Lives Journal 11

Rajko Šuštaršič

 

 

ENDOFAZIJA I

 

Tole tu je nek samogovor,

pogovor samega s seboj,

ki se tako ves čas dogaja,

le da ga večinoma ne slišimo več,

kot otroke so nas podučili,

da ni spodobno,

glasno se pogovarjati s seboj.

 

Kako se je pravzaprav začelo in zapletlo to z Revijo SRP?

 

Ko se to vprašam, si moram reči, da odgovor ni enostaven. Seči bo treba nazaj k nesojeni reviji Bilten SŠP, čeprav ni nujno, da ukinitev ene revije potegne za seboj rojstvo druge, četudi z desetletno zamudo. Potemtakem se je torej vsaj meni porodila ideja o Reviji SRP z (rojstvom) izbruhom nove demokracije v deželi Sloveniji. Pa spet vem, da odgovor ni čisto pravi, nekoliko ga je treba dopolniti. Začelo se je potemtakem z mojo iluzijo o demokraciji v samostojni Sloveniji. In revija ima sodelavce, ki smo od samega začetka snovali in rojevali Revijo SRP. In tako smo spet na začetku in ta začetek je tudi za vsakega od sodelavcev čisto oseben, njegov. In ta začetek seže daleč nazaj, ko smo se nekako po igri vlog ali usode, kakor hočete, srečali v krogu, ki mu sedaj lahko rečemo krog sodelavcev Revije SRP. A tudi taka označitev je že izrabljena in se mi upira. Ta začetek ima torej toliko začetkov, kot nas je sodelavcev, in s tem poskusom, da bi določil začetek, bom kar končal; prevelik zalogaj je to zame, predvsem pa upam, da ta začetek še ni končan.

Ponovno sem prebral in premislil vse dokumente – prispevke in odgovore (večinoma pa neodgovore) nanje, ki so bili poslani vodstvu, svetu institucije močnega medija RTVS. V nekaj primerih pa bom moral seči še dlje nazaj v zgodovinski spomin medija in sistema (njegovega stvarnika). Sedaj bom povzel iz njih le nekatere bistvene ugotovitve, jih soočil s svojim današnjim gledanjem. Od jubilejne številke Revije SRP (10/1993, 1/2), ki govori o težavah in mukah pri ustanavljanju oziroma oživljanju neke revije, do Revije SRP 9/10, ki sem ji bil še odgovorni urednik.

Tako na hitro in na grobo gledano je sedanje stanje zadeve natanko tako, kot je bilo, ko sem pisal premislek oziroma pomislek O nemožnosti komunikacije ali Tri razlage o oživljanju in mrtvičenju neke revije. Problem nemožnosti komunikacije med ljudmi in institucijami, med človekom in sistemom, se ni premaknil niti za pet pedi. Prav lahko bi tudi danes rekel, da je to problem različnega govora v istem jeziku ali pa zgolj problem pomanjkanja strpnih prevajalcev ali celo samo problem strpnosti pri prevajalcih treh nivojev resničnosti.

Ne bi bil rad ne skrivnosten ne patetičen, vendar menim, da je naš čas – stanje zavesti našega mi-stva, reviji, kot je bila zamišljena, tako zelo nenaklonjen – neprimeren, da me je ves čas preganjala nepotrebna in škodljiva misel, da je naša pobuda prezgodnja, da je duh dejanske demokracije in z njo potrebne širine in tolerance za kritično, celo ekstremno kritično mišljenje in pisanje še nekje pred nami, ali pa ga sploh nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo in je bilo torej vse to le neka moja utvara in obenem utvara ali pomota volunterskih sodelavcev – indviduumov svoje volje Revije SRP? Občasno malodušje je zapisalo takle stavek: Eno je gotovo, na silo tudi Revije SRP ni mogoče izdajati. Vendar upam, da bodo sodelavci skušali prebroditi tudi to krizo na svojski način; čas bo pokazal svoje; če ne, pa ne, pa kdaj drugič ali pa kdo drug; vendar seme je (bilo) vseeno posejano.

Sedaj bom kratko povzel glavne razloge – dejstva, ki so botrovala moji odločitvi, da je moje nadaljnje urednikovanje zame nesmiselno, za revijo pa verjetno že škodljivo ali vsaj neprimerno:

Že v Uvodni utemeljitvi Revije SRP (19.7.1993) je bilo zapisano, Revija SRP bi lahko bila ekstremno kritična revija, taka, ki bi raziskovala, razkrivala, razgaljala skrite in prikrite probleme medija na svojstven način, avtonomno, neodvisno od moči strank in neodvisno od institucionalne moči medija. Predvsem pa bi revija te probleme predočila raziskovalni in drugi javnosti, ki jo problemi mas medija(ev) zanimajo ali prizadevajo. Taka bi lahko bila, na preizkušnji je le toleranca v instituciji medija.

Bila je taka in še vedno je! Vse to smo počeli, kolikor smo mogli in zmogli, vendar nasprotovanje mogočne institucije z veliko močjo in širokim ozadjem (osenčjem dolgih senc) je preveč prikrito, da bi ga lahko javno in nedvoumno jasno razkrinkali. Tako pa so stvari take, da bi nam skorajda lahko rekli, kdo pa vam kaj hoče, niste pomembni, ni vas. Pa tega le ne reko, ker bi že to pomenilo priznanje, da vseeno smo, da Revija SRP vseeno je. Toleranca v instituciji medija in v sistemu torej preizkušnje ni opravila. Vendar danes menim nekoliko drugače, bolj malodušno, da revija, ki si je nakopala na glavo nejevoljo močnega medija – prodajalca slave in imagea »who is who«, in si poleg tega ne želi pokroviteljstva nobene od strank niti najmanjše med njimi, niti take, ki bi se morda šele želela ustanoviti, dandanes pri nas kratkomalo ne more dostojno preživeti.

Čeprav je bila osnova moje akcijske strategije in taktike ravno vedenje, da ni nobenega institucionalnega ukrepa, ki bi ne omogočal fleksibilnejšega protiukrepa, pa se nam sodelavcem vendarle vedno znova zastavlja vprašanje (saj ne gre za preživetje za vsako ceno) o utemeljenosti smisla neke nemogoče komunikacije? En sam reflektiran (premišljen) negativni odgovor zadošča za temeljni in ponovni razmislek, ki konča z navidez malodušnim dejanjem – odgovorom: »Če ne, pa ne, pa kdaj drugič ali pa kdo drug«.

Revija bi lahko bila po vseh pravilih taktične administrativne obdelave (predvsem z ignoranco in finančnim prikrajšanjem) konec koncev onemogočena. Kaj pa če se to v našem primeru vseeno ne bi obneslo? Potem je tu še neko skrivno orožje, ki ga ni mogoče dokazati. Že sama misel, da bi bilo kaj takega v današnji demokraciji mogoče, je paranoidna. Revijo boste uničili le, če boste zastrašili njene sodelavce, ustvarjalce v redakcijah Radiotelevizije Slovenija. In moram reči, da za sedaj ta taktika rojeva uspehe, nekaterih že najavljenih prispevkov ni, bodisi zamujajo, bodisi so premalo kritično pogumni. Kdo od ustvarjalcev bo ogrozil svojo službo na RTVS, če se mu uradno namigne, da je revija problematična in bogokletna, to je, nemalikovalska v odnosu do hierarhov in poltronov sistema, in v medijevi hierarhiji in mimo njih.

Ves čas je ta sicer pričakovani odnos institucije medija, mrtvičenje in zastraševanje (zmotno rečeno) Srpa(šev), rojeval v svojih (proti)učinkih neke vrste (zopet pričakovane) uspehe. Že res, da takega odnosa nismo radostno sprejemali, ker potem, ko je doživet ni več zgolj taktična postavka, ampak živo občutena resničnost, deloval pa je ta odnos na možne oz. mogoče, a nam ne neznane sodelavce, ki zato niso hoteli ali si upali pisati v to nesramno Revijo SRP, prav zato smo uspeli pritegniti k sodelovanju le take nove sodelavce, ki so se odrekli honorarju in presegli strah pred mogočo sankcijo medija. Ti so pogumni, svobodni in brez dlake na jeziku pišoči sodelavci. Preostali bomo le tisti in taki, ki ne pišemo niti zaradi denarja niti slave, revija pa je res naša, saj jo s tem v največjem (najpomembnejšem in najdražjem) deležu sponzoriramo tudi mi sami. Lahko bi rekel, da so nas te institucionalne sankcije prečesale in prečistile ali da sta institucija in sistem v tem primeru izvedla za nas pozitivno selekcijo. Vsak nov sodelavec je pomenil okrepitev in osvežitev ali drugače rečeno, spontano sproščanje vrednotne orientacije – vsebinske usmeritve revije, ki bi jo sicer lahko ogrozila rigidnost in dogmatizacija njene lastne vrednotne orientacije.

Redko boste našli nasprotnika, ki vam bo sproti navajal dejstva (ukrepe in dejanja), ki so ga najbolj prizadela. Vendar jaz to moram, tako je to po pravilih vrednotne orientacije revije in tako to sledi iz želje, da bi bila raziskovalna odisejada (avtorefleksija) živa in še javno razvidna, zapisana za zgodovinski spomin institucije M.M. in našega Mi(stva).

Naj jih nekaj najpomembnejših ponovno navedem, čeprav je njihova teža čisto osebna, in ta naj ostane osebna, in najbrž ni treba reči, da je pri ostalih sodelavcih drugačna, svojska za vsakega njih.

Lahko bi rekel, da je moje upanje za svobodno revijo postalo oprijemljivejše na nekem čudnem kraju, nekdanjem sedežu CK-ja. Ni to dober kraj za začetek nečesa novega in res se je kmalu izkazalo, da je temu tako. Prav na Tomšičevi 5 je bila dana neka za bodočo Revijo SRP pomembna DEMOS-ova neformalna obljuba o izpolnitvi morda navidez moje obrobne želje: vrnitev statusa raziskovalnega oddelka quo ante, kar je vključevalo tudi vrnitev ukinjene revije Bilten SŠP. To naj bi bilo del plačila »prevratnikom« – upornikom od Nje – same Spomenke Hribar, ki je bila takrat, po mojem mnenju seveda, na samem vrhu DEMOS-ove moči, za naš sindikat KUU RTVS pa odločujoča koordinatorka v boju za medij RTVL/S. Obljuba je bila seveda nična. Ona je pač ni utegnila izpolniti. Moje nepotrebno vprašanje je, če jo je sploh hotela ali nameravala? Lahko pa bi jo uresničila njena takratna strankarska somišljenika: Rudi Šeligo, kasnejši predsednik Sveta RTVS in Mišo Jezernik, od nje določeni, a nesojeni vodja SRP (Službe za raziskovanje programov RTVS) in kasnejši Šeligov predsednik Sveta za nacionalne programe TVS. Pa sta ravno onadva največ storila za spregledanje, izničevanje oz. nevtralizacijo tako revije kot avtonomnega kritičnega in vsaj metodološko korektnega raziskovanja in razgrinjanja prikritih, a bistvenih problemov v mediju RTVS in njegove vloge v sistemu. 1

– Predsednik Sindikata KUU RTVS (Kulturno umetniških ustvarjalcev) Anton Mito Trefalt je potem, ko je presedlal iz sindikalnega konja na trojko institucionalnih funkcij (ekonomske, managerske in nadzorne), je najprej povsem diskreditiral naš sindikalni boj za kulturnonacionalno radiotelevizijo (svoj program je najprej skomercializaril čez vsako mero okusa, kasneje mu dodal še manjkajočo politizirajočo komponento). Za mene pa je bilo zopet alarmantno nekaj drugega, namreč tisto drugo dejanje, ko je prekoračil mejo ali po moje prekršil »Arhimedov zakon«:

 

NOLI TURBARE CIRCULOS MEOS! (+) 2

 

Takrat in s tem je raziskovanje ogrozil v njegovi avtonomni utemeljenosti, ogrozil še strokovno in metodološko korektnost raziskovanja na RTVS, bolj odkrito rečeno pa ga je skorumpiral in napravil kar se da uporabno manipulabilno zanj, za raziskovanje pa nestrokovno in nesmiselno. Revije ni mogel ogroziti neposredno, pač pa posredno preko destrukcije raziskovanja na TVS in posebej raziskovalnega Projekta SRP.

– Podprl in dopolnil ga je v Politično-informativnem programu naš nekdanji sindikalni protežiranec za mesto odgovornega urednika PIP Lado Ambrožič. Avtonomnost javnomnenjskih raziskav (natančneje meritev oz. anket) Službe za raziskave programov je kompromitiral za lep čas, raziskovalce pa ponižal v politične manipulante s podatki, ki ne služijo več raziskovanju javnega mnenja, ampak kreiranju le tega. Njegova udarnica, novinarka Rozvita Pesek pa je v TV dneviku 2, dne 23. aprila 1994, v svojem komentarju takih rezultatov tel. anket službe pogromaško prezirljivo napadla nekega »njihovega« raziskovalca, ki mu seveda ni bilo vredno omeniti imena, tako kot bi, a komaj verjetno, to storili le v času največjega totalitarizma v deželi Popitovega režima. Da se je to tako primerilo v času domnevne slovenske demokracije in demokratizacije medijev, me ni preveč presenetilo, ampak bolj to, da so me znanci spraševali, kdo je ta raziskovalec, si to ti? Malo jih je bilo, ki so pogledali v Revijo SRP, kjer se vidi prava plat medalje. Nihče pa ni pripomnil, da je tak pogrom na nacionalnem mediju že nekoliko deplasiran. Očitno še ni bil. Revije SRP nisem želel posebej uporabljati za razgaljanje tega incidenta in dolgovezno razglabljanje o njem, vzrok zanj pa je bil tako in tako že poprej objavljen (to pot izjemoma tudi v M.M. Dnevniku in Delu, v vsakem po nekaj od celote) v celoti pa v Reviji SRP. Vendar moram reči, da taka negativna publiciteta in enako negativno reagiranje nanjo kljub spuščenemu nivoju polemike ali pa ravno zaradi njega pripomore k publiciteti revije, vsaj opozori širšo javnost, ki sicer ni ciljna publika revije, da Revija SRP vseeno je.

Že v člankih Aktualni dogodki v luči vrednot (v reviji Dialogi, 1988 leta) in v člankih Igre sistema, O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače, in Spoved sistemu (v reviji Likovne besede, 1988), sem se prostodušno zavzemal za Janeza Janšo in njegove tovariše, celo v zapor sem mu v izraz solidarnosti, če že ne privrženosti, poslal te članke (takrat še vroče akcijske dokumente), preden so bili objavljeni in za nameček še članek Iz zgodovine linča, ki naj bi mu bil v moralno oporo, če bi le morda to mojo priporočeno pričevanje nekako nekoč dobil. Sicer pa je takrat tako izzivanje sodilo v igro s sistemom, izzivanje njegovih tajnih služb, če sem le hotel občasno vzpodbuditi njegovo premajhno čuječnost – pozornost do nekega individuuma – mogočega razrednega sovražnika za sistem.

Pa se je zopet zgodilo, da sva na različnih bregovih reke in več, da so ravno nekateri najožji člani sedaj njegove SSDS postali skupaj z nekaterimi nekdanjimi vnetimi komunisti najbolj goreči grobarji – umrtvičarji Projekta SRP (raziskovalne naloge in revije) na RTVS. Institucionalni okvir pa so dobili v Jezernikovem programskem svetu za spremljanje TV nacionalnih programov. In zopet se nisem mogel sprijazniti z ideološko vlogo predsednika tega sveta prof. dr. Miša Jezernika, mojega nekdanjega profesorja sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in kasneje (še trikrat) mojega kolega na ISU (Sociološkem inštitutu Univerze), še manj pa z njegovo protiraziskovalno dejavnostjo. Kako je mogel postati predsednik (po moje) inkvizicijsko ideološke komisije, ki je na nam nekoč dobro znan način hotela obračunati z (zopet po mojem mnenju) takrat najboljšo oddajo informativnega programa TVS Tednikom Darka Marina, in kako je mogel v celoti podpreti Trefaltovo vizijo in uporabo manipuliranega raziskovanja in mu dodati še svoje neizmerno nagnjenje k križanju gledalcev brez mere (to je križanje gledalcev po kategorijah: spolu, starosti, izobrazbi, ne oziraje se na premajhne vzorce, ki kažejo le čudno in nesmiselno razredčene gledalce in njihove ocene oddaj), kar je po moje strokovno zelo vprašljivo (če ne tudi nedopustno) početje ali že kar šarlatanstvo stroke, ki služi le administrativnemu (ali gospodinjskemu) raziskovanju in še bolj njegovi uporabi? Danes menim, da je že javna objava članka Problem Tednika in s tem razkritje povsem drugačnih, za oba sveta nesprejemljivih pogledov na avtonomijo TV ustvarjalnosti, zadoščala, da se je je začela neizprosna, a ne preveč odkrita institucionalna pogrebna svečanost tako za Revijo SRP na RTVS kot tudi za raziskovalni projekt SRP in za avtonomno raziskovanje na mediju seveda tudi. Že res, da ta revija za Njih ni pomembna reč, pomembna je le toliko, kolikor jim dela politično škodo. A tako je to od nekdaj v zrenju začarane politične zavesti – strankarsko poenotenega in razosebljenega mišljenja, ki seže največ do pragmatičnega nivoja zavesti.

Konflikt je bil torej neizbežen, rezultat pa več ali manj predvidljiv, saj se na RTVL/S kar naprej ponavlja, v minimalni variaciji. Naglavni greh Revije SRP je bil, da je enostransko objavljala upor zoper to manipulacijo in motila in razkrivala »ideološko-inkvizicijske« ukrepe. Enostransko zato, ker druga stran ni hotela ali mogla ali pa sploh ni imela za potrebno in dostojno polemizirati z avtorji v Reviji SRP, to je v reviji, ki je za njih sploh ni, in ima poleg vsega še to napako, da ni sistemsko obvladljiva in ni urejana in cenzurirana niti po ključnih eminencah institucionalne hierarhije niti po njenih komisijah in telesih ne. Politično gledano je vpliv revije zanemarljiv, njena ciljna publika je v glavnem že prepričana in nanjo je komaj mogoče vplivati. Vendar strah ima velike oči in primerjava z močjo vpliva mas medijev je tako rekoč stvar navade močnih in politično mislečih. Po drugi strani je zopet res, da institucionalni vpliv na svojsko orientacijo revije najbrž sploh ne bi bil mogoč, vendar poskusili bi vseeno lahko. Odločujoči v instituciji so imeli vso možnost sovplivanja na orientacijo in razvoj revije, takoj, ko je bila dana pobuda zanjo. To je bilo mogoče že takrat, ko se je začela domnevna demokratizacija sistema in s tem pričakovana tudi v instituciji, ali pa vsaj, ko je bil končan naskok na radiotelevizijo, takrat imenovano bastilja komunizma. 3

Tako pa ostaja vpijoče dejstvo neke civilne pobude – pobude za ustanovitev Revije SRP – namreč, da ga rigidna institucija rešuje že četrto leto (medtem ko revija ižaja že tretje leto). Drugače kot vsiljive, take pobude s strani institucije seveda ni mogoče videti. Če pa hočem reflektirati najgloblje vtise, tiste, ki jih nikakor ne morem zanemariti in morda tudi ne preseči, čeprav so spremembe v taktiki in delovanju od nekdanjega akcijskega raziskovalca do sedanje vloge odgovornega urednika kar precejšnje, so nekatera doživetja le neizbrisna; individua zaznamujejo za vselej. Dovolite mi, da potemtakem sežem še nekoliko nazaj in navedem najbolj melo-dramatičen odlomek iz svojega takratnega utemeljevanja smisla akcijskega delovanja in pisanja:

V začasnem zaključku raziskave iz leta 1986 je torej pisalo: V večini mojih prizadevanj je akcija blokirana in vse kaže, da se bo tak tretma res nekoliko neobičajnega raziskovanja nadaljeval in stopnjeval.

Nobenih ukrepov ni, ki bi ne omogočali protiukrepa in tako je tudi z metodologijo akcijske raziskave. Možnost komuniciranja, javnega delovanja, publiciranja, sodelovanja s sorodnimi raziskovalnimi organizacijami, raziskovalci, ki vidijo in čutijo podobno raziskovalno vzdušje, je bila, milo rečeno, nevtralizirana. Inštitut za sociologijo Univerze, moja nekdanja matična institucija, se je tem ukrepom pridružil, onemogočal to minimalno zunanje institucionalno sodelovanje. A to še zdaleč ni bilo vse. Socialna izolacija je tisto osnovno občutenje, ki ga kot akcijski raziskovalec nisem mogel spregledati. Vprašanje, ki sem si ga zastavljal, je bilo le: ali ni morda že čas za spremembo metodologije akcije? Ni namreč nobenih ukrepov, ki ne bi omogočali fleksibilnejšega odziva.

Takratna, a kasnejša opomba: Sledil je še kljub vsemu ekspresivno depresiven opis stanja individualne zavesti »razrednega sovražnika«, vendar energija še ni bila izčrpana in akcija se je nadaljevala, raziskovalec pa se je zapletel v nevarna razmerja.

Sedanja opomba: V tem primeru mi je priskočil na pomoč sam sistem. Ko sem že skoraj obupal nad njim in njegovo usodo, se je kar sam zrušil, sesul. No, ne ravno čisto sam, malo smo mu le pomagali, vsak po svojih močeh, vsak v svojem delokrogu v svoji instituciji moči. In tako so ta nova razmerja odločilno vplivala na tok dogodkov tudi na mediju moči RTVL/S. Dandanes se na mediju tega sploh ne spominjajo več, zato pa jim mora ravno Revija SRP občasno obujati zgodovinski spomin.

Vendar ta izolacija ostane za vedno in prav to me dandanes še najbolj ovira, da bi lahko vzpostavil sproščeno komunikacijo z nekdanjimi kolegi sociologi in še komunikologi. Pa ni ta ovira samo pri meni, je tudi pri njih, vedno se me bodo, če se le da, izogibali, vzbujam jim, in sem zanje neprijeten spomin. Ravno to pa ovira dobro opravljanje moje uredniške vloge, tudi sam čutim, da nisem sposoben vzpostaviti komunikacije s tistimi, ki bi jo moral najprej.

Prav zato želim tudi ob tej priložnosti močne in mogočne netaktno (tega se zavedam) spomniti, da je akcijska raziskava Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti vsebovala tudi razmeram primerno Analiza vojne propagande medija v vojni in je bila tako tudi neposredno udeležena v moji osebni ali privatni antipropagandni vojni (proti) JNA. 4

Če si navedem samo en eklatanten primer, ker o tem se ne govori: kako čudno je včasih ob desetdnevni vojni za slovensko osamosvojitev reagirala TVS. Ne najbolje, ko je šlo za odločilno opredelitev in preseganje njene nepristranskosti poročanja v vojni za Slovenijo. Ali pa bi lahko rekel drugače, da je bilo poročaje RTVL v njeni zgodovinski preizkušnji včasih le preveč zmedeno in čudno. Tako še danes ni pojasnjeno, kako je lahko Mihajlo Terzič (šef za psihološko propagandno vojno JNA) v času vojne razlagal svoje poglede in poglede svojih sodelavcev preko ekranov slovenske televizije? To je bila tako huda napaka, spodrsljaj ali izdaja, da je sploh nisem hotel navesti, niti kot primer v Analizi vojne propagande. (To je torej le neljubi primer, ki je po mojem tako hud spodrsljaj, da je bil deležen moje avtocenzure.)

Prava institucionalna intervencija pa je akcijska raziskava postala v Boju za nacionalno radiotelevizijo (raziskovalna in sindikalna inačica poročila). Nikakor pa ne morem sprejeti očitkov, ki nikakor in nikoli ne pojenjajo, ker so del železnega repertoarja ključnih kadrov na mediju, da so raziskave neuporabne. Če ta ni bila uporabna in uporabljena s strani takratnega vodstva, si je to lahko pripisalo k posledicam, vsaj k neustreznemu odzivu na bistvene spremembe v sistemu, na katere se vodstvo samo ni znalo in ni moglo odzvati.

Njihovi nasprotniki (moji začasni zavezniki) pa bi takrat le težko zanikali njeno uporabo. Danes je seveda drugače, hlastanje po zaslugah hitro pripomore k brisanju tudi novejšega zgodovinskega spomina. Zato pa je te teoretske in tudi praktične (akcijsko interventne) raziskovalne teze, dognanja in razkritja s pridom uporabil Sindikat KUU RTVL/S. To, kar mi je bilo malo nerazumljivo, je, da so tudi nova vodstva RTVS tako slabega spomina, da tudi Oni skušajo tako hitro in tako očitno zabrisati vsako sled zgodovinskega spomina, ki ni ravno njihov ali pa njihovi podobi ustrezen ali jih v vsem ne veliča. Po nekem železnem scenariju se je tudi v tem primeru zgodilo, da se v igre sistema vpleteni ponovno srečamo, a na nasprotnem bregu. Oni so bili sedaj člani v Šeligovem svetu ali pa za njim. A kaj pomeni en član sveta ali stranke ali celo predsednik v primeri z vojvodo?

Nedvomno pa je bila Šeligova vloga tista, ki je bila odločilna za pogrebni odnos institucije do Revije SRP. Pri tem mi nikdar ni šlo v glavo dejstvo (čeprav je to tako po determinizmu vlog v institucijah nujno, in vse moje izkušnje v instituciji moči so mi tako govorile), da se bo prav to nujno moralo zgoditi. Ko pa se to vendarle zgodi, pa sem kot človek (ne kot raziskovalec) vsakič znova prizadet, da ne rečem šokiran. Kako more nekdanji in sedanji priznani in slavni pisatelj, borec za svobodo misli in pisanja sedaj sam zatirati to isto reč, namreč svobodo misli in njeno javno izražanje v reviji drugim, sedaj očitno drugače mislečim od njega. In kako more kot nekdanji profesor statistike sedaj sprejemati in tolerirati tako manipulacijo s podatki, kot se je primerila nam na RTVS? O vsem tem in nas protagonistih sem veliko premišljeval in pisal, in to je bil nedvomno moj doslej najbolj nezaslišan napad na sedaj nedotakljive. Še vedno menim, da je bil povsem upravičen in stoji tako, kot je bil zapisan. Čeprav gre za daljši povzetek, že kar manjši traktatek, se mi zdi tako nepogrešljiv v tem poročilu, da ga bom ob tej priložnosti vseeno povzel, pa tudi zato, ker je bil kljub moji tvegani »nesramnosti« in ne zaradi nje, kot bi rekli prestrašeni in lojalni, vseeno v celoti ignoriran. Pisalo je torej:

 

»Svoboda, to je svoboda reči, da je dva in dva štiri.

Če je to mogoče, potem vse ostalo pride samo po sebi.«

 

(Winston Smith je to v svoj dnevnik napisal z občutkom, da je formuliral pomemben aksiom.)

 

Samo zato so pravi odstotki tako prekleto pomembni, pa naj bodo politiki in mediju še tako neljubi. Samo zato vodimo to navidez tako malenkostno in nepomembno vojno za prave – neponarejene rezultate ali vsaj proti evidentni pristranosti »fejst rezultatov«. In zato v Reviji SRP v skladu z njeno vrednotno orientacijo ne poznamo cenzure in avtocenzure, čeprav bi bilo včasih taktno in za revijo koristno, če bi kako formulacijo v soglasju z avtorjem omilili ali celo izpustili. Vendar tega ne delamo, ker dobro vemo, da bi bil to začetek, ki nima konca oziroma ima tak konec, da revija zataji svojo vrednotno orientacijo in namesto nje uveljavlja: relativizem resnice, sprijenost svobode in odsotnost poguma. To pa so vrednotne orientacije, značilne za posttotalitarizem ali preprosteje rečeno za našo »podaljšano preteklost«.

Raziskovalna služba na slovenski radioteleviziji SRP je izgubila avtonomijo in z njo verodostojnost rezultatov. Poglavitni ukinjevalci te avtonomije pa so bili management RTVS in Svet RTVS. Med njimi pa so se izkazali predvsem naši nekdanji prijatelji in sobojevniki v boju za nacionalno Radiotelevizijo Slovenije, nekdanji somišljeniki ali podporniki Sindikata KUU RTVL/S, tisti torej, ki so po tem boju prevzeli ključne položaje (vloge) na RTVS. (Konkretno: Rudi Šeligo – predsednik Sveta, dr. Mišo Jezernik – preds. programskega sveta za nacionalne programe TVS, z njim še člani tega sveta: Niko Grafenauer, dr. Janko Prunk, Jože Snoj, Rafko Valenčič, Franc Zagožen, Milan Zver. Institucionalno operacionalno in vodilno vlogo na tem področju pa sta nedvomno opravila Lado Ambrožič – odgovorni urednik inf. programa TVS in Mito Trefalt – odg. urednik razvedrilnega programa TVS – nekdanji predsednik Sindikata KUU RTVS. Na moje največje razočaranje pa se jim je pridružil še največji up našega sindikata za nacionalno-kulturno radiotelevizijo gen. dir. Žarko Petan.) Kako naj si to razlagam, če ne z determinizmom vloge. Večkrat sem že pomislil, da če bi po neki nesreči postal član sveta RTVS, bi potem najbrž ukinjal samega sebe kot raziskovalca in odg. urednika Revije SRP. Naj ponovim opis naše temeljne izkušnje z Njimi ob oživljanju in mrtvičenju neke revije, to je, o nemožnosti komunikacije: Hočem povedati, da njihov jezik, v katerem zdaj govore in pišejo, ni več isti. Sedaj govore in pišejo tudi v Novoreku. Sedaj so bili Oni tisti, ki revije lahko tolerirajo, subvencionirajo ali pa ukinjajo, prepovedo ali drugače onemogočajo. Temu rečejo sociologi determinizem vloge, ker vloga določa pretežni del človekovega ravnanja, značaj pa le njegov neznatni del.

Revija SRP pa kljub vsemu ni izgubila avtonomije, ker je sploh ne more izgubiti, le sebe lahko izgubi. Beleži dogajanja na RTVS in okrog nje, taka, ki jih medijska stvarnost izključuje, kot da jih ni in jih nikoli ni bilo; trudi se, da jih ohrani zgodovinskemu spominu. Zato imamo posebno rubriko Za osvežitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. Revija SRP je trn v peti vsem, ki so na odgovornih in pomembnih položajih, tem, ki zgodovino ustvarjajo. In ravno ti ljudje so bili iz kroga Nove revije ali pa so ji bili vsaj blizu in ravno ti individuumi, ki so bili nekdanji soborci za svobodo misli in pisanja, so se znašli v vlogi (zdaj, ko so na potezi in položaju močnih in mogočnih), da počno z nami to, kar so nekoč počeli z njimi. Ukinjajo in onemogočajo revijo, ki želi biti avtonomna. Iz nekdanjih žrtev režima so se Oni prelevili v rablje, postali so tisti, ki ne tolerijajo drugače mislečih, zatiralci svobode misli in pisanja. So pa izjeme, kot povsod, in najslabše je to, da jih nikakor ne morem dovolj izpostaviti, le medvedjo uslugo bi jim storil.

Samo zato smo sodelavci Revije SRP, ki se zavzemamo za svobodo misli in pisanja, tako zelo občutljivi za raznotere oblike manipulacije, smo proti cenzuri in predvsem avtocenzuri in ravno zato smo močnim in odločujočim trn v peti.

Vendar vseeno mislimo, da bi na RTVS eno revijo, ki ne striže tekstov, vseeno lahko prenesli. (V Ljubljani, avgusta 1994) 5

Povzetek je malo dolg, zato se opravičujem, ne pa zaradi njegove vsebine, menim, da je v njem zaobjeto bistvo in konkretizacija našega ražajanja, vse do imen. Najbrž boste rekli, da sem s tem presegel vsako dopustno mero in morda menite, da sem si z njim podpisal dokončno obsodbo. Sam menim, da sem to storil že davno poprej. Kdorkoli samo preleti uradne dokumente – pobude, vloge in prošnje Revije SRP in uradne odgovore institucije RTVS (najprej za ustanovitev, potem soustanovitev in minimalno priznanje in končno vsaj za toleranco) mu je jasno, da tu ni kaj pričakovati, da se ni smiselno kakorkoli slepiti (samozaslepljevati). Ta igra, je kot vse kaže in kot se vidi že z aviona, že zdavnaj zaigrana. Vendar tako je to bilo že na samem začetku, in sploh nikoli nismo trdili, da jo moramo (tako igro) dobiti. Zato to ne more biti odločujoč razlog, da bi sodelavci od revije odstopili. Njena vrednotna orientacija bo verjetno postala drugačna, z drugimi poudarki, težko pa se bo odrekla vrednotam pogumu, svobodi, resnici. Seveda niso bile mišljene neke abstraktne in absolutne vrednote, ampak le taka ali tista resnica, ki jo lahko vidimo, pa je nočemo videti; ne absolutna svoboda, ampak svoboda individuuma v odnosu do sistema (nekako tako, kot jo pojmuje Étienne de La Boétie: reči ne! hierarhom in katerimkoli idolpokloniteljem lojalnosti, tem institucionalnim odjemalcem svobode človeka; skratka, to je svoboda, ki si jo moramo vzeti sami, le s svojim lastnim pogumom, namesto samoomejevanja, avtocenzure in prostovoljnega suženjstva, prostovoljne neustvarjalnosti). In tem je bilo vedno treba dodati še svobodo od venomer grozeče lastne institucionalizacije – dogmatizacije v vrednotni orientaciji, ker priznati je treba, da vsaka, tudi naša orientacija, potem ko je izrečena, kaj rada zazveni v nam dobro znanem ideološko novorek-tonu (jeziku) posebej, ko je naš duh vajen take in predvsem take godbe.

 

 

Še o (ne)možnosti moje komunikacije

Posebej pa bom izpostavil še naslednje novejše dogodke:

 

Glede nemožnosti komunikacije 6 med Revijo SRP in odločujočimi na mediju se ni nič spremenilo ali premaknilo na bolje, čeprav je bilo mogoče katero potezo novega sveta tudi tako razlagati. Dve pismi novemu Svetu RTVS, ki jima dvakrat sledil neodgovor, tudi posameznih članov Sveta RTVS (pismi sta bili sočasno tudi apel posameznikom – individuumom, lahko bi tudi rekel, da sta bili pismi klic v sili – utapljajoče se pobude), sta po mojem mnenju razblinili tudi to iluzijo. Vse pobude Revije SRP se namreč zanesljivo utope v administrativni poplavi uradnega gradiva institucije in ministrstev sistema. Tak neodgovor je seveda mogoče razlagati le na en način, namreč, da je to, kar je za nas tako pomembno, za nagovorjene povsem nepomembno. Očitno je tudi novim članom sveta in posameznikom (individuumom) v njem revija in raziskovanje programov povsem in čisto odveč. Vedno pa se najde kaka izjema. V našem primeru je ta izjema – predstavnik Univerz v Svetu RTVS, dr. Bruno Cvikl – njegova zasluga je bila tudi, da raziskovanje medija(ev) doslej še ni izpadlo iz statuta RTVS. Sedaj bi moral našteti še vse tiste člane sveta, za katere menim, da revijo kljub njeni svojskosti vseeno dopuščajo, vendar to sodi k javnemu lobiranju, se torej ne spodobi, pa še malo zgodaj je za to, ne bi se rad preveč uštel.

Vsebinska izhodišča za program dela SRP TVS (zamišljena je tudi bodoča (morda nekoč mogoča) Služba za raziskave programov RTVS) pa so meni že nekaj dobro znanega, iz železnega repertoarja smernic, izhodišč in usmerjanj institucije medija moči. Ne morem jih zaobiti kar tako mimogrede. Ko namreč prebiram Vsebinska izhodišča za programe dela služb raziskovanja programov in občinstva, 26 (ki niso vsebinska, ampak so izhodišča za raziskovalni program brez vsebine in raziskave brez razlag: »le še objavljanje podatkov brez razlag«), ki so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, sicer pa v znanem slogu vodje te enote gospe Vide Šrot, in ki so bila poslana dir. RA programov Andreju Rotu, se skoraj zgrozim. Hkrati pa nekoliko bolj razumem, odkod in od koga vse so sugerirana ali svetovana taka pogromaška stališča in napotki za izločanje Revije SRP in kritičnega raziskovanja medija in medijev, kot jih goji Katalog problemov – projekt SRP. Na mnenje gospoda Rota je v reviji kar se da vljudno odgovoril gl. urednik Franci Zagoričnik. Sam nikoli ne bi zmogel, tako nežno in elegantno že ne, odgovoriti na vse kategorične imperative – zato-je gospoda direktorja RAS. Še posebej ne, ker gre A.H. Rot dlje od preizkušenih mačkov na RTVL/S, kratkomalo nas SRP-aše izobči, porine izven sistema. Že res, da ga ne ljubimo, vendar kakorkoli nas sistem obrača, še vedno smo v njem.

Mnenje o nekem mnenju o Reviji SRP, glavnega urednika Francija Zagoričnika je tudi zgleden primer, kako lahko komunicira urednik revije z močnimi, mogočnimi in uglednimi reprezentanti institucij. 7

Sedaj pa se lahko vrnem k izhodiščem, ker ta štejejo na RTVS več kot vse dosedanje javne pobude skupaj, objavljene v Reviji SRP. Prvo in temeljno izhodišče pravi takole: »Na raziskovanje programov in občinstva gledamo kot na strokovno zbiranje informacij, ki jih uporabljamo v procesih programskega načrtovanja in ocenjevanja realizacije programov in oddaj. Čeprav je zahtevana optimalna uporaba znanja družboslovnih znanosti, v glavnem ne pride do izsledkov in tez, ki bi imele raziskovalni pomen. Analiziranju občinstev in programov so dostikrat postavljali nalogo, da naj bo čim bolj kritično, a s tem je bila dosežena prej ignoranca kot pa uporaba podatkov. Urednike in redaktorje je treba podpirati v samostojnosti odločanja, ne pa jim sistematično postavljati nasproti delavcev, npr. raziskovalcev v vlogi kritikov.« (Nadaljevanje izhodišč je dokaj podrobna operacionalna izpeljava navedenega uvoda v konkreten opis sedanje dejavnosti radijskega raziskovalnega oddelka.)

Taka naj bi bila njihova in Njegova (radijska) izhodišča za program dela SŠP, komentiral pa jih bom v samointervjuju ali samogovoru, zato ker me ne zadevajo kot vsebinska, ampak kot interesna izhodišča. Naj pojasnim, problem izhodišč (za sklepanje o dejavnosti in morda celo usodi raziskovanja na RTVS (usoda je tu pojmovana kot politika), je že v napačnem naslovu ali pa nasprotno, v njemu neustreznem tekstu. Vsebinska izhodišča za raziskovanje se po pomenu tičejo ali vsaj dotikajo ali vsaj razpravljajo o vsebini raziskovanja medija in na mediju (ali kot navadno rečemo, celotnega komunikacijskega procesa, ali pa tako kot to nakazuje večkrat omenjena Carigrajska deklaracija (ki priporoča javnim TV ustanovam tudi kvalitativne raziskave in analize socioloških učinkov televizije).

Nadalje, vsebinska izhodišča niso zadeva le nekega trenutka v institucionalnem dogajanju, kot je na primer reorganizacija RTVS. Vsebinska izhodišča raziskovanja so in imajo svojo lastno zgodovino, evaluacijo, obstajajo torej od same ustanovitve SŠP, DERPO, SRP (Službe za študij programa, Delovne enote za raziskovanje programov in občinstva, Služb za raziskavo programov na RTVL/S.) Ne nazadnje jim določa okvir tudi stroka: komunikologija, filozofija, sociologija, sociologija kulture in druge. Vsebinska izhodišča ves čas na primer povzema in obuja v zgodovinski spomin ravno Revija SRP, njena vrednotna orientacija vsebuje tudi mogoče poglede na vsebinska izhodišča raziskovanja medija in medijev v sistemu. Drugače povedano, vsebinska izhodišča opredeljujejo vrednotne orientacije raziskujočih raziskovalcev. Ena od mogočih vsebinskih orientacij (izhodišč) je natanko taka, kot jo mediju, stroki in zainteresirani javnosti razgrinja zopet ta nesrečna Revija SRP (in Projekt SRP) in kot so jo prej druge publikacije omenjenih, neprestano reorganiziranih raziskovalnih enot ali oddelkov. Citirana Vsebinska izhodišča RAS torej niso in ne morejo biti vsebinska izhodišča za raziskovanje na RTVS, so le izraz težnje po ohranitvi sedanjega stanja in izhodišča za manipulacijo z raziskovanjem.

Taka, kot so, naravnost kličejo po vsebinskih (vrednotnih, ne pa ideoloških) izhodiščih za orientacijo raziskovanja. Odločanje o raziskovalnih projektih, raziskavah, o javnosti raziskovanja, skratka o že omenjeni usodi raziskovanja je seveda mogoče brez vsebinskih izhodišč in mimo njih. Vendar tudi tako odločanje vseeno temelji na nekih (čeprav neekspliciranih) vsebinskih oziroma vrednotnih izhodiščih. Naloga javnega raziskovanja pa je tudi ta, da te skrite in prikrite rebuse razrešuje, razkriva in objavlja svoja mnenja o njih. Tudi to je počela in še počenja Revija SRP in zato je trn v peti usode.

– Tudi naš nekdanji največji up Sindikata KUU RTVS v boju za avtonomno nacionalno RTVS Žarko Petan, ki ima sedaj največjo moč v hierarhiji institucije RTVS, je s to svojo vlogo postal (natanko tako, kot sem pričakoval in mu tudi napovedal) glavni naslednik – grobar Projekta SRP (raziskave in revije). Pa ne da bi me to (kot raziskovalca) posebej presenetilo, ker je to nujno po podedovani vlogi institucije RTVL v sistemu. Ali drugače rečeno, podaljšana preteklost medija je predvsem v personalni kontinuiteti nekaterih neminljivih nespremenljivih svetovalcev in minljivih in menjajočih se generalih (direktorjih predsednikih) RTVL/S. (Nekateri med njimi so preživeli že več kot deset gen. dir. in preds. skupščin oz. svetov). Njihova usoda je vnaprej določena s strani politike, politika jih prinese in politika jih odnese, svetovalci pa pripravijo vse, kar je potrebno, za končno izvedbo rituala odstavitve in nastavitve generalov. Najbolj tragično v njegovi usodi pa se mi zdi sprejetje in neprepričljivo igranje vloge intendanta (civilne drže) v proklamirani politično neodvisni in javni radioteleviziji v izmišljenem scenariju današnje slovenske desnice. Ta igra naravnost izziva k razkrivanju, ki se mu revija s tako vrednotno orientacijo, kot jo ima, ne more izogniti. Seveda vem, da ne meni ne drugim avtorjem v Reviji SRP, ki smo to počeli, ne bo nikoli odpuščeno. Ni hudo, da tako menim, pač pa, da svoje mnenje javno izpovem, da Petanova ne preveč zadržana javna angažiranost za Njihovo politično opredelitev ni združljiva z vlogo generalnega intendanta neodvisne nacionalne radiotelevizije, pri čemer je žalostno to, da medija še zdaleč ne obvladujejo toliko, kot mislijo, tragika Žarka Petana kot osebe pa je v tem, da je to cena, ki jo mora plačati za zavezo, brez katere bi nikoli ne mogel biti gen. dir RTVS. Vsakič, ko o tem razmišljam, me znova preseneča vedno nižji nivo obračuna z avtonomnim raziskovanjem na mediju in javno kritiko v zagotovo politično neodvisni Reviji SRP, ki ni masovni medij in zato ne more biti politično škodljiva, vsaj ne tako, kot se Njim na M.M. in tistim, ki ga obvladujejo, zdi. Kljub mnogim izkušnjam pa me še vedno prizadene ignoranca, vzvišenost in le še (sprva in v samem začetku) tudi njegova razlaga mojega ražoda ali bolje razkola s Trefaltom oz. »trefaltizmom« in tako tudi z Njim. Ta meni že od prej znani redukcionizem (osiromašena razlaga) socialnega konflikta in totalna ignoranca socialnih dejstev in dejstev zavesti, sta prekinila vsakršno nadaljno mogočo komunikacijo med nama, razen seveda strogo uradne, ki je povsem v njegovi domeni. Kakšna je, bomo kmalu videli. Menim, da je dosežena točka, ko pristna komunikacija med nama ni več mogoča, ni smiselna, ni dostojna. Posredovanje pobude Revije SRP na RTVS lahko prevzame kdo drug. Če pa je bilo to le del teatralnega scenarija in načina vodenja z emocionalnim šokom (po modelu gledališke obrekovalnice), potem je Žarko Petan dosegel želeni rezultat, a ostane le še estetsko vprašanje kako?)

Gen. dir. RTVS Žarko Petan se je zelo nejevoljno odzval na pobudo dir. TV programov Janeza Lombergarja. (Lahko rečem, da je on med odločujočimi hierarhi na RTV eden redkih, ki ne podlegajo determinizmu vloge brez preostanka, ostal je še ustvarjalec s svojim videnjem problemov, ki ve, kakšen je dolgoročnejši pomen kritičnega mišljenja in svobodnega izražanja.) A kot rečeno, ni dobro, da mu pojem slavo, da ga hvalim preveč, previdnost mi govori da bo klonil (determinizmu vloge) tudi on, prej ali slej. Kompromisni predlog o vsebinskih izhodiščih in programu dela ter organizacijskih vprašanjih delovanja SRP (Službe za raziskave programov) v letu 1995 in s tem Projekta SRP in odnosa do Revije SRP bi lahko sprejeli; še posebej, ker je vse kazalo, ali pa se je meni zdelo tako, da je predlog že dokaj usklajen tudi s sedanjim predsednikom Sveta RTVS Vojkom Stoparjem. Tako pa zopet vse kaže na staro pesem, program dela in finančni načrt za letošnje leto ne bo sprejet, v najboljšem primeru bo sprejet prepozno, in tako to v nedogled leta in leta, ne glede na stranko(e), ki so na oblasti in ki obvladujejo institucijo moči – RTVL/S in ne glede na to, kdo je generalni intendant institucije moči. O tem odločajo nižji nivoji, to pa so eni in isti, ki se na te reči spoznajo in še preden se kak gen. dir. ali predsednik skupščine/sveta dvakrat ozre po svoji hierarhiji navzdol, že ima institucionaliziran konflikt, ki je seveda podedovan in takoj nerešljiv, ker njemu najbolj lojalni so lahko karkoli, samo kritični niso nikoli. In tako bodo »vsebinska izhodišča gospodinjskega raziskovanja« zopet edino sprejemljiva za raziskovanje na mediju, razen v primeru, če bi le ne ugotovili, da je še to preveč zapletena in sploh nepotrebna reč. Personalno pa je uveljavljanje teh stališč seveda veliko bolj preprosto in zopet nič novega na mediju, a tudi o tem bom spregovoril malo kasneje, v samopogovoru.

Tako se pobuda Revije SRP (revija in raziskovalni projekt) v instituciji izgublja in levi iz seje v sejo, iz zapisnika v zapisnik, da je razpoznati ni več mogoče. Skratka, rešuje se in rešuje, medtem ko revija vsemu navkljub ižaja, že tretje leto, in kaže administraciji, da je to za institucijo po bistvu nerešljiv problem. Recimo temu tako, da je to veliko priznanje za revijo in njene sodelavce – ustvarjalce. Za odgovornega urednika revije pa je signal, da je že čas, da odstopi v vsakem primeru, pri čemer bi bilo sprejetje pobude še bolj tehten razlog za to, nevarnost kompromisa bi bila po vseh teh opisanih izkušnjah za Revijo SRP pogubno breme, ne bi ga mogel nositi.

– Pismo ministru za kulturo (kulturnemu reprezentantu sistema), gospodu Sergeju Pelhanu in njegov odgovor, to je seveda zopet neodgovor na pismo: na kar se da vljudno vprašanje, zakaj je Revija SRP diskriminirana že tretje leto svojega ižajanja?

Minister ni odgovoril, ne bo odgovoril, če pa bi se vseeno zgodil čudež, bi tako nanj odgovoril kak njegov svetovalec, kar samo po sebi ni nič nenavadno, in bi bil odgovor natanko tak, kot ga ne želimo, to je, formalen odgovor in ne vsebinska utemeljitev – mnenje individuuma – o nastalem problemu. In takega odgovora nam sploh ne bi bilo težko izsiliti, če bi naše javno vprašanje (odprto pismo) objavili v nekem M.M. Vendar tudi ministri se bodo nekoč navadili, da v demokraciji, kakršnakoli že je, vsaj vljudnost zahteva odgovor, neodgovor na javni apel pa je groba zavrnitev in še izkazan prezir do revije, avtorjev in bralcev.

– Povsem nasprotno in nepričakovano izkustvo je Revija SRP s strani institucij doživela le še od glavnega sponzorja: Zavoda za odprto družbo – Slovenija. Sponzoriranje Open Society Fund – Slovenia je rešilo revijo iz najhujših finančnih težav, pomembnejša od tega pa je bila za nas moralna podpora, konkretno izkustvo, da je vsaj še neka fondacija, ki tolerira svobodo misli in pisanja v Sloveniji, pa čeprav bi nas hoteli zato prikazati kot glasnike Soroševe vzhodne politike.

Sklepni komentar pa bi lahko bil odkrito priznanje največje težave Revije SRP, njene Ahilove pete, ki jo tako lucidno razgali Simon Kardum:

»SRP, Revija Službe za raziskavo programov (od tod kratica) RTVS, ki to še ni oziroma to najverjetneje tudi nikoli ne bo postala, revija, ki se, paradoksalno, sklicuje na svojo drugačerojenost (alternativnost), hkrati pa pričakuje institucionalno in javno pripoznanje, revija, ki je anahroidna v svojem žanrskem in slogovnem manierizmu, anarhoidna pa v svoji vsebinski in statusni drži, revija, katere tvorci se še niso odločili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno), revija, neodvisna in dodobra okleščena seveda, ki bi lahko pomembno sooblikovala inštitucijo, ki si jo je vzela na piko (tudi v programskem smislu, kar pa jo za zdaj očitno še ne zanima – zanimajo jo ontološka vprašanja, manj fenomenologija predočenega), revija torej, ki se manifestativno sklicuje na ‘tri vrednotne orientacije individua’, Svobodo, Resnico in Pogum (tudi od tod kratice, od kantovskih svobodoljubnih, razsvetljenskih in transcendentalnih postulatov), taka kot je, s skrhanim in nesklepanim srpom v roki, ni usposobljena ne za žetev, ne za rezanje glav. To je dejstvo. To, da ne ve, komu je namenjena in ji je bralstvo španska vas, poseljena z infantilneži, pa je že problem, ki se tiče najstva.« (Simon Kardum, Slovenske novice, 10.3.1995, in zaradi pomembnosti ugotovitev ponatisnjeno v Reviji SRP 9/10.)

Poglavitni problem revije naj bi bila ciljna publika, kot jo pojmujejo Slovenske novice in njeni sodelavci. Kje je in kdo je ciljna publika Revije SRP?

Ni je! Ali skoraj je ni! Vendar ciljna publika Revije SRP ni ista kot za SL. novice. To je elitna publika, dovolj določno opisana v vrednotni orientaciji revije, predvsem pa ta publika šele nastaja, trajnejša je od tiste, ki jo tako tržno uspešno animira rumeni tisk. Potencialni ali mogoči bodoči sodelavci pa so torej tisti, ki jih še ne poznamo, vendar vseeno mislimo, da so. Pa naj nasprotniki poreko: »Ni jih!« Ali, da jih je očitno premalo! Kritična masa svobodomiselnih intelektualcev s tega področja je zaenkrat zanemarljiva, použile so jih stranke, prestrašili ali pa tudi kupili so jih mogočneži! Vendar vse to očitno ne bo zadoščalo, da bi se utišala (zadušila) svoboda misli svojskih sodelavcev, nje izražanje na svojski način, ne glede na močne in mogočne institucije in lože v njih. Kakšna toleranca in kakšno pojmovanje demokracije je to (čeprav se simptomatično pojavlja pri najradikalnejših mislecih institucij sistema), da se institucionalna kritika takoj diskvalificira in izključuje iz sistema?! Predvsem pa vrednost Revija SRP (čeprav ima ceno 900 Sit) ni v njeni kurantnosti na trgu blaga in storitev niti ni njen namen iskanje minimalnega deleža masovnega bralstva, pač pa ima le tolikšno vrednost, kolikor živih vrednot ji uspe oživiti v duhu svojih sedanjih in prihodnjih, pa čeprav redkih bralcev (ciljni publiki), pa še ta koliko ni toliko pomemben, kot kako. Prodajalcem, menjalcem in odjemalcem blaga: knjig na metre, časopisov na kile, programov na ure in minute, seveda ni dojemljiva.

Nekaj pa je vseeno treba priznati, da nas ta prikrita gonja do neke mere določa. Bolje kot bi bilo treba se pustimo obremenjevati z njo, vse zaradi zgodovinskega spomina, zato da bo vsaj v enem primeru ta postopek dokumentiran, ohranjen za tiste, ki bi se nekoč neizbežno srečali s čim podobnim. Vendar menim, da je sedaj tega le malo preveč in da bi lahko v prihodnje rubriko Dokumenti radikalno zmanjšali na samo najbolj nujne uradne zadeve ali uradne umotvore, take, ki jih je potrebno temeljito obdelati in osvetliti še z drugega zora.

 

 

ENDOFAZIJA I – drugi del

Samogovor ali samointervju (v pogovoru samega s seboj)

 

Po vseh neodgovorih, ko je vsaj nekak odgovor najbolj željno pričakovan, boste gotovo soglašali, da tu nikakršna človeška niti uradno institucionalna komunikacija ni mogoča, ali pa vsaj smiselna ni. Za mene pa predvsem ni več dostojna, presega namreč prag, ki še dopušča neko, čeprav varljivo podobo samospoštovanja in dostojanstva. Preostane mi torej le pogovor s samim seboj, nas samih med nami in tistimi, ki nas še hočejo brati, in tistimi, ki nas bodo morda nekoč vendarle brali, samo zato, ker jih bo vendarle zanimalo, kaj smo hoteli reči o institucijah moči in sistemu, živim individuumom, le takim, ki jih institucije in sistem niso upognili in ne čisto použili.

Če bi ne bilo kritičnega raziskovanja medija RTVL, če bi prav nič od tega javno ne publiciral ali vsaj skušal publicirati ali vsaj ohranjati v internih raziskavah za »Zgodovinski spomin institucije medija«, bi odločujoči nepogrešljivi člani lož uspeli zabrisati vsako sled svojega trudapolnega prizadevanja na mediju od kričanja Kričača naprej in kljub njemu, do kratkega stika RTV STIK-a in do mimohoda TV Sopotnika. V vseh uradnih publikacijah, kronoloških zapisih, zgodovinskih ali obletniških izdajah spominov je toliko hvale, dosežkov, razvojnih uspehov (no, da ne bom krivičen, tudi sem in tja kakšen manjši spodrsljaj ali pa vljudna dobronamerna ali konstruktivna kritika), da se človeku stori milo pri srcu in ves srečen je, da je imel čast, biti v službi na taki ustanovi, ali bolje, ji služiti. V odmevih nanje se včasih sliši šepet po hodnikih, da kdo le ni bil dovolj izpostavljen in pohvaljen za svoje zasluge ali pa nasprotno, morda celo pogosteje, da je bil nekdo drug prikazan kot preveč zaslužen, pomemben in slaven in nepogrešljiv. Začuda pa v vseh teh številnih medijevih rednih in jubilejnih pisnih publikacijah ne boste našli tega, da je bil ta medij pravzaprav trobilo v rokah partije, najbolj ljubo in ljubljeno trobilo totalitarnega sistema, zato pa temu primerno strogo vodeno in nadzorovano. Vendar tako to ne gre, dragi moji! Kako je mogoče tako temeljno določilnico in vodilo M.M., to v nebo vpijoče dejstvo, še danes, po toliko letih demokracije, spregledati?

Kritično raziskovanje je na mediju bilo in ne gre ga kar tako odpraviti. Bilo je javno, kolikor je pač bilo to takrat mogoče. Tveganje je bilo veliko in tudi rezultati niso zanemarljivi. Ravno zato ima Revija SRP pomembno vlogo za obujanje in osvežitev spomina instituciji RTVS in sistemu RS tudi danes in celo posebno rubriko imamo v ta namen in njen moto je:

Institucija brez spomina je

kakor podjetje brez knjigovodstva,

močni in mogočni v njej

počno, kar jih je volja,

ker vse, kar počno, utone

v pozabljivi zavesti časa.

 

Če se ne bosta vodstvo in svet RTVS nekega dne resno vprašala, kaj je res vsaj na metodoloških pomislekih in kritikah nestrokovnega merjenja poslušanosti ali gledanosti ter ocenah oddaj in programov medija, bo to storila konkurenca, dovolj je že močna za ta korak. In konec koncev, kaj mediju pomagajo sumljivo optimistični podatki o naraščanju ali vsaj ohranjanju deleža gledalcev, poslušalcev, če pa je resničnost očitno bolj kruta? Samo še upadanje gledalcev in poslušalcev lahko medij računa, pravilno izračuna in pričakuje. Na koncu mu preostane le samoprevara, ki se hudo maščuje. Ne recite, da tisti, ki to počno, žele mediju le dobro ali da ga tako ljubijo kot svojega otroka, da ne vidijo, da ga bodo s svojo ljubeznijo zadušili, prej ko slej bi se to zgodilo po sami logiki minevanja moči institucij.

Vprašanje: Kaj sicer lahko še pomeni graditi programske šeme, programsko načrtovanje in ocenjevanje (sem sodi še sumljivo utemeljena in kar se da zamolčana selekcija ustvarjalcev, ki jim je padla tako čudno izmerjena glednast ali ocena oddaje)?

Pomeni kratkovidnost in krivičnost ali z eno besodo: samozaslepljenost. In če še malo podrobneje razčlenim citirano generalno vsebinsko izhodišče kot vrednotno orientacijo neavtonomnega in nestrokovnega raziskovanja na mediju, tega ne bom storil prvič. Vsakič, ko moram to storiti, se spustim na nivo, ki mi ni ljub, a tako to mora biti, ker sicer komunikacija med nami ni mogoča. To je bilo ničkolikokrat izkazano in venomer se ponavlja in izraža v obliki nepomirljivega konflikta.

Kako je mogoče utemeljevati reorganizacijo M.M. RTVS na zgrešenih podatkih in zato v temelju zgrešenem predvidevanju ohranjanja ali povečanja gledalcev RTVS (kot je to v primeru ekspertize reorganizacije, ki jo je naredil svetovalec slovenske TV Justin Dukes)?

Medij, ki se noče seznaniti z dejstvi, dejanskim stanjem, je nesposoben reagirati na spremembe v sistemu, skratka, je medij, ki se ne more odreči lažne podobe o sebi in svoji moči. Zato najraje išče nasvete, se zanaša na pomoč pri svetovalcih-gurujih, nepoznavalcih slovenske radiotelevizije.

Kako zelo pomemben je Justin Dukes za slovensko nacionalno radiotelevizijo, kaže pripravljenost (grožnja) gen. dir. Žarka Petana, da bo RTVS izstopila iz Slovenske znanstvene fondacije, če ta ne bo sofinancirala »Dukesovega projekta«. Ta razvojni projekt RTVS pa je po mnenju projekta SRP strokovni in nacionalni škandal, in ker je mnenje Matjaža Hanžka javno objavljeno v Reviji srp 5/6, terja torej javni odgovor, nekoga nekoč. Ta nesrečna reorganizacija RTVS je za nadaljnjo usodo medija moči tako pomembna, da bo še naprej eden ključnih problemov v Katalogu problemov – projekta SRP in tudi v rubriki Zgodovinskega spomina institucije RTVL/S je ne bo mogoče izpustiti (izbrisati). Na javno kritiko je treba javno odgovoriti (dobro je in spodobi se odgovoriti z argumenti na argumente), pa čeprav sta jo javno izrekla, kolikor vem, le dva raziskovalca, Matjaž Hanžek v Katalogu problemov, v Reviji SRP 8 in Breda Luthar v Sobotni prilogi Dela (Čannel 4 je nekaj drugega, Svetovanje slovenski TV, Delo, 14. maj 1994) 25

Kdo (to) gleda tako (na raziskovanje) kot na strokovno (?) zbiranje informacij?

Raziskovalec že ne, ker to zbiranje informacij, te meritve, so šele začetek vsakega raziskovanja. Če ni interpretacije, metodološkega preverjanja podatkov, je to le začetek nekega domačega gospodinjskega raziskovanja predvsem pa podrejeno raziskovanje že nič kolikokrat omenjenim programskim interesom.

Zato pa tisti, ki tako gledajo na raziskovanje, lahko postavljajo Vsebinska izhodišča za programe dela služb raziskovanja programov in občinstva, podtikajo Osnovne smernice za delo službe in sodelujejo v neprestanih reorganizacijah oz. prestrukturiranjih institucije RTVL/S.

In v prvem dokumentu med drugim piše tudi tole: »Z natančnega pisnega interpretiranja podatkov iz anket smo prešli na sistematično hitro objavljanje podatkov brez razlag. Pismene razlage podatkov so imele malo bralcev zaradi splošnega hitrega tempa dela v radiu, ko je vsak podatek hitro zastarel ob tem, da dnevno oddajamo nove vsebine. Podatkov tudi ni vedno mogoče enoznačno razlagati, saj tudi tendence v uredništvih in nazori glede splošne programske politike niso enotni. Ubrali smo politiko čimboljše formulacije vprašanj za poslušalce in sistematičnega občasnega ponavljanja vprašanj z objavo primerjav. Ker uredniki in novinarji v dobršni meri določajo teme vprašalnikov za občinstvo, včasih tudi sami bolje kot izvajalci anket poznajo cilje ugotavljanja mnenja.« V drugem pa piše tole: »Službe za raziskavo morajo poskrbeti za strokovno zbiranje informacij in splošno raziskavo programov. Obdelava zbranih podatkov pa mora biti strokovno opravljena, ob uporabi znanstvenega instrumentarija, ki je na voljo ustrezni službi.«

Za zgodovinski spomin sem davno nekoč, v kulminaciji tega istega konflikta, a še v prejšnjem režimu, zastavil javno vprašanje: »Od kod izvira taka moč Vide Šrot?«

Odgovor je bil: »Iz preprostega dejstva, da je (bila) žena pomočnika gen. direktorja (po nepotizmu torej)«. (Gen. dir. oziroma »vrhovni administrator« pa je bil takrat Ferdinand Lužar.)

Citirano: »Posebna moč naše kolegice V. Šrot je ves čas poudarjena. Njena ‘ekspertna’ in njena ‘samoupravna’ moč sta primer heteronomnega izvora moči, sta posledica preprostega dejstva, da je žena pomočnika generalnega direktorja.« Iz: Raziskave o raziskovanju; podnaslov: Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji množičnega medija mogoče?; Kako uničiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti? 9

Če si danes zastavim to isto vprašanje? ...

Odgovor je le malenkost drugačen: »Iz preprostega dejstva, da je žena (bodočega ali medtem že ustoličenega) pomočnika direktorja radijskih programov Jožeta Šrota (po nepotizmu torej)«.

In tako so postala Vsebinska izhodišča za programe dela služb raziskovanja programov in občinstva, ki to niso, ki so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, (kmalu bomo videli zakaj), iz pripisane opombe pa je razvidno, da jih je dala (oz. so jih dali) dir. RA programov gospodu Andreju Rotu gospa Vida Šrot, vodja radijske raziskovalne enote, evidentno so vsebovana tudi v edinem preostalem uradnem gradivu za razpravo o raziskovanju za 10. redno sejo Sveta RTVS. Naslov dokumenta je Služba za raziskavo programov (podnaslovi: Osnovne smernice za delo službe, Organizacija služb in vmeščenost v organigram RTVS, Objektivnost in neodvisnost služb za raziskovanje, Dostopnost raziskav, Teze za razpravo o raziskovanju programov RTVS). Dokument pa sta, hočeš nočeš, podpisala direktorja programov TVS (radijskih in televizijskih) Andrej Rot in Janez Lombergar in je tako postal tudi edino uradno izhodišče za razpravo na deseti seji Sveta RTVS (29.6.1995) o prvotni uradni in javni pobudi Revije SRP instituciji vodstvu in svetu RTVS. Naravnost neverjetno, boste rekli, pa ni, ker tako se to dela na instituciji RTVL/S, in tole tu je le en primer pravega personalnega pristop h ključnim problemom medija. In naslednje vprašanje je potem tole:

Čemu raziskovanje, saj problemov vendar ni, čemu javne pobude, saj Oni že itak vedo tako za rezultat, kot tudi, kako se stvari streže, mar ne?

Odgovori so to pot že vsebovani v vprašanjih. (Drugače rečeno, vprašanja so sugestivna, kar je sicer osnovna značilnost medijevih vprašanj.)

Kdo to lahko reče in za kaj tako reče in za koga to velja, »da v glavnem ne pride do izsledkov in tez, ki bi imele raziskovalni pomen«?

Tisti, ki izvajajo zgolj meritve, zbirajo informacije in ne raziskujejo in ne posredujejo svojih izsledkov strokovni javnosti, to poreko, prereko in pravzaprav neprestano očitajo raziskujočim. Skratka tisti, ki so za tajne in interne »raziskave«, očitajo tistim, ki raziskave, raziskavalna poročila posredujejo strokovni in drugi javnosti, da izdajajo poslovno tajno, čeprav vedo, da jih stroka zavezuje k javnosti raziskovanja in da je RTVS javna institucija.

Kdo so bili tisti odločujoči na mediju, ki »so analiziranju občinstev in programov dostikrat postavljali nalogo, da naj bo čim bolj kritično«?

Malo je bilo takih. Eden redkih je bil Ante Novak, dopuščal je to tudi dr. Janez Jerovšek. Vendar je bil Ante Novak to zato, ker ni bil le nosilec funkcije in funkcij. (Preden je bil preds. skupščine RTVL, je bil dir. znanstvene institucije ISU EK (Inštituta za sociologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani), še prej pa dir. nekdanjega jugoslovanskega Zveznega zavoda za statistiko (to je resnico YU-sistema v številkah), po vojni pa zanesljiv partijski kader, eden ožjih sodelavcev Borisa Kidriča. Kljub temu pa je zagovarjal kritično raziskovanje, govoril je celo, da mora to postati ogledalo in vest institucije. Tudi dr. Janez Jerovšek je bil nekoč na tem istem znanstvenem inštitutu, lahko rečemo, da se je tam začela njegova znanstvena pot, da je od tam izšel. Kljub svoji izpostavljeni vlogi v stranki SSDS, sedaj Janševi SSDS, je bil v odnosu do kritičnega raziskovanja drugačen, dopuščal ga je in celo podpiral. Morda pa ižaja okužba ravno od tega nesrečnega inštituta, ali pa je le zadeva osebnosti. Takratni režim je že vedel, zakaj ga je ustanovil in zakaj ukinjal, in koga vse je ukinjal.

In ni mogoče spregledati, da sta ravno onadva zagrešila vsak vsaj po eno bistveno ali ključno poročilo za razumevanje medija RTVL/S, hkrati pa Njim nesprejemljivo, neodpustljivo raziskovalno poročilo.

Ante Novak je s svojo analizo naročnine že leta 1978 (Utemeljitev predloga za ukinitev RTV naročnine in uvedbo prispevka za RTV) razkrinkal, da naročnine za RTV ni, da je to v bistvu prikrita oblika državnega davka. Dr. Janez Jerovšek pa je v svojem enkratnem Primopredajnem poročilu razgalil problem lož na RTVL/S, to pa je ključni problem za razumevanje dogajanja »igre moči« na tej instituciji. Oba prispevka sta bila v celoti objavljena v Zgodovinskem spominu institucije RTVL/S, Revije SRP. 10,11

Oba prispevka rešujeta nek pomemben problem, sta tudi nepogrešljiva v Katalogu problemov, Projekta SRP, prispevek k razreševanju ključnih problemov medija RTVL/S. Brez Novakove analize naročnine pa bil nemožen (nemogoč) tudi moj prispevek k razreševanju problema Legitimnost naročnine za radiotelevizijo in vrednotna orientacija medija. 12

No, bilo jih je gotovo še nekaj takih, ki so se resno zavzemali za avtonomno in kritično raziskovanje medija in na mediju, a bolj potiho, ali pa niso imeli odločujoče moči. Večinoma pa je bilo najbrž tako, da so se za to zavzemali le deklarativno in celo normativno. Konec koncev je raziskovanje v RO (raziskovalnih oddelkih) opredeljeval Zakon o raziskovalni dejavnosti in po dejavnosti in strokovni orientaciji so bili izenačeni s samostojnimi znanstvenimi inštituti. (Iz ISU sem prišel na DERPO RTVL v letu 1979. Pomembno je bilo zame, da je ta enota takrat imela izenačen status s samostojnimi RO in celo boljše pogoje za javnost raziskovanja kot so bili na ISU, pa se je kmalu pokazalo, da sem se ravno glede tega hudo uštel.) (Glej: 9.1 Uvertura v pogrebni ritual Biltena SŠP, Ukinjanje javnosti raziskovanja, Revija SRP 7/8, 1995)

Da pa je z vzpodbujanjem (v resnici dopuščanjem) kritičnosti v raziskovanju medija »bila dosežena prej ignoranca kot pa uporaba podatkov«, bi skoraj držalo, ker je bila ignoranca res glavno orožje ali orodje za obračunavanje z kritičnim raziskovanjem in raziskovalci (pred in po neposrednem obračunu). In res me ta ignoranca vse preveč boli, preveč se ubadam z njo. Vendar se je vselej pokazalo, da ko ta odpove, odpove za nazaj. Predvsem pa raziskovanje ni le servisiranje s podatki! Tudi to je bilo na RTVL na kompetentnih mestih večkrat izrečeno, sprejeto! (V deklarativnem pomenu, seveda.)

Kdo naj urednike in redaktorje podpira v samostojnosti odločanja in kako je treba to storiti, da bodo ti v odločanju samostojni?

Pa saj redaktorji in uredniki na RTVL (razen res redkih izjem) po tradiciji niso bili niti niso želeli biti samostojni in neodvisni, bili so odvisni in zasvojeni od partije ZK, sedaj pa od strank!

Nikoli nihče na RTVL/S pa ni postavljal kateregakoli kritičnega raziskovalca, še posebej sistematično ne, nasproti redaktorjem in urednikom. To sta namreč na instituciji M.M. neprimerljivi kategoriji. Sploh pa, katerokoli kritiko slabo prenašajo, še posebej pa so netolerantni do kritičnega raziskovanja medija. In kritični raziskovalec je v primeri z uredniki na instituciji M.M. niče (ne šteje nič), razen v svojih stvaritvah (člankih, knjigah) a tudi ta na M.M. ne štejejo nič!

In še to, raziskovalec, če je res iskalec, je v vsakem primeru tudi v vlogi kritika, (ko raziskuje, ima kritični vrednotni pristop) in enako je kritičen v afirmativni raziskovalni vlogi, z vnaprej opredeljenim, utemeljenim in tako izrečenim afirmativnim pristopom (tak je na primer moj pristop v knjigi Janezovo razodetje ali o treh vrednotah). Če pa to ni, je zgolj apologet. Moti pa se tisti, ki misli, da ob takem, skrajno afirmativnem pristopu ni odkrite refleksije in samorefleksije. Poznavalci to že vedo in opazijo, in rezultat je natanko tak kot, ko gre za ekstremno kritični pristop, le (inkvizicijske komisije se zamenjajo) inkvizitorji so drugi.

Carigrajsko deklaracijo o medijih v demokratičnih družbah pa bodo na RTVS vseeno nekoč morali ponovno temeljito preučiti in si ob tej priložnosti odgovoriti: je bila kdaj še katera norma, napotek, deklarativna orientacija, na katero bi se odločujoči na RTVS bolj neupravičeno in zmotno sklicevali zoper kritično in kompleksno raziskovanje na mediju RTVL/S v sistemu, kot so se to ravno v primeru (ne)uporabe te nesrečne Carigrajske deklaracije?

Mislim, da ne! Skratka, mislim, da bo Revija SRP še naprej raziskovala mediju neprijetne a bistvene probleme, jih razgrinjala javnosti, opozarjala na dejstva, ki jih Medij noče vedeti, ne videti; njen osnovni predmet zrenja in kritičnega motrenja pa je sistem (kljub videzu, da nas zanima samo medij), včasih smo mu rekli družba in antagonizem med človekom in sistemom se je kar stopil v idili samega izraza »družbe«.

Naj se na koncu tega samospraševanja še enkrat vprašam, kot sem se v Poteh in stranpoteh SSD (samoupravne socialistične družbe):

Kaj je tisto, kar mi ne da miru, da venomer brskam po zgodovinskem spominu in obujam neprijetne duhove in njih vzdušje?

Smisel te detektivske zgodbe je, da se individuum vpraša, kakšen smisel ima prevelika institucionalizacija? Mislim, da je to vprašanje: kakšne razdiralne posledice za smisel instititucionalnega raziskovanja in ustvarjanja je imelo in jo še ima to nesrečno pokroviteljstvo moči. Predominacija (politične) moči, cenzura in avtocenzura so nerazdružne, prežemajo se med seboj, posledica pa je izgubljeni smisel in čar avtonomnega ustvarjanja.

Vendar tako spraševanje in splošne ugotovitve sploh niso problematične, pa tudi smiselne ne, če jih vpraševalec ne pripelje do konkretnih nosilcev z imeni in priimki, vsaj za primer. To pa je res problematično in s tem se začne kraval močnih in mogočnih, vse dokler ...

Naj ponovim: dokler je spraševalcev tako zelo malo in še ti niso vedno dovolj drzni, pa lahko tisti, ki pravilno gledajo na raziskovanje in celotno ustvarjanje na instituciji, kot sem skušal raziskati in razkriti, lahko postavljajo Vsebinska izhodišča za programe dela služb raziskovanja programov in občinstva in pišejo Osnovne smernice za delo službe snujejo Dramo reorganizacije in zapovedo 10 Njegovih zapovedi (glej: Gurujsko navdahnjeni predlog reorganizacije in Upravljanje RTV Slovenija v obdobju do leta 2000: Prestrukturiranje RTVS in Komentar k Njegovim desetim zapovedim).

In ta zmagoviti pohod urédnikov zadev, seže vse tja do normiranja navodil gledalcem, pisanja predgovorov, kako je treba pravilno gledati in razumeti posamezne medijeve stvaritve kot npr. v omenjeni TV nadaljevanki (Poti in stranpoti SSD – (samoupravne socialistične družbe), Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetniške smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let.)

Če sedaj na koncu malo zašpekuliram in morda neupravičeno komentiram, po vtisu, ki se še ni polegel, le nekatere (meni) ljube in instituciji neljube prispevke, take, ki štejejo na instituciji RTVS za nesprejemljive zaradi svojskih pogledov na probleme medija in sistema, pri katerih pa se ne bi niti za hip pokolebal v svoji uredniški odgovornosti, med njimi pa se bom omejil predvsem na tiste in take, ki sem jih sam zagrešil, in še nekatere, ki sodijo v raziskovalni projekt Katalog problemov in sem bil zanje javno odgovoren kot (odgovorni) urednik in sem se pri avtorjih in v uredništvu prizadeval za njihovo objavo, in ne nazadnje, tudi take, za katere se mi je zdelo, da so bili za revijo in raziskovalni projekt SRP tvegani (to je, v afektirani politični scenografiji medija v sistemu politično spotakljivi, moteči, nezaslišani), vendar nepogrešljivi, bi danes rekel takole:

Podpora Darku Marinu in Tedniku, predvsem pa kritika kritike ideološke komisije, njene ideološke vloge (Programskega sveta dr. Miša Jezernika) je izkopala bojno sekiro moči, in začel se je pregon!

Kritika »trefaltizma« – personalne legitimitete in nepotizma na primeru Razvedrilnega programa je bila dojeta kot nezaslišan napad na osebo in družino, ne pa npr. kot kritika nepotizma in vrednotnega sistema enega – v malem.

Kritika manipulacije z javnomnenjskimi anketami (raziskovanje javnega mnenja se sprevrže v produkcijo le tega) v Informativnem programu Lada Ambrožiča je bila razumljena kot očitno provladna uslužnost, liberalna zarota.

Kritika nemožnosti komunikacije s preds. sveta RTVS Rudijem Šeligom ni bila razumljena vsaj kot razgaljanje tihotapljenja »orwellizma« (konkretneje, prepovedi svobode mišljenja in pisanja na mediju in širše) in to ravno od nekdanjih prvoborcev za svobodo misli in (svojega) pisanja, ampak prej in bolj kot nedopusten napad na veličino in avtoriteto prvega in najvišjega v medijevi hierarhiji. Ali pa se morda motim in je v tem primeru celo bila prav razumljena, le da se tega na RTVS nihče niti črhniti ni upal.

Kritika Dukesovega projekta reorganizacije RTVS Matjaža Hanžka je bila odpravljena kot poskus nasprotovanja evropeizaciji in svetovljanstvu medija RTVS, skratka kot kritika s pozicije ozkosti slovenskega provincializma, ne pa ravno nasprotno, razkrivanje te provincialne slabosti, nekritične zaupljivosti slavnim gurujem (z eksotičnimi iskušnjami) v tako pomembnih rečeh, kot je reorganizacija slovenske nacionalne radiotelevizije, in še manj kot strokovna, čeprav šele uvodna kritika prve faze reorganizacijskega projekta, saj ga vendar podpira in sofinancira tudi Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS.

Intervju mag. Cirila Galeta z Borutom Šukljetom (v Reviji SRP 7/8, 1995) je bil začuda ravno tisti intervju, ki je bil kratko-malo razumljen kot jasen dokaz paktiranja z nekdanjimi političnimi nasprotniki. Mislim, da zadeva ni šla kar tako mimo intervjuista, ni se srečno končala ne zanj ne za nas. Kot za večino tega in takega sankcioniranja pisane besede tudi za to ni dokazov, ostane torej moja domnevna špekulacija in dejstvo, da Ciril Gale ne dela več intervjujev za RTV STIK (glasilo službe za stik z javnostjo) in tudi za Revijo SRP ne več. 13

Vsi trije sestavki, ki zadevajo novega gen. dir. Žarka Petana: od prispevka Tarasa Kemaunerja Ob Petanovi dramatiki, 14 do Odklonilnega ločenega mnenja sodnika Matevža Krivica, 15 in končno mojega prispevka k nesprejemljivosti neobvladljive revije Personalna legitimiteta medija v sistemu, 16 so bili razumljeni kot oseben napad na nesporno evropsko uveljavljenega kulturnika razumnika, uveljavljeno osebnost Žarka Petana in njegov pravični boj za neodvisno civilno radiotelevizijo Slovenije, lahko bi celo rekli, da je bila Revija SRP 7/8, 1995 posvečena prav Njemu.

Morda nekoliko manj žolčno je po hodnikih RTVS odmeval prispevek Petra Božiča Tuleči derviš, 17 čeprav ne vem zakaj? Saj so novinarji na RTVS res nesporna posebna kasta – nameščenci prvega reda in prav lahko bi se čutili napadene in razžaljene v svoji nedotakljivi veličini. Morda pa so se ga le bali?

Objava Primopredajnega poročila odstopljenega gen. dir. dr. Janeza Jerovška (posebej poglavje o ložah na RTVS) je vzburila vse strani, levo desno in srednjo. To si lahko razlagam, da so konvertiti v levih in desnih ložah in vmes ali pa da se sedaj lože med seboj v poglavitnih rečeh moči kar dobro razumejo in sporazumejo. Ena redkih radikalnih kritik naše najnovejše politične dramaturgije je dodobra razgaljena v prispevku Tarasa Kermavnerja Samozaslepljeni, zlomljeni heroj v Reviji Srp 9/10. 18

Z objavo mojega Četrtega premisleka o moči, (Moč sama po sebi, Demokracija moči – Slovenske volitve 1992) prav gotovo nisem požel niti najmanjšega odobravanja pri katerikoli pomembni stranki. 19

Za levo, nekdanjo levo, natančneje pa nekdanjo režimsko elito v mediju in (najbrž analogno v sistemu) pa si seveda ne delam iluzij, da bi mi lahko odpisali (odpustili) mojo vpletenost v boju za bastiljo komunizma in še manj pisanje o Izgubljeni bitki in o Njih v rubriki Iz zgodovinskega spomina. Domnevam, da pri njih ne more vzbuditi posebnega razumevanja niti moje ponovno objavljanje in komentiranje Iger sistema,) 20 in Proces-a, (Predlog za obnovo in revizijo procesa, Delovnemu in socialnemu sodišču in Vrhovnemu sodišču RS), Janeza Premka, 21 tudi ne brskanje po oddaljenejšem zg. spominu Poteh in stranpoteh SSD – (samoupravne socialistične družbe), problemih dramske redakcije v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetniške smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let. 22

Na tem mestu gotovo nisem naštel vseh prispevkov, ki so najbolj vzburili tiste, ki posebej preže na priložnost, da izrazijo svoje zgražanje nad nelojolnostjo instituciji, njenim poltronom. Za vse niti ne vem, predvsem pa moram poudariti, da to zgražanje ne pomeni kaj dosti za samo tehtnost in težo navedenih in drugih nenavedenih prispevkov v SRP-u, vendar je za kasnejši zg. spomin Revije SRP le potrebno zabeležiti tudi tak špekulativni samogovor, ravno zaradi odsotnosti pogovora ali bolje, pisne polemike, pa mi kaj drugega ne preostane.

Nasploh se mi zdi, da so bili zunanji sodelavci (čim dlje so bili od medija, tudi fizično) za hodniško obrekovalniško obdelavo manj spotakljivi. Tako to velja tudi za Leva Detelo, njegova prispevka RTV med krizo in vzponom in Z/a/mešane oblike sodobnih televizijskih strategij, 23,24 Tarasa Kermavnerja Politika, pravica, vest /Ob Petanovi dramatiki/, Matevža Krivica Ločeno mnenje sodnika. Ali pa bo zopet veljalo, da se upognjenci na mediju nekaterih zunanjih sodelavcev bolj boje, jih bolj respektirajo.

Tudi nočem reči, da ni vzbujal hude krvi in institucionalnega zgražanja prvi literarni del revije (če pogojno pristanemo na tako delitev, ker mi sodelavci tega ne počnemo). Literarni prispevki so vsebinsko dopolnjevali in sproščali vrednotno variacijo orientacije revije (zopet pogojno strokovni pa se niso odrekli nekaterih literarnih prijemov in izraznih tehnik). Za afirmacijo ustvarjalnosti in ustvarjalcev je pomembno, za institucijo pa poučno, da smo objavljali, na primer, tudi pomembne in dobre radijske in televizijske stvaritve, take, ki jih je institucionalna selekcija zavrgla ali pa jih ni upoštevala tako kot jim to pritiče. Vendar je literatura le uredniška domena glavnega urednika Francija Zagoričnika in še celotnega uredništva revije. Če bi sedaj poskušal špekulirati in komentirati tudi literarne prispevke, po svoje seveda, bi hitro presegel delokrog moje zadolžitve – dogovorjene pristojnosti odgovornega urednika. Vseeno pa bi lahko rekel, da je za prenekatere medijeve eksperte metaforični pesniški govor-jezik še bolj nedostopen, nedojemljiv, kot to velja za bolj ali manj polemični (razpravni in razpravljajoči) del revijalnih sporočil.

Uradno pa revija tako in tako ni odmevna in je sploh ni. Vendar se mi močno zdi, da je bila taka občasna poživitev z nekompromisnim kritičnim mišljenjem in izražanjem v – svojo moč samozaverovani – instituciji potrebna. In enako ali še bolj potrebna sistemu, ki se dovolj ne zaveda moči – svojega najmočnejšega – medija (ministrstva za resnico), in takrat, ko ga jemlje dovolj resno, še kako potrebna. Vseeno pa se mi močno zdi, da tega ne počnemo, ne pišemo zaradi Njih, ampak bolj zase in za tiste redke individuume, ki jih zanima sistem zato, da bi se obranili njegove prepogosto pretirane skrbi za dobrobit človeka.

Če se tako videne probleme (kot jih vidi interno instititucionalno mnenje v instituciji RTVS) sploh da mileje (omiljeno), lepše (olepšano), in tako rekoč neproblematično priobčiti, tega ne vem. Morda kdo drug. jaz tega ne znam, in tudi če bi se mi kaj podobnega le posrečilo, bi bil tak prispevek zame neživljenjski, od mrtvinčenja mrtev.

Tako se mi kaže problematičnost mojega urednikovanja danes. Že sedaj pa moram reči, da tako gledanje ni odvisno samo od mene. Določa ga tudi vladajoča politična klima na mediju in v sistemu. Makiavelistična miselnost parvenijev na oblasti pa je sploh nagnjena k prepričanju, da tiči v ozadju vsakega resnega oponiranja neka politična zarota. S primernim enostransko sistematičnim izborom citatov res ne bi bilo težko dokazovati, ne pa dokazati, da Revija SRP obstaja smo zato, da bi napadla po vrsti vse ključne nosilce (predvsem desne) domnevne demokratizacije medija in t.im. desno civilno družbo. A ne pozabimo, Oni so obvladovali medij in po mojem mnenju so to počeli dokaj nespretno. Zato pa jim je bila posvečena naša posebna hvaležnost in pretirana pozornost, res so imeli posebno prioriteto. In moram priznati, da se kaže bralcu, ki se ne poglablja in je prežet z navado visokega politiziranja, taka, in samo taka namera. Ko pa bo na sporedu zopet menjava ključnih vlog na oblasti, bodo ti in taki prispevki na mediju morda celo tolerirani, a zamenjali jih bodo drugi, predvsem tisti iz rubrike Za osvežitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S. In zopet bi nekdo lahko dokazoval, ne pa dokazal, da Revija SRP obstaja samo zato ali predvsem zato, da bi revanšistično obračunavala z (ne)nasledniki KP in tvorci SSD (to pot pomenijo kratice Komunistično partijo in Samoupravno socialistično družbo). Lucidnejši politični misleci (po današnje pojmovane) ekstremne leve in desne politične scene pa so že sedaj soglasni (morda celo edino edini v tem), da take revije, kot je Revija SRP, čisto nič ne rabijo in se sploh lažje sporazumejo med seboj, kot pa z večnimi oponenti, ki po njihovem niso niti toliko ozaveščeni, da bi si resno prizadevali priti k oblasti ali se vsaj sporazumeti z njo. Kot je dejal Simon Kardum, saj ne vedo kaj delajo (»revija, katere tvorci se še niso odločili in ovedli (ko pa se bodo, bo kajpak prepozno)«. Moj komentar je: da zanj še ni prepozno, želim mu veliko ustvarjalnega sodelovanja z institucijo RTVS (»tudi v programskem smislu«), prenekateremu smo že pomagali, vsaj tako, da se je potem, ko se je, ali pa so ga, soočili z grozodejstvi in ničevostmi, ki jih razgrinja Revija SRP, veliko lažje izrazil svojo lojalnost in razumevanje močnim institucijam sistema in mogočnikom na njih.

Kritika pa na mediju RTVS seveda ni zalegla nič, tega najbrž ni potrebno posebej navesti. Nadaljna orientacija revije bi morda lahko presegla pretirano ukvarjanje le z enim, čeprav najmočnejšim medijem v sistemu (RTVS). To pa je bilo po svoje zopet dobro izhodišče za osvetlitev ključnih problemov sistema. Bolje je bilo za začetek poglobljeno obdelati enega, takega, ki ga najbolj poznamo, kot pa da bi se lotili več medijev površno. Vendar ta eden ni edini in tudi sistem se bo v kratkem radikalno spremenil. Potem bo to Evropa in ne več Republika Slovenija in slednja bo le podsistemček v velikem sistemu in to je natanko tista klima, ki smo je vajeni in v njej tako pridno funkcioniramo. Svoboda, čeprav institucionalno sistemska svoboda, je breme, ki ga Slovenci nismo vajeni prenašati.

Srp-ašev pa ta velika drama institucionalizacije ni mogla fascinirati, čeprav je zanje skrajno zanimiva kot predmet zrenja, refleksije. Revija bo lahko ostala svoja, svojska, ne mudi se ji v Evropo, pa ne zato, ker je že v njej, ampak zato, ker se individuumi ne žele udomačiti v nobenem sistemu. Ko je na strani individua, je zoper sistem institucij, zoper njih mrtvilo. Tu se res nimamo česa sramovati, v Evropi ne. Končnega izida antagonizma med individuumom in sistemom, med človekom in le njegovo vlogo, med svobodo in močjo, ne bo določil, definiral ali podaril noben sistem, nobena institucija.

Za konec tega poglavja v smiselno-nesmiselnem prizadevanju odg. urednika Revije SRP, naj zopet dodam še svoj dvom, ki me neprestano muči, tudi takrat, ko že mislim, da sem ga dokončno razrešil ali presegel. Kaj če sem se v tej samorefleksiji – samozrenju sebe kot posameznika o svoji vlogi raziskovalca in nesojenega odgovornega urednika revije v instituciji M.M. in (nje) sistemu in v vsej tej dejavnosti v temelju in osnovi motil, dasiravno venomer delam in ponujam temu nasproten (prepogosto suveren) videz? To je namreč kar pogost očitek hierarhov mojim pisnim izdelkom, pa tudi konkretnemu vedenju v institucijah sistema. Če je temu tako, potem se je pač zmotil le nek konkreten individuum z imenom in priimkom, to najbrž ni tako huda reč. Huje je, če se ne motim tako pogosto, kot menijo močni in lojalni, vsaj v osnovnih tezah in trditvah ne. Še huje pa je, ko uveljavijo svoj prav ravno taki, ki pravijo, da se v tem odnosu nasploh praviloma moti individuum, da ima praviloma prav institucija in sistem in da za njihovim mnenjem, ki ni njihovo, stoji institucija – sistem. Ta zgodba pa nam je že znana od prej, le da se je prej reklo, da ima družba vedno prednost pred posameznikom. Kako se je zadeva končala in kdo je imel prav, pa smo videli prav pred kratkim. Ne glede na odgovor na zastavljeno vprašanje, pa moram ugotoviti, da je moja strategija v odnosu Srpa-a do RTVS v prizadevenju za vsaj minimalno sobivanje doživela popoln neuspeh. Čas je za osvežitev pobude ali pa njeno spremembo v prožnejšo inačico. Moja vloga odgovornega urednika in neuspelega pogajalca mora prenehati, vloga glavnega urednika Francija Zagoričnika , če on hoče, in morda celotnega uredništva, kdor to hoče, pa večati. Drugače rečeno, čas je za moj odstop, v skladu s tradicijo to naredim premišljeno, kolikor je to v moji moči in pisno, kakor pač znam.

Dovolite mi le še, da v propagandne namene ponovim samo še apel iz uvoda k Igram sistema v SRP-u 9/10, le v majhni variaciji:

 

Vendar tako je to še dandanes, da hierarhi, diplomati in vsi idolpoklonitelji politični moči zelo dobro (kot učbenik) poznajo in razumejo »Vladarja« – enega in edinega; induviduumi pa ne vedo za »Razpravo o prostovoljnem suženjstvu«. In tudi sporočila močnega medija poznajo (kot molitvenik), brez ugovora zaupajo edino njemu, za Revije SRP pa ne vedo, za njena sporočila niso več dojemljivi, v tej intonaciji že ne, pa tudi če bi jih poznali, bi jim ne verjeli, v tej melodiji, ne!

 

V Ljubljani, 1. julija 1995

 

 

 

Opombe

1 (Glej: Pisma programskemu svetu I - VII, Revija SRP 1/2, 1993 in dokumente o pobudi Revije SRP v št. 1/2 do 7/8)

2 (Glej: Arhimedov zakon, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Založba LUMI, 1992, Ljubljana; Iz Arhimedovega zakona, Revija SRP 1/2, 1993)

3 (Glej: Izgubljene iluzije raziskovalca – v boju za nacionalno radiotelevizijo, Revija SRP 5/6, 1994)

4 (Glej: Vrednotne orientacije vojne propagande, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Založba LUMI, 1992, Ljubljana)

5 (Glej: Televizijske manipulacije z javnomnenjskimi anketami razveljavljajo svobodo, Revija SRP 5/6, 1994)

6 (Glej: O pobudi Revije SRP Svetu RTV Slovenija, O nemožnosti komunikacije ali Tri razlage o oživljanju in mrtvičenju neke revije, Revija SRP 3/4, 1994)

7 (Glej: Mnenje o nekem mnenju o reviji SRP, Franci Zagoričnik, Revija SRP 7/8, 1995)

8 (Glej: Upravljanje RTV Slovenija v obdobju do leta 2000, Problem reorganizacije Radiotelevizije Slovenija; Analiza poročila 1. faze razvojnega projekta, Poročilo o prvi stopnji razvojnega projekta z naslovom: Prestrukturiranje RTV Slovenija, ki sta ga finančno podprla, Ministrstvo za znanost in tehnologijo ter Ministrstvo za kulturo, Matjaž Hanžek, Revija SRP 5/6, 1994)

9 (Glej: Raziskava o raziskovanju, Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji množičnega medija mogoče?, Bilten SŠP 51, 1983, knjiga – Tiskarna RTVL, Ljubljana, p 83)

9.1 Uvertura v pogrebni ritual Biltena SŠP, Ukinjanje javnosti raziskovanja, Iz Raziskave o raziskovanju, Bilten SŠP 51, Radiotelevizija Ljubljana, SŠP, marca 1983; (v rubriki Za osvežitev zgodovinskega spomina institucije RTVL/S), Revija SRP 7/8, 1995

10 (Glej:Utemeljitev predloga za ukinitev RTV naročnine, (in uvedbo prispevka za RTV), Ante Novak, RTVL, poročilo 1978, Revija SRP 3/4, 1994)

11 (Glej: Primopredajno poročilo Svetu RTVS, dr. Janez Jerovšek, Revija SRP 3/4, 1994)

12 Legitimnost naročnine za radiotelevizijo in vrednotna orientacija medija, Revija SRP 3/4, 1994)

13 Intervju: Ciril Gale z Borutom Šukljetom, Na vojno smo bili pripravljeni, Revija SRP 7/8, 1995)

14 Politika, pravica, vest /Ob Petanovi dramatiki/, Taras Kermauner, Revija SRP 7/8, 1995)

15 Svoboda slovenskega radia in televizije na Ustavnem sodišču Slovenije, Ob »nepotrditvi« Žarka Petana in razveljavitvi zakonske podlage zanjo; Odločba Ustavnega sodišča v »zadevi Petan«; Odklonilno ločeno mnenje sodnika – Matevža Krivica, SRP 7/8, 1995)

16 Personalna legitimiteta medija v sistemu, Primer gen. dir. RTVS Žarka Petana na vrhovnem in ustavnem sodišču in institucionalne vrednote medija v legitimiteti sistema in Poseben propagandni dodatek – O neposrednih dejstvih zavesti, Revija SRP 7/8, 1995)

17 (Glej: Tuleči derviš, Reorganizacija Radiotelevizije Slovenija in usoda Revije SRP, Peter Božič, Revija SRP 7/8, 1995)

18 (Glej: Četrti premislek: Moč sama po sebi, Demokracija moči – Slovenske volitve 1992, Revija SRP 1/2, 1993)

19 Igre sistema, Spoved sistemu, O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Založba LUMI, 1992, Ljubljana; in Igre sistema (komentar), Revija SRP 5/6, 1995; Igre sistema, Revija Srp 9/10, 1995)

20 Proces, Predlog za obnovo in revizijo procesa, Delovnemu in socialnemu sodišču in Vrhovnemu sodišču RS, Janez Premk, Revija SRP 9/10, 1995

21 Poti in stranpoti SSD – (samoupravne socialistične družbe), Problemi v ustvarjanju TV nadaljevanke na instituciji RTVL in umetniške, smeri SSR – (samoupravnega socrealizma) v Jugoslaviji iz konca 70 let, Revija SRP 9/10, 1995, (Poti in stranpoti II, Analiza odmevnosti na nadaljevanko Poti in stranpoti, Bilten SŠP 31, 1979, Ljubljana; Poti in stranpoti, Izstopajoča stališča o nadaljevanki kot indikator družbenih protislovij ali družbenih problemov z vidika komunikacijskega procesa, članek, revija: Bilten SŠP, št. 1,2, 1979, Ljubljana; Kvalitativna analiza vsebine kritičnih zapisov in mnenj o nadaljevanki »Poti in stranpoti« v slovenskem tisku, članek, revija: Bilten SŠP, št. 3, 1979, Ljubljana)

22 RTV med krizo in vzponom, O prihodnosti slovenske televizije, Lev Detela, Revija SRP 5/6, 1994)

23 Z/a/mešane oblike sodobnih televizijskih strategij ali Od objektivne informacije do absolutnega srečelova, Lev Detela, Revija SRP 7/8, 1995)

24 Samozaslepljeni, zlomljeni heroj, Iz cikla Od bratovstva k bratomoru II /Ob Mrakovi dramatiki/, Taras Kermauner, Revija SRP 9/10, 1995)

25 (Glej: Breda Luthar, Svetovanje slovenski TV, Čannel 4 je nekaj drugega, Delo, Sobotna priloga, 14. maj 1994)

26 Vsebinska izhodišča za programe dela služb raziskovanja programov in občinstva so nastala v radijski raziskovalni enoti, nepodpisana, iz opombe razvidno, da so bila poslana dir. RA programov Andreju Rotu od gospe Vide Šrot, vodje radijske raziskovalne enote (evidentno pa so vsebovana tudi v gradivu za razpravo o raziskovanju na Svetu RTVS Služba za raziskavo programov Osnovne smernice za delo službe) 27.

27: Naslov dokumenta je Služba za raziskavo programov (podnaslovi: Osnovne smernice za delo službe, Organizacija služb in vmeščenost v organigram RTVS, Objektivnost in neodvisnost služb za raziskovanje, Dostopnost raziskav, Teze za razpravo o raziskovanju programov RTVS). Dokument sta podpisala direktorja programov TVS (radijskih in televizijskih) Andrej Rot in Janez Lombergar in je tako postal uradno izhodišče za razpravo o raziskovanju na Svetu RTVS (29.6.1995, 10. redna seja).

 

Zaključna opomba: Nismo se torej razumeli, govorimo vsak svoj jezik, če pa bi se tisti, ki odločajo o mediju v sistemu in v mediju samem le malo potrudili, bi lahko našli v raziskavah o mediju in še posebej v Reviji SRP kakšno misel o neizogibni usodi medija, ki jo sami soustvarjajo, ne da bi to vedno vedeli, med njimi tudi kako tako, ki jim sploh ne pride na misel. Nekaj o tem je v posebej za to številko izbranem prispevku za rubriko: Iz zgodovinskega spomina, Medij noče vedeti (Propad mastodontka ali le kriza nacionalnega medija).  

 

 

[Endofazija I, II, III, objavljeno v: Revija SRP 11/12, 1995; 29/30, 1999; 109/110, 2012;

el. knjiga: Rajko Shustarshich, ENDOFAZIJA, Pogum Revije SRP 2012/3;

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2012-3/endo_40.htm

v angl.: Endophasia II, Lives Journal 7, 2013; Endophasia III, Lives Journal 8, 2014]

 

 

English