Lives Journal 12

Matjaž Jarc

 

SAMOSPRASHŠEVANJE NEKEGA ZAVEDNEGA SLOVENCA 

 

Takole se je na začetku tretjega tisočletja A. D. spraševal in si odgovarjal neki zavedni Slovenec:

»Prvo vprašanje je, zakaj sem ravno Slovenec, ne pa Madžar, Makedonec ali Anglež. Drugo je vprašanje, ali bi se lahko rodil afganistanski materi. In tretje – ali ne bi bilo bolje, če bi bil rojen v Tokiu, ne pa v Ljubljani.

Osnovni odgovor na vsa tri je, da itak nisem imel izbire. Pred rojstvom nisem mogel vplivati ne na mamo ne na očeta, naj nikar ne počneta neumnosti in naj me za božjo voljo ne spočenjata. Pa tudi če bi lahko vplival, je vprašanje, ali bi nasprotoval njuni sladki igrici, iz katere sem se posledično prikazal na tem svetu kot bolj ali manj zaželen cmerajoči se stvorček. Ampak saj niti starša nista imela izbire; tudi če sta me načrtvovala, nista mogla vedeti, koga ali kaj načrtujeta.

Nimam podatka, kje sta me spočela, a zagotovo ne v Londonu, Kabulu, Tokiu ... Rodil sem se vsekakor v Ljubljani, saj o tem obstajajo dokumenti. Zato bi bile že tedaj moje morebitne želje, da bi postal na primer Madžar, povsem brezpredmetne. Težko pa bi zatrdil, da sta za to dejstvo izključno odgovorna moja starša, čeprav bi se lahko še pred mojim rojstvom raje preselila v Budimpešto in se tam lepo asimilirala. Potem bi me že v vrtcu izoblikovali v Madžarčka, pamet in duha bi mi primerno izoblikoval tamkajšnji izobraževalni sistem, danes pa bi mogoče lahko sodeloval kot investitor v sistem hrvaških bencinskih črpalk ali pa celo v gradnjo dodatne železniške infrastrukture v Sloveniji.

Sploh se ne čudim, da že moji stari starši niso emigrirali v Afganistan, kjer bi pripravili teren za moje rojstvo pod Mohamedovim blagoslovom. Če pa bi, bi se lahko danes s kalašnikovko v roki boril za osvoboditev makovih polj izpod imperialističnega jarma, ali pa bi se po vztrajnem študiju zaposlil kot visok uradnik marionetne vlade v Kabulu. Mogoče bi se sicer raje preselil v Iran in se tam izpopolnjeval iz perzijskega pesništva, ampak saj je v bistvu vseeno: bil bi zaveden rodoljub. Kar pa sem itak tudi zdaj.

Če bi se moji davni predniki morda naselili na Japonskem, bi bil moj oče čisto lahko samuraj ali pa kamikaze, jaz pa bi bil morebiti spočet v zadnjih dneh pred njegovo slavno smrtjo. Ovenčan z rodbinsko slavo, bi skupaj z državo Japonsko vzgojil svoje potomce v duhu starodavne tradicije, izobrazili bi se v vrhunske inženirje in izumitelje najsodobnejše tehnologije, izdelke in licence pa bi z visokimi dobički prodajali tudi v najmanjše evropske države.

Tako da je biti Slovenec hudo relativno, saj bi lahko samo zaradi nekaj spremenjenih okoliščin postal čisto nekaj drugega.

No, katere okoliščine bi še mogle vnaprej spremeniti mojo narodno zavest in pripadnost?

Recimo, če grem po vrsti nazaj v preteklost in se ustavim samo tu in tam:

Iztek druge svetovne vojne. Ljubljana bi pripadla Italiji, jaz pa bi se rodil kot italijanski državljan, tako rekoč Italijan. Doma bi imeli pizzerijo, pozdravljali pa bi se s ciao in addio. Bogve, če se ne bi zaposlil pri vojaški mornarici in bi v tem času reševal potopljene begunce iz Sredozemskega morja, saj bi imela naša država brodovje, kot se šika, ne pa eno samo zastarelo rusko ladjo. Na bankovcih ne bi bilo Prešernove glave in Trst bi bil naš, moji potomci pa bi razumeli pridige s prižnice, čeprav bi duhovniki pridigali v latinščini. Celo Danteja bi bral v originalu, ne pa v prevodu krščanskega socialista. Tako malo bi se spremenilo, pa bi bilo čisto drugače!

Joj, kaj pa če bi Francozi obdržali Ilirske province! In jih še razširili, pa nikoli več izpustili iz rok! Potem danes na tem koncu Francije ne bi gospodaril samo Renault, ampak bi se mu pridružil vsaj še Peugeot, Gorenjci pa bi izdelovali najmodernejša potniška, tovorna in vojaška letala. Jaz bi se sicer (če bi bila moja mama temnopolta) rodil v Alžiriji, ampak to bi bilo še vedno v moji rodni deželi. In tam bi širil frankofonsko kulturo, magari bi kot učitelj filozofije poučeval temnopolte Francoze o našem velikem mislecu Voltairu. Po svojih pariških zvezah bi pritiskal na deželno vlado, naj vztrajno duši težnje po kulturni avtonomiji slovenske manjšine, ki bi še vedno otepala z repom v okolici Črnomlja, nad italijansko in hrvaško iredento v Istri pa bi tudi na podlagi mojih prizadevanj izvajala najstrožje policijske ukrepe.

Ali pa če bi Turki osvojili Dunaj in si ga pridržali vse do danes, moj praoče pa bi postal vezir v Ljubljanskem pašaluku! Kdo ali kaj bi bil zdaj jaz? Slovenec zagotovo ne in bilo bi mi ime Omar, ne pa Matjaž. Sam Alah bi se čudil, če me ne bi zaposlili kot mestnega rablja, specializiranega za sekanje rok skorumpiranim politikom in glav političnim oporečnikom. Z malo sreče bi morda lahko celo vodil tiskovno agencijo naše province in določal, kaj lahko in kaj morajo objavljati mediji, reguliral bi internet in gradil piramide iz lobanj slovansko ter venetsko mislečih intelektualcev. Moje žene bi upravljale trgovinico s turškim medom, sinovi pa bi bili visoki častniki v sultanovih četah in bi na zmagovitih pohodih skoraj po turistično odkrivali lepote sveta.

Mogoče bi se – po nekem čudnem naključju – Rimski imperij ohranil vse do danes in bi bil jaz Emonec, najbrž pretor ali pa trgovec z orožjem. V prvem primeru bi bila Emona središče vesoljne pravičnosti, v drugem pa bi zaslovela po najcenejši in hkrati najkvalitetnejši ponudbi vseh vrst morilskih strojev in priprav, najkvaltetnejše municije, bomb, raket in smrtonosnih plinov, desetkolesnikov in še boljših reaktivcev, kot če bi vmes v imperij vdrli in si ga prisvojili Turki, Napoleon ali Italijani.

Ja, tudi tako bi lahko bilo, če ne bi bilo tako, kot je. Bil bi vse kaj drugega kot zaveden Slovenec. Ampak hec je v tem, da se vse to ni zgodilo.

Premagali smo Rimljane, premagali smo Turke, Francoze in Italijane pa še koga. Na vseh teh zmagah smo gradili zametke svoje narodne samozavesti, ponosa in zgodovinskega dostojanstva. Kdor se ne zaveda, da je to več kot zmage košarkašev, smučarjev in drugih športnikov na svetovnih prvenstvih, ni zaveden Slovenec. Jaz se na primer tega zavedam, čeprav vem, da so v omenjenih primerih zmagale vojske, Slovenci pa vojske nismo imeli in je v bistvu še danes nimamo, čeprav jo imamo. Smo pa sodelovali v vseh teh vojnah kot vojščaki, enkrat za bogove, drugič za Boga, tretjič za cesarja in tako dalje. Vedno pa za dom. In smo vsakič pregnali sovrage z našega ozemlja, ki še zdaj ni čisto naše, ampak je del nekega drugega teritorija, čeprav smo za svojim mejami in v lastni državi zelo suvereni. Bolj kot kadarkoli, in zavedni, da je joj!

Kljub temu pa včasih ne vem, ali sem danes že ali še Slovenec.

Če sodim samo po spermijih in jajčecih, ki so bili na delu v teh krajih v zadnjem tisočletju, ker se na genetiko spoznam še manj: tod so naša dekleta osemenjevali mnogi, od Germanov in Frankov prek Romov do Američanov in Rusov. Mnogi še prej, mnogi jih bodo še pozneje, ampak Slovenka je bila in bo ostala Slovenka, ona se ne da kar tako. Prišla je iz daljnih krajev, bila je nekaj posebnega. Skoraj nihče je ni razumel, ker je klepetala v slovenščini, kar počne še dandanes, le da v mnogo bolj prefinjeni obliki. In problem bi bil rešen, če bi bil tako preprosto rešljiv. Žal pa ni, saj se še sama ne spomni več, kdo ali kaj vse je že kdaj bila.

Na žalost tudi moj spomin seže komaj v prejšnje stoletje. So pa namesto mene na to temeljno vprašanje (kdo ali kaj vse sem kot Slovenec že bil) odgovorili mnogi znanstveniki. Še danes odgovarjajo, pri čemer se komajda ponavljajo, saj vendar vsakič odkrijejo kaj novega.

Baje bodo arheologi čez nekaj desetletij na dnu Tihega oceana odkrili nekaj predmetov, ki bodo pričali, da se je tam pred mnogo več kot deset tisoč leti potopil splav (iz debel neznanega, a vodoodpornega drevja), na kakršnih so se iz jugovžodne Azije na ameriški kontinent preseljevali Praindijanci. Usnjena zanka, ki se je ohranila v brlogu nekega morskega psa, naj bi pričala, da so bežali pred krutostjo domače družbe, ki je bila kanibalska in sužnjelastniška, torej izkoriščevalska in čisto drugačna, kot je naša. V isti votlini bodo našli kamnit predmet, podoben tomahavku, kot dokaz, da so bili ti predniki Indijancev inteligentni človečnjaki, ki so že razumeli koncept lastnine in lastninjenja, torej prisvajanja pa tudi ropanja. Tem ugotovitvam bo seveda marsikdo nasprotoval, saj naj bi po njegovo šlo za izrazite pacifiste, ki so se vendar le umikali iz krutega družbenega okolja, ker so bili sami neagresivni in so ubijali le za hrano. Vsekakor bo nastala teza, da so bili na ameriškem kontinentu domorodci oni, saj so se nanj šele priselili, čeprav za zdaj še ni indicev o prejšnjih prebivalcih, ki so se morali menda pred njimi umakniti na sever in se prilagoditi večnemu mrazu.

V brlogu drugega morskega psa pa bodo baje odkrili neko vrsto prapisave, vklesano v kamen; nekateri znanstveniki že preučujejo hipotezo, da najdeni zapis pomeni hawgkh, kar je bil še mnogo pozneje znani pozdrav Komančev in Apačev.

Na drugem koncu sveta, na severni obali Jadranskega morja, pa – prekrito s skalovjem – že dolgo čaka na odkritje z neznano snovjo prepojeno deblo lipe, ki bo brez dvoma zanetilo spor med Hrvati in nami, ali sodi k splavu, s katerim so približno leta 12.313 pred našim štetjem v te kraje pripluli njihovi ali naši predniki. Osebno sem mnenja, da so bili predniki moji, torej naši, saj so lipe, iz katerih so naredili splav, simbol slovenstva, o čemer priča že stara ljudska pesem Lipa zelenela je, da o Martinu Krpanu, ki je – sicer nekoliko pozneje – avstrijski cesarici pred nosom posekal slovensko lipo, ne govorim. Dokazov je torej ničkoliko in ni Slovenca, ki ga ne bi s tem pravočasno seznanili že v obdobju, ko še ni znal tako dobro razmišljati, torej v vrtcu in osnovni šoli.

Včeraj je ameriški filmski režiser Jim Jarmusč, ki se na slovenstvo sicer ne spozna, s svojo genialno filmsko govorico sporočil vsemu svetu, da človekova domišljija nima meja. To mi je dalo misliti. Kaj če bi posnel film o prednostih nacionalne države, ki temelji na vsaj tako globoki tradiciji, kot je naša? Spraševal se bom, kdo je odgovoren za to, da slovenskemu vojaku ne zvišajo plače, čeprav je pripravljen dati življenje za svobodo Afganistana. In zakaj se ustvarja v javnosti tako krivično mišljenje, da je Sova manj vredna od Udbe, saj sta vendar obe kvalitetno in dovolj učinkovito delujoči agenciji. Spraševal bi se, kdo je kriv, da si premnogi mladi slovenski fantje ne želijo v boj, ampak raje doma brskajo po internetu. Zakaj naši politiki ne pridejo do spoznanja, da bi država z vojaškim plenom obogatela bolj kot z višanjem davkov, tako kot so v bližnji preteklosti obogatele mnoge druge države, tako rekoč vsaka, ki kaj da nase? Zakaj slovenska politika raje krade svojemu narodu, ki jo ljubi, medtem ko se ji drugi narodi posmehujejo za hrbtom? Je res tako zelo težko izropati Evropsko centralno banko, iz katere se da potegniti bistveno več kot iz naše male bankice? Kdaj bomo Slovenci končno začeli voliti glede na ustrezne sposobnosti kandidatov, namesto da se ravnamo po tako imenovanih anketah javnega mnenja? Zakaj tako slabo peremo možgane našim otrokom, da se jim še slovenščina ne zdi več zanimiva? Kaj pa če bo jutri prišel agresor? Bodo sploh vedeli, s kom se je treba spopasti in čemu? Takšna in še drugačna bodo moja vprašanja.

A tudi če ne bom posnel tega filma, se bom spraševal, zakaj in čemu sem ravno zaveden Slovenec. Razmišljal bom tudi v luči dejstev, da so zavedni mnogi Nemci pa Francozi in Angleži, da ne naštejem še Severnih Korejcev in Kitajcev. Če ne bo prav te dni španska kraljevina s policijo zadušila narodnostnih prizadevanj Kataloncev in bodo razglasili samostojnost, bo do polnega izraza prišla tudi njihova narodna zavest. Pa Albanci, kako so enotni in enako misleči, kar izgorevajo za skupno stvar!

Kajti ljudje smo dobro organizirani v skupine. Slovenci smo skupina, Hrvati so skupina, Srbi so skupina. Skupina ljudi je nekaj podobnega kot čreda, krdelo ali jata živali. Ko je vrabček še majhen, se od mamice, atka, starejših bratcev in sestric pa od stričkov in tetk nauči odvisnosti in pripadnosti. To sta dve bližnjici do uspehov: kako poleteti, kako ujeti črvička, kam se skriti, kako uiti, kaj sploh početi.

Kolikor vem, ni vrabcev samotarjev, zakaj bi pa tudi bili, saj ni lažjega, kot zvesto oponašati svoj rod in je želodček vedno poln. Za razliko od človeškega naroda je jata vrabcev v prednosti, ker nima tako strogo začrtanega teritorija, v katerem domuje, in lahko pred večjimi ptiči hitro odfrči drugam, grmov in krošenj je za vse dovolj (in s sabo jim ni treba vleči vse sorte navlake). Njeno sožitje je dosti bolj preprosto od narodovega, saj za ščebetanje in sporazumevanje ni treba spisati slovnice in pravopisa. Poleg tega je vrabec kot posameznik inteligentnejši od povprečnega človeka: ko njegov kamerad s tal pohopsa drobtinico kruha, se ne bo šel pretepat zanjo, ampak bo pohopsal drugo. Tudi kot jata se vedejo bolj pametno od narodne skupnosti, saj ne napadajo drugih jat in so zato sami mnogo varnejši pred prezgodnjim poginom.

Jasno, da o vrabcih večine stvari ne vem, saj nisem zoolog, kaj šele ornitolog. Vem pa, da imajo golobi pri raztresenih drobtinah prednost pred njimi, ker so večji in opremljeni z boljšimi kljuni. Na odprtem terenu nastane podobna situacija, kot če bi se soočila slovenski in nemški narod: slovenski bi se vedel po vrabčje. Razen če bi ga podprle vrane in pregnale golobe. In prav tu se skrivata jedro in smiselnost organiziranja ljudi v narode: v povezovanju z drugimi narodi si lahko zagotavljajo večjo varnost in še druge prednosti. Zato smo Slovenci člani vojaško-politične zveze Nato in se počutimo varne, ko naš zračni prostor varuje madžarska, italijanska ali pa turška aviacija. Naše mamke sicer skrivaj molijo, da si ne bi italijansko poveljstvo spotoma premislilo in odvrglo bombo ali dve kar na Primorsko, toda na srečo je zavezništvo še vedno dovolj trdno, da se to ne zgodi. Seveda pa ga ni bilo preprosto skleniti: najprej so nam morali predniki na novo definirati in popisati lastni jezik, potem so nas morali naučiti še jezikov naših zaveznikov, zaradi špijoniranja pa tudi jezike naših potencialnih sovražnikov, potem smo si morali vzpostaviti državo ter se iz naroda preobraziti v nacijo, sposoditi smo si morali dovolj zlata, si naostriti kljunčke z raketometi, helikopterji in drugo tovrstno ropotijo, zdaj pa smo, kar smo – zavedni Slovenci, ki tujega nočemo, svojega pa ne damo. Jati vrabcev bi se zmešalo, saj jih v vseh teh zadevah daleč prekašamo.

Ampak prejle sem zapisal – naš zračni prostor, s poudarkom na besedici naš. Čigav je pravzaprav? Vsakemu ptiču, ki zna vsaj malo leteti, je jasno, da je nebo njegovo. In ker mu je jasno že v jedru, se o tem sploh ne sprašuje in se ne bi spraševal, tudi če bi se znal. Ko ga v zraku zgrabi kragulj, je pa itak že prepozno za teorijo. Toda naj ostanem pri zavednem Slovencu, torej pri sebi. Vse nebo nad prelepo Slovenijo je naše in torej tudi moje. Jaz lahko z našim potnim listom celo letim čez ocean, ki je po sredini tudi nekoliko naš. A ni to dober občutek, leteti nad mednarodnimi vodami in vedeti, da si doma, saj jih še noben narod ni olastninil? Toda pozor, ta občutek je varljiv! Letalo lahko trešči in pristane na dnu oceana, kjer je sicer moj dom, vendar ni več moj, ker mene več ni. A kaj zato, saj sem umrl samo jaz, moj narod pa še živi, in to je pomembnejše od mene. Še moja duša ve, kako bogata je moja dežela, ki se razteza čez oceane in je solastnica neba, poleg tega je njen tudi proporcionalni del Vesolja.

Slovenija sicer ni med tistimi državami, ki se ga že učijo okupirati, čeprav je polnopravna članica EU, a kar se ne da, se ne da. Oziroma – se še ne da, kajti človekova pamet je brezmejna. Če samo pomislim, koliko premoženja bo pripadlo mojemu potomcu, če bo seveda ostal zaveden Slovenec, se kar raznežim od zadovoljstva.

Toda kaj če takrat ne bo več zavednosti in slovenstva? Če se bo uresničil črni scenarij skrivnostnih zarotnikov (o katerih se zlasti med nezavednimi posamezniki kar dosti špekulira), ki bodo evropske narode spet naščuvali drugega proti drugemu? In bodo njihovi generali končno pogruntali formulo, kako na tem koncu kljub posedovanju atomskega orožja izpeljati eno kvalitetno vojno na konvencionalen način? Ne šalim se, saj so narodi zorganizirani tudi zato, da se jih lahko spre med sabo in se na ta način še najlažje izpelje vojna, ki ni preveč kaotična, kakršna pa bi zagotovo bila, če bi bili med sabo sprti samo neuniformirani in nemobilizirani posamezniki. Če hočeš aktivno vstopiti v vojno, potrebuješ vojsko, to pa najlažje izpelješ, če imaš državo, slednjo si pa najlažje vzpostaviš, če imaš narod. In kdo si ti, ki to storiš? Zaveden narodnjak? Ne se bati, to je samo črni scenarij, popisan s črnimi črkami, ki se jih na tako temni podlagi itak ne vidi. Kako naj bo torej uresničen scenarij, ki se ga sploh ne da prebrati? Po ustnem izročilu? Tradicionalno, tako kot do zdaj? Daj no! Nič več ne bo tako, kot je bilo. Bodi zaveden, zaupaj svojemu narodu in njegovi matici, pa se bo zate vse dobro izteklo.

Tik pred koncem še nekaj odvečnih besed o naših nasprotnikih, nezavednih posameznikih. Ti se skoraj ničesar ne zavedajo. Niti tega, kako so vojne po eni strani koristne, zanimive in zabavne, zlasti za njihove kreatorje in generale. Prvič, brez vojne ni vojnega plena, ni povečanega državnega teritorija, ni še večje oblasti, uveljavljenih interesov, dolgoročnih profitov, ugleda in slave. Toda jaz sem zaveden ravno zato, da bi skupaj s sonarodnjaki poskusil kaj pametnega storiti proti temu.

Drugič, brez vojne ni boja, brez boja ni krvi, brez krvi ni zmage, brez zmage ni poraza, brez poraza ni sovraštva in želje po maščevanju, brez tega ni kali za naslednjo vojno, česar se zaveden posameznik seveda ne zaveda, čeprav morda kateri to sluti, a mu to nič ne pomaga. Navsezadnje se bo še zaljubil v modrooko lepotico, vnukinjo slovenske deklice, ki jo je spočel nemški vojak med zadnjo okupacijo Maribora.

In tretjič, brez vojn ni zgodovine, brez zgodovine ni narodov, brez narodov pa ni posameznika. No, s tem se pa nezaveden posameznik navadno ne strinja, a njegovo mnenje je pravzaprav brezpredmetno. Se pravi, brezpredmetno za nas, ki smo zavedni, on pač misli drugače in je to njegov problem. Naj ga rešuje sam, kakor ve in zna. Ko bo vojna, bo pač med prvimi na našem seznamu, v mirnem času ga bomo že nekako zbrcali v kot, čeprav nam bo povzročal težave. Po drugi strani pa bo vendarle poskrbel za vsaj malo vznemirjenja v relativno dolgočasnem obdobju premirja.

Čisto na koncu bom na kratko pokomentiral najnovejše izsledke vrlih mislecev s tega področja. Slovenski narod je po njihovem mnenju spontana tvorba, ki je nastala s priselitvijo naših prednikov v tukajšnje kraje. Kaj je bilo prej, zaradi lažjega razumevanja zanemarimo. Od njihovega prihoda naprej so se začeli zavedati, da bo moral vsak novi prišlek postati njihov zaveden pripadnik, ali pa bo ob glavo oziroma vsaj ob spolovilo (obliko sankcije znanost trenutno še raziskuje). Stoletja in stoletja so se razmnoževali, dokler niso postali tako številni in posledično močni, da so iz teh krajev zbežale najbolj divje zveri in se raje preselile na druge kontinente. Zato v Sloveniji še danes ni levov, tigrov in drugih divjih mačk, volkovi so skorajda vsi ukročeni, medvedi pa se priklatijo le še po pomoti, a ne za dolgo.

Že ob prihodu so vsi govorili lepo slovenščino, ki je najstarejši jezik na svetu. To nam pove, da so se od Praslovencev učila govoriti in pisati tako rekoč vsa indoevropska ljudstva pa tudi plemena črncev, ki so bili v predzgodovini (ko sonce še ni tako močno sijalo) zagotovo še beli, saj so v bistvu potomci nezavednih Praslovencev. Dokaz za to je, da pol Afrike še danes gori v vojnah in podlega lakoti.

Ko so se mnogo pozneje (približno v petem in šestem stoletju A. D.) v soseščini naseljevala (pod Triglav si niso upala) divja plemena, so bili Slovenci že civiliziran in pismen narod. Njegovi pripadniki so se ukvarjali predvsem z obrtjo, trgovino in umetnostjo, skoraj vsak deseti pa je bil filozof in sociolog, to pa je privedlo do naglega razcveta državi podobne tvorbe, ki so jo vodili najsposobnejši in najzavednejši posamezniki. Imeli so daleč naokoli znano nepristransko sodstvo, zato v teh krajih še danes prevladujeta pravičnost in poštenost.

Dolgo sem potreboval, preden sem se tega zavedel. Bitka s samim seboj, ali bom pripadal sebi ali svojemu narodu, je bila neizprosna.

Ponosen sem na svoje prednike in se zavedam, kakšno srečo sem imel z njimi. Šele zdaj, ko sem pregnal vse dvome, kako bi bilo, če bi bilo drugače, kot je, se zavedam svojega slovenstva v polnosti. Vse imam, kar si srce poželi, želim si le še to, da bi tudi moja domovina uzakonila pravico do orožja, kot jo imajo državljani ZDA, pa bi lahko v vsakem trenutku branil našo ozemeljsko celovitost in preganjal tujce, ki trmasto vstopajo v Slovenijo čez Kolpo in Dragonjo (tudi pod Alpami so si že zvrtali luknjo). Poleg tega moj sosed ni zaveden in bo slej ko prej prišel čas, ko bo treba obračunati z njim in njemu podobnimi.

Sem pa po drugi strani kadar koli pripravljen dati življenje za ta narod, za slovenščino in vsak kvadratni centimeter na obmejnih parcelah. Čeprav se kot posameznik zavedam svoje majhnosti in nepomembnosti, bom vedno vedel, da je moj narod velik.«

Ja, takole se je na začetku tretjega tisočletja A. D. samospraševal in si odgovarjal neki zavedni Slovenec. Bog mu daj zdravja in bistre pameti! 

 

 

English