Lives Journal 12

Branko J. Hribovshek

 

MOVIUSOVA LINIJA – KAMENA ORODJA IN JEZIKOVNI TIPI

 

Moviusovo linijo, tj. razporeditev tipov kamenega orodja in jezikovnih tipov, pojasnjujemo z nachinom lova, z velikostjo lovske skupine, kakor tudi z vrsto divjadi, ki je bila na razpolago prachloveku.

 

 

Uvod

 

Vech kot pol stoletja trajata razprava in nesoglasje o t. i. Moviusovi liniji, geografski lochnici med nahajalishchi raznih tipov kamenega orodja in njihovega razvoja, poimenovanega kot razlichice kamenih iznajdb ali kamene proizvodnje. Mnozhica del o kamenem orodju, o lovcih in zbiralcih, o chlovekovem razvoju, o prachlovekovih umskih sposobnostih, o razvoju kulture in razvoju jezika z neredkimi nasprotujochimi si ugotovitvami kazhe, da so potrebna na tem podrochju nadaljnja interdisciplinarna raziskovanja. Prichujochi chlanek je zaradi tega navidezno nekako omejen, ker je njegov namen pojasniti Moviusovo linijo z »lovskega stalishcha«. Za to bomo uporabili vechinoma sploshne podatke o arheoloshkih najdbah. Omenili bomo le najbolj potrebne posameznosti.

Kamena orodja in ostanki zhivalskih kosti so vechinoma edine in bogate arheoloshke najdbe o preteklem delovanju prachloveka. Arheoloshki ostanki prachloveka samega – deli okostja in kosti – pa so pravzaprav zelo redki. Kako razlagati njihovo medsebojno odvisnost – katero orodje, katera njegova oblika in sprememba je nastala zaradi krajevnih pogojev, katere spremembe orodja kazhejo na chlovekov razvoj, na evolucijo in obratno? Odgovori na ta vprashanja so najbolj pomembni za vsak sklep o chlovekovem razvoju na osnovi kamenega orodja ter s tem tudi za obrazlozhitev Moviusove linije.

 

 

O kamenem orodju in razvoju prachloveka

 

Razlichnih teorij o prachlovekovih sposobnostih, zmozhnostih, dushevnem in kulturnem razvoju itd. na osnovi oblike kamenega orodja in njihove kamnoseshke izdelave – bolj ali manj medsebojno nasprotujoche1 – ne bomo nashtevali, ker ne sodijo k namenu tega spisa. O eksperimentalnih raziskavah kamenega orodja glej.2 O kritiki in ugovorih – zlasti glede kamene rochne sekire – v zvezi z arheoloshkimi raziskavami, domnevami in razlagami gl.3

V okviru nashe razprave se bomo ukvarjali le z osnovnimi in najstarejshimi kamenimi orodji. Po njihovi obliki jih delimo v tri osnovne tipe: sekache, rochne sekire in luske ali rezila. Razporejeni4 so kot nachini (Modes) izdelav ali tehnologij.

Sekachi so najstarejshi – priblizhno 2,6 milijonov let star nachin, imenovan Mode 1 oldowanske tehnologije.5 Sledi ji z 1,76 milijonov let Mode 2 ali acheulijska tehnologija6, zatem s 300.000 leti Mode 3 ali mousterijska-Levallois tehnologija izdelave kamenih jeder.7 Za acheulijsko tehnologijo kamenih orodij je znachilna rochna sekira, acheulijski »dvojni obraz« – kot ploska kaplja oblikovan kamen z bolj ali manj izdelanimi simetrichnimi stranmi (obrazi) – in kasnejshe levalloisko jedro, kamena luska z ostrimi robovi, na eni strani ploska, na drugi pa izbocheno klesana. Te tipe orodij je prachlovek izdeloval nekako do pred 200 do 100 tisoch let. Njim so sledila shtevilna obdelana rezila – luske, imenovana mikrolitichna tehnologija ali orodja Mode 4 in Mode 5.8 Dejansko so kamena orodja v uporabi vse do danashnjih dni, ker so njihove izvedbe kot skrbno izdelane rochne sekire, opremljene z rochaji, v vsakdanji uporabi pri domachinih na Novi Gvineji – mogoche le she kot turistichni spominki. Toda sodech po porochilih, »moderni« chlovek ni uporabljal acheulijskega orodja.

 

R. Foley in M. M. Lahr sta v svojih raziskavah9 ugotovila, da je med razvojem chloveka in tehnoloshkimi nachini mochna, vendar ne neposredna zveza. Nachini (Modes) so zelo stabilni in obstajajo razlichno dolgo na posameznih podrochjih. Spreminjajo se v chasu trajanja dolochene vrste prachloveka (sl. 1). Zato naj bi bil nastop nove tehnologije demografski proces, ki se pojavi najprej v majhnih skupnostih in se nato zaradi svojih prednosti razshiri po celotnem kontinentu.

Z nashega stalishcha orodij razlichnih tehnologij ne moremo primerjati, ker se njihove najbolj znachilne lastnosti bistveno razlikujejo; zaradi tega so to razlichni nachini ali pravzaprav razlichna orodja za razlichno uporabo, cheprav vsaj deloma kazhe, da naj bi bil med njimi sorazmerno dolg in neprekinjen prehod, so verjetno narejena za nenehno, toda pochasi spreminjajocho se uporabo. Tisochletna prisotnost orodja istega tipa pricha, da je bilo to orodje najbolj prilagojeno svojemu namenu.10 Izdelovali so ga namensko in zavestno. Iz vsega tega sledi, da sta tip in izdelava orodja pretezhno manj odvisna od razvoja prachlovekovih dushevnih zmozhnosti. To pricha tudi o zelo postopnem in pochasnem razvojnem napredku. Morda so koraki, vidni v sploshnem razvoju, kot je npr. iznajdba Mode 1 sekashke tehnologije, ki je korak od napredne chloveshke opice k prachloveku,11 le navidezno izjemni. Prachlovek je namrech takrat postal mesojedec – mrhovinar in lovec. Nova prehrana je tedaj pospeshila njegov razvoj v sorazmerno kratkem chasu. Bolj shtevilchno potomstvo je utrdilo prednostne genetske spremembe in se tako popolnoma lochilo od chloveshkih opic. Enako je verjetno bilo tudi pri ostalih spremembah tehnoloshkih nachinov.

 

Zlasti che uposhtevamo, da so razlichne vrste prachloveka, ki naj bi obstajale v skladu z modernimi antropoloshkimi raziskavami, le kratki in delni prebliski pogleda na trenutne dele razvoja prachlovekovega rodu v velikih, veke trajajochih chasovnih presledkih, je potomstvo ochitno neprekinjeno vse do »modernega« chloveka. Navidezni evolucijski »manjkajochi chleni – missing links« ali pa »evolucijski skoki« neke stare prachlovekove vrste v neko novo, posebej v tisto, ki se nanasha na »modernega« chloveka, so pravzaprav fazni prehodi disipativnih struktur. Vech o tem pozneje.

Prachloveku pravzaprav za vsakdanjo uporabo ni bilo na sploshno nich drugega na razpolago razen kamenega orodja. Mozhno je, da so bila orodja – zlasti kamena rochna sekira – vechkrat na novo izumljena. Spremembo tipa orodja so najverjetneje pogojevale spremembe znachilnosti okolja,11 ki so vodile k spremembi prehrane ali pa do dodatnih izvorov hrane. Z nashega stalishcha je to nova potreba za novo uporabo in namen, ki je prvotno, v povratni zvezi ali povratnem delovanju, povzrochila kot posledico napredovanje chlovekovih sposobnosti. Te prednosti so omogochile vechje shtevilo potomcev, nadaljnji razvoj telesnih in dushevnih lastnosti ter druzhbeni napredek z medsebojnimi odnosi in kulturo.

 

 

Moviusova linija

 

Spomnimo, preden nadaljujemo, da je kamena rochna sekira edini ohranjeni predmet, ki ga je prachlovek popolnoma izdeloval v celotnem poteku svojega razvoja vse do modernega chloveka – izdeloval ga je vech kot 1,5 milijona let. Je edinstven predmet, ki so ga ljudje izdelovali v tako dolgi dobi, mogoche edini sploh v celotni preteklosti kakor tudi prihodnosti chlovekove vrste. Rochna sekira je v stotisochletjih edini – razen kamnoseshkih ostankov – jasno razpoznavni ostanek chlovekovega delovanja. Nashli so jo v tisochih primerkih, a redkokdaj v preglednih najdbah, da bi jih lahko jasno razchlenili, obrazlozhili in preuchili. Skoraj nemogoche je dolochiti v posamezni zbirki, kaj je iz iste dobe, kaj je izdelal kateri kamnosek in za kakshen namen. Zaradi tega je raziskovanje chlovekovega razvoja, ki je predvsem slonelo na rochni sekiri, dalo v glavnem enostranske in pristranske ugotovitve. Podobno velja tudi za Moviusovo linijo.

Moviusova linija (amer. arheolog Hallam Movius, 1907 - 1987) je razmejitev, ki lochuje geografska podrochja z najdishchi kamenega orodja, kjer so nashli rochne sekire, in podrochja, kjer jih niso nashli ali pa so bile zelo redke, skoraj popolnoma odsotne (sl. 2). Najdishcha acheulijskih orodij so razshirjena po Afriki in zahodni Evraziji z Indijo, ni jih pa v vzhodni Aziji in severni Evraziji.12,13 Posebej velja poudariti, da so najdishcha kamenega orodja na Moviusovi liniji konchne, vendar ne edine priche chloveshkega razvoja skozi vsa obdobja. Te priche so arheoloshki ostanki vsega chloveshkega rodu ne glede na katero koli posamezno prachlovekovo vrsto (hominin species).

Na podrochjih, bogatih z najdishchi rochnih sekir, so nashli veliko takih, ki so bile skrbno, natanchno simetrichno obdelane. Na drugih podrochjih, che so sekire sploh bile tam, pa je bila njih obdelava groba in nenatanchna. Po Moviusovem odkritju so nashli nova nahajalishcha kamenega orodja, tipe orodij pa so nanovo bolj tochno razporedili in poimenovali. Temu primerno so tudi nekoliko priredili Moviusovo linijo in oznachili nova najdishcha.14,15

Najvazhnejshe pa je ugotovil kasneje Mario Alinei,16 in sicer, da podrochja z najdishchi razlichnih tipov kamenega orodja ustrezajo geografskim podrochjem, kjer govorijo tri osnovne tipe jezikov – izolacijske, fleksijske (ali fuzijske) ter aglutinacijske :

... bistra sinteza interdiscplinarnih argumentov, ki jo lahko priredimo v korist teorije o zachetkih jezika pri najstarejshih praljudeh s tezhishchem na odnosu med izdelavo orodij, druzhbenim obnashanjem, jezikom in razvojem zhivchevja ...

... da razporeditev podrochij treh najstarejshih tipov kamenega orodja natanko ustreza razporeditvi podrochij treh svetovnih tipov jezika, torej izolacijskega, inflekcijskega (ali fuzijskega) in aglutinativnega, in da verjetno trije najstarejshi tipi kamenega orodja ravno tako ustrezajo trem glavnim slovnichnim tipom z vidika razvoja spoznanja, se pravi v duhu Gibsonovega stalishcha, che vzporejamo stopnjo spoznanja s stopnjo zapletenosti izdelovanja orodja, dobimo vpogled v stopnjo spoznavne sposobnosti, ki je na voljo za jezikovno kakor tudi za drugo delovanje ...

Trije najstarejshi tipi kamenega orodja, ki jih omenja Alinei, so rochna sekira, luske/rezila in sekachi (sl. 2). To oznako bomo obdrzhali v tej razpravi. Za bolj natanchno oznako poimenovanja z tehnoloshkimi nachini gl.16 Alinei je, kot je razvidno iz gornje navedbe, primerjal in postavil v medsebojno razmerje tudi (kamnoseshke) tehnike izdelovanja orodja s tipi jezikov. Vzrok tega razmerja je, kot bomo kasneje pojasnili, isti tako za tipe orodij kakor tudi za tipe jezikov.

 

Ti podatki in dosedanje razlage so privedli do novega, bistveno pomembnega pogleda na problematiko nastanka jezika v luchi dejstva, da razporeditev tipov kamenega orodja ustreza razporeditvi danes obstojechih (modernih) tipov jezikov. Prachlovekovih vrst tako ni potrebno posebej nashtevati, ker je z Alineijevim odkritjem neposredno vkljuchen celoten chloveshki rod, skozi vsa obdobja evolucije do modernega chloveka. V skladu s tem moramo bolj ali manj neprekinjen chlovekov razvoj, ki sicer ne izkljuchuje posameznih razlik, omiljenih s kakshnimi »bottleneck« pojavi, sprejeti kot dejstvo. To seveda ne izkljuchuje kulturne izmenjave in krizhanj morebitnih starih prebivalcev na omejenih podrochjih s cromagnonskim prachlovekom.

D. Hodgson in drugi17 so podali pregled del o oblikah razvoja mozhganskih sposobnosti v zvezi z izdelavo kamenega orodja, zlasti rochnih sekir in tochnosti njihove simetrichne obdelave, kot problem, s katerim se je potrebno ukvarjati, preden se posvetimo razlagi Moviusove linije:

 

... da acheulijska orodja razkrivajo tezhnjo, ki zachenja z nekoliko povrshno simetrijo ter vodi k bolj dolochenim pravilnostim. Najnovejshe raziskave delovanja mozhganov lahko pomagajo pojasniti, zakaj se je razvilo takshno zaporedje ...

... ki ima svoj vishek v gornjem mozhganskem rezhnju. Ta del mozhganov se je povecheval od Homo habilisa prek Homo erectusa do sodobnega chloveka; v tem smislu so sklepi ochitni. Zgornji mozhganski rezhenj je posebno zhivahen, ko izkushen kamnosek izdeluje orodje. Z rastjo tega rezhnja od Homo habilisa do sodobnega chloveka lahko pojasnimo, zakaj shimpanzi sorazmerno okorno uporabljajo orodija …

Posledica teh za raziskave razvoja zgodnjega prachloveka verjetno smiselnih ugotovitev je, da njih prenos na modernega chloveka, zlasti glede na ideje o multiregionalnem razvoju ali nenadni razvojnih skokih, privede do prav neverjetnih razprav in razlag. Celo v najbolj resnih znanstvenih objavah je ostala kot najbolj verjeten vzrok za odsotnost rochnih sekir v danih geografskih podrochjih – nizka stopnja spoznavne sposobnosti domachinov; to vkljuchuje tudi danashnje ljudi na teh podrochjih. Nekateri krogi arheologov so ochitno na sploshno sprejeli odsotnost rochnih sekir kot »kulturno zaostalost«. To je v neposredni zvezi s pojmovanji o »primitivnih primerkih« chloveka, seveda tudi modernega; gre za rasizem, pogojen z evrocentrichno domishljavostjo.

Izdelave rochnih sekir so se nauchili z druzhabnim uchenjem in zaradi tega so rochne sekire kulturni predmeti, oblika acheulijskih rochnih sekir je najmanj delno genetichno pogojena ... 18

Ni jasno, zakaj naj bi natanko obdelana rochna sekira (morda kot izid tekmovanja med moshkimi lovci) povechala prilozhnosti »prafantom« osvajati »pradeklishka« srca, torej naj bi bile sekire izid nekega genetskega vzroka in nagonske potrebe za izdelavo orodja. Toda lep kozhuh je zagotovo uchinkoval – kakor uchinkuje tudi danes … She manj pa je razumljivo, da bi druzhabni uk vodil le h kulturnim predmetom.

Izjavo, da praljudje severovzhodne Evrazije niso bili sposobni dobre, natanchno simetrichne izdelave predmetov, lahko takoj zavrnemo zhe s pogledom na stare stenske risbe iz jame Kapova na Uralu, razstavljene v Tretjakovski galeriji v Moskvi, ter na zhenske kipce, imenovane »Venere«;19 vse to je bilo najdeno severno od Moviusove linije, in cheprav ni iz najstarejshih dob, dokazuje popolnoma razvite umske sposobnosti teh praljudi, ki pa jih v zadevnih razpravah zamolchujejo.

Pregled in povzetek »ne dushevnih« razlag za izvor Moviusove linije (gl.20):

 izguba tehnichnega znanja,

 druge surovine brez kamna, vazhnost lusk,

 ovire za selitve in za shirjenje kulture,

 zaradi naravnih danosti le delno uporabne dostopne kamene surovine.

 

Drugi povzetki o najdishchih z razlichnimi razlagami, omejenimi na raziskave na Daljnem vzhodu (gl.21) :

Severnokitajska paleolitiska vrsta zbega zaradi svoje sorazmerne tehnoloshke preprostosti, kricheche je razlichna od vrst iz Mongolije, Sibirije in skrajno zahodne Evrazije. Razmejitev med Severno Kitajsko in zahodno Evrazijo, ki jo tradicionalno imenujemo Moviusova linija, je prestala leta temeljitega preverjanja, njena razlaga pa je ostala nekako nejasna.

... Zato je neprimerno zadevne ugotovitve raziskav uporabiti za kateri koli obstajajochi vzorec izvora in razselitve anatomsko modernih ljudi (to je za "out of Africa" ali pa za "regional continuity") ...

Slednje se zdi zavajajoche, zlasti che uposhtevamo, da so umrle verjetno izpostavljali ujedam – tak nachin »pokopa« obstaja she danes ponekod na omenjenih podrochjih; s tem je pojasnjena odsotnost pogrebnih ostankov, torej je trditev, da ni zveze staroselcev z modernim chlovekom (gl.21 str. 242), verjetno napachna.

Te razprave o izvoru Moviusove linije so razcepile znanstveno skupnost : nasprotnike rasizma imenujejo »egalitarians« in tukaj navajam primer egalitarijanskih misli, ki so sicer upravichene, toda omogochajo le delno ali pa enostransko razlago. (gl.22,23,24,25,26,27,28,29)

 

Namen tega spisa je pokazati in razlozhiti, da geografska razporeditev kamenega orodja kot Moviusova linija ter njena razdelitev treh tipov kamenega orodja in njihove izdelave v skladu z vechjimi jezikovnimi tipi ni v nikakrshnem razmerju ali odvisnosti od stopnje spoznavanja in dushevnih sposobnosti praljudi in pravzaprav tudi modernih ljudi na razlichnih geografskih podrochjih; che pa zhe je kakshna zveza, kazhe ravno nasprotno od danashnjih trditev. Nasho razpravo bomo omejili na omenjene tri tipe jezikov.

 

 

Lov, nachini lova in kamena orodja

 

Chloveshka vrsta se je razvijala v Afriki, dokler ni pred 1,8 milijoni let Homo erectus zakorakal naprej v ostali svet. Homo erectus je bil prvi hominin (prachlovek kot prednik modernega chloveka), ki je imel osnovno obliko chloveshkega telesa: dvoje dolgih nog za hojo, kratke roke z spretnimi prsti in ploshchat obraz z vechjimi mozhgani ... 30

In zelo verjetno je imel tudi dovolj razvite glasovne in slushne organe, ki so omogochili govor.

Ta telesni ustroj se je razvil zaradi prachlovekovega prilagajanja na zhivljenjske okolishchine. Te so oblikovale tudi prachlovekovo obnashanje, ki je v povratni zvezi vplivalo na razvoj telesa, mozhganskih in ostalih sposobnosti. Sodelovanje med praljudmi, zhivljenje v skupnosti je bilo bistveno kot osnovna oblikovalna sila za razvoj posameznika kakor tudi druzhbe.

 

V teh predzgodovinskih chasih so bili praljudje vsakovrstni mrhovinarji, lovci in zbiralci. Lov in zbiranje sta bila nujna in osnovna dejavnost vech kot milijon let. Prachlovek se je prilagodil takemu nachinu zhivljenja, ki je skoraj popolnoma usmerjal njegov razvoj. Pri tem je razvil ustrezne oblike lova, orozhja in orodja. Vse to je nedvomno pustilo sledi v nashem telesnem ustroju, v nashem nekdanjem in sedanjem obnashanju, v kulturi in druzhbi, v jezikih ter seveda tudi v arheoloshkih ostankih.

Prichujocha razprava z razlago torej sloni predvsem na razvoju prachloveka kot lovca in zbiralca. V nasprotju z vechino obichajnih razlag o kamenem orodju (vsaj glede rochne sekire, ki jo ima veliko antropologov in arheologov predvsem za verjetni kulturni predmet) obravnavamo vsa kamena orodja izkljuchno le kot uporabne predmete, ki so jih praljudje izdelovali namensko zgolj za praktichno uporabo in vsakdanje potrebe.31

Prvi lovci in zbiralci, ki so »odkrili« meso kot hrano (mesojedci, mrhovinarji, lovci) so bili praljudje vrst Homo ergaster pred 1,9 milijoni let in Homo erectus pred 1,9-1,6 milijoni let. V posameznih primerih so nashli sledi prehrane z zhivalmi: beljakovine malih zhivali (termitov) in tudi velikih (truplo povodnega konja), v chlovekovi anatomiji pa dokaze za povechano prostornino mozhganov.11

To je bila doba sekachev tehnologije Mode 1. Sekache so izdelovali tako, da so obklesali prodni kamen le po eni strani; s tem so dobili tudi grobe luske in rezila. Groba, preprosta izdelava pricha, da so jih izdelovali za vsako prilozhnost posebej. To je bilo najbolj prikladno in najhitreje. Po uporabi so tako sekache kakor tudi rezila zavrgli. Sekachi so bili bolj mesarska kot lovska orodja, ker so bili praljudje te dobe verjetno predvsem mrhovinarji, bolj redko lovci. Najbrzh so zhe uporabljali tudi preprosta orozhja: kij, palico ali sulico, morda fracho. Domnevajo,11 da je bil prvi lovec velike divjadi chlovek vrste neandertalec. Sicer pa so po sploshnem mnenju zachetki namensko organiziranega lova arheoloshko neznani.

Tezhko je sprejeti ta medsebojno nasprotna mnenja kot verjetna dejstva. Z organiziranim lovom je bila skupina lovcev zmozhna loviti tudi velike zhivali. Kot pri danashnjih zhivalskih plenilcih, ki lovijo v skupinah – levi, volkovi, hijene, shimpanzi, kiti itd. – je bil lov praljudi podobno bolj ali manj organiziran, zato nimamo razloga za podcenjevanje bistveno »manj razvitih« prednikov. Osebno sem opazoval pavijane, kako so organizirali krajo v restavraciji v afrishki savani: ena skupina je preusmerila pozornost osebja na drugo stran prostora, druga pa je chakala skrita ter je uporabila primeren trenutek za krajo in rop na drugi strani. Pravzaprav je bil to precej visoko organiziran podvig; torej je visoka organizacija dejavnosti mozhna zhe pri opicah.

 

Nachini lova – prezha, zalezovanje, zasledovanje, pogon, osamitev plena, napad nanj in uboj – so v osnovi enaki za vse vrste lovcev, tako za chloveshke kot za zhivalske plenilce. Kot je razvidno iz primerov ostalin, je bila za chloveshki lov znachilna uporaba orozhja ter bolj nachrtno uposhtevanje lastnosti pokrajine, kot so napajalishcha, soteske, prepadi in druge pasti; te so vezale lovce, da so bivali in lovili na temu primernih krajih. Tako so se lovci manj selili, kljub temu pa so imeli dovolj hrane; posledichno so sekache bolj skrbno obdelovali, tako da je njih oblika postajala vse blizhja obliki rochnih sekir tehnologije Mode 2. Pravzaprav to niti ni bil velik premik v tehnologiji izdelave, a je vodilo do optimalne in standardizirane oblike. Prachlovek se je razvil v »poklicnega« lovca.

Po drugih porochilih, med njimi o nekaterih nedvomno ugotovljenih primerih, so uporabniki sekir prenashali tako sekire kot meso iz ulova le na kratke razdalje (pribl. do 3 km.32), redko bolj dalech.33 Na mestih, kjer so sekire izdelovali, so jih tudi kopichili;33 podobno she na raznih drugih strateshkih polozhajih kot del »strukturirane uporabe« pokrajine. Nekatere od teh polozhajev arheologi oznachujejo kot »ritualne«, ker so tam praljudje odvrgli ali zavrgli sekire iz nam domnevno neznanega razloga. Obichajno je to bilo na mestih, kjer so ulovili velike zhivali in jih pojedli. Kakor sekir tako tudi gradiva za njih izdelavo niso prenashali v vechjem obsegu.21

Glede kamene sekire sta dve glavni nesoglasji: za nekatere arheologe je njena izdelava preprost postopek, po drugih pa zahteva razmeroma spretno delo. Za ene je sekira le mesarsko in mnogostransko rochno orodje, za druge pa tudi orozhje za metanje, torej izstrelek. Dejstvo je, da je sekira najbolj optimalen izdelek, ki se ga lahko naredi s kamnoseshko tehniko; to velja tako za izdelovalca kot za uporabnika ter za samo uporabo.10 Sekiro so uporabljali v velikanskem chasovnem obdobju; to je dokaz res optimalnega izdelka bolj ali manj primerne oblike in velikosti ter dopushcha mozhnost, kot smo zhe omenili, da so jo celo nekajkrat nanovo izumili.34 Standardna oblika in kamnoseshka spretnost dokazujeta, da rochna sekira ni bila kulturni predmet. Za lovce in zbiralce je bila potroshnishki predmet, ki so ga naredili in kopichili na strateshkih tochkah za kasnejsho uporabo, po njej pa so ga naposled zavrgli.

Postopki in standardizacija kazhejo, da so pretezhno lovili isto divjad na ustaljeni nachin, verjetno na istem kraju. Razlike, odkrite v »palimpsestnih« nakopichenjih, so bolj ali manj ostanki iz drugih dob in druge divjadi, v spremenjenem okolju na istem kraju. Te navade v obnashanju in prezhivljanju so verjetno pripeljale do »standardizacije« gradnje bivalishch. Pravzaprav so le redke jame, ki so bile dostopne prachloveku in v katerih so se ohranili arheoloshki ostanki, ustrezne za oznako »jamski chlovek«.

Veliko je »misticizma«, kar zadeva zhe omenjeno trditev,35 da so praljudje iz neznanega razloga od chasa do chasa zavrgli »ritualne« sekire. Z lovskega vidika je to jasno iz povsem praktichnih razlogov: pri odhodu na drugo lovishche so pustili na starem kraju vse, kar bi jih obremenjevalo; vrh tega pa je shlo tudi za zdravstveno-higienske izkushnje, saj so s krvjo in z razpadajochimi mesnimi ostanki umazane sekire, polne zajedalcev, postajale strupene.

Da so uporabljali sekiro ne le kot mesarsko orodje, marvech tudi kot orozhje za streljanje s fracho, kazhe primer opisa (gl.35) odkritja nekoliko manjshih sekir, razmetanih na kraju poboja divjadi srednje velikosti, vechjih sekir pa na krajih poboja velike divjadi. Frache so razmeroma preprosto orozhje, zagotovo izumljeno zelo zgodaj, toda ker so jih izdelovali iz organskih surovin, ni ostala za njimi nikakrshna sled med arheoloshkimi ostanki.

V delu pod op.36 najdemo pregled dveh nasprotnih teorij o pojavu modernega chloveka: teorija o zamenjavi, ko naj bi moderni chlovek nenadoma nadomestil prejshnje »razlichice« prachloveka pred pribl. 200 tisoch leti ter teorija o kontinuiteti ali neprekinjenem razvoju skozi pribl. dva milijona let. Zraven sodi tudi nesoglasje med nasho bioloshko evolucijo in evolucijo obnashanja, imenovano »sapient paradoks«. Modernost kot »moderno obnashanje« je nastopila pred pribl. 300-250 tisoch leti, selitev iz Afrike pred pribl. 65-40 tisoch leti, popolno »moderno vedenje« chloveka v evropskem gornjem paleolitiku pa se je pojavilo shele po koncu omenjenih 40 tisoch let.

Levalloisova tehnologija prirejenega jedra Mode 3 se je pojavila s prvo chlovekovo »modernostjo«. Znana je bila zhe neandertalcu, neredko je pripisana tudi tehniki sekir, ker so jim prirejena jedra podobna. Toda s tehnichnega vidika so prirejena jedra bistvena novost, saj so le na sploshno podobna sekiram, sicer pa so pravzaprav luske – so ravna na eni in ostro izbochena na nasprotni strani, ostri robovi so klesani z luskinjenjem, preden so jih s konchnim kamnoseshkim udarcem odstranili od matice.7 Jedra so manj groba, tanjsha kot acheulijska sekira. Cheprav gre she vedno za »rokodelstvo«, je ta tehnika podobna nekakshni serijski proizvodnji – vech oblikovnih razlichic istega orodja je bilo namenjenih za razlichno uporabo. To zahteva vech vaje in spretnosti, zato so morda za celotno skupnost delali le »profesionalci«.

Organizirana skupina lovcev je lazhje ulovila bogatejshi in hitrejshi plen, kot pa so bili travojedi na pashi. Z bogatim ulovom so lahko naredili zaloge mesa, chrede pa so bile najboljshi izvor hrane. Izbirali so celo zhivali za ulov – v opisanem primeru le odrasle samce severnih jelenov, kot je razvidno iz koshchenih ostankov na kraju ulova37 (pred pribl. 380-220 tisoch leti). Pravzaprav to pricha o nachrtni skrbi za izvor hrane, zlasti za chrede severnih jelenov, cheprav so lovili tudi konje in nekatere druge vechje zhivali. Zelo hiter plen je zahteval uporabo sulic in lokov, da so lahko ubijali iz daljave in da so lahko orozhja tudi vechkrat uporabili. Sekire kot izstrelki s fracho so bile prepochasne in s prekratkim dosegom. Ulov srednje velike divjadi so verjetno prenesli k bivalishchem, kjer so ga razkosali. Sicer pa so bili predvsem nomadi. Levalloisova jedra in luske, che so jih imeli, so bila prva »domacha hishna« orodja.

 

Izbira plena in skrb za chredo sta bili uvod v udomachevanje zhivali ter v zhivinorejo. Verjetno je prachlovek zhe tedaj imel kakshno udomacheno zhival za prehrano v sili ali pa le kot ljubljenca.

Menim, da pojav Levalloisove tehnologije10 pricha o tej veliki spremembi pri pridobivanju hrane.

Lov so vse bolj nachrtovali, kopja in loki so postali obichajno orozhje. Kot recheno, se znamenja mozhnega udomachevanja zhivali prilozhnostno pojavijo zhe pri Homo helmei, popolnoma pa seveda shele vech tisoch let kasneje. Dostop do vechje kolichine hrane je omogochil rast prebivalstva in obenem nadaljnji razvoj telesa, dushevnosti in druzhbe. »Sapient paradoks« je bil morda posledica nekega poznejshega zastoja (t. i. bottleneck) kot dogodka velikega pogina, ki je bil verjetno eden od razlogov za selitev iz Afrike. Na novih podrochjih bivanja je povzrochil vrnitev k starim manj uchinkovitim lovskim nachinom. Zato je bil za te novopriseljene ljudi zachetek udomachevanja zhivali neizogiben, saj je to dalo vechje mozhnosti za prezhivetje Homo sapiensa kot pastirja glede na Homo neandertalensisa, ki je ostal »samo lovec«.

 

S pojavom tehnologije Mode 4 in Mode 5, povezane s Homo sapiensom in »modernim obnashanjem«, so bila tezhka kamena orodja vechinoma opushchena; zamenjali so jih lazhji kamniti, leseni, koshcheni in rozhevinasti izdelki v obliki sestavljenih orodij. Posebej so med njimi orozhja – sulice, kopja, loki in pushchice itd. Vse bolj razvita zhivinoreja je omogochila poseliti podrochja, kjer je bil lovski plen tezhje dostopen, zlasti po iztrebljenju izjemno velikih zhivali. Mode 4 in Mode 5 kazheta na vechinoma »domacho« uporabo kamenih orodij, ki so jih nanovno dodelali, obdelali in priredili, ponekod so jih celo »kalili« s toplotno obdelavo.38

Tehnologija Mode 1 pravzaprav ni bila nikdar popolnoma opushchena, che so bile surovine zanjo dostopne. Bila je zelo primerna za hitro in neposredno izdelavo na mestu, verjetno pri vseh praljudeh – sekachi in groba rezila, vse uporabno za vsako prilozhnost, che kaj drugega ni bilo pri roki, zlasti na dolgih lovskih pohodih. V trdih chasih, v sovrazhnem okolju, ko je bil ulov redek in tudi lovcev malo, so bili praljudje prisiljeni uporabljati najenostavnejsha sredstva za prezhivetje – in med temi so gotovo bili sekachi in groba rezila.

Ta kratek, nepodroben in skop opis ugotovitev iz raziskav nekaterih posameznih primerov, ki naj bi bili jasno razchlenjeni in obrazlozheni, je le podlaga za opis mozhnih lovskih nachinov in obnashanja. Zmeraj so lovili nekoliko drugache, edinstveno skozi vsa obdobja chlovekovega razvoja, a mozhno je sestaviti sploshni seznam deloma ustaljenih in razumljivih lovskih nachinov, odvisnih od shtevila lovcev, od lovishcha, velikosti plena in uporabljenega orozhja, in sicer na podlagi arheoloshkih najdb, zhivljenja danashnjih domorodcev in mnenj antropologov:

 Shtevilo lovcev (ocene po obchutku):

- posameznik, par ali pa zelo majhna skupina ;

- majhna skupina (pribl. ocena – pribl. okoli 6) ;

- vechja skupina (pribl. ocena – vech kot 10) ;

 Velikost plena (divjadi):

- mala divjad – ptice, zajci, bobri, razno glodavci, ribe itd.;

- srednja divjad – (pribl. v velikosti chl. telesa) antilope, srnjad, prashichi, ovce, koze itd.;

- velika divjad – govedo, mamut, jelen, konj, medved, nosorog itd.,

 Lovska orodja:

- kot orozhja: sekira, palica za met, kij, sulica, kopje, fracha, bola, lok in pushchice, pihalnik, sestavljena sekira iz lesa, kosti in kamna, tako tudi kij, sulica in kopje.

Orodja za predelavo mesa:

- sekira, sekach, luska, rezilo, kij, ogenj, razbeljen kamen, palica za zhar.

 Lovsko delovanje:

- prezha in opazovanje, zalezovanje, zasledovanje, pogon, osamitev, past, zaseda, napad, uboj, razkosanje in prenos.

 Okolje:

- gozd ali dzhungla, savana, stepa, tundra, mochvirje, voda itd.

 

Danashnja lovska plemena so nas pouchila o lovskih navadah, zlasti afrishki domorodci Khoisan ter avstralski, kalimantanski in novogvinejski domorodci, indijanska plemena v dzhunglah Juzhne Amerike – seveda uposhtevajoch, da so se nekateri od njih zhe »pokvarili« z modernimi orodji, kot so nozhi in machete, in da so mogoche zhe dolgo tudi poljedelci. Skoraj vsi pa pogosto uporabljajo pasti, loke, pihalnike, bumerange itd. Lov je danes povsod omejen. V dzhunglah ni velikih zhivali, pa tudi v savanah ni vech na voljo za lov srednje in velike divjadi.

Lovci iz stare in nove kamene dobe, pa tudi kasnejshi, morda pa ne »shportni« – vsi so odhajali na lov le z najbolj potrebnimi lovskimi orodji, potrebnimi za izbrano divjad in v danih okolishchinah. V nadaljevanju bomo opisali le »poenostavljene in prechishchene«, nekako idealizirane primere najbolj znachilnih lovskih nachinov ter uporabljenih orozhij in orodij tako v njihovem medsebojnem odnosu kot tudi vplivu.

1. Posameznik ali zelo majhna skupina je zmogla loviti le malo divjad. Morali so biti neslishni, premikali so se hitro in previdno, prezhali so in zalezovali pred neposrednim napadom, vechinoma iz blizhine. Ob zori chlovekovega razvoja so lovili z roko in kijem, metali kamenje in palice, tisochletja pozneje so lovili z lokom in pushchicami, s pihalniki, v gozdovih in dzhunglah, z lahkim orozhjem za metanje, kot so frache, kopja, bumerangi, morda tudi tezhja bola v travnati pokrajini, savani, v polpushchavi ali v tundri. Ni dvoma, da ne bi bili sposobni izdelovati obdelanih kamenih orodij v skladu s sploshnim razvojem kot nasledniki ali chlani vechje skupine. Vendar pa so jih tezhka kamena orodja bolj ovirala, kot pa jim pomagala pri lovu, zato so ulov najvechkrat pojedli na mestu.

 

Spolna delitev dela je bila vechinoma nekoristna, le zachasna ob porodih in v zgodnjem otroshtvu. Sekache in grobe luske so naredili na mestu, da bi razrezali in ochistili ulov, nato pa so jih zavrgli, da bi shli neobremenjeni naprej. To so bili chasi tehnologije Mode 1. Ta nachin lova so prilozhnostno uporabljale majhne skupine lovcev celo v okoljih, kjer je bilo dovolj vsakrshne divjadi, obvezno pa so ga morale uporabljati razlichno velike skupine lovcev na podrochjih z malo divjadjo, kot velja vse do modernega chloveka.

Poudariti je treba, da so ti naprednejshi praljudje zhiveli v neprijaznih okolishchinah, bili so sposobni prezhiveti v tezhkih chasih in negostoljubnem okolju. Poseljevali so kontinente, razvojno napredovali in se mnozhili v vsakrshnem okolju. Ni razloga, da bi dvomili o njihovi »vishini dushevne sposobnosti spoznavanja«, ki je bilo verjetno vechje kot pri ostalih povprechnih praljudeh v istih chasih.

2. Manjsha skupina lovcev, chlanov manjshega shtevila prebivalcev, je zhe zmogla loviti srednjo divjad – najvech zelo hitre chrede travojedov. Lovci so se premikali tiho in hitro, ko so zalezovali in sledili. Sekire so bile pri takem lovu manj uporabne. Morali so jih predalech prenashati in so jih po metanju tudi tezhje nashli. Razprsheni lovci so lov morali usklajevati, vsak lovec je imel svojo nalogo – zalezovanje, pogon in zaseda. Zato so uporabljali lahko opremo, vechinoma loke, verjetno v manjshi meri kopja in sulice, za katere je bila potrebna vechja blizhina plena. Zhe prvi napad je moral biti uspeshen, zadetek v polno na prvi met. Iz afrishke savane je znano, da so lovci she v moderni dobi tekli in zasledovali ranjene antilope celo po nekaj dni, preden so lahko konchno dosegli svoj ulov. Taki lovci niso imeli chasa in potrpljenja, da bi izdelovali obdelana kamena orodja. Glede na potrebo so vechinoma in verjetno v hitri izvedbi na mestu naredili sekache in grobe luske (v glavnem tehnologija Mode 1), da bi razkosali zhivali za prenos do druzhin.

Pojavila se je spolna delitev dela, najverjetneje zaradi odsotnosti na velikih razdaljah, ki so jih moshki morali premagati pri lovu. »Atavistichni« ostanek moshkega lovca in zhenske nabiralke39 – je she danes prisoten v patriarhalnih druzhbah v spolni delitvi dela, v izbiri poklicev ter tudi v opazno razlichni sposobnosti orientacije v naravi. Danes se to zelo zanikuje, z vzgojo naj bi te delitve premagali, toda v davnini in morda tudi she kasneje je to bil najboljshi nachin za uspeshno prezhivetje – povechana skrb za matere in otroke, ki so ostali zashchiteni »doma« pri vsakdanjem manj nevarnem zbiranju hrane, kar je gotovo reshilo veliko druzhin v primeru lovskih neuspehov in dolgih moshkih odsotnosti. Zhenske, ki so ostajale »doma«, so tudi bistveno in morda edinstveno prispevale k chloveshkemu kulturnemu razvoju in jezikovnemu bogastvu. Tako je stalen in bogat vir hrane pospeshil osebni in druzhbeni razvoj, rast prebivalstva in genetsko stabilnost.

 

Kamena orodja so uporabljali vechinoma »doma«. Tako so postajala vedno bolj izdelana, grobi sekachi so preshli v sekire, za vsakdanjo uporabo so izdelali vrsto rezil in lusk – to je bila zhe razvijajocha se tehnologija Mode 2. Sekire in rezila so verjetno izdelovali moshki, domnevno so jih zhenske dokonchno obdelale glede na namenu. Ta orodja so lahko tudi chistili in jih vechkrat uporabili.

 

3. Vechja skupina lovcev je lahko lovila veliko divjad, zlasti v pasti – ozke doline, soteske, jame, prepade itd. Pri tem so uporabljali tezhka orodja (sekire), plen so pobijali z tezhkimi sulicami, kiji in kamenjem. Lovili so vzdolzh stalnih zhivalskih poti, v travnati pokrajini, z raztresenim drevjem in grmovjem, v savanah in tudi v tundri. Naredili so zasedo, sledil je pogon v past s hrupom in krichanjem. Lov velike chredne divjadi je bil nevaren – bogat ulov je bil redek, odvisen od primernega kraja. Verjetno so se osredotochili na bolj osamljene zhivali na pashi ter jih obkolili. Lovci niso morali biti hitri, dovolj je bilo prezhati ob zhivalskih poteh v blizhini pasti. Meso so pojedli nekje v blizhini, vechinoma poleg svezhih vod, kjer so imeli vsaj zachasna bivalishcha. Taka skupina lovcev se je lahko zbrala le v druzhbah z vechjim prebivalstvom, ki se je zaradi svoje velikosti manj selilo in je bolj nachrtno izrabljalo svoje podrochje.35

Verjetno so imeli zhe popolno spolno delitev dela, ki je omogochala boljsho skrb za potomstvo in je pospeshevala kulturni razvoj. Schasoma se je pojavila she nadaljnja delitev dela; pri tem je najbolj pomemben zachetek pastirstva in zhivinoreje, ki sta zmanjshala potrebo po lovu ter pospeshila prilagajanje kamenega orodja za razlichno »domacho« uporabo. To je bil chas nastopa Levalloisove tehnologije. Verjetno so so se zdaj zhe posamezniki ukvarjali predvsem z orodjem in lovsko opremo, ker so to izdelovali bolje od povprechnih chlanov plemena. Boljsha izdelava je bila morda tudi nekak dokaz veljave in je izdelek dobil kultni nadih, kot je to obichajno v velikih druzhbah. Mogoche je bil zaradi tega celo prevech obdelan, kot pa je bilo ponavadi potrebno.40

 

Skrbno izdelane in izbrushene kamene sekire so bile ne le vechkratno uporabna orodja, temvech tudi primeren izstrelek iz roke ali iz frache. Njihove aerodinamichne in po vodi drseche oblike so omogochale natanchen in usmerjen zadetek, ki je povzrochil uchinkovit udarec in rez. Tezhko je shteti vsako obliko orodja kot neprichakovano novo iznajdbo. Bistvene so bile izkushnje iz dolgih obdobij z natanchnim opazovanjem lastnosti in uporabnosti orodja. Znachilen primer je bumerang.

Na sploshno sta obilna divjad in uspeshen lov z dobro prehrano spodbujala rast prebivalstva, s tem pa tudi nastajanje vechjih skupin lovcev. Te so lovile bolj uchinkovito, zlasti velike zhivali, to pa je povratno vplivalo na vechanje prebivalstva, na vse boljsho izdelavo orodij ter seveda tudi, kot je bilo zhe omenjeno, na nadaljnji telesni, umski in druzhbeni razvoj.

 

Tako je ochitna medsebojna odvisnost med lovskimi orodji, lovskimi nachini, vrstami in obiljem divjadi ter shtevilom lovcev. S tem postane razdelitev nahajalishch raznih tipov kamenega orodja v skladu z Moviusovo linija jasno razumljiva, nich vech »zagonetna«: velika in srednja divjad se je nahajala v savanah in gozdovih, srednja in mala divjad v stepah in v dzhunglah, mala divjad pa je bila vechinska v obchasnih pushchavah, v tundri, v mochvirjih in na vodah. Moviusova linija je torej v bistvu lochnica med podrochji, bogatimi z veliko in srednjo divjadjo, ter podrochji z malo in redko divjadjo. Na slednjih so lovci imeli tezhavno vsakdanjost. Morali so biti bolj iznajdljivi, hitri in uchinkoviti, da bi prezhiveli. Razlagati njihove sposobnosti z istimi, danes priljubljenimi tezami o dushevnih sposobnostih vodi k ravno nasprotnim sklepom: morali so imeti bolj razvito zlasti sposobnost spoznavanja kakor pa uporabniki sekir, ki so bili v svojih vechjih skupinah bolje zashchiteni ter so imeli bolj »razkoshno« vsakdanjost na podrochjih, bogatih z divjadjo. Lovci male divjadi niso uporabljali sekir, ker niso zapravljali truda in chasa za nekaj manj uporabnega. Nasprotno jim danes nekatere razlage zaradi pomanjkanja zlasti sekir vishje kakovosti pripisujejo le omejene psihichne sposobnosti.

Tako tudi arheoloshke najdbe – shtevilne skrbno izdelane dvostranske sekire, redke grobo izdelane sekire oziroma redka nahajalishcha rezilnega orodja – podpirajo sklepe o odlochilnih »lovskih skupinah in vrsti divjadi«.

Moviusova linija torej dokazuje prav nasprotno, kot pa trdijo danes prevladujochi

pogledi.

 

 

Lov, nachini lova, lastnosti shirjenja zvoka in tipi jezikov

 

Glas ali zvok nashega govorjenega jezika je nash vsakdanji, najbolj uporabljan nachin sporazumevanja. Zvok je tudi najbolj razshirjen nachin sporazumevanja, pravzaprav izmenjave »obvestil«, med vishje razvitimi ter drugimi zelo razlichnimi zhivimi bitji. Drugachni nachini »obveshchanja«, kot so vonj, telesni gibi ali pa bioluminiscenca, so bolj omejeni na posamezne vrste zhivih bitij. Zvochnega oglashanja so sposobni vsi sesalci. Zvok tvorijo s pomochjo vdihanega in izdihanega zraka pravzaprav na celotni poti le-tega skozitelo. Pri chloveku gre predvsem za sapnik, grlo, glasnice, ustna votlina, jezik, zobje in ustnice.

Uposhtevati moramo dve strani zvochnega sporazumevanja: zvoke, ki jih tvorimo, in zvoke, ki jih zaznamo ali slishimo. Lochevanje med zaznanim in slishanim zvokom je nekako nejasno ali dvoumno, vendar nam tukaj rabi kot razlikovanje med zvoki, ki jih le zaznamo (na sploshno : opazmo), in na zvoke, ki jih v nadaljnjem razchlenimo, pojasnimo in v skladu s tem delujemo (to so slishani zvoki).

 

Skoraj vsa zhiva bitja so sposobna obchutiti zvochne tresljaje in v skladu z njimi delovati. Vsa bolj razvita zhiva bitja so sposobna dolochiti smer, iz katere zvok prihaja, dolochiti njegov izvor v tonskem razponu na frekvenchnem podrochju. To je pogojeno z razdaljo med ushesi in s hitrostjo shirjenja zvoka v zraku ali v vodi. Zhivchni sistem zabelezhi fazni premik zvochnih valov med »levim« in »desnim« ushesom in iz tega »izrachuna« smer. Da bi to bilo mozhno, je potrebno, da zvok nekaj chasa traja. Faznega premika kratkega zvochnega izbruha ni mogoche jasno dolochiti, pa tudi ne smeri, iz katere je prishel. Zvok mora imeti tudi zadostno jakost, da bi ga lahko zaznali. Vsako uho je zmozhno razlikovati in razchleniti zvok razlichnih frekvenc v dolochenem frekvenchnem in jakostnem obmochju, shume in zvoke razchleni na posamezne tone in vzorce.

To so osnove sluha. Vse razlike veljajo za frekvenchna podrochja raznih zhivalskih vrst pri tvorbi zvokov, pri njih zaznavanju in slishanju. Zvoki, ki jih bitja tvorijo, ustrezajo zvokom, ki jih lahko zaznajo; pri tem zaznajo precej vechji razpon tonov, kot pa jih lahko tvorijo. Oboje, sposobnost oglashati se in sposobnost zaznati in slishati sta izid evolucijskega prilagajanja na zhivljenjske okolishchine, posebej na lastnosti vrste kot plenilca ali plena.

Pri tem so bistvene lastnosti shirjenja zvoka, kot jih opisuje fizika zvoka – akustika (sl. 3). Zvok nizhjih tonov se shiri manj usmerjeno, bolj dalech, se manj odbija in »gre okrog vogalov« (difrakcija ali uklon), zvok vishjih tonov pa se bolj dushi z oddaljenostjo, se manj shiri, je bolj usmerjen, se manj uklanja in bolj odbija. Seveda so vse sposobnosti sluha – zaznati, slishati in razchleniti zvok, obchutek za vishino tona, razlikovanje tonov, frekvenchna in jakostna obmochja, zvochno zasenchevanje itd. – odvisne od ustroja ushesa in njegove fiziologije, kot to opisuje biofizika.41 Bogastvo in razlichnost oglashanja pri tvorbi zvoka kot govora je medsebojno delovanje govornih organov – ustne votline, nosa, jezika itd. – ter nadzorovanja zrachnega toka iz prsi. Vse to ima razvojni smisel in posledice. Govorni in slushni organi so bistveno oblikovali govor in jezik v jezikovnem smislu, organe pa so v povratni zvezi oblikovale potrebe njihove uporabe.

 

Kot zhe recheno, je prichujocha razprava zasnovana na dejstvu, da so bili praljudje lovci in zbiralci skoraj v celotnem poteku evolucije do modernega chloveka. Zaradi tega so lovske potrebe, poleg morda manj pomembnih razlogov, bistveno vplivale tudi na razvoj zaznavanja in tvorbe zvoka, na sluh in na govor, na pojav jezika, jezikovnega bogastva in njegove raznolikosti. Namerno oglashanje, pravzaprav zhe govor, ki so ga uporabljali za sporazumevanje, je bil eden od osnovnih pogojev za uspeshen lov.

Lovci na malo divjad so morali neopazno najti svoj plen, ga skrito zalezovati in slediti, v lovski druzhbi pa so kljub temu morali uskladiti svoje delovanje. Za sporazumevanje na kratkih razdaljah so ponavadi uporabljali visok nezvenech glas, shibke jakosti in kratkega trajanja, vechinoma shepet – torej zvok, ki ga plen ni mogel opredeliti in ugotoviti njegov izvor. Taki glasovi so podobni obichajnemu in sluchajnemu naravnemu hrupu in shumu, kot je pokanje lesa, brenchanje zhuzhelk, razni tleski, cmok pri padcih, cvrchanje ptic; pojavljal se je zhe »click language« (klik, tlesk, cmok) ali za nasho razpravo – jezik klikov.

 

Praljudje so najprej postali lovci male divjadi, v majhnih skupinah, in so pri tem »izumili« jezik klikov kot najbolj primeren za tak nachin lova. Jezik klikov je postal bistvena prednost pri lovu na malo divjad; to je bil osnovni razlog, da se je ohranil vse do danashnjih dni, posebno v polpushchavskem, skalnem in dzhungelskem okolju. Ljudje, ki govorijo jezik klikov, so vedno zhiveli v zelo trdih pogojih na negostoljubnih podrochjih.

Jezik klikov govorita na primer afrishki plemeni Ju|’hoansi in Hadzabe; gre za glasovno zelo podobna jezika klikov jezikovne druzhine Khoisan, kljub njihovi medsebojni genetichni oddaljenosti. O tem menijo jezikoslovci:43

 

... Globoka genetichna razlika med klik-govorechimi ljudmi Afrike in vse shtevilnejsha jezikovna prichevanja napeljujejo na misel, da so klikasti soglasniki nastali zgodaj v zgodovini modernih ljudi. Mozhni sta najmanj dve pojasnili. Kliki so morda obstajali vech deset tisoch let neodvisno pri vechini prebivalstva kot neopredeljena znachilnost. Po drugi strani so zadrzhali klike, ker so koristni pri lovu v dolochenih okoljih ...

... Sistemi klikov lahko vplivajo na lovski uspeh. Med zalezovanjem plena Ju|’hoansi preidejo na utishano shepetajoche sporazumevanje. Govor je brez glasu in se sestoji skoraj popolnoma iz klikov ...

... Drznem si domnevati, da so kliki starejshi od sto tisoch let, toda nochem skochiti predalech … Naj le omenim – v toku evolucije gre verjetno za zelo gladek prehod od sporazumevanja med zhivalmi do chlovekovega jezika.

Tu je profesor M. Ruhlen po mojem mnenju prevech previden; jeziki klikov so najstarejshi tip jezika, stari niso le vech sto tisoch let, temvech so she starejshi, mogoche celo milijon ali vech let.

Za moje pojmovanje je polozhaj khojsanske druzhine pri klasifikaciji svetovnih jezikov najvazhnejshi nereshen problem v jezikovni razporeditvi. 44

Vech o tem gl.44 in45

Glasovi ps, pst, ts, tc, sss, mm, mhm itd. – v razlichni vishini, z razlichnimi spremembami v dolzhini, spushchanju ali vzdigovanju ipd. – so pravzaprav vsakdanje besede, ki sodijo v jezik klikov. Vsakdo jih razume, ne glede na svoj materinski jezik. Njihovega pomena se ni treba uchiti, torej so njihovi pomeni v vseh oblikah izraza zhe genetsko pogojeni. Nekatere razumemo zhe v zgodnjem otroshtvu, nekatere razumejo tudi razne zhivali. To so pravzaprav prvi zachetki jezika in dokazujejo njegovo visoko starost ter tudi, da je jezik nelochljivo povezan z dolochenim informacijskim sistemom.

Vrh tega, kot meni profesor Ruhlen, jezik klikov, cheprav so ga dolgo imeli za zelo primitivnega, po svojem izraznem bogastvu v nichemer ne zaostaja za katerim koli modernim »razvitim« jezikom.

Na podrochjih bogate in raznovrstne divjadi so praljudje prilagodili jezik klikov novim okolishchinam. Bogatemu lovu sta sledili rast prebivalstva in shtevilnost lovcev, kar je omogochilo lov vechje in bolj raznolike divjadi. Temu so, kot recheno, prilagodili nachin lova in izdelave lovskega orodja. Znachilnosti pokrajine so vplivale na nachin sporazumevanja in na njegove spremembe.

Shtevilnejshe prebivalstvo je povzrochilo razvojno bogastvo (v jezikoslovnem smislu) jezika zaradi bolj zahtevnega sporazumevanja med posamezniki v vsakdanjem zhivljenju. To je bil verjetno predvsem zhenski prispevek k jezikovni pestrosti, ker je zachetek jezika zasluga obeh spolov, saj sta oba sodelovala zhe pri zachetkih lova. Moshki so lovili sami le v chasu, ko so bili otroci she zelo majhni. Z bogatejshim ulovom so zhenske verjetno kmalu opustile sodelovanje pri lovu in se zbirale v svoje vechje zdruzhbe. Delitev dela po spolih je bistveno vplivala na pogovorni jezik z znachilnostmi, nepotrebnimi za lov (za ostale razlage gl.46).

– Jezik klikov praprebivalcev, ki so stalno zhiveli na podrochjih z malo divjadjo, pa se je verjetno spremenil ali prilagodil ob novih pogojih, ko so ljudje odkrili nove izvore hrane brez lova – predvsem s poljedelstvom. Pri tem se je jezik klikov, brez spremembe nachina lova v rodovitnem okolju, najverjetneje neposredno spreminjal v izolacijski tip jezika.

– Pri lovu na srednjo divjad, zlasti na hitre chrede travojedov, ter pri pashi pa se je moralo spremeniti tudi sporazumevanje med lovci ali pastirji. Glasovi so morali biti jasno slishni na vechjih razdaljah v odprti pokrajini ter biti tudi prilagojeni telesno bolj napornemu lovu ali pa pastirkemu delu s chredo. Tako so kliki zaradi vechjih razdalj postali bolj zvochni in bolj raznoliki, izraziti so morali bolj zapletena obvestila, zato so se zhe zlivali v besede, in to v smislu znachilnosti aglutinacijskih jezikov, ki jih govorijo vechinoma nomadska pastirska ljudstva. Zaradi takega nachina zhivljenja je tudi mozhno, da se je kakshen fleksijski jezik spremenil v aglutinacijskega.

– Pri lovu na veliko divjad, v gozdovih in savanah, so se morali lovci med hrupno gonjo sporazumevati zelo glasno v primerni razdalji, ko so gnali divjad v pasti. Glasovi so morali biti slishni kljub grmovju in drevju, ki dushita zvoke, ter seveda kljub hrupu in krichanju. V takih pogojih so najbolj slishni nizki toni, ki lazhje prodirajo skozi ovire in se na njih uklanjajo. Pri tem se lovci med seboj niso mogli videti, zato so glasovi za sporazumevanje poleg nizkih tonov morali biti she ustrezno oblikovani, da so jih lahko razlikovali od ostalega hrupa, ko so se v pogonu razprshili med grmovjem in drevjem. Tako so glasovne zveze z njih oblikovanjem vodile do sprememb jezika klikov v jezik fleksijskega tipa, ki ga je sporazumevanje brez lovskih potreb v vechji druzhbi she dodatno bogatilo. Sporazumevanje v vechjih zhenskih skupinah je verjetno obogatilo jezik z lastnostmi, ki niso bile potrebne za lov.

Medsebojna odvisnost razlichnih dejavnikov – vrsta in obilje divjadi, primerno rastlinsko podrochje, kameno orodje, shtevilo lovcev v skupini, akustika v sporazumevanju, spremembe gostote prebivalstva v razmerju do nastajajochih jezikovnih tipov – je shematsko in idealizirano prikazana na (sl. 4). Dejansko so se vse te odvisnosti prepletale, ostala pa je komaj zaznavna glavna sled.

 

Nadaljnje jezikovne spremembe – jezikovni razvoj v jezikoslovnem smislu – so posledica nastajajoche zhivinoreje in kasneje poljedelstva. Lovski pogoji so postali postranski in jezik je zachel odrazhati nov nachin zhivljenja. Glasovne spremembe – tonalizacija, vokalizacija, poudarki itd. – so nastale zaradi mnogih vplivov, kot so otroshki govor, onomatopoija, izgovor, izraz, okolje itd. Nazoren je primer vpliva pokrajine na ljudske pesmi; ljudje, ki zhivijo v gorskem svetu, imajo jasne, tonsko in ritmichno enostavne pesmi s kratkimi zakljuchki, ljudje iz ravninskih predelov pa tonsko bogate, veliko oktav obsegajoche pesmi bolj pochasnega ritma, z dolgimi in pochasnimi pripevi, vse to zaradi razlichnega odmeva v razlichnih pokrajinah.47 Te spremembe in prilagoditve so pravzaprav zhe kulturni dosezhki, toda kljub temu so imeli mochno vlogo pri evolucijskih merilih izbora, ker so izid in izraz mochnega vpliva chustvovanja.

Cromagnonski chlovek je verjetno govoril predvsem v jeziku, she podobnemu jeziku klikov. Ta trditev je v skladu s hipotezo »out of Africa« ter s tesnim genetskim sorodstvom vsega svetovnega prebivalstva, z izjemo podsaharskega, obenem s t. i. nostratichno teorijo o svetovni jezikovni druzhini. Temu nasprotnih pogledov ne bomo nashtevali. Moviusova linija najdishch in tipi jezikov kazhejo, da so geografsko najbolj oddaljeni – po merilih poti »out of Africa » – jeziki izolativnega tipa, ki so v skladu z nasho razlago najblizhji jezikom klikov. Verjetno so cromagnonski ljudje prvotno zhiveli v postopoma vse bolj suhem in vse bolj negostoljubnem okolju severne Afrike, zato so bili prilagojeni na tezhavne okolishchine ter so tako tudi imeli voljo, razlog in sposobnost za selitev. Verjetno tudi niso bili zelo shtevilni, kar podpira »bottle neck« razlago. Bili so zelo gibljivi in hitri lovci na male zhivali in so preshli velike razdalje, tako so naposled poselili vse kontinente. Morali so biti zelo iznajdljivi, zhe z visoko razvitimi dushevnimi sposobnostmi, ker so bili zmozhni teh selitev – v primeri z ljudmi, ki so zhiveli na podrochju z blagim podnebjem in bogato divjadjo.

Razlagati medsebojno odvisnost tipov kamenega orodja in jezikovnih tipov z dushevnimi sposobnostmi od zgodnjih ljudi do modernega chloveka je deloma napaka zaradi pomanjkanja interdisciplinarnega raziskovanja.

Dejstva so povsem v nasprotju s sploshno sprejetimi razlagami – tako orodja kot tudi tipi jezikov pomenijo nadvse primerno sredstvo za uspeshno prezhivljanje v okolishchinah, v katerih so zhiveli praljudje in kasneje njihovi nasledniki, to pa zaradi zelo razvitih dushevnih sposobnosti.

Po mojem mnenju so genetichna in jezikovna dejstva vech kot dovolj za podporo razvoju chloveka na prvotno enem samem podrochju, kar ne izkljuchuje vplivov in prilagoditev z drugih podrochij. Vzrok za tak razvoj, kot bomo na kratko osvetlili kasneje, so isti osnovni naravni zakoni, ki pogojujejo razvoj v vseh primerih. Tudi podobne in prepletene lastnosti v razvoju jezikov v tehnichnem smislu, nakazane z navidezno poljubno tvorbo besed, niso zadosten razlog za podporo trditvam o razvoju na vech podrochjih.

 

Zveza lovskih navad z jezikovnimi tipi je dodatna podpora prvotnemu razvoju na enem podrochju, kasnejsha jezikoslovna raznolikost jezikov pa se je kasneje razvila na drugih podrochjih. O tem vech z drugega vidika gl.48

Jezik klikov kot najstarejshi tip jezika po svoji vlogi in pomembnosti za vsakdanje prezhivetje prachloveshkih lovcev kazhe, da tudi besede niso nastajale poljubno, temvech so jih sprva tvorili z glasovi, ki so verjetno tochno oznachevali svoj pomen. Njihove kasnejshe spremembe zaradi zgoraj zhe omenjenih vplivov so dale vtis poljubno izbranih glasov. Te spremembe so nastajale tudi zaradi bioloshke spremenljivosti govora in govornikov (o tem vech v nadaljevanju).

Prav tako tudi kasnejsha tvorba besed verjetno ni bila tako poljubna, kot na sploshno menijo jezikoslovci. O podobnih mnenjih iz drugih raziskav vech gl.49 in50

Razlogi za spore glede prvotnega chlovekovega razvoja na enem ali na vech podrochjih so she vedno prisotni; podobno tudi glede poljubne tvorbe besed.

 

 

Pojav jezika, raznolikost jezikov in tvorba besed – pogled z nejezikoslovnega vidika

 

Jezik se je v chlovekovem razvoju pojavil kot strateshko sredstvo za prezhivetje. Ta sklep iz zgoraj povedanega je najbolj vazhna posledica Alineijevega odkritja.16

To pomeni, da je bil jezik sprva uporaben izum prachloveshkih lovcev, pozneje v teku razvoja pa je postal kulturni dosezhek. Sposobnost jezikovnega sporazumevanja imamo za edinstveno in znachilno chloveshko lastnost. To je nedvomno dejstvo, che uposhtevamo govorjeni in pisani jezik v jezikoslovnem smislu. V nadaljevanju te razprave se bomo posvetili naravnemu, govorjenemu jeziku. Tudi o tem, kakor tudi o sorodnih vprashanjih, obstajajo shtevilne strokovne raziskave, katerih kratek pregled gl.51,52,53 Njihovi avtorji v svojih ugotovotvah velikokrat niso enotni. Ne zhelim zagovarjati ne ocenjevati nobene strani, ker se nimam za dovolj kompetentnega za tako nalogo. Moj namen je le podati nekaj pogledov z nejezikoslovnega vidika v skladu z ugotovitvami o razlogih za Moviusovo linijo. Kolikor so nekatere zadevne ugotovitve zhe znane, se opravichujem njihovim avtorjem, ki so jih morda zhe objavili, jaz pa teh objav, ki mi niso znane, ne omenjam.

Jezik se je pojavil in nato postajal vse bolj zapleten, ni pa se razvijal, ker so se razvile le chlovekove sposobnosti in zmozhnosti govora in sluha.54 To seveda vkljuchuje tudi chlovekove dushevne ali umske sposobnosti za spoznavanje in uchenj. Te so medsebojno odvisne in so se sochasno razvile – kot vzrok in posledica v povratni zvezi med sploshnim razvojem chlovekove anatomije. Dotaknili se bomo tudi jezikovne raznolikosti, bogastva jezikov in besedne tvorbe v jezikoslovnem smislu.

 

S tehnichnega vidika ni razlike, ni ostre meje med sposobnostjo izmenjave signalov in sposobnostjo sporazumevanja z jezikom v jezikoslovnem smislu. Razlika nastaja postopno, jezik se pojavi iz izmenjave signalov z narashchajocho kolichino in raznolikostjo obvestil, informacij ali podatkov, ki jih je treba prenesti. Tako je razvoj jezika, vzeto v strogo jezikoslovnem smislu, znachilna chlovekova lastnost le kot konchna posledica predvsem kulturnega razvoja.

 

Ta sklep je utemeljen na dejstvu, da je v chlovekovem razvoju sposobnost prenosa velike kolichine zhivljenjsko pomembnih informacij z govorom nadomestila prvotni skopi in pochasni nasledstveni ali genetichni prenos izkushenj z uchenjem iz opazovanja in oponashanja od starshev na potomce in med chlani skupnosti. Tako je pojav jezika izjemno povechal mozhnosti prezhivetja tako posameznika kot skupnosti. Pospeshil je razvoj chlovekove anatomije, dushevnih sposobnosti in chloveshke druzhbe.55

 

Chlovekova sposobnost govora je pogojena z glasovnimi organi, ki omogochajo natanchno in usmerjeno tvorbo zvoka ali glasu. Sluh kot zaznavanje zvoka na sploshno in zvoka, ki so ga oblikovali glasovni organi kot govor, je sposobnost in zmozhnost razlikovati tone, njihovo vishino in jakost, spremembo in trajanje, »barvo« in sestavo. Obe skupini organov – slushnih in govornih – sta kot del chlovekove anatomije »tehnichno-fizikalna raven komunikacijskega sistema«. Zvoki ali glasovi so signali, che so organizirani. Podvrzheni so pochasnim spremembam, so raznoliki, komunikacijski sistem jih tvori in sprejema v skladu z lastnostmi organiziranega skupka njihovih fizikalnih lastnosti. V posameznem signalu je na sploshno kodiran najmanjshi mozhni del informacije (njena enota), osnovni del podatka.

Urejena, organizirana kombinacija signalov, vchasih tudi signal sam, je simbol; zvochni simboli na ravni komunikacijskega sistema so pravzaprav zhe besede. Simbol je zato zhe nosilec kompleksne informacije.

Naslednja raven »komunikacijskega sistema« je kodiranje in dekodiranje zvochnih signalov. V tehnichnem smislu je dekodiranje pretvorba zvochnih signalov v skupine organiziranih sosledij zhivchnih impulzov v slushnih organih (ushesih), kodiranje pa je obraten postopek v govornih organih, ki iz skupine organiziranih sosledij zhivchnih impulzov naredi »sistem« zvochnih signalov. Te skupine sosledij zhivchnih impulzov so seveda tudi nosilec informacije, ki je ravno tako kodirana v njihovih fizikalnih lastnostih – v frekvenci, v frekvenchni spremembi, v trajanju in shtevilu impulzov. Ta raven je tehnichno »posredovanje in sprejemanje podatkov« celotnega »komunikacijskega sistema«.

Signal, ki je fizikalni objekt ali dogodek, lahko tudi oboje, je s tehnichnega vidika bolj ali manj kompleksen. Imeti mora lastnosti, s katerimi ga lahko edinstveno dolochimo, enopomensko tvorimo, enopomensko shranimo in enopomensko dosezhemo iz »shrambe«. Z vsako organizirano skupino signalov – simbolov – je tako mozhno tvoriti kombinacijo neke nove organizirane skupine signalov ali simbolov, ki jo lahko dalje spreminjamo ali poshiljamo. Tako ene kombinacije skupin sosledij zhivchnih impulzov organizirano, v skladu z dolochenimi pravili, prehajajo v druge kombinacije istih skupin. Te so na tej ravni simboli, ki enopomensko nakazujejo dolocheno informacijo.

Ta raven »komunikacijskega sistema« je »sistem predelave informacij«. Vsi ti »sistemi« so izid razvojnega prilagajanja »primitivnih«, toda zhe obstojechih »informacijskih« (tj. zhivchnih) sistemov zgodnjih primatov. Pravzaprav so to imela zhe vsa bitja v chloveshkem razvojnem deblu, vsi predniki modernega chloveka.

Nekaj za nasho razpravo prirejenih (prim. pod56) definicij jeika:

Jezik je vsak sistem formaliziranih simbolov, znakov, glasov, gibov ali podobnega, ki jih uporabljamo ali smo jih tvorili kot sredstva za posredovanje in izmenjavo informacij. Informacija je tisto, iz chesar lahko dobimo (izlochimo) podatke ali znanje. Odnos med podatki je logichen in pomeni znanje. Na sploshno je logichno to, kar ima smisel .

V skladu s temi dolochnicami se nadaljuje tale razprava. Najprej je treba pojasniti pojme – logiko in to, kar je logichno – za nasho uporabo; izhodishche so osnovni aksiomi fizike – prostor, chas, energija, delci, polja. Iz teh fizikalnih osnov in njihovega medsebojnega delovanja v sploshnem smislu je zgrajeno celotno vesolje. Za nas je to »resnichen« svet, kot ga obchutimo in pojmujemo; je del nashega dushevnega vesolja. Ta pojmovanja so nasha informacija o »resnichnem« svetu, kot naj bi dejansko obstajal.

Osnovna medsebojna delovanja fizikalnih dejstev kvalitativno in kvantitativno pojasnjujejo in oznachujejo naravni zakoni, ki so ochitno sploshno veljavni. Naravni zakoni so torej izraz naravne logike kot organizirane skupine pravil medsebojnega delovanja, ustroja in kombinacije osnovnih logichnih pravil v naravi in iz narave. Posledice vseh naravnih dogajanj so nacheloma logichne. Ta osnovna pravila logike so sploshno veljavna; v nashem pojmovanju jih simbolichno nakazujejo logichne operacije DA, NE, IN, IN NE, ALI, ALI NE, ki jih uporabljamo pri najenostavnejshih informacijskih enotah v vzrochnih odnosih.

Posledica tega je, da imajo signali kot fizikalni objekti ali procesi v svoji organizirani skupini naravne logichne odnose. Zato lahko predstavljajo skupine informacijskih enot, simbole kot informacije, ter omogochajo predelavo zhe obstojechih informacij s tvorbo novih informacij po dolochenih logichnih pravilih. Organizirana skupina signalov je sistem formaliziranih simbolov v skladu z zgoraj navedeno definicijo.

Tukaj vechkrat rabljeno besedo organizirano kazhe nekoliko pojasniti: skupina je organizirana, che so njeni chlani po pomenu, prostorsko in chasovno razporejeni po dolochenih pravilih.

V makroskopski fiziki, v fiziki sveta, ki ga zaznavamo z nashimi chutili, obstajata dve vrsti struktur – ravnovesne in disipativne.57 Ravnovesne strukture so na primer kristalne strukture, ki so prisotne povsod v trdni snovi; so praktichno vechne, ostanejo nespremenjene pri stalnih zunanjih pogojih. Disipativne strukture pa se pojavljajo pri neravnotezhju v fizikalnih sistemih, skozi katere se z dolocheno jakostjo pretakata energija in materija. Ti tokovi nastanejo zaradi zunanjih vplivov, zaradi neravnotezhja v okolici in v sistemu samem, zaradi prostorskih in chasovnih razlik v jakosti fizikalnih kolichin.

Strukture so zelo spremenljive in izginejo ob nezadostnem, prevelikem ali pa konchanem toku energije in materije – odvisno od lastnosti in tipa vsake posamezne strukture. Pojavijo se kot pravilna prostorska in chasovna razporeditev materije in energijsko-snovnih tokov v prostorsko omejenih sistemih. To razporeditev oznachujemo kot organizirano, ker je izid samoorganizacije58 v sistemu zaradi zadevnih tokov v njem, skozenj in iz njega. Fizika te samoorganizacije presega okvir prichujoche razprave; lahko je zelo zapletena, cheprav dobro razumljiva. Osnovni pogoj za disipativno strukturo v sistemu je tudi njegova sestava. Sestavljen mora biti iz velikega shtevila podobnih enot – delcev, celic, molekul, bitij itd., ki jih v medsebojnem delovanju lahko jasno razlikujemo.

Disipativne strukture lahko rastejo, postajajo bolj zapletene, se razmnozhujejo in tvorijo nadaljnje disipativne strukture iz istovrstnih podrejenih struktur. Na ta nachin so se sposobne razvijati iz enostavnih v bolj zapletene strukture. Tudi razvojni proces kot urejena, organizirana sprememba v chasu je del nadrejene disipativne strukture. Prehodi iz ene v drugo disipativno strukturo so analogni faznim prehodom ravnotezhnih struktur. Nastopijo obenem s kritichno spremembo tokov (ali ob njej) in zunanjih pogojev. Pri najenostavnejshih strukturah gre za temperaturo, pritisk, volumen, kemijsko sestavo itd. Ti prehodi lahko potekajo hitro in v dolochenem omejenem prostoru.

Najbolj zapletene, najbolj »razvite« disipativne strukture so zhiva bitja in njihove druzhbe, zato so se sposobne razvijati, rasti, se mnozhiti59 in tudi umirati; so najbolj pogoste disipativne strukture na nashem planetu.

Osnovna razlika med zhivimi in nezhivimi disipativnimi strukturami je prenos shranjenega spomina (genetichne kode) zhivih struktur na njihovo evolucijsko pot – na strukture naslednice, na potomce. Ta genetichna koda je prenesena in zapisana v ustroj ravnotezhne strukture – v makromolekule RNK in DNK. Te so tudi spremenljive, lahko rastejo in se mnozhijo organizirano v dolochenih pogojih znotraj disipativnih struktur. Najprej so nastale v nezhivih disipativnih strukturah, v prebiotskih kemichnih reakcijah.

Chlovekova bioloshka in druzhbena evolucija je potemtakem tudi disipativna struktura. Pravzaprav je razvoj vseh vrst zhivih bitij, celotne biosfere – disipativna struktura, nastala iz zaporednih prostorsko povezanih in vzajemno vkljuchenih disipativnih struktur. V druzhbenem razvoju pa nastopijo she dodatne razvojne sile, kot so to interesi, ideje, socialno-politichne skupine in gibanja.

 

Razvoj ene chlovekove vrste v drugo, zlasti che se je prehod zgodil v razmeroma kratkem chasu, lahko razlagamo kot fazni prehod disipativne strukture. S tem je tudi odpravljena skrivnost »missing linka« – manjkajochega chlena chlovekove vrste, ki naj bi bil zhe pravi moderni chlovek. Tudi veliko chasovno razliko v pojavu »modernosti« chlovekovega obnashanja kljub isti ravni bioloshkega razvoja, pri chemer je »modernost« v Afriki dalech starejsha kot v Evropi, lahko razlagamo kot fazni prehod druzhbene disipativne strukture. Ti fazni prehodi so ochitno pogojeni z lastnostmi okolja kakor tudi z genetskimi spremembami. Te so se verjetno ustalile in shirile shele ob zadovoljivih zhivljenjskih pogojih skupnosti.

Tako spet pridemo do teorij razvoja glede na eno samo podrochje ali na vech podrochjih – in nobena ne more biti popolnoma izkljuchena. Jezikovne podobnosti, ki kazhejo na eno samo podrochje, in naravni zakoni, ki vplivajo in posegajo na vech podrochjih, pomenijo razvoj, ki je analogen in se steka v podoben izid; to bi pojasnjevalo tudi jezikovne podobnosti.

Takshno je pravzaprav zhivljenje z vidika fizike; razmerje do biologije je razvidno – organizmi in njihovi deli ali organi so medsebojno povezane in vkljuchene disipativne strukture vse do celic in njihovih funkcionalnih delov, organelov.

 

Tako so tudi mozhgani, in pravzaprav vsak, tudi zhivalski zhivchni sistem – disipativna struktura. Chloveshki mozhgani so najbolj zapletena disipativna struktura,60 kar jih poznamo. Seveda je zaradi tega tudi njihovo delovanje najbolj zapleteno in organizirano z nashega vidika pojmovanja.

Kako mozhgani predelujejo, shranjujejo in odchitavajo informacije, she zdalech ni dovolj raziskano in pojasnjeno, she posebno to velja za zavest in voljo. Misel je nasha zavestna mozhganska dejavnost, je dinamichna in organizirana skupina nashih pojmov o »realnem« svetu kot rezultat mozhganske predelave informacij. Vsaka misel je izid delovanja neke skupine trenutno povezanih in medsebojno delujochih zhivchnih celic. To medsebojno delovanje je izmenjava organiziranih sosledij zhivchnih impulzov. Vsaka zhivchna celica se tako lahko neposredno povezhe z tisochi drugih zhivchnih celic. Desetine milijard zhivchnih celic lahko tvorijo gugol gugolov shtevila kombiniranih povezav zhivchnih celic, te kombinacije pa so simboli kodiranih misli, pojmov itd. Sosledja zhivchnih impulzov, ki so zaradi svojih fizikalnih lastnosti sposobna prenashati kodirano informacijo, so po naravi logichna in njihov medsebojni odnos je logichen. Tako lahko rabijo za simbolichno predelavo informacije.

Zavestna dejavnost mozhganov – misel – je predelava pojmov in njihovih odnosov v skladu s pravili logike. Tudi nasha razprava potrjuje, da je ta predelava na sploshno v soglasju s hipotezo o miselnem jeziku.61 Kazhe tudi, da so pravila logichne predelave pravzaprav prirojena univerzalna gramatika – recheno po Chomskem. Ta univerzalna gramatika je izraz naravne logike v chloveshkih mozhganih; je pravzaprav osnovna lastnost, bolj ali manj zapletena, odvisno od ravni zapletenosti posameznega zhivchnega sistema. Razvidno je tudi dejstvo, da ta lastnost ni le znachilnost chloveka.

 

Informacija je v mozhganih podana na najnizhji ravni s kombinacijo zhivchnih celic, ki so povezane z sinapsami in medsebojno delujejo z izmenjavo sosledij zhivchnih impulzov. Tako je kodiranje iste ali identichne informacijske enote od mozhganov do mozhganov razlichno zaradi bioloshke raznolikosti; je tako rekoch »privatno« ali »osebno« – zato edinstveno za vsakega chlana iste vrste. Spreminja se tudi z razvojem mozhganov in z novodobljenimi informacijami ter sploh z miselno dejavnostjo. Posledica tega je, da imajo posamezni mozhgani za miselni jezik tudi »osebno kodirano« slovnico, ki pa je verjetno podobna za vse chlane iste vrste chloveshkega rodu. Tako je tudi razvidno, da ta »osebna« slovnica pomeni posameznikovo lastno razlichico univerzalne gramatike kot sploshna pravila logike, veljavna za vsak zhivchni sistem.

Za hitro delovanje, za hiter odziv ali misel, da bi se izognilo predelovanju celotne informacije in pojmovanj, povezanih z dano mislijo, je potrebno predelovati le osnovo – izbrani del pojmov in odnosov, o katerih teche misel; ta izbrani del postane simbol ustreznega pojma kot informacijska enota, ki vsebuje le informacijo, potrebno za trenutno dejavno predelavo podatka, kje in kako dosechi drugo, s tem povezano informacijo. Ta simbol she vedno edinstveno oznachuje ustrezni pojem. Pridobimo ga z uchenjem in lahko povezuje zaznavanja o »realnem« svetu z zhe pridobljenimi pojmi in odnosi. Fizikalno je to osnovna skupina signalov, ki nakazuje dani pojem in njegove odnose, nujne za predelavo in za shranjevanje. Ta skupina signalov je tudi »osebna« ne le zaradi raznolikosti zhivchnega tkiva, marvech she zaradi bioloshke raznolikosti »sistema za pridobivanje podatkov«, drugachnega pri vsakem posamezniku.

Kako je potem jezik – v jezikoslovnem smislu – povezan z jezikom misli, ali pa na sploshno z delovanjem mozhganov?

Potrebno je, da v skupnosti zavestno z uchenjem nadomestimo »osebne« simbole z »javnimi« simboli ter »osebno« slovnico z »javno« slovnico – to so »skupni javni« simboli in »skupna javna« slovnica, ki omogochajo izmenjavo informacij med posamezniki, tako da jo vsak chlan skupnosti lahko razume. Signali pa ostanejo »osebni«, cheprav se tudi ustrezno spreminjajo.

 

Zmanjshani deli pojmov, ki so v bistvu enostavnejshi pojmi, nakazani s »skupnimi javnimi« simboli, so morfemi, besede itd., sestavljeni iz signalov. S pomochjo »skupne javne« sintakse, pravopisa in »skupne javne« slovnice lahko chlani dolochene skupnosti izrazhajo in izmenjujejo bolj zapletene, a razumljive podatke, ker v chisto jezikoslovnem smislu uporabljajo naravni jezik.

 

Uchni prehod iz »osebnega« v »javno« je dejansko sklenjen zhe pri otrocih – ti pridobivajo informacije, ki so zhe povezane in nakazane s skupnimi javnimi simboli in s skupno slovnico.

 

Razvidno je, da je bogastvo chloveshkih jezikov v osnovi nastalo zaradi bioloshke raznolikosti zhivchnih sistemov in razlichnih vplivov okolja, ki so zahtevali razlichne strategije za prezhivetje verjetno vsake prachloveshke skupine, druzhine ali rodu. Narodni jeziki v jezikoslovnem smislu so »javni« simboli in »javna« slovnica, ki so dejansko »osebni ali privatni« simboli in »osebna ali privatna« slovnica chloveshkih druzhb ali skupin, imenovanih narodi. O drugachnem stalishchu gl.62

 

Uchna pot iz »osebnega« v »javno« mora biti pogojena z lastnostmi, skupnimi za oba pojma. O tem gl.63,64 Ochitno so to lastnosti – na sploshno recheno – predmetov, ki naj bi bili imenovani, in fizike zvoka, akustike. To je razlog, da tvorba besed ali glottogeneza ne more biti poljubna (gl.48 ); lahko se spreminja zaradi chlovekove bioloshke raznolikosti v anatomiji in dushevni zmozhnosti osebnih zanimanj, nikakor pa ne z vidika sploshne ocene o dushevni vech– ali manjvrednosti.

Jezik klikov kot prvobiten pojav, z vsemi spremembami in razlichicami, je nastal v skladu s fiziko shirjenja zvoka in s pogoji pri oblikah lova.

Tudi danes imamo besede, katerih pomen je jasno povezan z glasom, videzom ali s katero drugo chutno lastnostjo poimenovanega predmeta ali pojma. Tvorba besed je le navidezno poljubna, ker se zvoki spreminjajo zaradi raznolikosti anatomije govornih in slushnih organov, obenem z vplivi okolja, druzhbenih srechanj in medsebojnega delovanja posameznikov.

Glavne jezikovne spremembe so nastale ob nastopu zhivinoreje in z iznajdbo poljedelstva, kasneje pa she z zachetki politichega sistema, trgovine in industrializacije. Vsi ti zhivljenjski nachini so premaknili vazhnost jezika od lova k razlichnim ravnem druzhbenega zhivljenja, kjer je jezik postal predvsem kulturni dosezhek.

 

 

Povzetek in zakljuchek

 

Moviusovo linijo kot geografsko razdelitev sedanjih (modernih) jezikovnih tipov ob ustrezni geografski razdelitvi treh tipov kamenega orodja – sekachev, sekir, lusk ali rezil – smo razlozhili z vidika lovskih nachinov z uposhtevnjem shtevila lovcev, tipa dostopne divjadi in sploshnih zhivljenjskih pogojev v danem okolju.

Lov in nabiranje plodov sta bila nedvomno edina prachlovekova dejavnost za prezhivetje skozistotine tisochletij. Pri takem nachinu prezhivljanja je imela bistven vpliv prachlovekova sposobnost prilagajanja. V povratni razvojni zvezi, v skladu s pogoji okolja, so praljudje razvijali in prilagajali lovske nachine, orozhja in orodja. Vsa kamena orodja so bila predvsem uporabni predmeti, ki so jih izdelovali za vsakdanjo uporabo, zlasti za lov in predelavo mesa.

 

 

Tako je razdelitev orodja v skladu z Moviusovo linijo jasno razvidna z lovskega vidika: veliko in srednjo divjad so lovili v savanah in gozdovih, malo divjad v stepah in dzhunglah, zgolj malo divjad pa v delnih pushchavah, v tundrah in na vodah. Zato je Moviusova linija tudi lochnica med podrochji, bogatimi z veliko in s srednjo divjadjo, ter podrochji z malo in redko divjadjo.

Sekira je bila mesarsko orodje, ubijalsko orozhje pa pri metanju ali kot izstrelek iz frache. Uporabljali so jo pri lovu vechje skupine lovcev na veliko in srednjo divjad, obichajno pri pogonu v past. Ti lovci se niso pogosto selili, ostajali so na krajih, primernih za lov, sekir niso dalech prenashali, izdelovali so jih vechinoma na mestu.

Vsi lovci, tako posameznik kot manjsha ali vechja skupina, so morali biti zelo premichni in hitri na podrochjih z malo in redko divjadjo. Pri tem sekira ni bila najbolj primerna, bila je celo v breme, zato dostikrat le za enkratno uporabo. Enako velja tudi za malo skupino lovcev in za posameznika; ti so tudi na podrochjih z veliko divjadjo zmogli loviti le malo divjad. Najprimerneje je bilo po potrebi na hitro in na mestu izdelati sekache in rezila. Uporabniki in izdelovalci sekir so zhiveli bolj zashchiteni v vechjih skupinah in bolj »razkoshno« na podrochjih, bogatih z divjadjo, kot pa chlani malih skupin na bolj negostoljubnih podrochjih z redko divjadjo. Razlage izdelave kamenega orodja, ki se sklicujejo na dushevne sposobnosti (vishja zmozhnost spoznavanja pri uporabnikih sekir kot pri ostalih), pravzaprav dokazujejo ravno nasprotno. Praljudje, zhivechi v negostoljubnem okolju z redko divjadjo, niso zapravljali mochi in chasa za izdelavo orodij, ki jih niso nujno potrebovali, morali pa so biti bolj iznajdljivi in uchinkoviti pri lovu in v vsakdanjem zhivljenju. V bistvu so prav ti imeli vishje dushevne sposobnosti spoznavanja, kot pa uporabniki kamenih rochnih sekir; prav to, ne pa nasprotno, dokazuje Moviusova linija.

 

Glas, zvok, pravzaprav zhe govor, ki so ga uporabljali lovci za usklajevanje dela in sporazumevanje med lovom, je bil eden od osnovnih pogojev za uspeshen lov. Tako je bil tudi jezik predvsem uporabna iznajdba prachloveka kot lovca. Jezik se je spreminjal, bogatil in je postal kulturni dosezhek v chlovekovi evoluciji nasploh, posebej pa v evoluciji chlovekovih sposobnosti govoriti in slishati, zvok razchleniti in tvoriti, da bi shranil, spominsko obnovil in predelal informacijo, posredovano v skupnosti. Uporaba jezika je izjemno povechala mozhnosti prezhivetja tako posameznika kakor tudi skupine lovcev. Bistveno je vplivala na nadaljnji chlovekov razvoj. Ta ugotovitev je najvazhnejshi razvid dejstva, ki ga je odkril M. Alinei, da namrech geografska razdelitev jezikovnih tipov ustreza geografski razdelitvi treh najstarejshih tipov kamenega orodja po Moviusovi liniji.

Pri tem so pomembne lastnosti zvoka in njegovega shirjenja. Zvok nizkih tonov se shiri manj usmerjeno in gre »okrog ogla« (difrakcija ali uklon), se shiri na vechje razdalje in se manj odbija na ovirah, zvok vishjih tonov pa se hitreje udushi z razdaljo, se manj shiri, je bolj usmerjen in se lazhje odbija.

Lovci na malo divjad so morali ostati skriti v prezhi in pri zasledovanju, zato so sporazumevanje in delovanje uskladili tako, da je bilo nezaznavno za divjad. Tako so uporabljali, obichajno na kratke razdalje, visok kratek glas slabe jakosti, katerega smer zhivali niso mogle pravilno dolochiti in pojmovati. To je bil zachetek jezika klikov. Mala skupina lovcev je zmogla loviti le malo divjad v kateremkoli okolju. Obichajno pa so zhiveli (in ponekod she zhivijo) v precej negostoljubnih okoljih, vsaj za nashe pojmovanje. Kasneje, z bogatejshim ulovom, z rastjo prebivalstva in z novimi viri hrane, se je jezik klikov postopoma spremenil v jezik z lastnostmi izolacijskega tipa.

Lovci na srednjo divjad, ki je bila predvsem v chredah okretnih in hitrih travojedov, so morali jezik klikov prilagoditi novim pogojem – morali so se slishati razprsheni na vechje razdalje, pri telesno bolj napornem lovu, ki je moral biti uspeshen zhe v prvem napadu.

 

Tako je jezik klikov postal bolj zvochen, da bi bil bolj dalech slishen, izmenjati so si morali vse vech vse bolj natanchnih strateshkih podatkov, prishlo je do sestavljanja in oblikovanja ozvochenih »klikov«, kar je vodilo k jezikom z aglutinacijskimi lastnostmi. Zhivinoreja in pastirstvo sta she pospeshila te spremembe, saj jezike tega tipa govorijo vechinoma nomadski pastirski narodi.

Pri lovu na veliko divjad so lovci z velikim hrupom in krichanjem gnali zhivali chez relativno kratke razdalje v pasti. Tak je bil lov na gozdnatem ali le delno z drevesi in grmovjem porashchenem podrochju, kjer je bil slishen pretezhno mochan glas nizkih tonov. Ta je moral biti precej raznolik in spremenljiv za natanchno sporazumevanje med krichechimi in razprshenimi lovci. Tako so glasovne spremembe ob novi sestavi vodile k fleksijskim jezikom.

Na ta nachin se je jezik klikov, morda tudi s kakshnimi vmesnimi oblikami zaradi medsebojnega sporazumevanja vechjega shtevila prebivalstva v razlichnih okoljih, pospesheno spreminjal v jezike razvojno novejshih tipov.

 

Tipi kamenega orodja in njihova povezanost z jezikovnimi tipi – lov je skupni vzrok za oboje – dokazujejo, da zadevne razlike in povezave ne moremo pojasnjevati z umsko sposobnostjo in zmozhnostjo tedanjih in sedanjih ljudi. She posebno ne v tem tisochletnem razvoju chloveka.

Razseljevanje, naravne katastrofe, razlichna divjad, spremembe okolice in lovskih nachinov, druzhbeni razvoj, zhivinoreja in poljedelstvo so privedli do nadaljnjih jezikovnih razlichic.

 

Selitev »out of Africa« je trajala nekaj tisoch let, kot lahko sklepamo iz nezanesljivosti in spremenljivosti datiranja, pa tudi iz razlichnih selitvenih poti. Dejstvo je, da se izolacijski in aglutinacijski tipi jezikov nahajajo na najbolj oddaljenih podrochjih, ki so jih te poti dosegle. To kazhe, da so vsaj najbolj zgodnji selilci verjetno govorili jezik, soroden jeziku klikov. Jezikovna raznolikost je bila neizogibna, saj so se razne skupine selile v razlichnih chasih in po razlichnih poteh. Kljub temu so bile te skupine, kot je sploshno znano, genetichno zelo sorodne, ker so jih sestavljali nasledniki redkih potomcev ljudi, ki so bili prezhiveli neki »bottle neck« dogodek – neko veliko katastrofo. Ta jih je verjetno zadela med selitvijo iz jugovzhodne Afrike na podrochja severno od Sahare.

Zaradi sprememb okolja, lovskih nachinov in shtevila lovcev v skupinah se je jezikovna raznolikost seveda pojavila zhe v Afriki. Zelo verjeten je skupni izvor razvitejshih jezikov iz sorodnih jezikov klikov, kar naj bi bilo razvidno iz razporeditve v t. i. nostratichne prajezike, ki bi bili zhe seme danashnjih jezikovnih tipov in skupin sorodnih jezikov (npr. indoevropski jeziki), izoblikovanih shele v novi domovini. 

Jezikovne spremembe – jezikovni razvoj v jezikoslovnem smislu – so zelo pochasne pri malih skupinah, se pa pospeshijo z rastjo prebivalstva. Tu so verjetno razlogi, da so selilci iz Afrike, ki so govorili zelo sorodne jezike, dolgo zadrzhali oblike in lastnosti jezikov klikov.

Vechje spremembe so nastopile razmeroma pozno, che to primerjamo s celotno evolucijo chloveka kot tudi s chasovno blizhjo, a vseeno oddaljeno selitvijo iz Afrike. Te spremembe so bile pogojene z razvojem zhivinoreje in poljedelstva, ki sta bistveno vplivala na rast prebivalstva. 

S tehnichnega vidika ni razlike ali jasne lochnice med sposobnostjo izmenjevati signale in sposobnostjo sporazumevati se z jezikom v jezikoslovnem smislu. To je jasno razvidno tudi z bioloshkega, razvojnega – evolucijskega vidika.

Razvoj chlovekovih sposobnosti govora in sluha, zapomniti in se spomniti, predelati in ustvarjati informacije, jih posredovati in sprejemati – vse to je bil tudi potek v povratni zvezi z nastajanjem jezika.

 

Deli anatomije, ki omogochajo uporabo jezika kot sistem predelave podatkov, informacije, so izid razvojnega prilagajanja zhe obstojechih »primitivnih« sistemov predelave podatkov pri zgodnjih primatih, pravzaprav zhivchnih sistemov pri vseh chlovekovih prednikih. Vsak zhivchni sistem je v bistvu zhe sistem za predelavo podatkov. Z vidika fizike so to disipativne strukture – sistemi z visoko organizirano in spremenljivo razdelitvijo materije v prostoru in chasu zaradi tokov energije in materije v sistemu, skozenj in iz njega. So izid samoorganizacije v sistemu.

 

Disipativne strukture se vedejo v skladu z naravnimi zakoni, ki so izraz naravne logike. Tako so disipativne strukture v svojem razvoju, obstoju in delovanju logichne po naravi.

 

Zato je vsak »zdrav« zhivchni sistem sposoben logichno predelovati podatke. Zgolj njegova zapletenost in obsezhnost omejujeta zapletenost in kolichino predelanih informacij. Pojav jezika je dejansko naravna posledica zmogljivosti vsakega sistema za predelavo podatkov. Jezik se ni razvil. Predelava podatkov – t. i. univerzalna gramatika (Chomsky) – je prirojena, ker je posledica naravne logike, naravnih zakonov.

Misel kot informacija, ki jo mozhgani »predelujejo«, je kombinacija simbolov, ki so sami kombinacije signalov. Ti signali na najnizhji ravni predstavljajo kombinacije vrst zhivchnih impulzov, ki si jih v dolochenem chasu izmenjujejo celice ustrezne skupine, povezane s sinapsami. Bioloshka raznolikost povzrocha, da je ista ali identichna informacija, pravzaprav enota informacije, razlichno kodirana v kombinacijah vrst zhivchnih impulzov v mozhganih vsakega posameznika, tudi pri posameznikih iste bioloshke vrste. To kodiranje je »privatno« za posamezne mozhgane in potrjuje hipotezo o jeziku misli. Je »privatna ali osebna« slovnica in osebni izraz univerzalne gramatike – in univerzalnih logichnih pravil – v vsakem zhivchnem sistemu. Tej »osebnosti« moramo she pripisati bioloshko raznolikost »sistema za sprejem in posredovanje podatkov« – tj. govornih in slushnih organov – od posameznika do posameznika. Velja poudariti, da pri tem ni nikakrshnega rasizma; gre le za bioloshke raznolikosti, kot so znane pri razlikovanju soseda od soseda, prijatelja od neznanca, brata od brata ipd.

V druzhbi postopek zavestnega uchenja »privatne« simbole zamenja z »javnimi« simboli in »javno« slovnico – tako nastanejo »skupni javni« simboli in »skupna javna« slovnica, ki omogochajo izmenjavo informacij med posamezniki, da jo lahko razumejo vsi chlani skupnosti.

Razvidno je, da vso pestrost chlovekovih jezikov dolocha bioloshka raznolikost chlovekove anatomije, njenega razvoja v razlichnih pogojih okolja, ki so zahtevali razlichne zhivljenjske strategije chloveshkih skupnosti. Narodni jeziki v jezikoslovnem smislu so »privatni« simboli in »privatna« slovnica razlichnih chloveshkih druzhb, ki jih imenujemo narodi.

Jezik klikov kot prvobitni jezik, skupaj z njegovimi kasnejshimi spremembami in razlichicami, je nastajal v skladu s fiziko shirjenja zvoka pri pogojih jasno dolochenih lovskih nachinov. To pogojuje tudi pravila za prvobitno tvorbo besed – glotogenezo. Verjetne raznolikosti pri besedah posameznikov je ravno tako povzrochila bioloshka raznolikost med posamezniki in skupinami, toda tvorba besed ni bila poljubna niti niso bile besede poljubno izbrane. Celo danes imamo besede, katerih pomen je po zvenu, podobi ali po kakem drugem obchutku povezan predmetom, katerega nakazujejo.

Kasnejshi vplivi – anatomski, okoljski, druzhbeni, vechkrat v razlichnem zaporedju ipd. – so povzrochili, da je bila tvorba besed navidezno poljubna, neodvisna od predmetov ali pojmov, ki so oznacheni z njimi.

Izslediti vse te spremembe pri jezikih in besedah, ugotoviti prvobitni jezik in prvobitno besedo je velikanska naloga, moda celo nemogocha, ali pa bo dala priblizhne ugotovitve le za redke primere.

 

 

___________

V slovenskem delu besedila je za angl. hand ax(e) uporabljeno le sekira, dobesedni prevod rochna sekira bi bil za slov. jezik nenavaden; v SSKJ le: enorochna / dvorochna / kopitasta sekira; za slednjo razlaga: arheol. kopitasta sekira (chevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna. Temu bi ustrezal tudi arheol. izraz pestnják. (op. ur. I. A.)

 

 

 

 

 

Slike

Sl. 1

 

Nastop in opustitev uporabe tehnoloshkih nachinov v primeri z zachasno dolochenim drevesom chlovekove evolucije in ustrezno geografsko razporeditvijo najdishch. S shtevilkami so oznacheni nachini (Modes), dolocheni z obliko in kamnoseshko tehnologijo (zgoraj). Obdobja uporabe treh prvih nachinov (Mode 1, Mode 2 in Mode 3) ponazarjajo linije pri vrhu diagrama (neodvisno od geografske razporeditve). Prirejeno po gl. 9

 

 

 

Sl. 2

 

Razporeditev treh kamenih orodij ustreza zemljepisni razporeditvi treh svetovnih jezikovnih tipov: izolacijskega IS s sekachi, fleksibilnega (fuzijskega, spregajochega) FU z obojestranskimi sekirami in aglutinacijskega AG z luskami ali rezili. Izolacijski jeziki so simbolichno oznacheni s chrnimi tochkami kot zasenchena podrochja: v Afriki nahajalishcha sekir izven podrochja afroazijskih FU jezikov, v Aziji sekachi in rezila v podrochju AG jezikov. Sedanji indoevropski FU jeziki segajo v Evropi prek Moviusove linije na severu. Zelo shematsko in simbolichno prirejeno po gl. 16

 

 

 

Sl. 3

 

Tridimenzionalno dolochevanje smeri izvora zvoka: pushchice kazhejo smer shirjenja zvoka. Poslushalca A in B ne moreta razlochiti smeri – za A je zvochni izbruh, ki ga lahko tvorijo razni toni, prekratek, da bi ga lahko razchlenil (chasovna razlochnost pri chloveku pribl. 2ms), za B pa je valovna dolzhina prevelika (L1 >> 4 m), zato je zaradi uklona ne more uchinkovito fazno razlochiti. Poslushalca C in D sta sposobna dolochiti smer - C dolocha s pomochjo fazne razlike med ushesi (pri chloveku najbolj uchinkovito od pribl. 100Hz do 1,5 kHz, L2 pribl. od 0,2 do 3,5 m), D dolocha pri visokih frekvencah, krajshih valovnih dolzhinah (L3 << 0,2 m), predvsem z razliko jakosti zvoka med ushesi. Zvochna senca je le nakazana, ker mochno upada z razdaljo in valovno dolzhino zaradi uklona. Shematsko, ni sorazmerno. Prirejeno po gl. 41 in 42

 

 

 

Sl. 4

Shematsko, poenostavljeno in idealizirano prikazana medsebojna odvisnost vrste divjadi, nachina lova, rastlinskega podrochja (nakazano z ustreznimi povrshinami) - tropsko, zmerno in arktichno, tipa kamenega orodja, shtevila lovcev v skupini, akustike zvochnega sporazumevanja pri lovu - nizki toni slishni na velikih razdaljah, dobro razlochevanje smeri pri daljshem trajanju zvoka, visoki toni slishni na kratkih razdaljah in slabo razlochevanje smeri zlasti pri kratkem trajanju zvoka, sprememba jezika klikov v druge tipe jezikov zaradi spremembe nachina lova, pojava zhivinoreje, poljedelstva, rasti in shirjenja prebivalstva ter »bottle neck« delovanja (osamitev ob izumiranju) pri upadanju.

 

 

 

Reference in literatura

 

1 Kooyman, B. (2010), Lithic technology: Measures of production, use and curation. Geoarchaeology, 25: 666–667.

2 Moore MW, Perston Y (2016), Experimental Insights into the Cognitive Significance of Early Stone Tools. PLoS ONE 11(7): e0158803. Doi:10.1371.

3 I. Davidson, The finished artifact fallacy: Acheulian handaxes and language origins, ResearchGate 2002, www.researchgate.net/publication/256384778.

4 Clark JGD. 1968. World prehistory: a new outline, 2nd ed. Cambridge: Cambridge University Press.

5 en.wikipedia.org/wiki/Oldowan

6 en.wikipedia.org/wiki/Acheulian

7 en.wikipedia.org/wiki/Levallois_technique

8 en.wikipedia.org/wiki/Stone-tool

9 Robert Foley, Marta Mirazon Lahr, On Stony Ground: Lithic Technology, Human Evolution, and the Emergence of Culture, Evolutionary Anthropology 12:109 12(2003), DOI10.1002/evan.10108, Published online in Wiley InterScience,(www.interscience.wiley.com)

10 P. Jeffrey Brantingham* and Steven L. Kuhn, Constraints on Levallois Core Technology: A Mathematical Model, Journal of Archaeological Science (2001) 28, 747–761, http://www.idealibrary.com

11 Jennie Robinson: The first huner-gatherers, The Oxford handbook of the archaeology and anthropology of hunter-gatherers, Editors Vicki Cummings, Peter Jordan, Marek Zvelebil, Oxford University Press 2014,p. 177.

12 Helmut De Terra, Hallam L. Movius in Early M a n in the Far East. W. W. Howells, ed., Studies in Physical Anthropology; No. 1, American Association of Physical Anthropologists, Detroit, 1919.

13 Hallam L. Movius, The Lower Palaeolithic Cultures of Southern and Eastern Asia., Transactions of the American Philosophical Society, Vol. 38, Pt. 4, Philadelphia, 1949.

14 Ancient Asian Tools Crossed the Line. March 3 SCIENCE. 2000.

15 Adam Brumm and Mark Moore, Biface Distributions and the Movius Line: A Southeast Asian Perspective, June 2012 Volume: 74.

16 Mario Alinei, Geolinguistic and Other Lines of Evidence for the Correlation between Lithic and Linguistic Development, Europaea 3 (1997), pp. 15-38.

17 Hodgson Derek, John McNabb, More on Acheulian tools, Current Anthropology Vol 46 No 4 (August/October 2005, 647-650).

18 Raymond Corbey, Adam Jagich, Krist Vaesen, Mark Collard, The Acheulean Handaxe: More Like a Bird’s Song Than a Beatles’ Tune? Evolutionary Anthropology 25:6–19 (2016).

19 www.donsmaps.com/kapova.hmtl, www.donsmaps.com/kostienkivenus.hmtl

20 Fumiko Ikawa-Smith, Movius Line, researchgate, January 2014, www.researcchgate.net/publication/303268413

21 Brantingham, Paul Jeffrey, Astride the Movius Line: Late Pleistocene lithic technological variability in Northeast Asia, The University of Arizona., p 242.

22 Wei Wang, Stephen J. Lycett, Noreen von Cramon-Taubadel, Jennie J. H. Jin, Christopher J. Bae, Comparison of Handaxes from Bose Basin (China) and the Western Acheulean Indicates Convergence of Form, Not Cognitive Differences , PLoS ONE, Vol. 7, No. 4 (e35804). (19 April 2012), pp. 1-7.

23 Stephen J. Lycett, Christopher J. Bae, The Movius Line controversy: the state of the debate, World Archaeology 12/2010; 42(4).

24 Stephen J. Lycett, Why is there a lack of Mode 3 Levallois technologies in East Asia? A phylogenetic test of the Movius-Schick hypothesis, Journal of Anthropological Archaeology, Vol. 26, No. 4. (December 2007), pp. 541-575.

25 The Movius Line represents the crossing of a demographic threshold, May 29, 2010, replicatedtypo.wordpress.com

26 Human Prehistory, December 5, 2014 , Movius Line explained? humanprehistory.wordpress.com.

27 Stephen J. Lycett, Noreen von Cramon-Taubadel, Acheulean variability and hominin dispersals: a model-bound approach, Journal of Archaeological Science, Vol. 35, No. 3., pp. 553-562.

28 Stephen J. Lycett, John A. Gowlett, On questions surrounding the Acheulean 'tradition', World Archaeology, Vol. 40, No. 3. (2008), pp. 295-315.

29 Stephen J. Lycett, Christopher J. Norton, A demographic model for Palaeolithic technological evolution: The case of East Asia and the Movius Line, Quaternary International, Vol. 211, No. 1-2. (01 January 2010), pp. 55-65.

30 Adam Benton ,The Movius line ,Culture and Technology, Nov 30, 2012.

31 C. Gamble S. Gaudzinski: Bones nad powerful individuals, in M Porr Gamble The Hominid Individual in Context, Routledge 2005, New York, NY.

32 AS Field : Transformations in dividuality, M Porr Gamble The Hominid Individual in Context, Routledge 2005, New York, NY.

33 Michael D Petraglia,Ceri Shipton, K Paddayya, Life and mind in the Acheulian, A case study from India, M Porr Gamble The Hominid Individual in Context, Routledge 2005, New York, NY.

34 Stephen J. Lycett, Are Victoria West cores ‘‘proto-Levallois’’? A phylogenetic assessment, Journal of Human Evolution 56 (2009) 175–191.

35 M Pape M Roberts : observations on the relationship between the Paleolithic individuals and artefacts scatters at the Middle Pleistocene site of Boxgrove. UK, M Porr Gamble The Hominid Individual in Context, Routledge 2005, New York, NY.

36 Kevin L. Kuykendal, Isabelle s. Heyerdahl-King: Modern human origins in Africa, A review of the fossil, archaeological and genetic perspectives on early homo sapiens, The Oxford handbook of the archaeology and anthropology of hunter-gatherers, Editors Vicki Cummings, Peter Jordan, Marek Zvelebil, Oxford University Press 2014, p. 217.

37 D Mania U Mania: The natural and socio-cultural environment of Homo erectus at Bilzingsleben, Germany: Travertine, interglaciation Elster-Saale, M Porr Gamble The Hominid Individual in Context, Routledge 2005, New York, NY.

38 Domanski M, Webb J.A., Effect of Heat treatment on Siliceous Rocks Used in Prehistoric Lithic Technology, Journal of Archeological Science 1992, 19, 601-614.

39 Kathleen Sterling, Man the Hunter, Woman the Gatherer? The Impact of Gender Studies on Hunter-Gatherer Research, The Oxford handbook of the archaeology and anthropology of hunter-gatherers, Editors Vicki Cummings, Peter Jordan, Marek Zvelebil, Oxford University Press 2014.

40 The Movius Line represents the crossing of a demographic threshold May 29, 2010, http//replicatedtypo.wordpress.com

41 E. Zwicker, Schallrezeption am Beispiel höherer Säugetiere und des Menschen p. 577 in Biophysik, Herausg. W.Hoppe, W. Lohmann, H. Markl, H. Ziegler

42 Steven Errede, Human Perception of Sound, https://courses.physics.illinois.edu/ …/P406POM_Lect5.pdf

43 Alec Knight, Peter A. Underhill, Holly M. Mortensen, Lev A. Zhivotovsky, Alice A. Lin, Brenna M. Henn, Dorothy Louis, Merritt Ruhlen, and Joanna L. Mountain, African Y Chromosome and mtDNA Divergence Provides Insight into the History of Click Languages.

44 Khoisan Language Family By Irene Thompson, Jon Phillips, www.aboutworldlanguages.com/Khoisan-Language-Family.

45 Merritt Ruhlen, Khoisan Etymologies, merrittruhlen.com/Khoisan.pdf

46 Mother tongue comes from your prehistoric father, September 17, 2011, University of Cambridge.

47 prof. R. Senechich (private communication).

48 Merritt Ruhlen, Multinational Evolution or »Out of Africa«?: The Lingustic Evidence Simposium on Prehistoric Mongoloid Dispersals, University of Tokyo, November 16, 1992ed. by Takeru Akazawa and Em˝oke J. E. Szathmary, Oxford, Oxford University Press, 52–65. Language families.

49 Languages less arbitrary than long assumed. More textured view of vocabulary structure, in which arbitrariness is complemented by 'iconicity' and 'systematicity'October 1, 2015 Max-Planck-Gesellschaft, www.sciencedaily.com

50 Weak evidence for word-order universals: Language not as 'innate' as thought? April 14, 2011 Max-Planck-Gesellschaft www.sciencedaily.com

51 David Ludden, The Psychology of Language, SAGE Publications, Inc., 2016.

52 Morten H. Christiansen, Simon Kirby, Language Evolution, Oxford Univ. Press, 2003.

53 Tore Janson, The History of Languages, An Introduction, Oxford Univ. Press, 2012.

54 Language Driven By Culture, Not Biology, January 19, 2009 University College London www.sciencedaily.com

55 Natural Selection As We Speak, March 4, 2005 Max Planck Society www.sciencedaily.com

56 Wikipedia, Merriam Webster.

57 P. Glansdorff, I. Prigogine, Thermodynamic theory of Structure, Stability and Fluctuations, John Wiley & Sons Ltd, 1971.

58 I. Prigogine, G.Nicolis, Biological order, structure and instabilities, Quarterly Reviews of Biophysics, 4, 2/3, 1971, 107-148, Self-Organization in Nonequilibrium Systems: From Dissipative Structures to Order through Fluctuations, Advances in Chemical Physics Series, 1975.

59 H. Haken, Synergetics, an Introduction: Nonequilibrium Phase Transitions and Self-Organization in Physics, Chemistry and Biology, Springer-Verlag, 1983.

60 I.Tsuda, Y. Yamaguti, H. Watanabe, Self-Organization with Constraints—A Mathematical Model for Functional Differentiation, Entropy 26 Feb. 2016.

60a Hermann Haken, Juval Portugali, Information and Self-Organization, Entropy 31 December 2016.

61 en. Wikipedia.org/wiki/language_of_thought_hypothesis

62 Weak evidence for word-order universals: Language not as 'innate' as thought? April 14, 2011, Max-Planck-Gesellschaft.

63 Road to language learning is iconic, November 13, 2012,Association for Psychological Science.

64 Finding iconicity in spoken languages, Iconicity plays key role in word learning, similar to what is found in signed languages, September 9, 2015,University of Miami.

 

 

 

 

English