Lives Journal 12

Damir Globochnik

 

SLIKARSTVO FRANA TRATNIKA

 

Fran Tratnik je bil virtuozen risar in eden prvih domachih modernih likovnih umetnikov, ki so risbo pojmovali kot samostojno umetnino. Z risbami vechjih formatov, s katerimi je na zachetku preteklega stoletja sodeloval na skupinskih razstavah, je napovedal ekspresionistichno obdobje v slovenski umetnosti. Velja za vmesni chlen med prvo generacijo likovne moderne (impresionisti) in mlajshimi ekspresionisti. Tratnikovo kvalitetno slikarstvo je ostajalo v senci risbe; celo v katalogu retorspektivne razstave in v monografiji, izdanima ob umetnikovi sedemdesetletnici, je njegovemu slikarstvu namenjeno sorazmerno malo pozornosti, cheprav je slikal v prav vseh ustvarjalnih obdobjih. Kot je po shtevilu pravzaprav sorazmerno skromen opus Tratnikovih risb, tudi njegovo slikarstvo danes zastopa samo nekaj deset slik. Obchasna odkritja doslej neznanih Tratnikovih slik in zapisi o nekoch razstavljenih slikah, ki pa jih danes ne poznamo vech, vodijo k misli, da je Tratnikovo slikarstvo poznano samo v fragmentarni obliki in da doslej she ni bilo natanchneje obdelano.

Fran Tratnik je Kristini Brenkovi zaupal tudi anekdoto, ki je manj znana od tiste pogosto navajane o njegovi satirichni risbi na sholsko tablo, s katero je na svoj likovni talent opozoril uchitelja. Tratnik navaja Brenkovi, da mu je oche iz Celja prinesel shkatlico oljnih barv in chopichev. Slepo pestunjo Mico je dechek vprashal, katerega svetnika naj naslika na skoraj meter visoko platno. Mica je prosila, naj upodobi njeno zavetnico Marijo na oblakih. Mizar je napravil okvir. Pohvale sosedov in domachih so Tratnika spodbudile, da se je odpravil v zhupnishche v Rechico s proshnjo, naj zhupnik sliko obesi v oltar. Zhupnik mu je izrochil dvajsetico, svetoval, naj bo priden, slika pa ne more priti v oltar. »Zashibile so se mi noge, pobral sem ovojni papir na tleh, stisnil sliko pod pazduho, dvajsetico sem pa pozabil na mizi. Tam je ostala. Ves nemiren sem se vrachal s sliko chez prode Savinje domov in ko je bil zhe mrak, sem shel z njo spat na kozolec. Drugo jutro sem nesel 'Marijo' v podruzhno cerkev Kokarje, zabil sem klin in jo obesil na steno ob glavnem oltarju. Tam visi she danes v spomin na moje bolestno mladostno razocharanje.« 1

Tratnik je bil sprva delezhen skromne izobrazbe pri podobarju Gosarju v Celju. Leta 1898 je odshel v Prago z namenom, da se vpishe na likovno akademijo. Za sprejem v akademijo je bil premlad. Ostal je v Pragi in se poskusil sam izpopolnjevati na likovnem podrochju z risanjem razlichnih motivov in s prebiranjem knjig o slikarstvu. Naslednje leto je na podlagi predlozhenih risb lahko opravljal sprejemni izpit. Kljub nezadostni predhodni izobrazbi je osemnajstletni Tratnik postal redni shtudent prashke akademije.2

Tratnikovi akademijski uchitelji so bili vechinoma slikarji. Na prashki akademiji je en semester slikal pri prof. Bohumiru Roubaliku in en semester modeliral pri prof. Emanuelu Halmanu, nato se je vpisal na specialko pri prof. Václavu Brozhíku. Specialke, ki je trajala pet let, mu ni uspelo dokonchati, saj ga domachi niso mogli podpirati v zadostni meri. Oche mu je med pochitnicami predlagal, naj ostane doma in se prezhivlja s cerkvenim slikarstvom. S podporo celjskega advokata Jozheta Serneca se je leta 1902 lahko vpisal na akademijo na Dunaju, po izgubi Serncheve podpore pa je leta 1903 nadaljeval shtudij na akademiji v Münchnu. V prvem semestru je bil v razredu religioznega slikarja Karla Marra, nato se je prepisal na specialko prof. Angela Janka. V Münchnu se je spoprijateljil s slikarjema Walterjem Trierjem in A. Eberlom.3 Navezal je stike z Antonom Azhbetom, ki mu je pomagal s financhno podporo,4 in najbrzh je vsaj obchasno obiskoval Azhbetovo slikarsko sholo.5

Leta 1905 je oljno sliko »Pogorelci« (1905) razstavil v münchenskem Kunstvereinu. Slika, ki je prikazovala pogorishche Tratnikove rojstne vasi, je naletela na ugoden odmev in mu pridobila nekaj odkupov umetnostnih trgovin.

Tratnik se je avgusta 1905 (tj. samo nekaj dni po smrti Antona Azhbeta) nastanil v ljubljanskem hotelu Ilirija in Ljubljanchanom ponujal izdelavo portretov ter je bil za nizko ceno pripravljen prevzeti tudi druga slikarska narochila. Slovenski narod, ki je Tratnika priporochal bralcem, navaja, da je v zadnjem chasu obiskoval Azhbetovo sholo v Münchnu.6

Tratnik se je jeseni 1905 vrnil v Prago. Obiskoval je slikarsko specialko pri prof. Hanushu Schwaigerju (1854–1912), ki je postal Tratnikov najljubshi akademijski uchitelj in kmalu tudi prijatelj. Tratnik je sicer menil, da Schwaiger in drugi uchitelji v njegovem delu niso zapustili trajnejshih sledov.

Umetnishki sloves si je pridobil z objavami karikatur v cheshkih in nemshkih listih. Med prvimi objavljenimi Tratnikovimi karikaturami so bile tiste, ki jih je narisal za satirichni list Osa, ki je izhajal v Ljubljani v letih 1905 in 1906.

Tratnik je v tem chasu nameraval z Vladimirjem Levstikom odpotovati v Pariz, a mu je to preprechilo pomanjkanje denarja. Z delom honorarja za edino znano sliko, nastalo med bivanjem v Ljubljani (portret Valvasorja, 1906),7 ki mu je ostal po poplachilu dolgov, si je lahko kupil vozovnico do Münchna.8

Navedba revije Slovan, da je bil Tratnik leta 1908 v Parizu, dopushcha mozhnost vsaj kratkega bivanja v tej umetnishki prestolnici.9

Tratnik se je leta 1909 vrnil v Prago. Druzhil se je s slikarjem Antoninom Slavichkom (1870–1910) in prof. Schwaigerjem. Njegove slike sta odkupovali umetnishki trgovini Tópich in Lukezh. Leta 1909 je postal chlan cheshkega Mánesa. Na razstavi Mánesa v Hagebundu na Dunaju leta 1911 je sodeloval z risbo »Slepci«. Neue Freie Presse je tedaj primerjala Tratnika z Goyo.10 Vojeslav Mole omenja sorodnosti med Tratnikom in cheshkim slikarjem Karlom Myslbekom.11

Tratnik je z izjemo omenjenega obiska Ljubljane zhivel v tujini; v Pragi je prezhivel sedem, v Münchnu pet let. Tratnikov likovni izraz se je formiral brez kakrshnihkoli povezav s slovenskim okoljem. Okrog 250 Tratnikovih del je ostalo na Cheshkem,12 mnoga v Nemchiji. Vech Tratnikovih del, nastalih na Gorishkem, je bilo unichenih med prvo svetovno vojno.

Fran Tratnik je bil v prvem desetletju 20. stoletja slovenski publiki do neke mere znan po zaslugi objavljenih risb v revijah Slovan (»Zima v zimi«, 1902/1903, sht. 2, »Judezheva zadnja pot«, 1902/1903, sht. 5, »Na dvorishchu charovnice«, 1905, sht. 9, »Po berachevi sezoni«, 1908, sht. 4, »Malopridni sin«, 1908, sht. 5) in Dom in svet (»Lenora«, 1906, sht. 7, »Samotni potnik«, 1906, sht. 11). Sodeloval je tudi na Jugoslovanski umetnishki razstavi, ki je bila 1904 v Beogradu (razstavil je pejsazh »Vas Kokarje«).

Veljal je za najboljshega domachega risarja. Njegove risbe naj bi poleg slik impresionistov izstopale na III. slovenski umetnishki razstavi leta 1909, na kateri je razstavil tudi risbo »Slepci na soncu«. »Troje ljudi z ugaslimi ochmi izteza obraze v pramen zharke solnchne luchi, muko na licu, neuteshljivo hrepenenje v sleherni chrti telesa. Ta prizor se nam predstavlja v interpretaciji virtuozne Tratnikove poteze z mochno, skoraj monumentalno tragiko. /.../ V grafichnem delu razstave ni videti nichesar, kar bi se dvigalo do kolichkaj enake vishine. « 13

Risba »Slepci« je simbolichna vizija skupine treh oseb, ki hrepenijo po svetlobi. Obrazi so bolestni in trpechi, ochi brez zenic. Telesi obeh mozh, narisani kot bi bili zdruzheni v eno deblo, ponazarjata njuno skupno usodo. Zhenska ima vdano sklonjeno telo.

Stanko Vurnik je »Slepce« opredelil za »najmonumentalnejsho umetnino slovenske moderne«,14 Josipa Regalija so zaradi Tratnikove precizne risarske tehnike in mehkih prehodov med telesnimi oblikami spominjali na kiparstvo Rodinove shole.15 Tratnikov motiv »hrepenenja po svetlobi«,16 simbolichno vsebinsko izraznost in njegovo pozornost za socialno problematiko so vechkrat primerjali s prozo Ivana Cankarja.

Tratnik ni bil samo simbolist. Z zgodnjimi deli je postal predhodnik slovenskih ekspresionistov oziroma prvi ekspresionist (mdr. risbi »Zlochin« (1905) in »Iz norishnice« (1907)). Tratnikove risbe so razkrivale socialno bedo. Risbi »Zhrtve« (naslov tudi »Iz senc zhivljenja«, 1912) in »Glad« (1913) bi lahko vzdrzhali primerjavo z risbami Käthe Kollwitz, ki je upodabljale zhivotarjenje berlinskih proletarcev. Ekspresivni poudarki so bili prisotni tudi na Tratnikovih karikaturah v cheshkih satirichnih listih (npr. v Kopřivy, 1908/1909). Pri karikaturah je pogosto posegal po ostri, kot z nozhem potegnjeni chrti, in upodabljal groteskne figure.

Tratnikova risba ima mochno naglasheno humanistichno komponento. Izbor motivov (berachi, cigani, delavci) izprichuje globoko naklonjenost do ljudi, ki so bili potisnjeni na rob druzhbe. Tratnik, ki je bil izjemno pishoch, je v enem od »aforizmov o umetnosti« zapisal: »Umetnik, ki hoche spoznati pravo lepoto, mora globlje v zhivljenje, v bolechino in bolest, kamor ga naj vodi ljubezen in sochutje; zakaj tam je ognjishche, kjer se chisti dusha chlovekova, ne v povrshnem zhivljenju, v blagru in uzhivanju.« 17 Janku Kralju pa je zaupal: »Trpkost usode me je vedla globoko v zhivljenje, kjer sem greshil in molil; trpljenje mi je bilo zhe sladkost; vse pa je spajalo srce v svojem zrcalu in vzhigalo v dushi bolest. In kot bi utrl solzo z ochesa, sem vchasih z okorno roko majhnega znanja naznachil v risbi utrinek iz tezhkega zhivljenja ...« 18

Tratnikova odlochitev za preselitev v Bilje pri Gorici je bila povezana z njegovim bolehanjem za jetiko in z narochilom, da v Gorici naslika portret Mihaela Voshnjaka. Njegovo najpomembnejshe delo v gorishkem obdobju je risba »Delo na polju« (1914). Tratnik je figure treh kmetic zasnoval posamichno, na risbi pa jih je povezal v organsko, nerazdeljivo celoto. Telesa figur se upogibajo pod tezho dela in sledijo valovanju zhitnega polja. Kot apoteoza poljedelskega dela je zasnovana tudi risba »Sejalec« (1915).

Izidor Cankar je v Slovanu objavil Tratnikove pripravljalne risbe za posamezne figure »Dela na polju« in tudi druge risbe, v komentarju pa omenja Tratnikove pokrajine. »Tratnik je brez dvoma nash najboljshi risar, in ko bi se ne omejeval zgolj na grafiko, bi bil najizrazitejsha osebnost nashega sodobnega slikarstva, slikar-vodnik. Njegovo umetnishko tezhenje je obenem tako, da bi ne pritegnil k sebi le mlajshega slikarskega narashchaja, temuch bi zhivo zainteresiral tudi obchinstvo in ga spravil s tezhnjami sedanje umetnosti, kar se mnogim drugim ni posrechilo. Njegovo delo je lepo in 'lepo'.« 19

Tudi na XII. umetnishki razstavi leta 1916 je bil Izidor Cankar pozoren na Tratnikovo slikarstvo. »Zanimivo je opazhati, kakshna notranja edinost je med Tratnikom-risarjem, kakrshnega smo doslej poznali, in Tratnikom-pokrajinarjem, kakrshnega se nam kazhe v razstavljeni oljnati sliki. Tehnika je druga, motiv razlichen in vendar je duh isti: duh formalne snazhnosti, jasnosti, umerjenosti in kot osnovno vsebinsko obchutje tiha zhalost, resignacija.« 20

Manj zanesljiva je navedba Slovenskega naroda ob Tratnikovi petdesetletnici, ki pa opozarja na dejstvo, da je Tratnik od leta 1912 slikal tudi pokrajinske in vedutne motive. »Doma je napravil mnogo sijajnih pokrajin, ki se vse odlikujejo po globokem chutu in originalnih barvnih harmonijah. Na nekaterih je presherno vesel, na drugih pa zopet globoko elegichen in celo melanholichen.« 21

Tratnik je leta 1916 pripravil shest risb za ciklus Begunci, ki ga je izdala Umetnishka propaganda v Ljubljani. Risbe, ki jih spremljajo verzi Alojza Gradnika, prikazujejo matere z otroki in starce, ki so s Primorske pribezhali v Ljubljano. Podobno kot motivike slepote se je tudi motiva beguncev kasneje lotil she nekajkrat.

Fran Tratnik naj bi se z oljnim slikarstvom zachel intenzivneje ukvarjati v chasu svojega tretjega bivanja v Pragi. Najprej ga je pritegnil cheshki impresionist Antonin Slavichek.22

Po prvi svetovni vojni je poleg risb zachel redno razstavljati tudi oljne kompozicije. Na XVII. umetnostni razstavi maja 1920 v Jakopichevem paviljonu je bil na ogled celoten razpon Tratnikovega likovnega delovanja, od risb »Kovach« (1908), »Berachi« (1920) idr. do najnovejshih slikarskih del (»Suzana«, »Starec«, »Mira«). France Stelè je Tratnika oznachil za »slikarja v chrnobelem nachinu – grafika«, pri slikarski tehniki pa je opozoril na sorodnosti z Rihardom Jakopichem.23

Tratnikova impresionistichna slikarska tehnika, s katero je dematerializiral telesnost »Rdechelaske«, je spominjala na Riharda Jakopicha. Z istimi sredstvi je lahko poustvaril barvno dinamiko ali obchutje barvne patine (»Glava starca«).

Na XIX. umetnostni razstavi v Jakopichevem paviljonu leta 1921 je razstavil sedem slik (»Slepa«, »Uchenca«, »Mati in otrok«, »Inspiracija«, »Pianissimo«, avtoportret, portret). »S svojo pastozno tehniko, slonecho samo na barvi brez direktnih risarskih pomochkov ustvari Tratnik pester barven miljé, s katerim dvigne svoje modele iz realne okolice v fantastichni svet barvnih prikazni. Najdalje gre v ti smeri njegov lastni portret.« 24

Izstopala je kompozicija »Slepa«, ki ima avtobiografski znachaj. Tratnikova pestunja Mica je bila slepa od rojstva. »Slepa Mica je skrbno bdela nad nami, ker vid ji je nadomeshchal razviti instinkt slutnje, sluha in tipa.« 25

Tratnik je na tej kompoziciji z barvnimi lisami ponazoril dozhivetje barve in svetlobe. Slepa zhenska svetlobe ne vidi, a jo obchuti in hrepeni po njej. »Slepa, ki tipa v svoji okolici, sluti luch po barvnih reakcijah ochesne mrezhice, ki jih imamo, che zapremo oko in gledamo proti solncu in luchi; Tratnik jih je prenesel na okolico Slepe in s tem dal slutiti gledalcu to, kar se dogaja v ochesu revice, ki tiplje proti svetlobi.« 26

Tratnik je pogosto spreminjal slikarsko tehniko. Razplastenje barve in njeno povezovanje je na primer pri »Slepi« drugachno kot na istega leta naslikani kompoziciji »Preroka«. Kasneje se je na Tratnikovih slikah iz prepleta barvnega tkiva izlushchila linija, ki omejuje naslikani figuralni motiv in njegove temeljne sestavine. Upodabljanje polnoplastichnih figur, modeliranje z barvo in stilizacija telesnosti postavljajo Tratnikovo slikarstvo v tridesetih letih 20. stoletja v blizhino nove stvarnosti.

Tratnikova slika »Poprsje« je bila kot edina reprodukcija objavljena na naslovnici kataloga skupinske razstave slovenskih umetnikov septembra 1933, slika »Zlatolaska« (1936) pa na naslovnici prve shtevilke revije Umetnost. Slednja slika je bila tedaj v lasti dr. Izidorja Cankarja. Tratnik je naslikal vech podobnih »Rdechelask« oziroma »Zlatolask« z bujnim, napol golim poprsjem.

Zgovoren primer potrditve domneve o shtevilnih izgubljenih Tratnikovih slikah je skupina slik, s katerimi je sodeloval na Prvi razstavi celjskih likovnih umetnikov maja 1938 v mali dvorani Uniona v Celju. Recenzent razstave omenja slike »Sedecha zhena«, »Marija«, »Odpochitek«, »Katarina Celjska«, »ki predstavlja lepotni tip Tratnikovih 'Rdechelask'«, »Mati z otrokom na polju«. Tratnik je razstavil tudi risbe (shtudije za kompoziciji za osnovno sholo na Bezhigradu, »Livarna«).27 

Tratnika je zanimala tudi monumentalna figuralna kompozicija. Veliko kompozicijo »Slepci« (naslov tudi »Hrepenenje«) je naslikal po narochilu bana dr. Marka Natlachena za Dom slepih v Kochevju.28

Socialnih motivov ni slikal v barvi, zanje je bila edino primerna temachna ubranost risbe z grafitom in ogljem. Lotil pa se je slikanja velikih prizorov kmechkega dela. Sliki »Pomlad« in »Poletje« (320 x 220 cm) je leta 1936 narochila ljubljanska obchina za novo bezhigrajsko osnovno sholo.29

Leta 1939 je Tratnik na natechaju za slikarski okras banovinske palache v Ljubljani za osnutke »Beg pred Turki«, »Kmechki upor« ter za alegoriji suzhnosti in pravice prejel tretjo odkupno nagrado.30 Pripravljal je tudi shtudiji za veliki kompoziciji »Splavarstvo« in »Hmeljarstvo«, ki naj bi ju naslikal za dvorano Mestne hranilnice v Celju.31

 

 

 

Opombe:

1 Po: Kristina Brenkova, »Pri Franu Tratniku«, Nash rod, 1941/1942, sht. 2, str. 34.

2 Po: Zoran Krzhishnik, Fran Tratnik, Moderna galerija v Ljubljani, 1952, str. 9.

3 Po: Zoran Krzhishnik, prav tam, str. 10.

4 Po: Zoran Krzhishnik, besedilo v katalogu Fran Tratnik, Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1951, str. 8.

5 Po: Ludvik Kuba, »Zasushena paleta«, Umetnost, 1937/1938, sht. 1/2, str. 14.

6 Po: »Ugodna prilika«, Slovenski narod, 1905, sht. 182.

7 »Valvazorjev portret«, Slovenski narod, 1906, sht. 243.

8 Po: Zoran Krzhishnik, Fran Tratnik, Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1951, str. 10–11. – Chasovna umestitev nekaterih dogodkov v Tratnikovem zhivljenju in opredelitev njegovega likovnega razvoja sta v vechini besedil, likovnih kritik in drugih chlankov obchasno sporni.

9 Po: »Nashe slike«, Slovan, 1908, sht. 4 in 5. – Tratnik je konec leta 1922 obiskal tudi Firence (po: Janko Kralj, »Interview«, Ljubljanski zvon, 1923, sht. 1, str. 26).

10 Po: Umberto Urbani, »Slikar Fran Tratnik«, Slovenec, 1941, sht. 206.

11 Vojeslav Mole, »Cheshka in poljska umetnost na Dunaju«, Ljubljanski zvon, 1912, sht. 1, str. 22.

12 Po: Umberto Urbani, »Slikar Fran Tratnik«, Slovenec, 1941, sht. 206.

13 Vladimir Levstik, »Prva umetnishka razstava v paviljonu R. Jakopicha«, Ljubljanski zvon, 1909, sht. 9, str. 527.

14 Po: »Slikar France Tratnik«, Slovenec, 1931, sht. 127. – Stanko Vurnik (1898–1932) je pripravljal shtudijo za zbornik, ki naj bi izshel ob petdesetletnici Frana Tratnika (po: -o. (Bozhidar Borko), »Petdesetletnica slikarja Frana Tratnika«, Jutro, 1931, sht. 131).

15 Josip Regali, »Prva razstava v Jakopichevem umetnishkem paviljonu: Slovenski umetniki«, Dom in svet, 1909, sht. 8, str. 375.

16 Tematiko slepote so obravnavali tudi drugi slovenski umetniki: Ivan Napotnik, Bozhidar Jakac, Tone Kralj, Rihard Jakopich.

17 Fran Tratnik, »Aforizmi o umetnosti«, Ljubljanski zvon, 1918, sht. 9/10, str. 680.

18 Po: Janko Kralj, »Interview«, Ljubljanski zvon, 1923, sht. 1, str. 27.

19 Izidor Cankar, »Tratnikove risbe«, Dom in svet, 1914, sht. 9/10, str. 339.

20 Izidor Cankar, »XII. umetnishka razstava«, Dom in svet, 1916, sht. 7/8, str. 217.

21 »Fran Tratnik pri Abrahamu«, Slovenski narod, 1931, sht. 127.

22 Po: Zoran Krzhishnik, Fran Tratnik, Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1951, str. 15.

23 Frst. (France Stelè), »XVII. umetnostna razstava«, Dom in svet, 1920, sht. 7/8, str. 199.

24 France Stelè, »XIX. umetnostna razstava v Jakopichevem paviljonu«, Dom in svet, 1921, sht. 7/9, str. 172.

25 Po: Kristina Brenkova, »Pri Franu Tratniku«, Nash rod, 1941/1942, sht. 2, str. 33.

26 France Stelè, »XIX. umetnostna razstava v Jakopichevem paviljonu«, Dom in svet, 1921, sht. 7/9, str. 172.

27 Po: Fran Shijanec, »Razstava celjskih likovnih umetnikov«, Obzorja, 1938, sht. 7/8, str. 252.

28 Po: Stane Mikuzh, »'Slepci' Frana Tratnika«, Slovenec, 1939, sht. 283.

29 »Pomlad«: osrednja figura vrtnarja, ki privezuje pravkar cepljeno mlado drevo, za njim sejalec, ki stopa po zorani njivi, na levi sklonjena kmetica z motiko in jerbasom krompirja, otrok, ki se igra z rozho, v ozadju vasica, chreda ovac in Kamnishke planine, na katere pada jutranje sonce. / »Poletje«: zhanjica si je z desnico obrisala znojno chelo, v desnici drzhi srp, v levici snop zhita, levo zadaj kosec kleplje koso, desno mlada mati doji otroka, pred njo jerbas s sadezhi in prtom, v ozadju zhitno polje, Shmarna gora in Karavanke s Storzhichem, ki zharijo v vecherni zarji (po: Marijan Marolt, »Tratnikova 'Pomlad' in 'Poletje' v ljudski sholi za Bezhigradom«, Slovenec, 1937, sht. 211; Davorin Ravljen, »Dve veliki umetnini Frana Tratnika«, Jutro, 1937, sht. 213). – Slovenec je objavil dvoje detajlov obeh kompozicij, revija Umetnost (1977, sht. 1) pa shtudijo za sejalca na »Pomladi«.

30 Po: Rajko Lozhar, »Zgodovina Slovencev in nasha upodabljajocha umetnost«, Kronika slovenskih mest, 1939, str. 29.

31 Po: Marijan Marolt, »Tratnikova petdesetletnica«, Nova doba, 1931, sht. 47.

 

 

 

English