Lives Journal 12

Rajko Shushtarshich

 

PARALLEL REALITY

 

PARALEL  REALITY

Candidates on the Chopping Block, Slovenika in Torment

 

Excerpts from tragedy that could be translated as ‘Oldtimer or Oldrhymer Slovinia the Happy Barge Slovenika’ (A National Radio and TV script adapted for the Revija SRP journal, A.K.A. Revija Srp’s Play), Series 5: Candidates on the Chopping Block Slovenika in Torment; Shus’ Game Prediction Theory: A PLAY PARALLEL TO THE ADMINISTRATIVE OR TRANSCRIPT REALITY (P.S.I.; P.S.II.)

 

/ Author’s note: Slovenika runs aground (first at Debeli rtiè and again at Cape Savudria); the series is only partially preserved; not unlike his predecessors, Shus reworked it as a different means of communication – only seemingly wording it more seriously – and published it in the abhorred SRP journal with the same title, adding the subtitle ‘A Possible View of the Issues concerning Electing and Autocracy of Key Officers at Slovenika (with a trembling hand he then added the motto or propaganda plea: “Shus’ Dissertation is not Reconciliation!”

Already in the course of writing his dissertation, and even more so later, it turned out that the story was typical, very important for both Slovenika and Slonewvenia [author’s coinages]. But it was a never-ending story the likes of which can never have a decent conclusion. This was because there were countless candidates. As soon as the first batch took their seats, the second were already pulling them from under their behinds while handicapping themselves as best they could. The embers of the fight over Petko’s helm for a bright future were constantly aglow, reignited every now and then, but never to full discernibility. You can imagine how hard it was to make a decent living (live decently) on Slovenika sailing the Slonewvenian seas while upright. Only our successors will be able to judge. Day in and night out, the torments of Slovenika grew greater. They were turning into a nightmare.

In the second act, first officer Loby, harbormaster Stopanski, and a few overseers (particularly zealously Univ. Prof. Zweifelgeist and former seaman Killstor) review documents and reports on the sea voyage demanding that the potential for shipwreck be examined and the sources of polluted water be precisely determined.

The captain snubs any interference with his jurisdiction. He is the one in charge and responsible for safe passage and the safety of his passengers.

By now everyone is slightly inebriated, they throw the chronicler overboard, where he grabs on to the towing cable and succeeds in re-boarding the vessel. This was not his first time. During his previous post on the Partizanka – Slovenika’s predecessor, the crew had also become fed up with him and tossed him overboard.

Plaval je 6 ur in tri minute, ko ga je zgolj zaradi tega, da bi ne bilo nepotrebnega shkandalchka, na namig kabineta samega predsednika Küchanosha in soproge Stephy potegnila na suho stara obalna strazha in ga neslavno vrnila poshiljatelju. Le zahvaljujoch tej njegovi srechi v nesrechi, boste lahko slishali in videli, kako se je v tej zgodbi res resnichno zgodilo, kar je naravnost neverjetno ali je vsaj neverjetno to, da se je to tako, skoraj enako, dogajalo po vsej prenovljeni dezhelici Slonovoveniji.

Ko Komorni zbor RTVS poje razmeram na barki neprimerno, Petko ukazhe: »Uredite mi to!« Drugi oficir Jose Argentinski, ki mu TV music s Korn-POPa (country, jazz, rock-and-roll, ragtime, ali she kaj najmodernejshega) sploh ni zoprn, ukazhe: »She komornike chez palubo!«

Argentinski se avtoritativno zravna (kot bi bil sam pravi argentinski polkovnik) in zavpije za njimi: »Prijetno kopanje! In zapojte si kako domacho! Pobrali vas bomo, ko vas bomo potrebovali.«

Malo iz usmiljenja, bolj pa zaradi strahu kot posledice rahle streznitve, ko so mu pljuski morja poshkropili obraz, she ukazhe: »Spustite jim byboat, … z ribolovnim priborom.« (Slednje je dodal naknadno, po krajshem premisleku).

Nevihta je sedaj zhe blizu, zloveshcha tishina pred njim pa je ravno prava za radostno proslavljanje, pitje brez mere. In pozornost je seveda povsem popustila.

Kronist Shus sporochi oficirju Lobyju svojo novo ugotovitev, ne le da je odkril tri luknje, ampak, da je ena deska ob gredlju trhla in nazhrta od chrvov. Kapitanu raportira v povsem nepravem trenutku, ravno ko je shlatal eno od hostes (bil je zhe krepko opit, pa she vznesen povrhu).

Kapitan Petko (se hitro zbere in zrecitira enega svojih vznesenih spichev): »Slovenika plove po predlozhenem nachrtu, po vsebini je ta dorechen in usklajen do popolnosti. Treba je dolochiti, dorechi (se popravi) nachrt za flikanje lukenj, kar pa bo mogoche shele, ko bodo znani vsi podatki o shkodi in odgovor zavarovalnice Dreikopf.«

Loby (skusha pripomniti): »O mozhni havariji …«

Kapitan Petko (preslishi, utisha poskus izrechene pripombe, zhe vzneseno nadaljuje): »Jonni Davos (s psom Arturjem) je dal soglasje za povishanje stroshkov za zamashitev ene nenarochene luknje, z namenom, da se zmanjsha razkorak med ‘inflacijo’ in ceno Slovenike. In ne zaradi mashenja lukenj! Kot je bilo to objavljeno v dnevnem tisku! Ni se pa she izrekel o garanciji za najem posojil. V vsakem primeru bo Slovenika lahko luknje zamashila le v daljshem chasovnem obdobju. Z njegovimi lojerji techejo tudi pogovori o dolgorochnejshi opredelitvi nachina financiranja plovbe Slovenike iz prorachuna Slonovovenije. BB ustanavlja novo neodvisno druzhbo SLON-STAT oz. SRAT-SLON. Denarja bo dovolj za vse ladjevje in Nas. Prav tako intenzivno techejo pogovori v zvezi s projektom transatlantske plovbe Slovenike in novo satelitsko navigacijsko opremo. S tem bomo bistveno pripomogli k odpravi tezhav pri potovanjih v Benetke in Monfalcone in na Kanarske otoke. Predvsem pa bo bistveno pripomoglo k promociji Slonovovenije v svetu, za kar mora Slovenika pridobiti njuno soglasje« (je pribil Petko za zakljuchek svojega nastopa).

He swam for 6 hours and three minutes before being pulled ashore and ingloriously returned to sender by the old coastguard at the instigation of the Cabinet of President Küchanosh himself and his wife Stephy. It is only thanks to this happy accident that you will be able to hear and see how this tale truly and actually unfolded; what is simply unbelievable or at least incredible is that almost exactly the same process happened across the renewed little land of Slonewvenia.

When the RTVS Chamber Choir singing is unbefitting the circumstances on the Barge, Petko commands: ”Fix this for me!” Second officer Jose of Argentina, who doesn’t dislike TV music from Korn-POP (country, jazz, rock&roll, ragtime, or something completely modern) commands: “Have the choir walk the plank too!”

Jose stands up straight authoritatively (as though he were a true Argentinian colonel) and yells after them: “Have a pleasant swim! And sing yourselves a local tune, we’ll pick you up when we need you.”

Partly out of pity and mostly out of fear, following a slight sobering splash of sea-water on his face, he adds: “Lower a dingy, … with some fishing gear.” (He added the latter after a short consideration).

The storm is now imminent, the eerie silence preceding it is just right for happy celebrations and excessive drinking. All attention has lapsed. Chronicler Shus informs Officer Loby of his latest findings; not only has he discovered three holes, but also one of the boards by the keel to be rotten and worm-ridden. He reports this to the captain at the most inopportune moment, just as he was feeling up one of the hostesses (he was severely inebriated not to mention excited).  

Captain Petko (gathering his thoughts, quickly recites one of his excited speeches): “Slovenika’s sailing adheres to a predetermined plan, which has been worked out and coordinated to perfection. A plan needs to be made – worked out (he corrects himself) to plug the holes, which will only be possible after we have collected all the data on the damage along with a reply from the Dreikopf insurance company.”

Captain Petko (ignoring and silencing an attempt at a comment is already excitedly carrying on): “Jonni Davos (and his dog Artur) gave his consent to raise the costs for the plugging of one non-commissioned hole, with the intent to reduce the gap between ‘inflation’ and the price of Slovenika – and not to plug holes, as the daily press reported! He has not yet, however, stated his opinion about the guarantee for the loans. In any case, Slovenika will only be able to plug the holes over a period of time. His lawyers are also being consulted about a more long-term mode of financing Slovenika’s sea voyage out of Slonewvenia’s budget. BB is founding a new independent company SLON-STAT, or SHIT-SLON. There will be enough money for the whole fleet and for Us. Just as intense are the discussions concerning the project of Slovenika’s transatlantic voyage and its new satellite navigation equipment. This will considerably aid in eliminating problems concerning trips to Venice, Montfalcone and the Canary Islands. But most importantly, it will help in Slonewvenia’s promotion abroad, for which Slovenika needs to get their consensus.” (Petko hammered his performance home).

 (Opomba Shusa: V resnici pa Slovenika ni zapustila obal in teritorialnega morja slonovovenskega. Vedno se ji je kaj hudega primerilo, che ne drugo, pa incident z obalno strazho Bertolusconeja ali Tita Brionskega II.)

Pristopil je novi kapitanov pomochnik za ekonomske zadeve Slovenike, gospod Jegorij Kandunski (znani ekonom Kandinski ali tudi Kandunski), in pojasnil: »Funkcijo ekonoma in pomochnika kapitana za poslovne zadeve Slovenike sem sprejel po temeljitem premisleku in upam, da bom z Lushko kapitanijo (najvishjim nadzornim odborom) dobro sodeloval.«

(Opomba Shusa: Imel je bogate izkushnje s havarijami, she nedavno, za prihodnost pa je nanje malo pozabil. Vendar jih ni zamolchal, slonovenetsko morje je bilo premajhno, da bi se ne izvedelo vse, kar je kdo hotel. Zato je o njih s ponosom pisal sam, po svoje seveda.)

Obvezno se je ob takih prilikah oglasil tudi drugi oficir Jose Argentinski: »Manjshe korekcije v lepotnem izgledu Slovenike v podpalubju in drugje ne bodo vplivale na njen temeljni nachrt plovbe. V nachrtu so uposhtevani tudi obiski pomembnih osebnosti z verskega, shportnega ter celo kulturnega pa tudi glasbenega podrochja. Predvidena je tudi skupna svechana plovba Slovenike z manjshima sestrskima barkama Capodistriana in Marburg an Drau in vsemi byboati.«

(Manjkal je le hitri choln TM 59, ki so ga nedavno iz chiste velikodushnosti podarili Pop-kornovemu ladjevju.)

Kapitan je v pijanosti zhe odstavil prvega prvega (Lobya). Seveda ne bi bilo prevech nenavadno, che bi ga ob takih navalih vznesenosti zamenjal s sebi lojalnim Virnikom. Tu se torej ni dalo narediti, ukreniti nich pametnega vech.

Hochesh nochesh je Loby pritrdil: »Po nekaj letih je Slovenika preshla na nov sistem nachrtovanja plovbe, ki onemogocha kakrshnokoli preseganje financhnih okvirov. V naslednjem letu bomo sklepali posebne pogodbe tudi za medsebojno urejenje odnosov, mornarjem bomo zagotovili sredstva za njihove plache, ti pa bodo dali vse od sebe. Veliko si lahko obetamo tudi od zunanjih tesarjev, cheprav za razpis del niso zagotovljeni vsi pravno formalni pogoji. Zato bi bilo dobro vsaj v drugem letu dorechi sistem javnih razpisov in ga uskladiti z zunanjimi tesarskimi podjetji.«

Shus (je zopet mrmraje, samemu sebi, pripomnil): »Morda bodo she luknje zamashili, che bodo utegnili, seveda. Mornarji Slovenike so bili namrech znani po svojem neumornem posedanju po lushkih bufetih, pizzerijah in Mc Donaldih.)«

Telegramsko sta podprla nespremenjeni plovni nachrt z naglasheno lojalnostjo in nedvoumno solidarnostjo Kapitanu Petku in pa predvsem predvideni skupni plovbi Slovenike z manjshima sestskima barkama Capodistriano in rechno plovilo Marburg an Drau. Kapitan Antonio Rocco in pokrajinski nadzornik Sobot an Drau, Hungari beyboat, Janos Obran.

 

 

 

(Shus's note: In reality, Slovenika never left Slonewvenian shores and territorial waters. Something bad befell it at every turn, if nothing else, an incident with Bertoluscone's or Tito of Brioni's coastguards.)

The new captain's aid in Slovenika's economic matters, Mr Jegorij Kandunski (noted economist Kandinski a.k.a. Kandunski) stepped forward to clarify: » I accepted the function of economist and captain’s aid in Slovenika's business matters after thorough consideration and I hope to collaborate well with the Harbour master's office (the topmost supervisory committee).”

(Shus’s note: He had ample and recent experience with shipwrecks, but has forgotten about it for the future. He has however not withheld it; the Slonewvenian sea was too small to keep anything from anyone who would want to know. This is why he proudly wrote about his experience, in his own way – of course.)

Under such circumstances, it was obligatory for Second Officer Jose Argentinski to also have his turn: “Minute corrections of the visual appeal of Slovenika’s hold and elsewhere will have no impact on its fundamental itinerary. The plan also accounts for visits of notable persons from the worlds of religion, sports, and even culture including music. It also anticipates a joint voyage of Slovenika with its sister-vessels Capodistriana and Marburg an Drau along with all dingies.”

(Only fast boat TM 59 was missing; it had recently been gifted to Pop-korn’s fleet out of sheer generosity.)

In his drunken stupor, the captain had already deposed First Officer Loby. Of course it would not be in any way unusual if he were to replace him with his loyal follower Virnik. So there was nothing more they could do.

Like it or not, Loby confirmed: “After a few years, Slovenika changed to a new type of navigation planning, such that does not allow for financial overextension. In the next year we will be entering new contracts including those governing mutual relationships; the means for sailors’ salaries will be guaranteed and they will then put their best foot forward. We can also expect a lot from external carpenters, though not all formal conditions have been met to hold a public tender. This is why it would be good to define a system of public calls at least in the next year and adjust it to external carpentry companies.”

Shus (again mumbling to himself, commented): “Perhaps they will also plug the holes, if they get around to it of course.” (As it was Slovenika’s seamen were known to enjoy endlessly sitting about port cafes, pizzerias and McDonalds). In their telegrams to Captain Petek, Captain Antonio Rocco and provincial overseer of the Sobot an Drau Janos Obran supported the unaltered voyage itinerary with emphasised loyalty and unquestionable solidarity and also particularly supported the envisaged common voyage of Slovenika with its smaller sister-vessels Capodistriana and river boat Marburg an Drau.

 

 

Manj vzpodbuden je bil telegram, ki ga je poslala predsednica nadzornega pododbora izpostave Lushke kapitanije Gretchen Teacher, chesh: »Nadzorni pododbor izpostave se je seznanil z nachrtom plovbe za leto 1996 in ga she ni potrdil. Shele osnutek nachrta bo obravnaval na naslednji seji njihovega odbora, ko bo pripravljen tudi predlog za zamashitev vseh odkritih lukenj Slovenike in bo njihov izvor in vzrok natanchno lociran.«

Telegramsko debato je konchal sam predsednik nadzornega odbora Lushke Kapitanije Vojteh Stopanski, rekoch: »Vsebinski del plovnega nachrta obeta pestro, konkurenchno, slonovovensko promocijo, ki me navdaja s ponosom, in jaz upam, da se predvsem oba prva oficirja Slovenike zavedata tezhav, ki jih bo prineslo leto 1996. Stop.«

V sporochilu za Lushko kapitanijo in ostale nadzornike v odborih izpostav namrech ni bilo niti omembe o mozhnosti nasedbe, kaj shele o nevarnosti havarije Slovenike. Izrecno in nachelno pa je Kapitan Petko prepovedal kakrshnokoli porochanje o izvorih vdorov morske vode v Sloveniko. Poudaril je: »To je zadeva poveljevanja Sloveniki! Torej se nikogar ne tiche! Ne Lushke ne Sejma! Ne Stopanskega ne njegovih odbornikov, ne Kavla ne Havla, ne Hit-meshetarjev!«

Opomba avtorja: Nashlo se je she nekaj Shusovih opomb:

O zakonih in njihovi (ne)uporabi: Zakon o sploshni plovbi po Slonovovenskem morju (oz. zalivu) in posebni Zakon o plovbi Slovenike v domachem morju in zamorstvu sta bila res zapletena, da ne rechem tu in tam chudno nedorechena, kot da bi bila pisana zato, da bosta pomagala delati gosto, nepregledno meglo na slonovenetskem morju.

Mnenje Zastopstva mornarjev iz prvega zakona je premenilo v soglasje v drugem, kar so na Sloveniki razumeli kot pravico do samopostavitve oz. samoumevnega samodrshtva kljuchnih, to je najodgovornejshih, najpomembnejshih oficirjev Slovenike.

Shusova opomba ob odstopu namestnice Glory, t.j. ob chudezhni samopostavitvi oz. samodrshtvu Ambrozinija: »Njen sestop je bil po njeni izjavi nachelen, ni vech zdrzhala v igri« (je pripomnil Shus). Vendar Shusu je bilo zhal, da je odstopila, vsaj v nekaj recheh sta imela pododobna mnenja, she najbolj o chudni oz. chudezhni razlagi omenjenih zakonov med najvishjimi poveljnishkim oficirji na Sloveniki.

O scenskih razsezhnostih oldtimerja in slonovenskega morja oz. zaliva: Glavna slabost oldtimerja Slovenika je bila ta, da je imel preshtevilno posadko, posebej oficirski zbor je bil kar se da razvejen in imel je vech vzdrzhevalcev, kot bi bilo to treba, ko pa je odhajal na posebno posebej pomembno misijo, je imel gostov, druzhinskih prijateljev, znancev, sorodnikov toliko, da se je paluba shibila, v podpalubju se jih je trlo. Ko je bil privezan na pomolu, pa je od njega zhivelo kar lepo shtevilo kafejchkov, pizzerij in Mc Donaldov.

Po drugi strani pa je bilo vsem znano, da je bilo ravno tako prevech Slonovencev, kaka polovica je bila prevech drugi polovici, natanchneje recheno, peshchici.

 

The telegram sent by the chairperson of the Port Authority branch’s supervisory subcommittee Gretchen Teacher was less encouraging, stating: “The Supervisory Subcommittee of the branch reviewed the sea-voyage itinerary for 1996 and has not yet confirmed it. The committee will not discuss the draft of the plan until its next session after a proposal will have been drawn detailing the mode of repair of the holes as well as their origin and cause.”

The telegram debate was concluded by the chairman of the Port Authority’s Supervisory Committee Vojtek Stopanski himself, saying: “The content of the sea-voyage itinerary promises varied, competitive Slonewvenian promotion filling me with pride and I hope that both first officers in particular are conscious of the issues, which 1996 will bring. Stop.”

The message to the Port Authority and other branch committee supervisors never mentioned the potential for Slovenika to run aground, let alone shipwreck. Captain Petko directly and principally forbade any and all reporting of the sources of water incursions into Slovenika’s bow. He emphasised: “This is a matter of Slovenika’s command and is as such nobody’s business, not the Port’s Authority nor the Fair’s! Neither is it Stopanski’s, his committee members’, Kavel’s or Havel’, nor is it the business of the Hit-peddlers!”

Author’s note: A few additional Shus’s notes have been found:

On law’s and their (lack of) use: The Law on Slovenika’s General Seafaring in Slonewvenian waters (Bay) and the Special Law on Slovenika’s Seafaring in its native Sea and Foreign Waters were truly complex if not in places curiously undefined; as though they were written with a view to help produce a thick, murky un-transparent fog on the Slonewvenian Sea.

The Sailors’ Representation’s opinion from the first law was altered to ‘consensus’ in the second, which was understood on Slovenika as the right to self-appoint or self-evident autocracy of key, i.e. the most responsible and important officers.

Shus’s note accompanying the resignation of deputy Glory, i.e. the miraculous self-appointment or autocracy of Ambrozini: “According to her statement, she stepped down as a matter of principle, she could no longer endure the game.” (Shus added). However, Shus was sorry to see her go they were of a similar mind in at least a few things, particularly the peculiar or miraculous interpretations of the afore mentioned laws among the highest ranking officers of the Slonewvenian Sea or Bay: the main downfall of the Slovenika oldtimer was the copiousness of its crew; commanding officers were particularly branched out and included more maintenance workers than necessary. When departing for an especially special important mission so many guests, family friends, acquaintances, and relatives turned up that the deck was bursting at the seams and the bow overflowed. When it docked it supported a number of cafes, pizzerias, and McDonald’s restaurants.  

On the other hand it was common knowledge that there were also too many Slonewvenians; about half seemed superfluous to the other half – i.e. to a handful.

Neprestano so se naganjanali ven iz iger sistema. Razbezhali so se po svetovnih morjih, pa tudi gusarji so jih pridno snubili na svoje galeje.

Opomba avtorja 2.: Najpomembnejshi opombi pa sta se zopet nanashali na barbo Petka (bili sta podchrtani), potem pa se je nashel she neki sestavek, ochitno predelan iz gradiva Igre sistema oz. Sistemske nanizanke:

Nujni mashili v dialogih so priljubljeni apeli Kapitana Petka: »Jaz sem optimist.«

In drugo: »Se popolnoma strinjam z vami.«

Ambrozini (je k njima obvezno dodal svoje): »To ste dobro povedali, Kapitan.«

(Vendar se nikoli ne more vzdrzhati. Zhe dva koraka naprej strupeno pripomne svojemu pribochniku Prostozidarichu (Freimauerju): »Le na papirju in v svoji glavi seveda, ker Slovenika, to sem jaz, Ambrozini! Sem prvi oficir za zvezo z botri in njihovimi pribochniki, moja naloga je, da povem, kdo je kdo, jaz jih naredim, da so, kar so, ali da niso nich!«

Kapitan Petko pa je z naklonjenostjo gledal na samodrshtvo nizhjih oficirjev in z doprohotnostjo dopustil, da so izobesili njemu najbolj priljubljen Homerjev apel:

Eden naj vlada, eden naj bo kralj!

Shus je gojil tiho zheljo, da bi neke nochi na Petkov stenchas kradoma napisal grafit:

Svodbodne plovbe niso marali, prostovoljno so hoteli suzhenjstvo – galjotsko plovbo!

Shusove opombe in pripombe o personalni legetimiteti in sploshni teoriji uzurpacije oblasti pa so bile posebej izpostavljene. Seveda zgolj v propagandne namene:

  

Personalna legitimiteta in nelegitimnost mochi in sploshna teorija uzurpacije vladavine mochi

ali

Kako se opravichuje uzurpacija oblasti

 

Shus je bil vseeno neizmerno hvalezhen Kapitanu Petku in njemu blizhjim, ker so mu z zglednostjo igranja vlog omogochili, da je v mrzki Reviji SRP seveda (le kje bi she lahko?!) natanchneje formuliral teorijo (razlage oz. opravichila) uzurpacije vladavine (mochi). Naj jo na kratko povzamem:

Tu je potrebno le malo poguma, da se lahko soochimo s pojasnitvijo upravichenosti oz. utemeljenosti oblasti, natanchneje recheno, z legitimiteto sistema v Slonovoveniji (vidni tudi na Oldtimerju Slovenika). Tega, poguma namrech, pa bralcem SRP-a nedvomno ne zmanjka. To je odgovor na odgovor na eno samo vprashanje: Od kod izvira moch, oblast, kaj jo opravichuje?

(Uposhteval oz. nevtraliziral je tudi skrajno relativistichni, che ne cinichni odgovor: Kakor za koga. In uposhteval je dejstvo, da modalnosti odgovorov na isto osnovno vprashanje ne variirajo z modo ne z znachajem konkretne osebe.)

Mogochi odgovori so bili taki, kot so jih (od)govorili nastopa(jo)chi (nekaj pomembnejshih med njimi):

They kept chasing each other out of the games of the system. They scattered across the seven seas, and were also diligently lured to their galleys by pirates.

Author’s note 2: The most important notes again pertained to Skipper Petko (were underscored); there was also a composition that was obviously reworked from materials from the Game of the System or System TV Series:

Captain Petko’s favoured entreaties “I am an optimist.” And “I completely agree with you” appear as compulsory fillers in the dialogues.

Ambrozini (had to add his own to the above): “Well said, Captain.” (Though he can never help himself. Only a couple of steps later he already comments venomously to his aid Prostozidarevich (Freemason-Freimauer): “Of course only on paper and in his head, because Slovenika – is me, Ambrosini! I am the first liaising officer with the godfathers and their aides; it is my responsibility to say who is who; I make and brake them; without me they are nothing!”

Captain Petko regarded the autocracy of the officers below him favourably and benevolently allowed them to put up his favourite Homer’s quote: “Let there be one ruler, one king!”

Shus cultivated a quiet desire to one night stealthily write the following graffiti on Petko’s wall board:

“They did not like free sea-fearing, they wanted voluntary slavery – galley servitude!”

Shus’s notes and comments concerning personnel legitimacy and the general theory of usurping power were particularly exposed. Of course this was in service of propaganda:

 

Personnel Legitimacy and Illegitimacy of Power and the General Theory of Usurping the Rule of Power

or

How to Excuse the Usurping of Power

Shus was, nevertheless, immeasurably grateful to Captain Petko and those close to him for their exemplary playing of roles, which enabled him to more precisely formulate his theory (of the explanation or excuse) on the usurping of power in the hated SRP journal (where else could he have). Allow me to quickly summarize:

It takes but little courage to be able to face the clarification of the justification for or fundament of power – or, to put it more precisely – the legitimacy of the system in Slonewvenia (as perceivable also aboard the Slovenika Oldtimer). Such courage is certainly in no short supply among the readers of SRP. It is the answer to a single question: Where does strength, power stem from, what excuses it?

(He also considered or neutralised the extremely relativist if not cynical reply: It depends on who is asking. He acknowledged that the modality of answers to the same basic question does not vary according to fashion or individual personality.)

Possible answers were those stated by the show(-offs) performers (a few of the more important among them):

Kapitan Petko: Oblast izvira, je podeljena, zaupana od Boga (karizma malika, enega in edinega).

Mishika: Oblast izvira, je zaupana od ljudstva (z volitvami.) (Kratko pojasnilo: bila je namrech zelo popularna oz. priljubljena, tako rekoch vnaprej izvoljena.)

Ambrozini: Oblast izvira iz mochi neposredno (je samoutemeljena, z uzurpacijo pridobljena, s samodrshtvom ohranjana – Machiavellijeva utemeljitev mochi.) (b.p.)

Krefalt: Oblast izvira iz lastnishtva (je kupljena ali (pod)kupljena, podprta je z nepotizmom) (k.p.: Moch kapitala, denarja, kasiranja provizij, ipd., je o.k. (legitimna), che je pravilno nalozhena: v public relation, v marketing svoje osebnosti in njegovih blizhnjih.)

Debelinko Piki: Moch izvira iz pretkanosti in priznanja Njih (iluminatov, najtajnejshih lozh.) (k.p.: Tu gre bolj za skrivno moch kot vidno oblast, a lahko je celo mochnejsha od oblasti lokalnega boga.)

Pchko: Moch izvira iz tajnosti, pridrzhevanja in zadrzhevanja ter doziranega posredovanja kljuchnih informacij. (k.p.: Tu shele je kljuch tajne, a tudi zavratne mochi.)

Drugi prvi oficir Andreas Jose (Argentinski): Iz slepe pokorshchine in junashke drzhe (nadrejenemu hierarhu). (k.p.:generalu oz. generalnemu v njegovem primeru.)

Snosni (ali Nesnosni) in Skrusheny: Moch izvira iz diskretnega sharma kultURelite. (Zato sta jo tudi najslabshe odnesla oz.sta jo najtezhe plasirala.)

Shusova opomba: To pa ne pomeni, da svojih utemeljitev mochi niso vchasih malo pokombinirali. Karte so si med igro vchasih izmenjali.

Shusova pripomba: Zgledovali pa so se po Shelingu t.j. svojem uchitelju, prvem diktatorju Lushke, in svojem predsedniku Küchanoshu. Vedno in predvsem pa po Titu Brionskem, prvem in edinem in edinstvenem. (Katerega najvechji ljubitelj in poznavalec je bil Kapitan Petko. Od tod Pretkova prednost pred drugimi.) Moch, ki izvira oz. bi bila upravichevana s svobodo duha zatiranih, pa se jim je zdela skrajno staromodna.

Shusa je sedaj she bolj muchilo she samokritichno vprashanje, ki si ga je v tej igri vechkrat zastavil: »Kakshna pa je moja utemeljitev mochi? Je dovolj svojska, svobodna? Je sploh naravna tezhnja to? Neumnost! (Si je dejal.) Nepotrebno vprashanje, saj je sploh nimam (ne mochi ne oblasti). No, malo je zhe imam, mochi (se je popravil), a ta moch ni praktichna, je vsaki vladavini skrajno odvratna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Captain Petko: Power stems from and is granted and entrusted by God (charisma of an idol – of the one and only).

Mishika: Power stems from and is entrusted by people (through election). (Short clarification: She was very popular or well-liked, so-to-say elected in advance.)

Ambrozini: Power stems from strength directly (self-established, achieved through usurping, maintained through autocracy – Machiavellian argumentation of power.) (no comment – no problem)

Krefalt: Power stems from ownership (paid for or paid off, supported through nepotism) (short comment: The power of capital, money, charging provisions et sim. Is ok (legitimate), if it is invested correctly: in public relations, in the marketing of one’s own personality and of those closest to one.)

Fatty Piki: Power stems from cunning and the recognition of Them (illuminati, the most secret lodges.) (Comment: This is more a case of secret strength than visible power, but can surpass even the power of a local god.)

Pchko: Power stems from secrecy, from retaining, keeping and controlling the release of key information. (Comment: This is the true key to hidden, but also insidious strength.)

Second First Officer Andreas Jose (of Argentina): From blind obedience and heroic stance (towards the hierarchically superior). (Comment: general, or in his case general director.)

Sirs Bearable (or Unbearable) and Contrite: Power stems from the discreet charm of the cultURelite. (This is why they got the worst end of the stick or found it the hardest to place it.)

Shus’s note: This does not mean they didn’t occasionally combine their definitions a little bit. Sometimes they exchanged cards during the game.

Shus’s note: They followed the example of their teacher, first dictator Lushka and their president Küchanosh, but always and primarily that of Tito Brionski the first and only and unparalleled. (His greatest admirer and the biggest authority on him was Captain Petko. Hence Petko’s advantage over the others.) The concept of power that stems from, or which would be justified in the freedom of the spirit of the oppressed seemed to them extremely dated.

Shus was now even more tortured by the self-critical question, which he posed to himself on numerous occasions: “What is my definition of power? Is it distinctive and free enough? Is this really a natural drive at all? Nonsense! (He said to himself.) An unnecessary question; I have none (either strength or power). Well I have some – strength (he corrected himself), but this is not a practical strength; it is extremely revolting to any rule.

 

 

 

 

 

A vsaj po tem je razpoznavna. Ni ji do oblasti oz. se ji neprestano zoperstavlja. Che je to moch, potem ta izvira zgolj in samo iz upornega duha.« (Pa saj jo je Shus zhe opisal v Traktatu o svobodi in podobno oz. bolje so to storili vsi njegovi sogovorniki zunaj chasa, she posebej Étienne de La Boétie, Henri Bergson, po svoje tudi Arhimed, Lao Ce in najljubshe: Janez evangelist.)

»Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, ponizhuje, prodaja in pri tem trdi, da ga osvobaja, je to odvratno. A ko na stotine, tisoche njih sami drve v suzhenjstvo, koprne po besedi vodnikov, ki jih pravkar osvobojene vodijo nazaj, v suzhenjstvo drugo. Pa saj vas niso prodali, saj ste sami tako zheleli. Ne tu ni mogoche dosechi nichesar, she s pravim odmerkom Étienneovega zdravila ne. Vsa sredstva preprichevanja imajo Oni v rokah. Tako osvobajanje je namrech natanko po okusu ‘osvobojenih’, okrasheno je. Étienne de La Boétie she doda: Ni gnusnejshe rechi, ki gnusna je tako, da se ji she jezik upira dati ime, kot je prostovoljno suzhenjstvo«.

»Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, zasuzhnjuje in pri tem trdi, da ga osvobaja, je vedno mogoche dosechi, in she dolgo bo tako, zelo dober protiuchinek s pravim odmerkom Étienneovega zdravila iz njegovega eseja O prostovoljnem suzhenjstvu. Tako osvobajanje namrech nikakor ni po okusu osvobojenih, tudi che je okrasheno ne.« Tako pravi Étienne de La Boétie in she doda:

»Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.«

Vendar pa na Sloveniki in Slonovovenskem tudi to ne pomaga vech. Torej, nam ni pomochi (je grenko pripomnil Shus):

 

_________________

Opomba avtorja: Za konec oz. za namechek so se nashle she neke nerazumljive zabelezhke o botrih, ki so bile v Shusovi igri avtocenzurirane. Naj jih vseeno navedem:

 

Zabelezhke o botrih

 

– Jonni Davos s psom Arturjem: »Hochem zgodbo o uspehu, ne o eksces(ih)… Volitve so za vole, bom premier v Slonoveniji, pa che se svet podre … 'Kupish enga al pa dva', to res ni taka rech.« Besnel je, ker so mu zavlachevali lastninjenje, to je vrnitev prashichev h koritu, tolazhil se je le s tem, da so zavlekli tudi socialne nemire bednih in obubozhanih. Revshchine resnichno ni maral, skoraj gnusila se mu je. (Opomba avtorja: Shus je njegov pohod predvidel v Razzharjenem zharishchu, Reviji SRP 19/20.)

Sam predsednik Küchanosh je s tezhavo krotil svoje kujone, ki so mu neumorno delali sive lase in shkandale po tekochem traku (od Elana do Safttija, od orozharske afere v Marbruku an Drau, do trgovanja z Izraeliti, pa do chasopisne vojne oz. vojne za chasopise in she mnogo vmes).

But, at least this feature makes it identifiable. It has no desire for power; it constantly stands against it. If this is strength, it stems from nothing but a rebellious spirit.” (Well, Shus had already described it in his Treatise on Freedom; it was done similarly or better by all his collocutors outside of time, particularly Étienne de La Boétie, Henri Bergsonin, also in his own way Archimedes, Lao Zi and Shus’s favourite – John the Evangelist.)

“When someone is wickedly poisoning another, demeaning and selling them while declaring to be liberating them, this is abhorrent. But when hundreds and thousands rush voluntarily into slavery yearning for the words of their guides leading the barely freed men back into slavery, it is another thing altogether. You weren’t sold; it is of your own volition. No, nothing can be achieved here, not even using the appropriate dose of Étienne's medicine. It is They who hold all the means of persuasion. Such liberation is in fact to the exact tastes of “the liberated” – adorned.  Étienne de La Boétie further adds: “There is nothing more repugnant than voluntary slavery, a concept so abhorrent that language has no name for it.”

“When someone vilely poisons another enslaving them while declaring they are liberating them, it is always and will long remain possible to achieve a decent counter-effect with a good dose of Étienne's medicine from his essay ‘The Discourse of Voluntary Servitude’. Such liberation is most certainly not to the taste of the liberated, not even if decorated.” So says Étienne de La Boétie adding:

“To be honest, it is fruitless to discuss whether freedom is natural, if for no other reason, because no one can be enslaved without some evil being inflicted onto them by force. And no thing exists that would be so adverse to the world ruled by wise nature, than injustice – unfairness itself.”

But Slovenika and Slonewvenia are beyond even such saving. So we are beyond help (added Shus sourly):

 

_________________

Author’s note: In conclusion and addition some strange unintelligible notes turned up about godfathers; these were auto-censored in Shus’s play; I quote them anyway:

 

Notes on Godfathers

 

– Jonni Davos with his dog Artur: “I want a story of success, not excess… Election is for oxen; I’ll be the prime minister of Slonewvenia if the world collapses… ‘You buy one or two’, it’s really not a big thing.” He raged because they were dragging their feet on privatisation, i.e. the return of the pigs to the trough; his only solace was that this also delayed social unrest of the destitute and impoverished. He truly did not like poverty; he was almost repulsed by it. (Auth. note: Shus foresaw his march in Razzgarjeno zharishche, Revija SRP 19/20.)

President Küchanosh himself had a hard time restraining his scoundrels, who continuously made trouble for him and caused one scandal after another (from Elan to Saftti, from the weapons’ affair in Marburk an Drau to trading with the Israelites, to the Newspaper War – or war for newspaper, and much more).

She najbolj ga je skrbelo, ker she ni bilo dolocheno, komu bodo konchno dodelili krivdo za umor simpatichnega ljudskega predsednika (s tudi simpatichno opico) Kremplbergarja.

Sive lase mu je delal Janez Dolinski, ki si je zabil v glavo, da bo nekoch sam predsednik. Vendar vse se je srechno konchalo. Küchanosh je najavil svojo ponovno kandidaturo za predsednika Slonovovenije, pridobitve Njih so bile v nevarnosti. (Opomba avtorja: Shus je to z gotovostjo napovedal in objavil napoved v Reviji SRP 19/20. Pa ne s pomochjo zlatih prinashalcev, ampak na osnovi sploshne vrednotne teorije samodrshtva (personalne legitimitete) in teorije paralelnih sistemov.)

– Janezu Dolinskemu (tudi Mirandolski) tudi ni kazalo najbolje, kazalo je, da zopet ne bo vech dolgo viceadmiral in she specialno brigado Maris so mu vzeli in she tajno sluzhbo povrh so hoteli. Che je tako, potem je to vojna zvezd, ki pa se je sprevrgla v malo ponesrechen sindikalni spopoad (botrov) najsvobodnejshih in najneodvisnejshih sindikatov Slonovovenije. Malo pa she v neizprosen petelinji boj med prenovljenimi Sokoli in obnovljenimi Orli.

Shusova opomba: In she med Mladoveneti in Staroveneti in istochasno she Staroslovani in Slowlandslovani. (Imena so se namrech kar naprej spreminjala, le zgodba ne.) Sam predsednik pa je bil pretrd oreh zanj. Bil je tako simpatichen, da so se she tercialke hodile zhupnikom spovedovat za grehe, da si niso mogle pomagati in so ob vsaki prilozhnosti (to je volitvah) volile zanj, cheprav so jim jasno rekli, da ne. Tu se torej za chasa njegovega udejstvovanja ni dalo dosti narediti.

– Wauchar Polihitski se je malo potuhnil v senco Davoshkega. Od znotraj je kanil storiti najvech. Za to je bil resnichno specialist. In chakati je znal na pravo prilozhnost. V tvegane igre na izlochanje favoritov se javno ni spushchal, vsaj dokler mu ni bil jasno razviden izid iger. Tajna porochila je imel she vedno pod kontrolo in dobrshen del »zlatih prinashalcev«. Cheprav je vechino spiskov in pesnitev tajnih prinashalcev pustil pokuriti, pa nihche ni vedel, kaj je za koga prihranil za vsak primer.

– Joseph Kavel je vodil Sejem najbolje, kot je znal v chasu Titojugend ferajna, pa mnogi nikakor niso bili zadovoljni z njim. Hermana Regalnika (grof Celjski im.) pa je le zamenjal in to ni bil majhen dosezhek. Vseeno ga je skrbelo, da nekega dne ne vstane od mrtvih pravi grof Celjski, ki bi mu za shalo spodrezal frak. Mislil je na vse ali nich in dalech, dalech naprej: Kakor Havel tko tud Kavel.

– Za samo izvedbo igre pa je morda najpomembneje to, da si botri sploh niso bili tako v laseh, kot je bilo to videti od zunaj. Med sabo so se lepo razumeli, pogovorili in dogovorili, kar je bilo res treba. Med njimi so veljala posebna pravila igre, za katera se natanko (she) ne ve. Ve se le, da so bila to pravila igre botrov srednjega dometa in ne prevelike mochi v podsekciji Mediterraneo.

 

 

 

He was most worried that it was still undecided who will finally be assigned blame for the murder of the agreeable people’s president (and his agreeable ape) Kremplbergar.

Janez Dolinski, who got it into his head that he himself would be president one day, also vexed him. But it all turned out well. Küchanosh announced his candidacy to be re-elected as Slonewvenia's president and Their acquisitions were at risk. (Auth. Note: Shus predicted this with certainty and published his prediction in Revija SRP 19/20. He arrived at it not with the help of golden retrievers, but based on the general evaluative theory of autocracy (personal legitimacy) and theory of parallel systems.)

- Janez Dolinski (a.k.a. Mirandolski) was also not in for anything good; again, he appeared to be on the verge of losing his vice-admiral’s stripes along with his special Maris brigade as well as the secret service. If this is the case, these are star wars, which have transformed into a misguided syndicated clash (of godfathers) of the most liberating and independent unions of Slonewvenia and also in small part into a ruthless cockfight between the renewed Sokoli and renovated Orli.

Shus’s note: Also between the Young Veneti and Old Veneti and simultaneously Old Slavs and Slowland Slavs. (The names kept changing, but the story remained the same.) However, the president proved too tough a nut for him to crack. He was so lovable that even the most devoted religious ladies would confess to their priests how they could not help voting for him any chance (election) they got, even though the priests clearly told them not to. And so, not much could be done while he was actively participating. – Wauchar Polihitski ducked behind Davoshki for a bit. He planned to do the most from within; this was truly his specialty. He knew how to wait for the right opportunity. He never publically engaged in risky games of eliminating favourites, at least not until he knew what the outcome would be. He still had control of secret reports and a good part of the golden “retrievers”. Even though he allowed the most part of the lists and poems by secret retrievers to be burned, no one knew to what and about whom he held onto just in case.

– Joseph Kavel headed the fair to the best of his ability, but in times of the Titoyugend Verein many were utterly dissatisfied with him. He did replace Herman Regalnik (Count of Celje) and this was no small feat. Still, he worried that one day the real Count of Celje might rise from the dead who would easily undercut his frock; all or nothing – he thought far, far ahead: Like Havel so Kavel.

– Perhaps the most important part of putting the play on was that the godfathers were really not as at each other’s throats as it appeared. They got along nicely and when it was truly necessary they discussed matters and came to agreements. They played each other by special rules, which are not as yet widely known. It is known, however, that these rules were followed by mid-range godfathers with not too much power in the Mediterraneo section.

 

Opomba avtorja: Shusovo predvidevanje iger, na katero je bil tako ponosen, sploh ni nobena umetnost, to lahko stori vsakdo, ki se vsaj malo spozna na teorijo iger sistema in institucionalnih vlog. Zhelezni scenarij institucij je namrech povsod enak.

Posamezni nastopajochi sicer imajo mozhnost kadarkoli obrniti krmilo barke, a jo le redko uporabijo. Zato je v rezhijskem postopku mogoche mehanizem institucij, njeno zapisnishko stvarnost prikazati s poljubnimi, aktualnimi dialogi iz sej glavnih odborov, vlad, svetov, sejmov itn. pomembnih in mogochnih institucij sistemov in sistemchkov. Iz stvarnosti v stvarnost oz. iz nekonstruirane realnosti so si postopki in poteze glavnih igralcev presenetljivo podobni. Sicer ta igra, she manj pa nadaljevanka brez konca, sploh ne bi bila napisana in potem je kronist (pisar) sploh ne bi mogel zapisati. Dialoge je torej mogoche poljubno razporediti ali zamenjati in seveda skrajshati. Le v tej prirebi za Revijo SRP pa so stvari take, kot si jih je zamislil. Nikdar pa si jih ni avtor sam izmislil. Le dogodki so tu in tam malenkost chasovno zamaknjeni in strnjeni. Za glasbeno spremljavo zaslishanja Kapitana Petka na seji glavnega nadzornega odbora Lushke pa je avtor igre vseeno izbral W.A. Mozarta.

Potem pa se je Shus she malo posvetil pogovoru izven chasa, se posvetoval s sogovorniki izven chasa, kaj mu je storiti in, kot zhe recheno, napisal esej Na strehi sveta (Obisk dolincev na strahi sveta). Previdno je izpustil Küchanoshev vzpon na kitajski zid oz. njegov sprehod po zidu chasa nazaj. Tolazhil se je z izgovorom, da ga bo literatiziral kdaj drugich, a zagotovo.

Za konec je Shus raje she enkrat preveril zahvalnost spielverderberjev in she posebej svojo lastno nehvalezhnost. She najbolj, tako se mu je zdelo, je o njej govoril v zakljuchku prve nanizanke, vendar jo je moral rahlo dopolniti oz. preseliti v administrativno stvarnost. Tu je le na kratko povzel:

 

 

4. Razmislek o mochi

(Étienne de La Boétie: Le discours de la servitude volontaire):

 

Narodi sami dopushchajo to, delajo tako, da so ukrocheni,

ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja bili osvobojeni.

Narod sam sebe podjarmlja,

isti narod, ki mu je mogoche,

da izbiral bi:

med podanishtvom in svobodo.

Chisto na koncu je le zavzdihnil in si zapel staro mornarsko pesem:

Koprnel je po svobodi mornar in bratje njegovi in sestre njegove …

Ostalo besedilo je zhal zhe pozabil, in sprasheval se je, kako je mogoche tako hitro pozabiti tako lepo pesem?

 

 

Auth. note: Shus's capacity to predict outcomes, of which he was so proud, is no special skill; It is attainable by anyone, who is at least slightly familiar with game theory of the system and institutional roles. The iron scenario of institutions is the same everywhere.

Individual performers may have the option to steer the boat into a different direction at any time, but they rarely do so. It is possible to direct the episodes to portray the transcript reality using select relevant dialogues from the sessions of the main committees, governments, councils, fairs and similar important and mighty institutions of systems big or small. Reality to reality or non-constructed reality, procedures and moves made by the main actors are surprisingly similar. Were this not the case, the play, let alone the endless series would never get written and the chronicler (scribe) would be unable to record it. Dialogues can so be freely arranged, replaced, and of course shortened. This adaptation for the SRP journal is the only one following the author’s intent, with which he in no way came up with on his own. The events are sometimes slightly chronologically rearranged and condensed. Still, the author chose to set Captain Petko’s hearing at the main supervisory committee’s session of Harbour Command to music by W.A. Mozart.

Next, Shus turned his attention to a discussion outside time, consulting wise men about what to do before, as stated above, writing the essay Atop the Roof Covering of the World (The Visit of Dolinci-Lowlanders’s cowering of the world). He carefully omitted Küchanosh’s ascent to the Wall of China and his walk backward across the wall of time. He reassured himself that he would absolutely make it more literary, just at another time.

In his conclusion Shus opted to double check the thanks to those who hinder the game, particularly his own lack of thanks. He felt, he spoke of it most in the conclusion of the first series; though he had to slightly tweak it – or move it into the administrative reality. Here, he only made a quick summary:

 

4. Deliberations on Power

(Étienne de La Boétie: Le discours de la servitude volontaire):

 

Nations themselves allow and by their actions effect subjugation

merely refusing to serve would achieve their self-determination.

A nation suppresses itself

the very nation that could well be able

to choose between

living freely or in servitude.

At the very end he merely sighed and sang an old sea shanty:

For freedom yearned the sailor, and his brothers and his sisters …

Unfortunately the rest of the lyrics escaped him; he wondered how it is possible to forget such a beautiful song so quickly.

 

_____­­­­­______

Opomba avtorja: Kratek povzetek iz omenjenih predelanih epizod je zopet v prilogi Namechek, kjer je tudi nekaj daljshih, a skrajno chudnih sestavkov: Prevech che-jev, ker-ov in ali-jev; Kandidati na reshetu, medij v mukah; Razzharjeno Zharishche; Odmevi preteklosti; Na strehi sveta. Shus jih je sproti objavljal v mrzki reviji SRP. Shusove zmote v 4. premisleku o mochi, pa si lahko, kdor zheli, ogleda v Traktatu ali pa v Namecheku. (Che pa koga she zanima kaj vech o slednjih, t.j., o botrih naj se raje ove, ali bolje, ovadi, da je nevaren.)

P.S. (paralelna stvarnost):

Chetrti razmislek o mochi: Moch sama po sebi, Demokracija mochi (Razmislek ob volilni kampanji 92 v novi drzhavi Sloveniji) je Shus pisal na glasbeno predlogo Maurica Ravela: Bolero. Tega, ne vem zakaj, avtorji ponavadi ne povedo, dasi mnogi delajo tako.

P.P.S. (para-paralelna stvarnost):

She moj nasvet: »Varujte pa se tistih, ki pishejo ob glasbi Richarda Wagnerja: Götterdämmerung, pa Die Walküre.«

 

 

PARALELNA IGRA ADMINISTRATIVNI ALI ZAPISNISHKI

PARASTVARNOSTI

 

Paralelna stvarnost je Shusu pomenila vse: vse bistveno, tisto, chesar nikakor ni mogoche izpustiti, zamolchati, ne da bi s tem zmalichili resnico v navadni stvarnosti. Nasprotno pa je pesniku Zagorchniku to isto pomenila pesnishka »ne-drzhava« (che je le mogoche lirska). S tem je igra opisana po bistvu in v celoti. To, kar sledi, oz. kar naj bi sledilo v nadaljnjih igrah sistema (oz. njegovih nanizankah) in nagajanju spielverderjev, je samo mogocha variacija na temo, ena od njenih mogochih uprizoritev, posebej prirejena za bralce Revije SRPSh. Ker le njim bo igra domacha, lahko razumljiva. Vendar ne podcenjujmo tudi drugih poznavalcev institucij oz. paralelne zapisnishke nestvarnosti. Pa tudi nje same ne. Marsikaj skriva, skrivno shifrira v svojski govor, nagovor, novogovor oz. Novorek. A marsikaj tudi razkrije pove. Paralelna stvarnost, ki stvarni igrivo sledi, jo razkriva, je samo v pomoch dramaturshkim teamom za lazhjo razchlenitev in uprizoritev oz. neuprizoritev kochljivih prigod nastopachev.

V morebitni izvedbi bi bilo seveda nujno dialoge temeljito skrchiti, oklestiti. Avtor sam tega she ni zmogel, srce mu ni dalo. To lahko stori shele potem, ko se mu igra dokonchno upre, ko jo dobro prespi. A takrat mu navadno zmanjka volje in veselja she se ubati z njo.

Sicer pa sta zanj v igri paralelne stvarnosti le dva igralca. Eden je individuum svobodne volje in drugi igralec je igra usode. Igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo, vechinoma na rachun svoje slave; se svobodi odreka, vchasih izmika v korist (determinizma) vloge. Zato pa se obchasno z njim grdo poigra usoda. V njej, paralelni stvarnosti namrech, se (bistveni) dogodki dogajajo sochasno.

 

 

 

_____­­­­­______

Author’s note: A short recapitulation of the said episodes has again been included in the Add-on supplement, which also includes a few longer, though extremely strange compositions: Too many Ifs, Becauses and Whethers; Candidates on the Chopping Block, Media in Torment; Scorching Core; Echoes of the Past; On the Roof Covering the World. Shus published these in passing in the hated SRP journal. Shus’s blunders in the 4th Deliberation on Power are available to all interested in the Tractate or Add-on. (And if anyone wants to know more about these, i.e. godfathers, they should know, or rather make it known to authorities that they are dangerous.)

P.S. (Parallel Reality):

The fourth deliberation on power: Shus wrote Power in Itself, Democracy of Power (Thoughts during the 1992 election campaign in the new Country of Slovenia) to the background music of Maurice Ravel’s Bolero. Usually authors, for reasons unbeknown to me, don’t give this information, though many have this habit.

P.P.S. (para-parallel reality):

My advice: “Beware of those who write to Richard Wagner’s Götterdämmerung and Die Walküre.”

 

 

A PLAY PARALLEL TO THE ADMINISTRATIVE OR TRANSCRIPT

PARAREALITY

 

The parallel reality meant everything to Shus: everything essential; that, which cannot be left out or kept unsaid without distorting the truth of the regular reality. On the contrary, this is exactly what the poet Zagorichnik described as the poetic “non-state” (if at all possible, lyrical).  This describes the play in its essence and entirety. What follows, or what aught to follow in subsequent plays (or series) of the system and actions of those who hinder the game, is merely a possible variation on a theme, one of its possible enactments adapted specifically for the readers of the SRPSh journal. This is because only they will find this play familiar and easily comprehensible. But let us not underestimate other experts in institutions or in parallel transcript non-reality – nor it itself; it hides much, secretly encoding it in a speech, address, new-speech or Newspeak of its own. But it also divulges and says a lot. Parallel reality, which playfully follows actual reality and reveals it, is merely a utility aiding dramaturgic teams to more easily break down and enact or not enact the risqué experiences of the show-offs.

For it potential performance, it would of course be necessary to fundamentally condense and trim the dialogues. The author was unable to do as much; his heart did not allow for it. He can only do this after the he has thoroughly had it with the play, having slept on it sufficiently. However at this point, he usually runs out of the will and enthusiasm to work on it further.

As he sees it, there are only two actors in the game of the parallel reality play. One is an individual with free will and the other a twist of fate. The game is about each individual constantly playing with their destiny, predominately at the expense of their fame; they forsake their freedom, at times avoid it to the benefit of (the determinism of) their role. This is why fate sometimes plays a wicked game with them. Within it, ie. parallel reality, (essential) events occur simultaneously.

 

Le po neki napaki transcendence, v neki chudni zanki chasa lahko posameznik (individuum) vidi. Che se dovolj poglobi, poduhovi ali dovolj vzhivi vanjo, vidi, kaj se bo v navadni stvarnosti zgodilo, ker se je v paralelni stvarnosti zhe zgodilo oziroma se pravkar dogaja. Ochitek, da so v igri zhenske vloge zapostavljene, premalo usodne, je povrshen. Saj je usoda, tudi ko je pojmovana kot politika, zhenskega spola. Vchasih so stari mornarji verjeli, da zhenska na barki prinasha gotovo nesrecho, da je usodna. Imeli so dovolj razlogov za tako preprichanje. Ljubosumnost mochnih samcev (posebej satirov) je pogosto vodila v tezhke spore in boje med njimi. Vchasih pa, v legendah seveda, je povzrochila cele vojne. Dandanes gotovo ni vech tako, dasiravno se nekateri romantiki she vedno oklepajo le te razlage.

 

Shusova teorija videnja oz. predvidevanja iger

 

Preden preidem k povsem drugi stvarnosti, moram vsaj z nekaj besedami opisati Shusovo teorijo in prakso predvidevanja. Moram she rechi, da je shtel za zelo pomembno, da se je ne mesha s teorijo (o) jasnovidnosti ali kakrshnimkoli prerokovanjem. Slednje je imel (kar je she dandanes dokaj nenavadno) za eno od najvechjih sredstev Njihovih manipulacij. Pravi nekako takole: da so si Oni uzurpirali razlago nejasnosti in nedorechenosti v napovedih chlovekove in chloveshke prihodnosti, she posebeje kastatrof(e). Vzemimo za primer najbolj znane manipulacije z Nostradamusovimi prerokbami. Pogosto jih uporabljajo, to je zlorabljajo za najrazlichnejshe namene, za plasiranje svojih scenarijev. Mas Mediji so jim (po)sredniki. Z velikansko uchinkovitostjo manipulirajo in so tudi sami manipulirani. Ko sejejo praznovernost mnozhicam, zhanjejo oz. sluzhijo mastne denarce. Najpomembneje za Njih pa je, da shirijo svoj vpliv in moch. Bistvo Njihove manipulacije je v tem, da omenjene nejasnosti v prerokbah priredijo, posodobijo in vkljuchijo v svoje scenarije vodenja sveta. She pogosteje pa jim sluzhijo za opravichilo za njihove najvechje spodrsljaje – pomote v velikem scenariju svetovne zgodovine. Da, vchasih se grdo zmotijo, to je napachno predvidijo tok dogodkov in zgodovina in posamezni njeni nastopachi oz. vodniki povzroche strahovita razdejanja, mnogo vechja, kot so jih Oni predvideli. Enak postopek uporabljajo manjshi regionalni, lokalni in institucijski mogochnichki na oblasti, z manjsho, a she vedno preveliko mochjo, in pa seveda njihove oprode (poltronci) sive eminence. Za najvechjo slabost te teorije je Shus shtel njeno pristranost in Njihovo enostranost, namrech, da jih zanima le zhivljenje velikih ljudi, znamenitih osebnosti, ki so tako postale she bolj velike in znamenite, kot jim to v resnici gre.

Che se sedaj vrnemo k Shusovi teoriji predvidevanja, je zanjo mogoche rechi, da je mnogo manj atraktivna od pravkar opisane. Trdi, da posamezniki ravnajo vechinoma (nekako priblizhno v devedesetih delezhih svojega vedenja) po determinizmu svoje (socialne – institucionalne) vloge.

 

Only through error of transcendence in some strange time-loop can an individual see. If they contemplate it, immerse themselves spiritually enough or imagine it strongly enough they can foretell what will happen in reality, because it already took place in the parallel reality, or it is doing so in that moment. The reproach that female roles are neglected in the play, not fatal enough, is superficial. Fate, even when perceived as politics, is female in nature. Formerly, seaman believed that having a female on the boat would bring certain doom, that she is fatal. They had enough reasons to hold such a belief. The jealousy of the strong males, particularly satires, often brought about severe disputes and fights among them – sometimes, in legends of course, whole wars. Today, things are certainly different, even though some romantics still hold on to this explanation.

 

Shus’s Theory of Seeing or Foreseeing Games

 

Before passing to an entirely different reality, I need to spend at least a few words describing Shus’s theory and practice of foreseeing. I must also say, he deemed it very important that it not be mixed up with any theory of clairvoyance or any sort of psychic activity. (still quite an unusual position today); he believed the latter to be one of Their greatest means of manipulation. He says something along the lines of: They usurped the explanations of the ambiguous and unspecified in the prediction of Man’s and mankind’s future, particularly catastrophes. Let us take, for example, the most notable manipulations wit the predictions of Nostradamus. They frequently use, i.e. abuse these with a variety of intentions, to position their scenarios. The mass media serve as their intermediaries. They manipulate with tremendous efficiency and are themselves manipulated. Sowing superstition among the crowds they reap substantial financial gains. What They find most important is the spreading of influence and power; the aim of their manipulation lay is to arrange and update forecasts and include them in Their world-ruling schemes. Still more often they use said predictions to excuse Their greatest blunders – errors in the great scenario of world history. Yes, sometimes they make great mistakes wrongly predicting the course of events; then history along with its individual braggart actors or spearheads causes great destruction, much greater than They had anticipated. The same principles are used by smaller regional, local, and institutional notables in power, wielding less though still too much authority and of course by their squires (sycophants) grey eminences. In Shus’s opinion this theory’s greatest weakness was its bias and partiality with Their interest reserved for the lives of the greats, noted personalities, who as a result became much greater and more notable than they would actually deserve.

If we now turn to Shus’s theory of prediction it becomes evident that it is much less attractive than the method I just described. It posits that individuals (in approximately nine tenths of their conduct) act in accordance with the determinism of their (social – institutional) role.

 

To je, preprosteje recheno, tako, kot se od njih prichakuje. Zato Shus zelo skrbno preuchuje Vrednotne sisteme institucij. To je nekaj, kar je nad pravili igranja vlog, zakoni. Nekoliko kunshtneje recheno, zanimajo ga vrednote institucij sistema, ki utemeljujejo zakone in druga pravila ali norme ravnanja, obnashanja. Preostale poteze vlechejo individuumi (to je kakih deset delezhev svojega ali svojskega ravnanja) po svojih nagnenjih oz. karakternih potezah. Kadar se Shus zmoti v predvidevanju ravnanja posameznika ali skupine, se navadno ne zmoti zaradi nepoznavanja njihovih znachajev, she manj posebej ne-znachajev nastopachev. Ti imajo namrech neverjetno podobne vzgibe ravnanja, razlikujejo se po nachinu izvedbe dejanja, ampak to je she vedno v okviru prichakovanega ravnanja in je v skladu z njihovo vlogo, ki jo igrajo. Zmoti se, ko individuumi zazhive spontano, ko ravnajo v skladu s svojo svobodno voljo. Problematichni so torej manjshi deli (oz. redkejshi vzgibi) chlovekovega spontanega in zato nepredvidljivega (oz. nerazumljivega) ravnanja. Ti so aktualni pri redkih posameznikih in she pri njih ne prav pogosto.. »She dobro (se rad poshali), da ta svoj najvechji dar redki njih tako redko uporabijo.« Dobro je seveda za tiste, ki zhele predvideti, kar se da natanchno, kaj se z njimi dogaja, in she bolj za tiste, ki jih uravnavajo, upogibajo, zasuzhnjujejo, skratka tiste, ki jim vladajo. V resnici pa je Shus zelo cenil svobodno voljo, resnichno jo je shtel za najlepsho dobrino chloveka, ki jo ta, zhal, zelo reko uporabi. Profesor Zveifelgeist ga je drazhil, da je to svojo teorijo pobral po teoriji kvantne mehanike, pa ne bo tako. Ta Shusova teorija ni njegova, stara je zhe vech kot 2000 let. Nasprotno pa je najbolj sovrazhil zakon mnozhice – drhali, njen linch in brezumne pogrome, morije brezglavih vojska. Bolj od te pa le she njihove zvodnike, hujskache.

Odlochno je zavrachal poenostavitev, chesh da je vsa resnica vse, kar mu pride na misel, ali pa vse tisto, v kar dregne z nosom, kot je to pochel Molierov Mizantrop. Vse je po bistvu vse, le alegorija jo priblizhno zaobjame. Eksemplifikacija je le zaradi konkretizacije abstraktnega in je strogo prebrana, premishljeno izbrana, ker ni bolj abstraknih rechi, kot so vrednotni sistemi, in nasprotno, ni bolj konkretnih, otipljivih stvaritev, kot so njihovi nosilci, kreatorji: konkretni ljudje z imeni in priimki.

Vchasih je svojo teorijo javno preverjal. To je lahko storil le tako, da je potek prihodnjih dogodkov objavil, ko se mu je ravno ponudila prilozhnost. V takem primeru je posebej pazil, da je opisano dogajanje kar se da malo literarno garniral. Ob neki priliki je devet mesecev prej, preden se je zgodil, opisal svoj izgon iz Slovenke (predhodnice Slovenike). Da bi bil she bolj preprichljiv, je v Biltenu APS (Bilten sluzhbe za agitacijo in propagando Slovenke), knjizhici z naslovom (RoR) Raziskava o raziskovanju, opisal tudi nachin, kako se bo to zgodilo in zakaj se bo zgodilo. Za posebno posrecheno je shtel predvidevanje, da v chasu tega mukotrpnega devetmesechnega objavljanja tega ne bo nihche prebral, pa cheprav bodo odgovorni imeli RoR ves chas pred nosom.

 

Put simpler, they act the way they are expected to act. This is why Shus paid careful attention to the study of institutions’ Value systems. These are more than just rules governing the playing of parts – laws. To phrase it with a bit more complexity – he studied system’s values upon which laws and other rules or norms of conduct or behaviour are based. The other individual’s choice of moves (approximately one tenth of their particular conduct) is due their leanings or character traits. When Shus erred in predicting an individual’s or group’s actions, it was usually not due to poor understanding of the braggarts’ character, or and especially, lack thereof. The motivations of their actions are actually incredibly similar; they differ in the mode of execution, but remain within the limits of expected behaviour and in line with their roles. He erred when individuals began to live spontaneously and act according to their own free will. The problem was therefore the smaller parts (rarer inclinations) of spontaneous and therefore unpredictable (or incomprehensible) behaviour. These only occur in rare individuals and even then not very frequently. “It’s a good thing…” he liked to jest – “that so few so rarely make use of this precious gift.” It is, of course, good for those who would predict what is befalling them as precisely as possible; it is even better for those operating, bending, and enslaving them – i.e., ruling them. But in reality Shus held free will in great esteem; he truly believed it to be man’s best quality, which unfortunately gets used so very rarely. Professor Zweifelgeist would tease him that his theory was derived from the theory of quantum mechanics, but this was not the case. Shus did not come up with the theory, which is over 2000 years old. On the contrary, he most hated the rule of the masses – mob rule, lynching, and mindless pogroms, massacres by mindless armies. And he hated their pimps, their provocateurs even more.  

He firmly rejected the simplification that the whole truth is everything which occurs to him, or everything, which he comes across, as adhered to by Moliere’s Misanthrope. Everything is in its essence everything – only approximately framable through allegory. Just due to the concretization of the abstract is the exemplification carefully selected, because there is nothing more abstract than value systems and nothing more concrete and tangible than their holders and creators: concrete people with names and surnames.

At times, he would publically test his theory. He could only do so by publishing future events when given the chance. In these cases, he took special care to describe events with as little added literary garnish as possible. On one occasion, he described his expulsion from Slovenka (Slovenika’s predecessor) nine months before it happened. To make it even more convincing, he also described how and why it will happen in the APS Bulletin (The Bulletin of the Service for the Agitation and Propaganda of Slovenka) –  a booklet entitled (RoR) Research of Researching. He thought it a particularly opportune prediction that no one would read this during this dreary nine-month period, even though the RoR would be right in front of the noses of the to be responsible throughout.

To ni bilo malo tvegano dejanje, ker kaj lahko bi se zgodilo, da bi kdo Njih le uporabil svojo voljo in zadevo prebral. Potem bi vsekakor storili drugache. V tem primeru ne zaradi svoje svobodne volje, ampak zaradi tega, da se ne bi osmeshili. In to she danes pishe tako, ker metode spreminjanja stvarnosti in zgodovine za nazaj, tako kot je to opisal Georges Orwell, Oni she niso dognali oz. dovolj dobro osvojili.

»Saj to ni res, ne more biti!« je rekel Shus in se chehljal z levo roko po bradi, se chudil, da je to mogoche, ko je kaj posebno dobro predvidel. Svoje teorije Shus seveda ni drzhal zase. Tajnosti nasploh ni maral in jo je ob prvi prilozhnosti, ko je bilo mogoche, izdal v nekakshnem prirochniku Traktat o svobodni volji individuuma in oz. Proti diktatu determinizma vloge in vrednotnih sistemov institucij. V tem prirochniku je razodel skoraj vse svoje recepte o predvidljivosti predvidljivega.

Kot recheno, sta zanj v glavni igri le dva igralca, eden je individuum svobodne volje in drugi igralec je igra usode. In igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo na rachun slave in (dodajmo) mochi (oblasti), se ji odreka v korist (determinizma) vloge. Tu se zachno igre paralelnih (ne)stvarnosti nizhjega reda. Med posameznika in usodo se namrech vrinejo Oni, ki se izdajajo za usodo, pa to niso! Vechinoma nastopajo impersonalno, kot zbor ali imaginarno iz ozadja, kot »usodna politika« (ali politika, ki se kazhe kot usoda). Zato se nujno pojavijo protiigralci spielverderberji, ki zhele maskirano oziroma lazhno usodo na vsak nachin razkrinkati. Oni pa seveda zhele spielverderberje na vsak nachin ukiniti. Tudi ta paralelna igra, v variaciji poimenovana tudi Paralelna igra (administrativne ali zapisnishke parastvarnosti), je lahko dokaj dramatichna. Vendar je primernejsha za nadaljevanko ali nanizanko kot za uprizoritev igre. Takoj bom pojasnil, zakaj. Njena najvechja slabost je v tem, da nima pravega konca, she zachetek je lahko poljuben, poljubno se lahko razvleche za nazaj. Teoretichno je torej neskonchna. Kljub temu ali pa ravno zato je ta nova zvrst iger eden najvechjih izumov kultpropagande. Z njo je uspela obsesti in pasivizirati zasvojence, njene obchudovalce, tako zelo, kot she nobena vrsta iger doslej.

 

V Ljubljani, marca 1996

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

This was no small risk; all manner of things could have happened if one of Them would just use their free will and read the thing. They would certainly have acted differently; in this case not because of the freedom of their will, but to not make fools of themselves. And what was written remains, because They do not yet understand or sufficiently grasp the methods of altering reality and history, as described by George Orwell.

“This is not true; it can’t be!” said Shus and scratched his beard with his left hand, in bewilderment when he predicted something particularly well. Shus of course did not keep his theory to himself. He generally disliked secrecy and published it at the first opportunity in form of a sort of manual Then on the Freedom of the Individual and/or Against the Dictate of the Determinism of the Role and Institutional Value Systems. This manual contained almost all his recipes regarding the predictability of the predictable.

As stated, according to him there are only two main players in the game – the individual of free will and the game of fate. The game is played by the individual, who constantly plays with his freedom at the expense of fame and (let us add) power (authority), and gives it up to the benefit of (the determinism of) the role. This is where the games of parallel (non-)realities of the lower order begin, as They insert Themselves between the individual and fate, proclaiming themselves to be fate, which they are not! Mostly, they act impersonally as an assembly or imaginarily from the background, as “fated policy” (or policy presenting as fate). And so opposing players and game-hinderers necessarily appear, who wish to unmask the masked or false fate at any cost. And They, of course, want to terminate the game-hinderers at any cost in turn. This parallel game, also known in a variant as the Parallel Play (of Administrative or Transcript Para-reality) can be quite dramatic. However, it is more suitable to series than play format. To explain why this is the case: the Parallel Play’s greatest weakness is that it can have no real end, even its start can be set arbitrarily and arbitrarily stretched backwards. It is therefore theoretically endless. In spite of this, or perhaps because of it, this new genre of play is one of cultural propaganda’s greatest inventions; it managed to obsess and pacify addicts, who admire it to an extent unparalleled by any previous play.

 

In Ljubljana, March 1996.

 

 

 

 

 

 

 

 

P.S. I.: (PARALELNA STVARNOST: PRVICH )

Zahvalno razpolozhenje in razpredanje spielverderberjev

(She ali pa zhe na krovu admiralske ladje Slovlandia I.)

 

 

Shus: Ti, Franci, poslush, kje je Hanzhej.

Zagorchnik: Marasa tolazh, revzh je chist prech. Z Waucharjevim cholnom so ga pelal.

Shus: Ja tale havarija ni bla machja shala.

Zagorchnik: Ne sam havarija, she pesnik Krokar ga je nabasov zarad pisajna o njem v Reviji SRP, (O Petkovi dramatki).

Shus: Pa sej je v celi reviji prebral le dve besedi: prva njegovo ime in druga priimek. No ja, she tist odstavek okol njiju.

Zagorchnik: Ravn to je blo prevech al pa narobe. Krilu je z rokam in zjov, da je to nezaslishan, da je on zhe zdavnej reku, da b moral revijo prepovedat. Da je to najbolj shkodljiv

pojav chasa na Slonovovenskem. Skratk, da gre za kulturshkandal pa pisajne neresenic, tud o njem.

Shus: Shkoda.

Zagorchnik: Zakva pa?

Shus: Da ne pridemo tkole kar trije spielverdeberji, od tega she dva slepa potnika, na admiralsko ladjo.

Zagorchnik: Kva s naju pa vabu, k t ni nben reku.

Shus: A se ni splachau?

Zagorchnik: Zdele zhe, zdele.

Shus (se rezhi kot pechen machek): P! P! Zadnja chrka: Revije SRP je P (Pogum)!

Zagorchnik: Dost mam zafrkancije, rajsh povej: Kaj pravsh na tole vse skup?

Shus (se zresni, kar nekaj chasa premishljuje, potem vprasha: A na vse skupej?

Zagorchnik: Ja, menda.

Kronist Shus: Zmir m je muchu vprashane zakva je Platon pesnike pognou z drzhave?

Pisatelj Zagorchnik: A ti ni zhe pred leti pojasnu tega moj nekdanji kolega, urednik revije (za menoj seveda) Prablemov Jasha Zlobensen.

Kronist Shus: Zhe, zhe, ampak ...

Zagorchnik: Kaj, ampak?

Shus: Ja, tkat je bil pesnik, urednik revije, she pr naskok na bastljo nam je pomagov, zdej pa je ambasador Slonovovenije v Bruxellesu. Tko rad je mu latinske pregovore, med njimi narrajsh tga: »tempora mutandur et nos mutamur in ilis«.

Zagorchnik: Prej silno predrzni hipy v kavbojkah, zdaj zglajshtrani diplomat v fraku, pa she lepo zaokrozhen, da ga je vesele pogledat. A kaj to spremeni na odgovoru? Oddgovor je odgovor in ostane tak kot je bil, kaj ni bil dovolj dober?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: To zhe. Namrech, to zdej ni vech isto. Pomen se spremeni za nazaj. On sam ga je spremenu.

Zagorchnik: Spet tvoja parapsihologija, kot da chasa ni. Vse je zdaj (ga popravi).

Shus: Ni moja, che zhe hochesh, da od koga je, potem je to tako po Henrijevo (H. Bergsona): Ni chasa, samo trajanje je. Neposredna dejstva zavesti se prezhemajo, to je vsa umetnost zunajchasne, pravilneje pa sochasne komunikacije s sogovorniki izven oz. zunaj chasa. Svoboda na primer je zanj »dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega (gotovejshega) ni.

Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne da izrechi v jeziku, v katerem je (ona) ochitno neprevedljiva.«

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne moremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot nash jaz.

In che hochesh, je to tako tudi po Janezu evangelistu in she nekaj njih, ki zanje vem (teoretichno pa po vsakem, ki to resnichno res hoche).

S tvojo neizmerno skrbjo za slovenski jezik pa se, che hochem al ne, moram strinjat, res je obchudovanja vredna dobrina, lastnost. A kaj ko izumira, redka je kot kaplja vode na vrochem shtedilniku. Ko bi le na MIKS-u (ministrstvo za kultludizem Slonovovenije) she kdo tako mislu k je Scharfman lan. V tem primeru pa bil vseen raj iz chasa vn, kot zun.

Zagorchnik (se poshali): Ja lohk bi se tud ti mal bl potrudu s knjizhno venetshchino.

Shus: A vesh kok se martram z njo, nkol m' naush verjeu.

Zagorchnik (namerno preskochi temo o jeziku, se poshali): Sej, sej, tvoji sogovorniki izven chasa so povzrochili nemalo zabave. Se res pogovarjash z njimi?

Shus (se spet rezhi): Che se se sam spomn ksihta tiste tajnice na Kapucynovem MIRS-u (ministrstvu za resnico vlade slonovovenske), k sm prshu na pogajanja k ministru za subvencijo Trakatata o svobodi. Tga nam nkol pozabu. Glih malcala je pa se j je senvich zataknu, tak smeh jo je posilu k sm prshu. Sam shef jo je reshu, da se ni zadavla. (Se rezhi.)

Zagorchnik: Kva pa j je reku minister?

Shus: A ministr? Tga pa ne vem. Najbrzh, da za take smotarije pa res nimajo gnarja. Jst ministra nisem vech vidu od bliz.

Zagorchnik: Kdo pa pol?

 

Shus: Sekretar vseh ministrov tega minstrstva Fabrinc, fejst fant. Nadru jo jo je na licu mesta, ko cucka. Sam strah jo je reshu davitve gotove. Mdva sva se poznala zhe od ministra Stanyslavskega in prej, k smo se s ta rdechmi usekal za lblansko »Basiljo komunizma«. Mau sva pokramljala, bl zarad protokolskh manir.

Zagorchnik: Prov t je, kva s pa tok hvalu tga ministra med vojno za Slonovovenjo.

Shus: K je bu res briljanten. Sam nem sm tko reku, zapisu. (Se popravi.)

Zagorchnik: Saj res kokto, da ga ni zravn?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: Krigskolega se navta nkol vech skupaj vozila. Ankat bo manku en al pa drug.

Zagorchnik (ponovi v shali): Sej, sej, te tvoji sogovorniki izven chasa so povzrochili nemalo zabave. Se res pogovarjash z njimi?

Shus: Mislish posmeha? A mislish, da tga nisem vedu. Zhe k sm seznam sogovornikov zun cajta na ta zadno stran Traktata prlimov.

Zagorchnik: So vsi na seznamu, a nben ne manka?

Shus: Nkol ne morjo bt vsi pa tud vse ne, zmir mn jih je.

Zagorchnik: Kdaj se pa pol pogovarjash z njimi?

Shus: K nimam drugih (sogovornikov) in che oni tko hochjo.

Zagorchnik: U kirem jeziku?

Shus: V nobenem jeziku, v notranjem govoru (endofaziji).

Zagorchnik (nejeverno, malo provokativno: Dej no?

Shus: Pa, saj si bral, celo izdal si drugo dopolnjeno izdajo. Endofazija je chudna rech. Kaj, kako, zakaj: vzpostavim pogovor z zhivimi zunaj chasa, sem opisal, literarno zashtrikano, le na moj nachin. Vsak ma svojga.

Zagorchnik(ga popravi): Z mrtvimi.

Shus: Z zhivimi, mrtvih ni.

Zagorchnik: Sej, sej tudi tam je bilo vse na zachetku, kako je zhe bilo tist? Vse je blo prej kokr nch.

Shus: Ti se kr hecj, rajsh sam preber, che glih chsh, tud sam moram vchas. Za kva pa mislish, da jo vlachm povsod s sabo? Klele mash svojo izdajo. (Z malo jeze garnirano, mu maha z knjigo. Malo okleva, ne ve, che zdaj pravi chas za to. Pa mu vseeno da knjigo: Preber. Mal chudna prilozhnost, a mislim, da je glih zdaj pravi chas za njo.

Zagrenchichnik (prebere):

V zachetku je bilo vse,

in vse je bilo v vsem,

in vse je bilo sámo Vse.

Vse je bilo v zachetku sámo v sebi.

Shus: No vish. Tlele je odgovor na tvoje vprashanje. Sam, da to ni moje razodetje! Je Janezovo razodetje. Sm bu sam pisar, dons b reku zapisnichar al po kunshtn: srednik v komunikaciji z njim.

Zagorchnik: S kom?

Shus: A tle me chakash? Z Janezom evangelistom, che lohk rechem tko.

Zagorchnik: Kva pa che jih je blo vech k so ga napisal teamsko (kolektivno) delo, tale tvoj Janezov evangelij?

Shus (presenecheno): To s pa dobr opazu. Res je, kar naprej so so vmeshaval v pogovor. Vchas sm se orng namuchu zrad njih. Vchas sem polemiziral tud z njimi. A sam on je res vedu, za kaj gre.

Zagorchnik: To ti bo pa kdo verjel?

Shus: Ni treba. Nochem, da kdo verjame. Dojame vsak sam, z vzhivetjem, ne z vero, potem vidish sam, vse lahko obchutish, sedaj. A pustiva zdaj to.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zagorchnik: A tole polomijo (havarijo) bosh tud zapisov?

Shus: Ni treba, je zhe napisana, sam spomnt se je bom mogu, kar se da natanchn. She posebej felerje in faule protagonistov kreativcev.

Zagorchnik: Ampak che je tuko, pol je blo zhe vse dolochen, v chem je pol igra.

Shus: Vse: vkljuchuje tud svobodno voljo, to kar ldje ne marajo. Razen nekaj Njih, k vedo kuga hochjo, al pa vsaj misljo tuko. Tud che ne b, che b blo dolochen kva se bo zgodl, sta vsaj she dve vprashanji: Kako se je zgodl in zakaj se je tako zgodl. Ni vseen, je vprashanje okusa (estetike) in dostojnosti (etike). K zhe koga konc jemlje, k gre igra h konc, pa ni vseen kako se psti in zakaj popusti.

Zagorchnik: Kdo so Oni?

Shus: Propagandisti, duhovni (z)vodniki, agitatorji. Ti preklet dobr vejo, kva chjo, ne iz premisleka, z izkustva vedo, da lahko z ldi opice nardejo, kadar chjo. Sam zato, ker chvovk-ldje ne marajo svobode. Rajsh majo prostovoljno suzhenjstvo.

Zagorchnik: Oni pa ne?

Shus: Oni majo rad pregled. Usiljo se vmes, natank med usodo in svobodo, kjer lahko najlevsh dirigirajo. Svobodni pa niso, ker imajo vishje nad seboj, to je, vmes. In tako naprej in tako naprej.

Shus: A ni bla ta-glavna misija oldtimerja propaganda – promocija kultturizma, kultludizma?

Zagorchnik: Pa verska, pa politichna, ksheftarska agitpropaganda?

Shus: Tochn tko, sam da vrstn red ni chist taprav. To je tuko zate, k jh she posebej ne marash.

Zagorchnik (o religiji ni hotel razpravljati, kar najezhil se je): Kje sva zhe bila, pri kom sva obtichala? Kaj to spremeni na stvari?

Shus: Veliko spremeni, tako rekoch vse. Obtichala pa sva pri Platonu, ki je pognal pesnike vn! z Drzhave.

Zagorchnik: Kar vse pesnike?

Shus: Ne vseh, saj je bil tudi sam pesnik, cheprav se je shtel le za filozofa. Pognal je tiste, k so se samo shli pesnike. Pa tiste k so lagal …(premor), da govore resnico, da so sam(o)svoji.

Zagorchnik: Ktere je pa pol pustu, a take, k so se shtel za pesnike, k so se shli prave pesnike, so kej k pesniki shtel?

Shus: Eni tko dobr, da so she sami v sebi verjel. Drugi so se udinjal lázhi mochí tko lizunsko, da tga nis mogu gledat. Kar muchi se, enostavno je, a glih zato ni lahk videt. Muchl me je leta in leta.

Zagorchnik: Zdaj s pa le pogruntov.

Shus: Sploh nisem, sami so mi povedal, drug za drugim.

Zagorchnik: Dej no, kaj rechesh, pa ja ne na shtiri ochi?

Shus: Ne na shtiri ne na eno samo oko. S svojim ravnanjem so mi povedali. Ni enga odgovora za vse.

Zagorchnik, neha z zafrkancijo, sedaj ga je zadeva zachela resnichno, res zanimati. (Poslusha molche.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus (nadaljuje v rahlo shaljivem tonu, a to je pri njem pomenilo, da gre zares): Posodili so se politiki, potem so se odposodili in sedaj zopet chutjo klic vesti ali domovine ali samega vraga, da se morajo zopet posodt. Sam poglej une v SANU, Kosicha, Dzhavoshkega in njune prjatle. Tm se sam bl vid, kva morjo: nashchuvat drhal na vojno morijo. Za veliko stvar, k je sam v njihovih glavah velika.

Zagorchnik (ga prekine): Potem rachun she ni plachan. Ti pa jih spomnsh, zmir spet spominjash, da se jih je sposodila politika, potem se jih je odposodila, se pravi, nagnala tje, kamr sodjo.

Shus: Zdej s pa bliz. Pochak she mau, da povem do konca: zneverili so se politki, izneverila jih je politka, a ti brez nje ne morjo, brez pesnishtva in pisanja pa so lahko, kdar chjo (hochjo). Kar poglej jih, skupaj smo se borili za svobodo misli in pisanja, to je, ne sam gobcanja, zdele pa nas ravn Oni narbl preganjajo. Onemogochajo revije, svobodno misel sovrazhijo, svobodno plovbo prezirajo. Ta ekvilibracija od Antigone do Kreonta in nazaj in malo pochez mi gre na kozlajne, she posebej, k je mrtvo morje in mam deu v podpalubju. (Ne pusti se prekiniti.) Takoj bom: Platon bi dons nagnal ne sam pesnike, ki lazhejo, she prej tiste, k pravjo, da jim pesnishtvo ni pot do oblasti, pa so njeni sluge: njene slave, mochi! Ne moresh jih spregledati, tega ne videti, ne na zunaj, she manj od znotraj. A ni enostavn?

Zagorchnik: Da bl ne more bt, ampak to vsi vedo.

Shus: Zhe mogoche, a delajo se, kot da tega ne vidijo; vsaj pri seb ne, in pri svojih prijateljih in kameradih in uglednih in sposhtovanih in priznanih in nagrajenih in pri tistih, ki imajo konkretno ime in priimek, pri teh she posebej ne. Na oblasti so, njenih kljuchnih polozhajih, pa pravjo, da nimajo nch z njo. V stranki so ga hotl za predsednika, pa je reku, da nch nima s tem, da tga sploh ne ve. Zhe mogoche. Sam koko, da oni tga niso vedel?

Zagorchnik: K gun, k je prshu nazaj k psihodohtrju: gospod dohtar jz zhe vem, da nism pshenichn zrn. Sam ne vem, che kura ve?

Shus: A ma glih tuko je bvo s Petkovo gvavo pa Stranko puntarsko.

Zagorchnik: Kaj pa bi ti na njegovem mestu naredu, z njim? Jh ne bi pognou, che b le mogu?

Shus: Ne, gvishn ne, tga nkol ne bi mogu. Nkol neb hotu te njihove mochi.

Zagorchnik: Pa recmo, da b jo vseen mu. Tko k ti pravsh: hipotetichno si zamisl.

Shus: Pol pa b jih gvishn ta narprej poveljevanja oldtajmerjev razreshu. Odstavu b jh prav cajt, preden ga ne zamochjo, tko da smo vsi mokr, ko mish. Naj le pishejo, pesnijo, kolkor hochejo! Naj penit, njih slinit, jenja On! Le Pesnik na oblasti je hudo nevarna kreatura (posebej za pesnike, ki niso njegov vshtric).

Zagorchnik: No vish, pol se pa chudsh, da nas hochjo ukint, znicht.

Shus: Sam tga nochm (oblasti ne), nit hipotetichno. Pa se zato, k nochmo oblasti, ja ne bomo kar pustl ukint vsakmu novmu tiranchku? Zmir glih, k so vsi glih.

Zagorchnik: Pa mislish, da to t bo kdo od njih verjel? Sploh pa ziher je ziher, za vsak sluchaj, che b se premislu. Zhe da te kdo lahko slish je prevech.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: No vsaj mal zraka nam lohk pustl, dihat luft smrdljiv.

Zagorchnik: No, to pa gvishn ne branjo. Sam not nas vlachjo v svojo igro.

Shus: Oni sploh ne morjo kapirat, da so lohk tud paralelni pisuni, ki nochjo mochi, oblasti. K jim je dost, che lahko misljo in pishejo po svoje. Che pa to vsen vejo, pa se delajo, kot da je to samo slabost shibkih.

Zagorchnik: Ezopva basen: Lisica je sprevidela, da ne more do grozda in dejala je: Ah saj je kislo.

Shus: Pa racionalizacija po tistmu Freudu, k je vech shkode naredu z njo kt z vsem shmornom o Libidu. Sicer pa ...

Zagorchnik (malo radovedno): Sicer?

Kronist Shus: Naj gredo, kamr hochjo. Svoji k svojim. Sopotniki k vodnikom zvodnikom, agitatorji k mogochnim, propagandisti k onim s cekini. A jih je treba vseen razkrinkat, razodet, razstavt, razgalt, razgont,..

Zagorchnik (vpade vmes): Skratka, krizhat, linchat, al pa vsaj popljuvat?

Shus: Ne za vraga, ne jim nasest, tko Oni pravijo: Kritika da, linch ne. Pa pojejo pesmi o spravi in proti revanshizmu in nesovrashtvu in tako naprej in naprej in she preprichljivo za gledalce povrh. Saj so Oni tudi pesniki oz. so pesniki nad pesniki, zajahali so Pegaza in prijahali na dvor. Sam Pegaz je premenu (se preobrazu) v bojnega konja. Zato so nevarn k sto vragov.

Zagorchnik (aludira na Shusovo najnovejsho debato z Georgesom Orwellom): Na kratk, dvorni pisuni z oprodami v bojni opravi, mi pa tovorni konji: »‘She bolj bom delal’, je rekel Boksach in udaril s kopitom po podju. Detelja pa je od zhalosti shirala, ko so garachu posthumno postavili spomenik z avreolo«

Shus: Tok, tko. Na kratko pa ne. Tole, k s zdele reku zhe ni blo prevech kratko. Skor nikol se ne da na kratk kej dost povedat. Navsh reku, da so epigrami kitice modrosti. Ne nasedaj Njim, k reko: »prevech not, prevech chrk«. Lot se jih orng in z imeni in priimki!

Pisatelj Zagorchnik: Vsak po svoje. (Zdej je blo jasn, da se ta debata ne bo dobr konchala in se verjetn sploh ne bo nikol konchala. Da bi ga mau pomiru je zamenjal temo): Kuga pa tok pensh? Kakshne cigarete kadish?

Shus je mislu skor nekj tacga, bla sta skor za hip na istmu valu. Melanholichno bi se zazrl v chisto novo lichno shkatlico cigaret: Okej – vchasih sem pipco kadil, pipco miru, tko lepo z andahtjo. Zdaj (bere):

 

Kim,

ultra slim,

light,

New York, London, Paris.

Manjka she: Berlin,

Viena, Budapest, Roma,

pa Pirano seveda.

 

Zagorchnik (je malo triumfalno dodal): A m nis tisto drugo izdajo razodetja prnesu v Wordstar-ju?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: Zdej je na Wordu.

Posadka slonovomornarice specialne brigade Maris z gosti Pakta Atlantis in brodolomci druzhno gledajo CMN TV. Bile so ravno Olympic games of Atlanta. Slolandijo (Slowland, novo ime za Slonovovenijo, ki se je vedno bolj uporabljalo v javni rabi) so promovirali najboljshi sportsmani, ki jih je bilo mogoche za nash denar kupiti.

V elitni lozhi pa so bili zbrani vsi glavni igralci Ladijski botri: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in Sam predsednik Küchanosh z zheno Stephy. Tudi Petrini Svetokrishki in Wauchar Polihitsky nista manjkala.

Krepchali so se hamburgerji, pili Coca-Colo z dodatkom Coce.

Razpravljali pa so silno pomembne rechi, razpredali so scenarij za dramo, ki jo bodo uprizorili preko dveh satelitov vsem zhivim in mrtvim Slonovenetom (oz. v zdruzhenem Slowlandu) in tudi v severnoatlantski in evrazijski javnosti. Vodilno promocijsko turistichno poslanstvo bosta imeli Slovenika 1-3 (predelane iz potopljene Slovenike in Kornpop I-II. Dramo so pisali druzhno, to je skupaj, to je eno-glasno. Njen naslov je bil: Pot v Evrop (Yurop).

Pisatelj Zagorchnik (je bil specialist tudi she za venetshchino oz. slonovorek oz. slowrek in seveda starorek tudi, je v zhivahnem zhivljenju uporabljal zhive jezike. Izzivalno je vprashal kronista Shusa): Kva pa zdej praush kronist, kva vsh reku na to?

Kronist Shus: Pa navsh reku, da sem presenechen, she zhalosten ne(jsm). Pravm, nau im ratal.

Zagorchnik: Dej n mau mn ga ser. Fertik stvar.

Kronist Shus: Tu lejt! S severa germanizacija, z zahoda romanizacija (lahizacija), z vzhoda hun(gar)izacija. A vish tist kruseider na obzorju? She izhod na odprto morje t je zapru Tit Brionski II. (drugi).

Zagorchnik: No vish, ne samo da gremo v Evrop, she ona se potrud sm.

Kronist Shus: She posebej z Jugom (jugovshodni veter na Jadranu).

Zagorchnik: Sam kva je kle prepozn?

Kronist Shus: Uncle Sam jih prehiteva, s floto Oceanije, in to z leve in desne, pa she po krmi (z Jugom).

Zagorchnik: Kva pa che mau pretiraravash?

Kronist Shus: Prov nch. Che pa b, b vseen reku tistim, k se muchjo: s taljanshchno v tekstilni tovarni, pa nemshchino v tobachni, pa she prodajalkam sebe in kelnarjem k tolchejo tdzhanshchino, naj rajsh menezherje Uncls languish uchejo.

Zagorchnik: Pa american way of leif.

Shus je jezno zabrisal prazno bottle Coca-Cole v morje in komentiral: To pa zhe znamo. Just we nead some money – Sams capital.

Zagorchnik: Ziher ga bomo dubl, gvishn vech k ga rabmo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: Vse se je zachelo v Atlanti.

(»Vemo,

pero je mochnejshe od mecha,

a od vsega mochnejsha je

Coca Cola.«

Zagorchnik pa je pripomnil: Sej, sej, mali Bushman Kiku je zhe vedu, zakva je moral to prekleto bottle Coca Cole z duhom Coce odnest na konc sveta.

Shus: O.K., O.K.

Shus (she pripomne): Sam tist o jeziku bova vseen morala enkrat predebatirat. Knjizhni jezik ni zhiva govorica naroda, je tvorba njegovih institucij, ranljiv je in podvrzhen samovolji in mochi, posebej she v Slonovoreku.

Zagorchnik (navelichano, bil je res zmartran): Pa kdaj drugich.

 

_______

Opomba avtorja: Drugich je bilo nakatanko chez leto dni. Le da se nista sprla zaradi knjizhnega jezika, marvech nechesa, kar je bilo bolj bistveno. Po Shusovi enostranski razlagi je bilo tako, kot prichuje v P.S. (Paralelni stvarnosti). Dokonchanje nanizanke Igre sistema brez meja in brez konca pa je zachasno, zelo verjetno dokonchno opustil. Oldtimer (ali Oldtajmer) – Vesela barka Slovenika je namrech bila prirejena tudi kot RTV nanizanka v shestih nizih (Nanizanka Revije SRP ali Nadlezhnost spielverderberjev), ki pa to zopet ni, ker je tako lahko le v mrzki ali tudi pomorski Reviji SRP. Nanizanka, kot recheno (z izjemo prve, t.j. izhodishchne), ni bila konchana in najbrzh tudi nikoli ne bo. Vse bolj in pogosteje (tako se mu je zdelo) se je umeshavala usoda (usoda, pojmovana kot politika) tako, da je venomer prishlo nekaj vmes. Shusu se je ob interventnih dogodkih uprlo vsako nadaljnje pisanje zhalostnih veseloiger v revnih variacijah. She posebej mrzko pa mu je postalo nizanje nizov na temo Od tod do vechnosti in nazaj ali stopicanje oz. sestopanje na Rodos (trdna tla). Nenadoma so se mu zazdeli tako nepomembni …

Kot kronist pa ni mogel iz svoje kozhe, zanj bistvene dogodke, zgodbe je tu in tam vseeno zabelezhil, seveda le, che so se mu zazdeli bistveni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

P.S. II.: (PARALELNA STVARNOST: DRUGICH )

(Urok kapitana Petka ali petelinji boj dveh shpilverderberjev)

 

Dogajanje: V urednishtvu Revije SRP (v Opera baru, na Cankarjevi 12). Lokal je skoraj prazen, Shus srka malo pivo, ko na prizorishche v Opera bar (t.j. v urednishtvo) vstopi Zagorchnik.

Zagorchnik: Pozdravljen Shus, tle mash reecenzije Chankarjeve knjige. O njeni uvrstitvi med knjige leta v Mladini, pa nazadnje tudi bibliografijo Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor sodi tudi en del Revije SRP.

Kronist Shus nervozno cufa brado in prelistava zajetno dokumentacijo z naslovi: Najboljshe knjige leta 1996; Zanimivo odkritje v narechju pisane poezije, Vital Klabus; Ruralni slavchek, Jozhek Shtucin; Striptiz. namesto Kim Basinger, Franci Zagorichnik; (she enkrat) Strptiz. Namesto Kim Basinger, Mihael Bergant. Shus sluti, da ne bo nich dobrega.

Shus (vprasha previdno): No, ni kaj, impresivno fascinantno, resnichno si se potrdu, she en slavni pesnik, odkritje Zagorchnika, je prejel kanchek minljive zemeljske slave. A chemu zdaj to men? »Poet tvoj nov Slonovencem venec vije.«

Zagorchnik (uradno): Vse to namrech izpostavljam kot literarno recepcijo svojega urednishkega dela nasproti tvojemu zunajliterarnemu odlochanju o predlozhenem pesnishkem delu, ki si ga najprej zavrnil, pozneje pa si se odlochil, da se ne bosh vech vmeshaval v urednikovanje pri literaturi v Reviji SRP (to je v moj Koncept urednishke manipulacije – 8. Pontsko pismo, uvodnik prve Revije SRP, oktobra 1993).

Shus: Odgovorni urednik je Hanzhej Lumski, le on lahko ne objavi prispevka in to je tudi storil. V prejshnji shtevilki revije in enako v tej (Reviji SRP 21/22), nad njim pa odlocha vechina chlanov urednishtva (t.j. urednikov), che se avtor, ali kdo zanj, nanjo sklicuje. Mojega glasu za objavo Chankarjevega prispevka Anekdote o Jezusih pa ne bosh dobil in povedal sem ti, zakaj ne. Naj razloge ponovim? … Najprej: razvrednotenje vrednot, vrednotni nihilizem in vrednotna orientacija Revije SRP ne gredo skup, pa tud tovrstne pesnishke provokacije ne podpiram.

Zagorchnik: Kakshno nerazumevanje umetnosti. Sploh nisi razumel, da gre za resnichnost »namesto« neke umetnosti. To je striptiz, slachenje hipokrizije, ki razen popularnega pomena omenja v pesnishkem pomenu tudi razgaljanje, odkrivanje popolne resnice, iskreno priznanje oz. dushevni striptiz.

Shus: Pa mi rajshi ti razlozhi, da bom vsaj malo razumel.

Zagorchnik: Kar sprijazni se s tem, da imamo res opravka z »razgaljanjem«, s »popolno resnico« na-she smrtnosti in nashih nachinov umiranja. To je obenem tudi resnica nashe govorice in nashe pisave, resnica zhivosti jezika, za katerega vemo, da je vedno bolj ogrozhen.

Shus: Novorechno zasvinjan. A to zdaj ni najina tema. Daj, povej mi (razlozhi) eno anekdoto po svojih besedah, npr. tisto o Jezusovi pravichnosti.

Zagorchnik: Res nich ne razumesh. Ne gre za razlago. Si bo zhe vsak sam razlozhil, jaz nisem razlagalec.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: Bojim se, da si oz. ste, pa recenzenje oz. promotorji, razvrshchevalci pesnikov tudi.

Zagorchnik: Na koga to mislish?

Shus: Nate in na te, ki si mi jih prilozhil v dokumentaciji, me obtezhil z njih sodbo.

Zagorchnik: Mar dvomish v njihove ocene?

Shus: Saj ne gre za to. Imam pach svoj odnos do te poezije. In ta je she najbolj odlochujoch razlog zame, za moj odnos do nje.

Zagorchnik: In ta je?

Shus (malo zastane): Ta je: osebno me prizadene. Uprla se mi je.

Zagorchnik: A tako, zakaj pa?

Shus: Ti vesh, da sem vsak dan v domu za starce na Taboru. Kadar je lep dan, pa v parku. In tam so ptichi in starci na klopi in Ema: mati moja. In ptichi so in rozhe in veter in eter. In starci v kletkah chemijo in chakajo, da se jih osvobodijo. Eni njih z vero, drugi z upanjem, tretji brez vsega.

Zagorchnik (ironichno): Eni z resnico, drugi s svobodo, tretji z ljubeznijo; pa s strahom in pogumom.

Shus (zelo resno): Pa da ne bi pozabu she tistih, ki odlashajo za vsako ceno, se vedejo po hishnem redu in veri moderne medicine. Pa tistih, ki prezirajo druge, ker oni gledajo drugache, vsak po svoje. Zdaj si predstavljaj, da grem v park, se usedem na klop, she bolje, che stopim na kamnito mizo in recitiram, na primer, samo trdi Chankarjev moto: »Religija: To poletje dishi po ptichih in ptichi po kletkah dishijo. In starci na klopi sedijo in vohajo ptiche. To je vasha religija!«

Zagorchnik: Potemtakem dojemash trdo Chankarjevo poezijo chisto osebno? Premlel s jo v endofaziji.

Shus: Kako pa naj bi jo globlje dojel?

Zagorchnik: Ti pri tem pozabljash, da si s svojo endofazijo (notranjim govorom) zhe prestopil s podrochja ustvarjalnosti, tudi pesnishke, v politichno prakso. Najprej z odpovedjo kot odgovorni urednik revije in potem z urednishkim nastopanjem v imenu svojega literariziranega vrednotnega sistema, »resnice, svobode, ljubezni«, ki si ga celo pesnishko oblikoval, torej odlochno estetsko, kot besednoumetnishko delo in ne kot sistem vladanja (hrv. obnashanja) in oblasti.

Shus: Zdi se, da se glede tega ne bova nikoli razumela. Endofazija je zame pravi ali vsaj globlji razlog pisanja; pesnjenje pa, che temu svojskemu pochetju tako rechesh, je le izrazni nachin, kako kaj lazhe izrechi, tudi domisliti, sebi razodeti. Che to tudi drugim kaj pomeni, pove, potem je najbrzh prav, da se objavi. Che ne, pa ne, morda kdaj drugich, ali pa kdo drug. A tega nachina razumevanja vrednot ne postavljam za normo drugim. Antologije in enciklopedije in uspeshnice leta in sploh uspeh in zemeljska slava pesnika pa so zame postranska stvar, kar se da nadlezhne, cheprav so neizogibno prisotne, neizogibne. Nekoch sem bil vendar tudi sociolog kuture. Tezhko bi ne videl smisla hvalnic sistema – njegovega obvladovanja po slavi hlepechih. Tvoji komplimenti so mi odvech.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zagrozichnik (rahlo grozeche, skoraj jezno): Pozabljash, da si zhe povzrochil shkodo, tudi moralno shkodo! In che se zdaj umikash kot »literarni« urednik, ne bi smel pozabiti, da bi moral shkodo sam poravnati, ne pa da to prelagash na ostale urednike.

Shus (jezno): Nich ne prelagam in nichesar jim ne jemljem!

Zagorchnik: Jaz se kot glavni, nato odgovorni ter nazadnje samo kot sourednik revije nisem imel izkljuchno za literarnega urednika. To bi moralo veljati, vsaj nacheloma, tudi za vse ostale urednike.

Shus: Zhe drugich.

Zagorchnik: Kaj drugich?

Shus: Drugich: »bi moral«, »bi moralo«. To je oznaka deklarativnih vrednot sistema, institucij.

Zagorchnik: Ne rechem, da ne more biti tudi drugache, vendar pa niti nacheloma ali zaradi lepshega uredniki pri Reviji SRP niso podrochno razporejeni. Tako tudi ti ne. She posebno zato ne, ker si zhe pritisnil na literaturo, cheravno tudi sam urednik revije, pa na zunajliterarni nachin, kot cenzor v imenu svojega vrednotnega sistema, ki se je iz sfere ustvarjalnega mishljenja sprevrgel v sito oblasti.

Shus: Tezhke besede, resnichno hude obtozhbe. Koga sem kje cenzuriral, komu vsiljeval svoj vrednotni sistem, ki mimogrede ni noben sistem. Tudi vrednot nikomur ne vsiljujem, she manj predpisujem, individualno vrednotno orientacijo cenim, svojskost individuuma zoperstavljam institucionalnim vrednotam sistema. Posebej deklariranim in proklamiranim in zlaganim. Oblast pa me prav nich ne mika, she fascinira me ne. Nikomur ne zhelim biti sito oblasti. Pridobi vechino chlanov urednishtva, t.j. urednikov, za objavo Chankarjeve poezije, pa bo objavljen she v Reviji SRP. Ponavljam pa, da mojega glasu ne prichakuj.

Zagorchnik: Ti sam dobro vesh, da ne dobim vechine brez tvojega glasu. Tvoje je sito oblasti, mar ne?

Shus: Poslush me no, kva rechem. Ne glasujem za objavo Chankarjeve pesnitve Anekdote o Jezusih. Cheprav ni to moja stvar, pa me vseeno chudi, zakaj ga tako na silo vsiljujejesh v SRP, kamor chist nch ne pashe, pach pa se lepo ujema z dosti shirsho, tudi nihilistichno (vrednotno) orientacijo Nove Atlantide in v Gozd oz. v vash Oberkreinverbund.

Zagorchnik: Novo Atlatindo pa kar na gmah pust, se te prov nch ne tiche, pa avtonomni Oberkreinverbund tud ne.

Shus: Mash chist prov, predelch sem shu, res se me ne tiche. Sam, veta na objavo Chankarjevih Anekdot o Jezusih v reviji ti jaz nisem dal, pa b ga lahk, che je moja oblast taka k pravsh. Ti pa si dal veto na objavo moje igre Oldtimer – Vesela barka Slovenika v Reviji SRP 15/16, to je skor natank pred letom dni. Pa me zato ni blo konc, pa nisem pochel nobenga cirkusa.

Zagrenchichnik: She konchana ni bla.

Shus: Nkar se ne zgovarjej, bla je konchana, in pokonchana. In to dvakrat. Drugich pa zato k mi jo je en prskutu.

Zagrenchichnik: Kdo? Kva s tem mislsh?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Shus: Nanizanka pa res ni bla chist fertik, pa je tud nisem mislu vse objavt. Igra b bla chist dost, verjetn she prevech za Kapitana Petka. Izbor nadaljevank ali povzetke iz njih pa bi prepustu urednishtvu. Celo 'dokumentirano' pa bi izdal v prilogi revije POGUM. In chist nch se mi ne mudi. Res pa je, da sem si tga sam kriv. Zmir je tko, che nepoklicanega, k mu gre za (pre)moch, prezgodej zravn spstish.

Zagrenchichnik (se rahlo namuza, malo uzhiva v svoji mochi, in skoraj prezirljivo servira kljuchni udarec): Kar je blo, je blo. Karnevalizacija v primeru dramatichnega besedila o SRP-u (Svobodni Rakasti Plovbi, al kuga zhe je?) nasprotuje mojemu, kot si domishljam, resnemu delu, oz. sodelovanju. A kot recheno, kar je blo je blo. Pach pa zdaj, po tvoji Endofaziji, po prehajanju nekega zhanra iz literarne fikcije v konkretno urednishko resnichnost, mi je zadost. Tu enostavno vztrajam pri nadaljni nediskutabilnosti dane urednishke realitete in njene avtonomnosti tega podrochja. Ne bi razmishljal o tem, kaj je na drugi strani alternative, saj bi bilo to v nasprotju z (mojo) nediskutabilnostjo.

Shus (prizadeto): Mislish avtoritarnostjo, tvojim literarnim trinoshtvom, tvojo personalno legitimiteto. Je pri sebi ne vidish?

Zagorchnik (preslishi in nadaljuje): Ravno to bi vzpostavilo po moje nepotreben dialog – dialogiziranje, t.j. vzpostavitev zhanra, v katerem ne zhelim biti udelezhen, oz. eksploatiran in potunkan tja, kamor mi ne pashe.

Shus: Nepotreben dialog pravish?

Zagorchnik: In seveda, vzpostavilo bi konsekvence, ki bi sámo sodelovanje, utemeljeno na spontaniteti, ustavilo.

Shus: Ravno nasprotno, dialog odpira vrata spontaniteti in jih zapira tvojemu despotstvu. Prav to, kar ravnokar dialogizirava, so she kako bistvene rechi (se popravi: vrednote) za nashe sozhitje.

Zagorchnik: Spet ne razumesh. Razumel si tako, kot da se jaz zavzemam za strogo dvojnost revije, da gledam na literaturo locheno od ostalih delov revije. Dejansko si bolj prizadevam za preseganje njene dvodelnosti, vsebinsko in oblikovno – pri ureditvi posamezne shtevilke. Svojo vlogo pri tem igra tudi likovni, slikovni, stripski del. Che pa lochujem literarno fikcijo od drugih realitet revije, pri tem bolj mislim na vechzvrstnost revije in na to, da vchasih kakshne stvari le ne kazhe pomeshati.

Shus: Ne, razumel sem tako, da se zavzemash za avtoritarno odlochanje v reviji. Iz literature, estetitike izganjash vse, kar ni chista fikcija, izmishljija, she najbolj pa resnico.

Zagorchnik: Che ne razumesh, bom povedal drugache, skratka, karnevalizacije mojega dela – sodelovanja (se popravi) ne odobravam. Omenil sem potrebno sposhtovanje do mojega urednishkega dela.

Shus: A se t ne zdi, da mal preveækrat uporabljesh ta svojilni zaimek »mojga«?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zagorchnik: Enostavno b ne dal zhivljenja kar za vsako stvar. Najbrzh gre pri tem za neko disciplino, ki se ji pokoravam po svoji naravi zhe od vsega zachetka. Bil sem star zhe ob rojstvu.

Shus: No, tud tle sva si razlichna, she star sem otrochji.

Zagorchnik: Zdej pa dost heca. Zdaj smo pri pravi poeziji. Knjiga leta, a vesh kva je to?

Shus (she bolj zhivchno, z vidno nejevoljo, che ne zhe z odporom, prelistava Chankarjevo trdo poezijo): She enkrat lohk rechem, pridobit jh morsh pet 'za', to je, vechino urednikov in zadeva bo objavljena.

Zagorchnik (nejeverno): A ti bosh pa kar gledov?

Shus: Che bi zdaj reku, kako bom gledal na to, bi blo to res prezgodej, ker she ne vem, al vsaj gvishn nism, pa she ti b triumfalno reku, »glej, glej: poskus vplivanja na urednishtvo«. Cheprav, a ni pr ns tko, da vsak urednik lahko pripishe svojo odlochitev le sebi? Smo avtonomni individuumi, mar ne?

Zagorchnik (odlochno): Kot urednik revije se ne mislim spremeniti v pogajalca in ustvarjati frakcije znotraj revije, potegnit koga za sabo ali se boriti zoper koga. Zato iz urednishtva nepreklicno izstopam. Tudi glede tega se ne mislim pogajati.

Shus (vidno navelichano): Pejd no nekam.

Zagorchnik: Ni me treba poshiljati nikamor s to izjavo. Dajem jo tebi in ti vesh, kaj to pomeni?

Shus: Ne chist.

Zagorchnik: Ostalih urednikov revije ni treba s tem obremenjevati in ne predsednika republike Küchanosha.

Shus (zajame sapo, t.j. narochi she eno pivo): To pa ne bo shlo. Urednike je zhe treba seznaniti z nepreklicnim odstopom kolega, in to pisno, she posebej v primeru, ko gre za odstop pishochega urednika s pisno utemeljitvijo svojega nepreklicnega odstopa. Javnost urednikovanja nas zavezuje k temu. Ne vem pa, kaj ma s tem Küchanosh?

Zagorchnik: Zakon o javnih glasilih sta mi s Hanzhejem Lumskim pomolila pod nos kot dokaz, da moje zalozhnishtvo ne more biti soizdajatelj Revije SRP, kar pa je lahko bilo vse od njene ustanovitve.

Shus (globoko srkne): A zato gre. Po novem zakonu o javnih (raz)glasilih, ki ga je res podpisal sam predsednik Küchanosh, je vsem glavnim in odgovornim urednikom prenehala funkcija gl. in odg. urednika, tudi Titu DeDalskemu, che hochesh primer. Prilagoditveni oz. prehodni chas iz starega na novi zakon je veljal dve leti in mi smo tu kar malo zamujali. Poslej bi lahko bil le odgovorni urednik, kar pa si na urednishkem sestanku v Opera baru zavrnil.

Zagorchnik (vskochi): Zame je enostavno neresno in nevzdrzhno, da bi bil odgovorni pri dveh revijah. Pristal sem samo na zachasno stanje, ob stalnem ugovarjanju.

Shus: Ni pa neresno in nefer, che bi bil glavni v obeh revijah.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zagorchnik: Meni zadoshcha, da sem bil soustanovitelj revije in tega mi ne more noben vzet. Ne glede na to, ali je to kje zapisano ali ni. Zato ni treba, da je zapisano.

Shus: Tega ti tudi nihche ne jemlje. Pa tudi iz urednishtva te nihche ne meche, she vedno lahko sodelujemo.

Zagorchnik: Lahko pod mojimi pogoji.

Shus: Samo reci.

Zagorchnik: Chankarju mesto, ki mu gre, v tej shtevilki revije (21/22). V urejanju revije bom nediskutabilen.

Shus:. Niti sluchajno, kar povej jim, da pr nas v reviji svobodne romantichne plovbe Eden in edini nima kej pochet, tud che je sam Adolf Zagorchnik. Da nismo za nediskutabilnost. Sploh pa ne verjamem, da te tako preklet mot Ukaz predsednika. Predsednik Küchanosh podpishe, razglasha v UR-listu vse javne in tajne zakone, tudi npr. tiste o reji malih zhivali, skrtaka, to mu gre po ustavi Slonovovenije. Ravno tega ne gre jemat osebno, saj je ochitno, da gre tu (v Ur-listu in na prvi strani SRP-a) za igro institucionalnih vlog sistema. Tvoje sozalozhnishtvo, kar sam dobro vesh, je bilo bolj zaradi prijaznosti in popustljivosti do tebe in tvojih muh, kot pa dejansko sozalozhnishtvo. Poleg tega smo ugotovili, da Fondov Oryja Pála in Gozda, kamor po tvoje sodi tudi en del Revije SRP, uradno sploh ni. Vsaj takrat niso imeli niti zhiro rachuna. Na prvi strani, t.j. v kolofonu pa se v Reviji SRP zhelimo drzhati chrke zakona, sicer nam bodo rekli, da nas uradno ni, ko bomo prosili za subvencije na MIKS-u. No, zhe res, da nam to doslej ni kaj dosti pomagalo, pa vseeno ena stran v reviji po chrki zakona le ni tako huda rech. Saj imamo vendar za pesnjenje prostora she dvesto strani. Ti pa si tako prekleto pesnishko razpolozhen za vsako ceno tudi na tej strani, da me je ob tvojih pesnitvah v kolofonu vedno poshteno bolela glava. Najprej Fondi Oryja Pála in potem Gozd (Gorenjska zalozhnishka druzhba), vmes she Atelje Otilija, in tako naprej, zdaj v bibliografiji she Zbirka Bela. Edini izdajatelj Revije SRP je Zalozhba Lumi d.o.o. z uradnim sedezhem in sht. zh.r.. To je vse suho uradno in nich pesnishko. In Revija SRP ni »spet ena izmed dveh revij, ki jih prav tako izdajajo Zagorichniki«, in to tudi nikoli ni bila.

Zagorchnik: Pa da neb pozabu: Na Sluzhbo – za raziskave programov RTVL/Slonovenija.

Shus: Ne nisem pozabu, v kolofonu je bla samo v prvem zvezku revije, ko smo she upravicheno prichakovali soustanoviteljstvo RTVL/S. Zdej pa je chisto na koncu v »pesmi« o Svojskosti Revije SRP: »Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP, ki nadaljuje leta 1983 ukinjeni Bilten SShP, (Sluzhbe za shtudij oz. raziskave programa – RTVL).« To je bla in je she vedno vrednotna orientacija revije od ustanovitve do danes. Vendar vrednotna orientacija ni zakonska norma. Domnevam, da ti je kot sodelavcu Revije SRP ta razlika, med vrednotnimi orientacijami in diktatom norm institucij, jasna. Se sam delash, da ti ni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zagorchnik: Vse je blo v redu, dokler se ti nisi ustrashu ob Ukazu predsednika Slonovenije Küchanosha o razglasitvi zakona o javnih (raz)glasilih. Chemur je ravno sledila tvoja pozaba. Ampak brez skrbi: vse te stvari so v skladu z ukazi, ki me v resnici prevech ne zanimajo, kot vesh. In lahko si mislish, che ti rechem, da smo s takshnim mahanjem z zakoni opravl zhe pred 30 leti in se nismo pustl niti samo/zastrashevat. Zato je bilo sploh mogoche, da je Umetnost veljala kot opozicija rezhimu.

Shus: Mislish, da ni bla dopushchena, celo gojena, tako opozicija v umetnosti kot v rezhimski kulturi?

Pa tud nisem chist zihr, da ste s tem zhe opravl.

Zagorchnik: Zhe res, da je en njen del bil tudi na poziciji in oblasti. Tako, kot je tudi danes. Imamo dve pesnishki »drzhavi«, eno – v glavnem epsko, ki je na oblasti, in drugo pesnishko »ne-drzhavo«, v glavnem lirsko, ki morda shele nastaja, a gotovo ni vnaprej kaznovana in obsojana na kakshno lirsko oblast. Kot taka bi bila vnaprej razpushchena in ni oblastna. Zhe zdaj je anarhichna zastran oblasti.

Shus: Anarhichna zhe, sam zavezana mochi, oblasti. A gre za lirsko al epsko deklo, al paradne konje, al drzhavotvorne pesnike, pa ni tuko prekelet usodn. Ampak vseen si to o lirski »ne-drzhavi« tko lepo povedov, da b blo shkoda, che tga ne zapishesh, che nebosh ti, bom pa jaz zate oz. za nashe zanamce. Sam spet sva pri Platonu, k je pesnike pognou vn z drzhave. Konkretno pa pri Kulturbund – Oberkrein in Novi Atlantidi in Emilu Milanu Mariji Loshkem, predsedniku vlade v senci (»pesnishke drzhave«), k je in bo pesnike postavlov in odstavlov za urednike v pesnishki »ne-drzhavi«.

Zagorchnik: Kva je pr tmu narobe?

Shus: Sam to, da se niso sami, k smo zhe mel samoupravlajnaje.

Zagorchnik: Jaz sem sam shel k njemu in mu reku, da hochem svojo revijo. A sm se sam postavu al se nism?

Shus: Ne! On te je postavu! Oni so te postavl! Ti si se samo ujel na njihov trnk, k se mu reche (po)velichani ego. A s she zmir na laksu (»Ribichev chloveshkih dush«)? Se she nis osvobodu?

Zagorchnik: Prov gvishn, jaz sem urednikoval po svojem konceptu urednishke manipulacije.

Shus: V pesnishki »ne-drzhavi«.

Zagorchnik: Nkar tako, ne v takih tonih. Kot si vidu, se nobenemu pometanju ne branim. Tudi moje soustanoviteljstvo revije je zame zhe preteklost.

Shus: Zdej bosh lepo zaigral she uzhaljenost in prizadetost izigranega, odstavljenga in vse bo she lepo.

Ochishchenje (katarzo) zamenjash s chistko, pa je.

Zagorchnik: No, no, nikar se bat. Vse je tako lepo urejeno, tako na nivoju revije kakor tudi na nivoju drzhave.

Shus: Ni pa na nivoju individuumov, med nama ni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zagorchnik (preslishi in recitira v naprej pripravljen recital): Tako smo na novi stopnji vechnosti. Ni preteklosti in ni vech zdajshnosti. Je samo she lepa prihodnost. In tako je tudi prav. Po njeni dolgi mukotrpni odsotnosti je lepa prihodnost spet na obzorju in naj lepo sije. Chim bolj lepo bo sijala, tem manj bomo rabili preteklost in tudi zdajshnost. In schasoma bosta ti dve kategoriji chasa lahko izginili iz vechnosti. Lep pozdrav. Pozdravlja te Novi bivshi odgovorni Zagrenchichnik.

(Zagorchnik zmagoslavno odide.)

Shus (jezno sam sebi): Taka je torej ta rech. Vodil je debato po vnaprej pripravljenem scenariju, meni pa se she sanjalo ni. In k je vidu, da drugich ne bo shlo, sploh ni bil uzhalen, she oddahnu si je. Sm kar zinu, onemel. Zagulena diskutabilna diskusija, sm mislu, si domishlov, da jo vodim jaz. In kakshen zakljuchek, za konec mi (na)vrzhe she enga mojih najbolj priljubljenih sogovornikov izven chasa v glavo, in gre, kar odide.

Kronist Shus (uzhaljen, vidno prizadet si mrmra): Ne, tako se ta rech ne more konchati, al pa nisem noben kronist.

»Res chudna zdruzhba« (si je pripomnil Shus), »vendar vseeno sodelujemo, in to, kar se da svobodno, spontano. Vendar neka minimalna institucionalizacija je le nujna, neizogibna.«

(Za zdaj Shusu ni padlo v glavo nich pametnejshega, kot da se zopet potopi v endofazijo, ravno tisto nekaj, kar je Zagorchniku shlo tako zelo na zhivce.)

Opomnja ali zabelezhka avtorja: Na sestanku so spet manjkali drugi neizogibni spielverderberji iz kroga Revije SRP: odgovorni urednik Hanzhej Lumski je bil na simposionu sociologov v Portorosu (imel je nespregledljivo zapazhen referat o dejstvih socialne restratifikacije, ustno seveda, zanj so se zanimali celo v kabinetu samega predsednika Küchanosha, vendar se je rahlo za bat, da ne bodo prevech navdushen, k ga bojo prebral v reviji, sam kaj ko s chlankom za revijo spet zamuja); zamolchani in izgnani pisatelj v emigraciji Löwen Detel (tudi Löwenmut) je bil itak dopisni chlan in ni hodil na sestanke, poleg tega pa je imel obilo dela s pripravo Kocbekove knjige za zamejstvo seveda (izgnani pisatelj, doma oz. v svoji domovini she vedno ni dovolj spregledan, je po Njih mnenju t.j. slonovenetskih mo(dro)gotcev moral ostati zunaj, samo zato, ker so Oni nezmotljivi); graver in arhecronos Juraj Demitrov, ki je imel toliko dela z rachunalnishkim skeniranjem tekstov in slik in she oblikovanjem teksta revije, da je delal cele nochi (graverju smo rekli tudi arhecronos, zato ker je arhéviral (arhiviral) revijo, jo ohranjal in shiril v chasu, t.j. morebitnim zanamcem, ki se ne bodo ozirali le na trzhnost revije); deontolog Dubl M. Fegoshy, ki je spet sprehajaje oz. to pot kravsaje, koval nov intrvju (to je namrech lahko pochel le sprehajaje, pohajkujoch, minerja-deontologa bo nashel na cesti ali v parku ali pa v bolnici. Zaslovel je namrech po miniraju oz. preplahih, ki jih je povzrochil v odvisni reviji Nearhetinktura.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izbrskal je za malo dezhelo, kot je Slonovovenija, prav neverjetno dosti neoseb t.j. osebnosti, ki so se jih pomembni Slonovovenci v imenu in za dobrobit vseh ostalih pravochasno in temeljito odrekli. Na enem od ustvarjalnih pohodov je tako nesrechno padel, da si je nalomu kolk); svobodni literat Ant Ivich je sicer prishel, a z veliko zamudo, do zadnjega je gledal tele-vizhn in si belezhil dosezhke za TV belezhke, pa ni she chisto skoval zadnjih epigramov (sicer pa je bil zelo predan slonovenetskemu stripu, pa she zhvet je moral od nechesa, kdo bi mu lahko to zameru, cheprav svobodni umetniki za prezhivetje kar se da mal rabjo); eminentni kritik Maras Kremplgauner (Kernmauer) je itak pogojeval sodelovanje z edinim, a brezpojnim pogojem, da se ga nikoli, ampak res nikdar, ne pokliche na sestanek (bil jih je za vselej do grla sit, brezplachni prispevek pa je le obljubu); edini ustavobranitelj (zaustavnega dvorishcha) Misha Krovic pa je garal celo prejshnjo in she eno predprejshnjo noch, ker je pisal locheno mnenje. Klicati ga na sestanke zaradi takih rechi, to bi res ne bilo primerno, nepredsednika t.j. ustavobranitelja bo ob priliki, ko bo imel kanchek chasa, obiskal na njegovem domu na Sav (nepredsednik so mu rekli, ker bi v Samovi drzhavi in tudi v Karantaniji bil predsednik, v Slonoveveniji ali Slonovovenetiji pa ne, ker je bil prevech principielen oz. samosvoj); izgnani Atlant (oz. Atlant v izgnanstvu) Andreas Luman ni maral gostilnishkih oz. barskih sestankov, raje si je dopisoval s prijatelji in prijateljicami (dost jim je blo tga, da zjutraj, ko se dan zachne, v poshtnem nabiralniku pobirajo sam reklame, pa propagandni material vseh sort, zato so si raje izmenjavali pesmi in kratko prozo, skratka nekaj zhivega, osebnega). Shusu pa se je milo storilo, ko se je spomnil na zlate chase Mesing-bara, k je v Vôlanverkaf-u Plavcu kishte raskladov, pa bicikle in gumilezumge prodajov, pa zmir prekratke shlauhshchke za ventilchke, pa pumpe, k so jih zhenske reklamirale, chesh, da se pr pumpanju prevech segrejejo. Zhe res, da je bil zmatran, a pir se mu je velik bl prlegu k dons.

Pomembni sozarotniki oziroma, pravilneje recheno, sopodporniki spielverderberjev: romantichni tiskar Vitalus Div, scenografoslikar Jovani Spacolini in vsi, ki so vsaj dvakrat nastopili na spolzki sceni paralelne stvarnosti, pa se teh in takih iger znotraj kroga niso udelezhevali oz. so se le, che je bilo na dnevnem redu kaj konkretnega (kak konkreten posel) za njih.

Vsi ostali pishochi sodelavci iz kroga mrzke revije pa so se urednishtva t.j. Opera bara izogibali, vechinoma iz strahu, da jih ne bi takoj vpregli v urednishki odbor, res pa je, da nekateri tudi zato, ker ne prenashajo cigaretnega dima in alkoholnih hlapov in barskega zhivzhava nasploh.

 

 

 

_______

Opomba: Sledi Endofazijski epilog: Na Rodos; Nazaj v navadno stvarnost, ki je povzet v prispevku O vrednotah (v) stvareh.

 

 

V Ljubljani, oktobra 1997

 

 

 

Translated from Slovenian by Jaka Jarc 

 

 

Slovenian (gajica)

Slovenian (bohorichica)