Lives Journal 12

Damir Globočnik

 

SLIKARSTVO FRANA TRATNIKA

 

Fran Tratnik je bil virtuozen risar in eden prvih domačih modernih likovnih umetnikov, ki so risbo pojmovali kot samostojno umetnino. Z risbami večjih formatov, s katerimi je na začetku preteklega stoletja sodeloval na skupinskih razstavah, je napovedal ekspresionistično obdobje v slovenski umetnosti. Velja za vmesni člen med prvo generacijo likovne moderne (impresionisti) in mlajšimi ekspresionisti. Tratnikovo kvalitetno slikarstvo je ostajalo v senci risbe; celo v katalogu retorspektivne razstave in v monografiji, izdanima ob umetnikovi sedemdesetletnici, je njegovemu slikarstvu namenjeno sorazmerno malo pozornosti, čeprav je slikal v prav vseh ustvarjalnih obdobjih. Kot je po številu pravzaprav sorazmerno skromen opus Tratnikovih risb, tudi njegovo slikarstvo danes zastopa samo nekaj deset slik. Občasna odkritja doslej neznanih Tratnikovih slik in zapisi o nekoč razstavljenih slikah, ki pa jih danes ne poznamo več, vodijo k misli, da je Tratnikovo slikarstvo poznano samo v fragmentarni obliki in da doslej še ni bilo natančneje obdelano.

Fran Tratnik je Kristini Brenkovi zaupal tudi anekdoto, ki je manj znana od tiste pogosto navajane o njegovi satirični risbi na šolsko tablo, s katero je na svoj likovni talent opozoril učitelja. Tratnik navaja Brenkovi, da mu je oče iz Celja prinesel škatlico oljnih barv in čopičev. Slepo pestunjo Mico je deček vprašal, katerega svetnika naj naslika na skoraj meter visoko platno. Mica je prosila, naj upodobi njeno zavetnico Marijo na oblakih. Mizar je napravil okvir. Pohvale sosedov in domačih so Tratnika spodbudile, da se je odpravil v župnišče v Rečico s prošnjo, naj župnik sliko obesi v oltar. Župnik mu je izročil dvajsetico, svetoval, naj bo priden, slika pa ne more priti v oltar. »Zašibile so se mi noge, pobral sem ovojni papir na tleh, stisnil sliko pod pazduho, dvajsetico sem pa pozabil na mizi. Tam je ostala. Ves nemiren sem se vračal s sliko čez prode Savinje domov in ko je bil že mrak, sem šel z njo spat na kozolec. Drugo jutro sem nesel 'Marijo' v podružno cerkev Kokarje, zabil sem klin in jo obesil na steno ob glavnem oltarju. Tam visi še danes v spomin na moje bolestno mladostno razočaranje.« 1

Tratnik je bil sprva deležen skromne izobrazbe pri podobarju Gosarju v Celju. Leta 1898 je odšel v Prago z namenom, da se vpiše na likovno akademijo. Za sprejem v akademijo je bil premlad. Ostal je v Pragi in se poskusil sam izpopolnjevati na likovnem področju z risanjem različnih motivov in s prebiranjem knjig o slikarstvu. Naslednje leto je na podlagi predloženih risb lahko opravljal sprejemni izpit. Kljub nezadostni predhodni izobrazbi je osemnajstletni Tratnik postal redni študent praške akademije.2

Tratnikovi akademijski učitelji so bili večinoma slikarji. Na praški akademiji je en semester slikal pri prof. Bohumiru Roubaliku in en semester modeliral pri prof. Emanuelu Halmanu, nato se je vpisal na specialko pri prof. Václavu Brožíku. Specialke, ki je trajala pet let, mu ni uspelo dokončati, saj ga domači niso mogli podpirati v zadostni meri. Oče mu je med počitnicami predlagal, naj ostane doma in se preživlja s cerkvenim slikarstvom. S podporo celjskega advokata Jožeta Serneca se je leta 1902 lahko vpisal na akademijo na Dunaju, po izgubi Sernčeve podpore pa je leta 1903 nadaljeval študij na akademiji v Münchnu. V prvem semestru je bil v razredu religioznega slikarja Karla Marra, nato se je prepisal na specialko prof. Angela Jancka. V Münchnu se je spoprijateljil s slikarjema Walterjem Trierjem in A. Eberlom.3 Navezal je stike z Antonom Ažbetom, ki mu je pomagal s finančno podporo,4 in najbrž je vsaj občasno obiskoval Ažbetovo slikarsko šolo.5

Leta 1905 je oljno sliko »Pogorelci« (1905) razstavil v münchenskem Kunstvereinu. Slika, ki je prikazovala pogorišče Tratnikove rojstne vasi, je naletela na ugoden odmev in mu pridobila nekaj odkupov umetnostnih trgovin.

Tratnik se je avgusta 1905 (tj. samo nekaj dni po smrti Antona Ažbeta) nastanil v ljubljanskem hotelu Ilirija in Ljubljančanom ponujal izdelavo portretov ter je bil za nizko ceno pripravljen prevzeti tudi druga slikarska naročila. Slovenski narod, ki je Tratnika priporočal bralcem, navaja, da je v zadnjem času obiskoval Ažbetovo šolo v Münchnu.6

Tratnik se je jeseni 1905 vrnil v Prago. Obiskoval je slikarsko specialko pri prof. Hanušu Schwaigerju (1854–1912), ki je postal Tratnikov najljubši akademijski učitelj in kmalu tudi prijatelj. Tratnik je sicer menil, da Schwaiger in drugi učitelji v njegovem delu niso zapustili trajnejših sledov.

Umetniški sloves si je pridobil z objavami karikatur v čeških in nemških listih. Med prvimi objavljenimi Tratnikovimi karikaturami so bile tiste, ki jih je narisal za satirični list Osa, ki je ižajal v Ljubljani v letih 1905 in 1906.

Tratnik je v tem času nameraval z Vladimirjem Levstikom odpotovati v Pariz, a mu je to preprečilo pomanjkanje denarja. Z delom honorarja za edino znano sliko, nastalo med bivanjem v Ljubljani (portret Valvasorja, 1906),7 ki mu je ostal po poplačilu dolgov, si je lahko kupil vozovnico do Münchna.8

Navedba revije Slovan, da je bil Tratnik leta 1908 v Parizu, dopušča možnost vsaj kratkega bivanja v tej umetniški prestolnici.9

Tratnik se je leta 1909 vrnil v Prago. Družil se je s slikarjem Antoninom Slavičkom (1870–1910) in prof. Schwaigerjem. Njegove slike sta odkupovali umetniški trgovini Tópič in Lukež. Leta 1909 je postal član češkega Mánesa. Na razstavi Mánesa v Hagebundu na Dunaju leta 1911 je sodeloval z risbo »Slepci«. Neue Freie Presse je tedaj primerjala Tratnika z Goyo.10 Vojeslav Mole omenja sorodnosti med Tratnikom in češkim slikarjem Karlom Myslbekom.11

Tratnik je z izjemo omenjenega obiska Ljubljane živel v tujini; v Pragi je preživel sedem, v Münchnu pet let. Tratnikov likovni izraz se je formiral brez kakršnihkoli povezav s slovenskim okoljem. Okrog 250 Tratnikovih del je ostalo na Češkem,12 mnoga v Nemčiji. Več Tratnikovih del, nastalih na Goriškem, je bilo uničenih med prvo svetovno vojno.

Fran Tratnik je bil v prvem desetletju 20. stoletja slovenski publiki do neke mere znan po zaslugi objavljenih risb v revijah Slovan (»Zima v zimi«, 1902/1903, št. 2, »Judeževa zadnja pot«, 1902/1903, št. 5, »Na dvorišču čarovnice«, 1905, št. 9, »Po beračevi sezoni«, 1908, št. 4, »Malopridni sin«, 1908, št. 5) in Dom in svet (»Lenora«, 1906, št. 7, »Samotni potnik«, 1906, št. 11). Sodeloval je tudi na Jugoslovanski umetniški razstavi, ki je bila 1904 v Beogradu (razstavil je pejsaž »Vas Kokarje«).

Veljal je za najboljšega domačega risarja. Njegove risbe naj bi poleg slik impresionistov izstopale na III. slovenski umetniški razstavi leta 1909, na kateri je razstavil tudi risbo »Slepci na soncu«. »Troje ljudi z ugaslimi očmi izteza obraze v pramen žarke solnčne luči, muko na licu, neutešljivo hrepenenje v sleherni črti telesa. Ta prizor se nam predstavlja v interpretaciji virtuozne Tratnikove poteze z močno, skoraj monumentalno tragiko. /.../ V grafičnem delu razstave ni videti ničesar, kar bi se dvigalo do količkaj enake višine. « 13

Risba »Slepci« je simbolična vizija skupine treh oseb, ki hrepenijo po svetlobi. Obrazi so bolestni in trpeči, oči brez zenic. Telesi obeh mož, narisani kot bi bili združeni v eno deblo, ponazarjata njuno skupno usodo. Ženska ima vdano sklonjeno telo.

Stanko Vurnik je »Slepce« opredelil za »najmonumentalnejšo umetnino slovenske moderne«,14 Josipa Regalija so zaradi Tratnikove precizne risarske tehnike in mehkih prehodov med telesnimi oblikami spominjali na kiparstvo Rodinove šole.15 Tratnikov motiv »hrepenenja po svetlobi«,16 simbolično vsebinsko izraznost in njegovo pozornost za socialno problematiko so večkrat primerjali s prozo Ivana Cankarja.

Tratnik ni bil samo simbolist. Z zgodnjimi deli je postal predhodnik slovenskih ekspresionistov oziroma prvi ekspresionist (mdr. risbi »Zločin« (1905) in »Iz norišnice« (1907)). Tratnikove risbe so razkrivale socialno bedo. Risbi »Žrtve« (naslov tudi »Iz senc življenja«, 1912) in »Glad« (1913) bi lahko vzdržali primerjavo z risbami Käthe Kollwitz, ki je upodabljale životarjenje berlinskih proletarcev. Ekspresivni poudarki so bili prisotni tudi na Tratnikovih karikaturah v čeških satiričnih listih (npr. v Kopřivy, 1908/1909). Pri karikaturah je pogosto posegal po ostri, kot z nožem potegnjeni črti, in upodabljal groteskne figure.

Tratnikova risba ima močno naglašeno humanistično komponento. Izbor motivov (berači, cigani, delavci) izpričuje globoko naklonjenost do ljudi, ki so bili potisnjeni na rob družbe. Tratnik, ki je bil izjemno pišoč, je v enem od »aforizmov o umetnosti« zapisal: »Umetnik, ki hoče spoznati pravo lepoto, mora globlje v življenje, v bolečino in bolest, kamor ga naj vodi ljubezen in sočutje; zakaj tam je ognjišče, kjer se čisti duša človekova, ne v površnem življenju, v blagru in uživanju.« 17 Janku Kralju pa je zaupal: »Trpkost usode me je vedla globoko v življenje, kjer sem grešil in molil; trpljenje mi je bilo že sladkost; vse pa je spajalo srce v svojem zrcalu in vžigalo v duši bolest. In kot bi utrl solzo z očesa, sem včasih z okorno roko majhnega znanja naznačil v risbi utrinek iz težkega življenja ...« 18

Tratnikova odločitev za preselitev v Bilje pri Gorici je bila povezana z njegovim bolehanjem za jetiko in z naročilom, da v Gorici naslika portret Mihaela Vošnjaka. Njegovo najpomembnejše delo v goriškem obdobju je risba »Delo na polju« (1914). Tratnik je figure treh kmetic zasnoval posamično, na risbi pa jih je povezal v organsko, nerazdeljivo celoto. Telesa figur se upogibajo pod težo dela in sledijo valovanju žitnega polja. Kot apoteoza poljedelskega dela je zasnovana tudi risba »Sejalec« (1915).

Izidor Cankar je v Slovanu objavil Tratnikove pripravljalne risbe za posamezne figure »Dela na polju« in tudi druge risbe, v komentarju pa omenja Tratnikove pokrajine. »Tratnik je brez dvoma naš najboljši risar, in ko bi se ne omejeval zgolj na grafiko, bi bil najizrazitejša osebnost našega sodobnega slikarstva, slikar-vodnik. Njegovo umetniško teženje je obenem tako, da bi ne pritegnil k sebi le mlajšega slikarskega naraščaja, temuč bi živo zainteresiral tudi občinstvo in ga spravil s težnjami sedanje umetnosti, kar se mnogim drugim ni posrečilo. Njegovo delo je lepo in 'lepo'.« 19

Tudi na XII. umetniški razstavi leta 1916 je bil Izidor Cankar pozoren na Tratnikovo slikarstvo. »Zanimivo je opažati, kakšna notranja edinost je med Tratnikom-risarjem, kakršnega smo doslej poznali, in Tratnikom-pokrajinarjem, kakršnega se nam kaže v razstavljeni oljnati sliki. Tehnika je druga, motiv različen in vendar je duh isti: duh formalne snažnosti, jasnosti, umerjenosti in kot osnovno vsebinsko občutje tiha žalost, resignacija.« 20

Manj zanesljiva je navedba Slovenskega naroda ob Tratnikovi petdesetletnici, ki pa opozarja na dejstvo, da je Tratnik od leta 1912 slikal tudi pokrajinske in vedutne motive. »Doma je napravil mnogo sijajnih pokrajin, ki se vse odlikujejo po globokem čutu in originalnih barvnih harmonijah. Na nekaterih je prešerno vesel, na drugih pa zopet globoko elegičen in celo melanholičen.« 21

Tratnik je leta 1916 pripravil šest risb za ciklus Begunci, ki ga je izdala Umetniška propaganda v Ljubljani. Risbe, ki jih spremljajo verzi Alojza Gradnika, prikazujejo matere z otroki in starce, ki so s Primorske pribežali v Ljubljano. Podobno kot motivike slepote se je tudi motiva beguncev kasneje lotil še nekajkrat.

Fran Tratnik naj bi se z oljnim slikarstvom začel intenzivneje ukvarjati v času svojega tretjega bivanja v Pragi. Najprej ga je pritegnil češki impresionist Antonin Slaviček.22

Po prvi svetovni vojni je poleg risb začel redno razstavljati tudi oljne kompozicije. Na XVII. umetnostni razstavi maja 1920 v Jakopičevem paviljonu je bil na ogled celoten razpon Tratnikovega likovnega delovanja, od risb »Kovač« (1908), »Berači« (1920) idr. do najnovejših slikarskih del (»Suzana«, »Starec«, »Mira«). France Stelè je Tratnika označil za »slikarja v črnobelem načinu – grafika«, pri slikarski tehniki pa je opozoril na sorodnosti z Rihardom Jakopičem.23

Tratnikova impresionistična slikarska tehnika, s katero je dematerializiral telesnost »Rdečelaske«, je spominjala na Riharda Jakopiča. Z istimi sredstvi je lahko poustvaril barvno dinamiko ali občutje barvne patine (»Glava starca«).

Na XIX. umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1921 je razstavil sedem slik (»Slepa«, »Učenca«, »Mati in otrok«, »Inspiracija«, »Pianissimo«, avtoportret, portret). »S svojo pastozno tehniko, slonečo samo na barvi brez direktnih risarskih pomočkov ustvari Tratnik pester barven miljé, s katerim dvigne svoje modele iz realne okolice v fantastični svet barvnih prikazni. Najdalje gre v ti smeri njegov lastni portret.« 24

Izstopala je kompozicija »Slepa«, ki ima avtobiografski značaj. Tratnikova pestunja Mica je bila slepa od rojstva. »Slepa Mica je skrbno bdela nad nami, ker vid ji je nadomeščal razviti instinkt slutnje, sluha in tipa.« 25

Tratnik je na tej kompoziciji z barvnimi lisami ponazoril doživetje barve in svetlobe. Slepa ženska svetlobe ne vidi, a jo občuti in hrepeni po njej. »Slepa, ki tipa v svoji okolici, sluti luč po barvnih reakcijah očesne mrežice, ki jih imamo, če zapremo oko in gledamo proti solncu in luči; Tratnik jih je prenesel na okolico Slepe in s tem dal slutiti gledalcu to, kar se dogaja v očesu revice, ki tiplje proti svetlobi.« 26

Tratnik je pogosto spreminjal slikarsko tehniko. Razplastenje barve in njeno povezovanje je na primer pri »Slepi« drugačno kot na istega leta naslikani kompoziciji »Preroka«. Kasneje se je na Tratnikovih slikah iz prepleta barvnega tkiva izluščila linija, ki omejuje naslikani figuralni motiv in njegove temeljne sestavine. Upodabljanje polnoplastičnih figur, modeliranje z barvo in stilizacija telesnosti postavljajo Tratnikovo slikarstvo v tridesetih letih 20. stoletja v bližino nove stvarnosti.

Tratnikova slika »Poprsje« je bila kot edina reprodukcija objavljena na naslovnici kataloga skupinske razstave slovenskih umetnikov septembra 1933, slika »Zlatolaska« (1936) pa na naslovnici prve številke revije Umetnost. Slednja slika je bila tedaj v lasti dr. Izidorja Cankarja. Tratnik je naslikal več podobnih »Rdečelask« oziroma »Zlatolask« z bujnim, napol golim poprsjem.

Zgovoren primer potrditve domneve o številnih izgubljenih Tratnikovih slikah je skupina slik, s katerimi je sodeloval na Prvi razstavi celjskih likovnih umetnikov maja 1938 v mali dvorani Uniona v Celju. Recenzent razstave omenja slike »Sedeča žena«, »Marija«, »Odpočitek«, »Katarina Celjska«, »ki predstavlja lepotni tip Tratnikovih 'Rdečelask'«, »Mati z otrokom na polju«. Tratnik je razstavil tudi risbe (študije za kompoziciji za osnovno šolo na Bežigradu, »Livarna«).27 

Tratnika je zanimala tudi monumentalna figuralna kompozicija. Veliko kompozicijo »Slepci« (naslov tudi »Hrepenenje«) je naslikal po naročilu bana dr. Marka Natlačena za Dom slepih v Kočevju.28

Socialnih motivov ni slikal v barvi, zanje je bila edino primerna temačna ubranost risbe z grafitom in ogljem. Lotil pa se je slikanja velikih prizorov kmečkega dela. Sliki »Pomlad« in »Poletje« (320 x 220 cm) je leta 1936 naročila ljubljanska občina za novo bežigrajsko osnovno šolo.29

Leta 1939 je Tratnik na natečaju za slikarski okras banovinske palače v Ljubljani za osnutke »Beg pred Turki«, »Kmečki upor« ter za alegoriji sužnosti in pravice prejel tretjo odkupno nagrado.30 Pripravljal je tudi študiji za veliki kompoziciji »Splavarstvo« in »Hmeljarstvo«, ki naj bi ju naslikal za dvorano Mestne hranilnice v Celju.31

 

 

 

Opombe:

1 Po: Kristina Brenkova, »Pri Franu Tratniku«, Naš rod, 1941/1942, št. 2, str. 34.

2 Po: Zoran Kržišnik, Fran Tratnik, Moderna galerija v Ljubljani, 1952, str. 9.

3 Po: Zoran Kržišnik, prav tam, str. 10.

4 Po: Zoran Kržišnik, besedilo v katalogu Fran Tratnik, Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1951, str. 8.

5 Po: Ludvik Kuba, »Zasušena paleta«, Umetnost, 1937/1938, št. 1/2, str. 14.

6 Po: »Ugodna prilika«, Slovenski narod, 1905, št. 182.

7 »Valvazorjev portret«, Slovenski narod, 1906, št. 243.

8 Po: Zoran Kržišnik, Fran Tratnik, Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1951, str. 10–11. – Časovna umestitev nekaterih dogodkov v Tratnikovem življenju in opredelitev njegovega likovnega razvoja sta v večini besedil, likovnih kritik in drugih člankov občasno sporni.

9 Po: »Naše slike«, Slovan, 1908, št. 4 in 5. – Tratnik je konec leta 1922 obiskal tudi Firence (po: Janko Kralj, »Interview«, Ljubljanski zvon, 1923, št. 1, str. 26).

10 Po: Umberto Urbani, »Slikar Fran Tratnik«, Slovenec, 1941, št. 206.

11 Vojeslav Mole, »Češka in poljska umetnost na Dunaju«, Ljubljanski zvon, 1912, št. 1, str. 22.

12 Po: Umberto Urbani, »Slikar Fran Tratnik«, Slovenec, 1941, št. 206.

13 Vladimir Levstik, »Prva umetniška razstava v paviljonu R. Jakopiča«, Ljubljanski zvon, 1909, št. 9, str. 527.

14 Po: »Slikar France Tratnik«, Slovenec, 1931, št. 127. – Stanko Vurnik (1898–1932) je pripravljal študijo za zbornik, ki naj bi izšel ob petdesetletnici Frana Tratnika (po: -o. (Božidar Borko), »Petdesetletnica slikarja Frana Tratnika«, Jutro, 1931, št. 131).

15 Josip Regali, »Prva razstava v Jakopičevem umetniškem paviljonu: Slovenski umetniki«, Dom in svet, 1909, št. 8, str. 375.

16 Tematiko slepote so obravnavali tudi drugi slovenski umetniki: Ivan Napotnik, Božidar Jakac, Tone Kralj, Rihard Jakopič.

17 Fran Tratnik, »Aforizmi o umetnosti«, Ljubljanski zvon, 1918, št. 9/10, str. 680.

18 Po: Janko Kralj, »Interview«, Ljubljanski zvon, 1923, št. 1, str. 27.

19 Izidor Cankar, »Tratnikove risbe«, Dom in svet, 1914, št. 9/10, str. 339.

20 Izidor Cankar, »XII. umetniška razstava«, Dom in svet, 1916, št. 7/8, str. 217.

21 »Fran Tratnik pri Abrahamu«, Slovenski narod, 1931, št. 127.

22 Po: Zoran Kržišnik, Fran Tratnik, Retrospektivna umetnostna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1951, str. 15.

23 Frst. (France Stelè), »XVII. umetnostna razstava«, Dom in svet, 1920, št. 7/8, str. 199.

24 France Stelè, »XIX. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu«, Dom in svet, 1921, št. 7/9, str. 172.

25 Po: Kristina Brenkova, »Pri Franu Tratniku«, Naš rod, 1941/1942, št. 2, str. 33.

26 France Stelè, »XIX. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu«, Dom in svet, 1921, št. 7/9, str. 172.

27 Po: Fran Šijanec, »Razstava celjskih likovnih umetnikov«, Obzorja, 1938, št. 7/8, str. 252.

28 Po: Stane Mikuž, »'Slepci' Frana Tratnika«, Slovenec, 1939, št. 283.

29 »Pomlad«: osrednja figura vrtnarja, ki privezuje pravkar cepljeno mlado drevo, za njim sejalec, ki stopa po zorani njivi, na levi sklonjena kmetica z motiko in jerbasom krompirja, otrok, ki se igra z rožo, v ozadju vasica, čreda ovac in Kamniške planine, na katere pada jutranje sonce. / »Poletje«: žanjica si je z desnico obrisala znojno čelo, v desnici drži srp, v levici snop žita, levo zadaj kosec kleplje koso, desno mlada mati doji otroka, pred njo jerbas s sadeži in prtom, v ozadju žitno polje, Šmarna gora in Karavanke s Storžičem, ki žarijo v večerni zarji (po: Marijan Marolt, »Tratnikova 'Pomlad' in 'Poletje' v ljudski šoli za Bežigradom«, Slovenec, 1937, št. 211; Davorin Ravljen, »Dve veliki umetnini Frana Tratnika«, Jutro, 1937, št. 213). – Slovenec je objavil dvoje detajlov obeh kompozicij, revija Umetnost (1977, št. 1) pa študijo za sejalca na »Pomladi«.

30 Po: Rajko Ložar, »Zgodovina Slovencev in naša upodabljajoča umetnost«, Kronika slovenskih mest, 1939, str. 29.

31 Po: Marijan Marolt, »Tratnikova petdesetletnica«, Nova doba, 1931, št. 47.

 

 

English