimamo chesa sramovati, v Evropi ne. Konchnega izida antagonizma med individuumom in sistemom, med chlovekom in le njegovo vlogo, med svobodo in mochjo, ne bo dolochil, definiral ali podaril noben sistem, nobena institucija.

Za konec tega poglavja v smiselno-nesmiselnem prizadevanju odg. urednika Revije SRP, naj zopet dodam she svoj dvom, ki me neprestano muchi, tudi takrat, ko zhe mislim, da sem ga dokonchno razreshil ali presegel. Kaj che sem se v tej samorefleksiji – samozrenju sebe kot posameznika o svoji vlogi raziskovalca in nesojenega odgovornega urednika revije v instituciji M.M. in (nje) sistemu in v vsej tej dejavnosti v temelju in osnovi motil, dasiravno venomer delam in ponujam temu nasproten (prepogosto suveren) videz? To je namrech kar pogost ochitek hierarhov mojim pisnim izdelkom, pa tudi konkretnemu vedenju v institucijah sistema. Che je temu tako, potem se je pach zmotil le nek konkreten individuum z imenom in priimkom, to najbrzh ni tako huda rech. Huje je, che se ne motim tako pogosto, kot menijo mochni in lojalni, vsaj v osnovnih tezah in trditvah ne. She huje pa je, ko uveljavijo svoj prav ravno taki, ki pravijo, da se v tem odnosu nasploh praviloma moti individuum, da ima praviloma prav institucija in sistem in da za njihovim mnenjem, ki ni njihovo, stoji institucija – sistem. Ta zgodba pa nam je zhe znana od prej, le da se je prej reklo, da ima druzhba vedno prednost pred posameznikom. Kako se je zadeva konchala in kdo je imel prav, pa smo videli prav pred kratkim. Ne glede na odgovor na zastavljeno vprashanje, pa moram ugotoviti, da je moja strategija v odnosu Srpa-a do RTVS v prizadevenju za vsaj minimalno sobivanje dozhivela popoln neuspeh. Chas je za osvezhitev pobude ali pa njeno spremembo v prozhnejsho inachico. Moja vloga odgovornega urednika in neuspelega pogajalca mora prenehati, vloga glavnega urednika Francija Zagorichnika , che on hoche, in morda celotnega urednishtva, kdor to hoche, pa vechati. Drugache recheno, chas je za moj odstop, v skladu s tradicijo to naredim premishljeno, kolikor je to v moji mochi in pisno, kakor pach znam.

Dovolite mi le she, da v propagandne namene ponovim samo she apel iz uvoda k Igram sistema v SRP-u 9/10, le v majhni variaciji:

 

Vendar tako je to she dandanes, da hierarhi, diplomati in vsi idolpoklonitelji politichni mochi zelo dobro (kot uchbenik) poznajo in razumejo »Vladarja« – enega in edinega; induviduumi pa ne vedo za »Razpravo o prostovoljnem suzhenjstvu«. In tudi sporochila mochnega medija poznajo (kot molitvenik), brez ugovora zaupajo edino njemu, za Revije SRP pa ne vedo, za njena sporochila niso vech dojemljivi, v tej intonaciji zhe ne, pa tudi che bi jih poznali, bi jim ne verjeli, v tej melodiji, ne!

 

 V Ljubljani, 1. julija 1995

 

 

Opombe

1 (Glej: Pisma programskemu svetu I - VII, Revija SRP 1/2, 1993 in dokumente o pobudi Revije SRP v sht. 1/2 do 7/8)

2 (Glej: Arhimedov zakon, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana; Iz Arhimedovega zakona, Revija SRP 1/2, 1993)

3 (Glej: Izgubljene iluzije raziskovalca – v boju za nacionalno radiotelevizijo, Revija SRP 5/6, 1994)

4 (Glej: Vrednotne orientacije vojne propagande, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana)

5 (Glej: Televizijske manipulacije z javnomnenjskimi anketami razveljavljajo svobodo, Revija SRP 5/6, 1994)

6 (Glej: O pobudi Revije SRP Svetu RTV Slovenija, O nemozhnosti komunikacije ali Tri razlage o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije, Revija SRP 3/4, 1994)

7 (Glej: Mnenje o nekem mnenju o reviji SRP, Franci Zagorichnik, Revija SRP 7/8, 1995)

8 (Glej: Upravljanje RTV Slovenija v obdobju do leta 2000, Problem reorganizacije Radiotelevizije Slovenija; Analiza porochila 1. faze razvojnega projekta, Porochilo o prvi stopnji razvojnega projekta z naslovom: Prestrukturiranje RTV Slovenija, ki sta ga financhno podprla, Ministrstvo za znanost in tehnologijo ter Ministrstvo za kulturo, Matjazh Hanzhek, Revija SRP 5/6, 1994)

9 (Glej: Raziskava o raziskovanju, Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?, Bilten SShP 51, 1983, knjiga – Tiskarna RTVL, Ljubljana, p 83)

9.1 Uvertura v pogrebni ritual Biltena SShP, Ukinjanje javnosti raziskovanja, Iz Raziskave o raziskovanju, Bilten SShP 51, Radiotelevizija Ljubljana, SShP, marca 1983; (v rubriki Za osvezhitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S), Revija SRP 7/8, 1995

10 (Glej:Utemeljitev predloga za ukinitev RTV narochnine, (in uvedbo prispevka za RTV), Ante Novak, RTVL, porochilo 1978, Revija SRP 3/4, 1994)

11 (Glej: Primopredajno porochilo Svetu RTVS, dr. Janez Jerovshek, Revija SRP 3/4, 1994)

12 Legitimnost narochnine za radiotelevizijo in vrednotna orientacija medija, Revija SRP 3/4, 1994)

13 Intervju: Ciril Gale z Borutom Shukljetom, Na vojno smo bili pripravljeni, Revija SRP 7/8, 1995)

14 Politika, pravica, vest /Ob Petanovi dramatiki/, Taras Kermauner, Revija SRP 7/8, 1995)

15 Svoboda slovenskega radia in televizije na Ustavnem sodishchu Slovenije, Ob »nepotrditvi« Zharka Petana in razveljavitvi zakonske podlage zanjo; Odlochba Ustavnega sodishcha v »zadevi Petan«; Odklonilno locheno mnenje sodnika – Matevzha Krivica, SRP 7/8, 1995)

16 Personalna legitimiteta medija v sistemu, Primer gen. dir. RTVS Zharka Petana na vrhovnem in ustavnem sodishchu in institucionalne vrednote medija v legitimiteti sistema in Poseben propagandni dodatek – O neposrednih dejstvih zavesti, Revija SRP 7/8, 1995)

17 (Glej: Tulechi dervish, Reorganizacija Radiotelevizije Slovenija in usoda Revije SRP, Peter Bozhich, Revija SRP 7/8, 1995)

18 (Glej: Chetrti premislek: Moch sama po sebi, Demokracija mochi – Slovenske volitve 1992, Revija SRP 1/2, 1993)

19 Igre sistema, Spoved sistemu, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana; in Igre sistema (komentar), Revija SRP 5/6, 1995; Igre sistema, Revija Srp 9/10, 1995)

20 Proces, Predlog za obnovo in revizijo procesa, Delovnemu in socialnemu sodishchu in Vrhovnemu sodishchu RS, Janez Premk, Revija SRP 9/10, 1995

21 Poti in stranpoti SSD – (samoupravne socialistichne druzhbe), Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetnishke, smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let, Revija SRP 9/10, 1995, (Poti in stranpoti II, Analiza odmevnosti na nadaljevanko Poti in stranpoti, Bilten SShP 31, 1979, Ljubljana; Poti in stranpoti, Izstopajocha stalishcha o nadaljevanki kot indikator druzhbenih protislovij ali druzhbenih problemov z vidika komunikacijskega procesa, chlanek, revija: Bilten SShP, sht. 1,2, 1979, Ljubljana; Kvalitativna analiza vsebine kritichnih zapisov in mnenj o nadaljevanki »Poti in stranpoti« v slovenskem tisku, chlanek, revija: Bilten SShP, sht. 3, 1979, Ljubljana)

22 RTV med krizo in vzponom, O prihodnosti slovenske televizije, Lev Detela, Revija SRP 5/6, 1994)

23 Z/a/meshane oblike sodobnih televizijskih strategij ali Od objektivne informacije do absolutnega srechelova, Lev Detela, Revija SRP 7/8, 1995)

24 Samozaslepljeni, zlomljeni heroj, Iz cikla Od bratovstva k bratomoru II /Ob Mrakovi dramatiki/, Taras Kermauner, Revija SRP 9/10, 1995)

25 (Glej: Breda Luthar, Svetovanje slovenski TV, Channel 4 je nekaj drugega, Delo, Sobotna priloga, 14. maj 1994)

26 Vsebinska izhodishcha za programe dela sluzhb raziskovanja programov in obchinstva so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, iz opombe razvidno, da so bila poslana dir. RA programov Andreju Rotu od gospe Vide Shrot, vodje radijske raziskovalne enote (evidentno pa so vsebovana tudi v gradivu za razpravo o raziskovanju na Svetu RTVS Sluzhba za raziskavo programov Osnovne smernice za delo sluzhbe) 27.

27 Naslov dokumenta je Sluzhba za raziskavo programov (podnaslovi: Osnovne smernice za delo sluzhbe, Organizacija sluzhb in vmeshchenost v organigram RTVS, Objektivnost in neodvisnost sluzhb za raziskovanje, Dostopnost raziskav, Teze za razpravo o raziskovanju programov RTVS). Dokument sta podpisala direktorja programov TVS (radijskih in televizijskih) Andrej Rot in Janez Lombergar in je tako postal uradno izhodishche za razpravo o raziskovanju na Svetu RTVS (29.6.1995, 10. redna seja).

 

Zakljuchna opomba: Nismo se torej razumeli, govorimo vsak svoj jezik, che pa bi se tisti, ki odlochajo o mediju v sistemu in v mediju samem le malo potrudili, bi lahko nashli v raziskavah o mediju in she posebej v Reviji SRP kakshno misel o neizogibni usodi medija, ki jo sami soustvarjajo, ne da bi to vedno vedeli, med njimi tudi kako tako, ki jim sploh ne pride na misel. Nekaj o tem je v posebej za to shtevilko izbranem prispevku za rubriko: Iz zgodovinskega spomina, Medij noche vedeti (Propad mastodontka ali le kriza nacionalnega medija).  

 

 

[Endofazija I, II, III, objavljeno v: Revija SRP 11/12, 1995; 29/30, 1999; 109/110, 2012;

el. knjiga: Rajko Shustarshich, ENDOFAZIJA, Pogum Revije SRP 2012/3;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2012-3/endo_40.htm

 

v angl.: Endophasia II, Lives Journal 7, 2013; Endophasia III, Lives Journal 8, 2014]

 

 

English