Lives Journal 13

Anthony Ambrozic

 

PREKLETSTVO TEMPLARJEV

 

Genetika

 

V zadnjem chasu je znanost o Keltih, ki se je ukvarjala z deshifriranjem ostankov tako imenovanih »galskih« napisov, ki so se ohranili v juzhni Franciji, zastala zaradi svoje neuspeshnosti. Stoletno jezikoslovno raziskovanje in spekulacije namrech niso prinesli nobenih otipljivih rezultatov. Vse to delo je temeljilo na dveh zmotnih domnevah, prva je bila, da je pisava na teh ohranjenih napisih keltska, druga pa, da jo je mogoche deshifrirati s primerjavami z otoshkim keltskim jezikom, she zlasti bretonshchino. Ker so med domnevno odselitvijo celinskih Galcev in naselitvijo prvih Bretoncev v Bretagno minila le tri stoletja, je bilo to ugibanje vsem vshech in so ga skoraj povsod sprejeli. In to kljub vsem silnim dokazom, da edini galski ucheni razred z bardi in prerokovalci vred ni za seboj zapustil prav nobenih pisnih sledi.

Da so bili druidi povsem odvisni od ustnega izrochila, je jasno povedal zhe Cezar, ko je zapisal: »Druidi verjamejo, da jim njihova vera ne dovoljuje, da bi svoje uchenje zapisali … vendar pa sam domnevam, da so to pravilo prvotno sprejeli iz drugih razlogov, niso namrech hoteli, da bi njihova doktrina postala javna last, kot tudi zato, da bi svojim uchencem preprechili, da bi se zacheli zanashati na pisano besedo in bi zato zanemarili svoj spomin«. Barry Cunliffe meni: »Cezarjeva razlaga je bila odvech, saj je bil edini razlog, da keltshchina ni bila pisni jezik. Druidi pa so hranili v svojem spominu celotno znanje njihove skupnosti: charobne izreke, obredne postopke, medicinsko znanje, zakone, ljudsko zgodovino in rodovnike … Vse ljudske povesti so si rodovi predajali ustno.« »Tudi bardi so se sholali v posebnih sholah in vse njihovo znanje je bilo ustno.« Nashe znanje o vsakdanjem zhivljenju Keltov in Galcev temelji zgolj na veliki zbirki reliefov, ki ne vsebujejo nobenega pisanja. Vendar pa so keltski uchenjaki kljub tem dokazom vech kot eno stoletje tezhko garali, shpekulirali, primerjali in razpravljali, pa cheprav nepreprichljivo. Nihche pa se tudi ni spomnil, da bi ponovno preiskal temeljne domneve, ki so zmotno podpirale vsa njihova zgreshena prizadevanja.

Vse to njihovo slepo sklepanje pa je zdaj v zadrego spravila nova in preprichljiva paradigma, ki bo sprozhila propad vseh maloprej omenjenih zmotno sprejetih dogem. Takshna usoda zagotovo chaka drugo zmotno domnevo, ki jo bo ovrgla brstecha genetska znanost.

V ospredje prihajajo novejshi chlanki o selitvah na Britansko otochje po umiku z ledene dobe, ki trdijo, da je vsakrshna jezikovna sorodnost med otoshkimi Kelti in celinski Kelti, che je kdaj sploh obstajala, lahko izvirala edino iz zamegljenega predzgodovinskega obdobja po ledeni dobi. Ti dve vrsti Keltov so torej med seboj oddaljeni vsaj dvajsetkrat bolj kot domnevnih tristoletni vrzel med odhodom Galcev in pojavom Bretoncem na celini.

Pomembno je, da nove genetske raziskave podpirajo dvome, ki v zadnjem chasu vse bolj muchijo arheologe, ki najdevajo le malo povezav med ljudstvi na Britanskem otochju in Kelti v vzhodni Franciji in juzhni Nemchiji. Genetik iz Toronta, ki je svoje sklepe utemeljil na nedavnih genetskih raziskovanjih S. Rootrija, C. Magrija, T. Kvisilida in she skupine dvainshtiridesetih drugih genetikov, ki so leta 2004 »preiskovali, kateri vidiki sodobnih chloveshkih Y-kromosomskih variacij v Evropi so znachilni za prvotno naselitev v chasu po ledeni dobi, ko so se v chasu nove kamene dobe iz begunskih obmochij razprshili naokrog, kateri pa za novejshe dogodke pri genetskem toku,« je zatrdil: »Kakshne sklepe nam ponujajo te nashe genetske preiskave? Genetske preiskave kazhejo povsem ochitno, da si med Slovani Slovenci in Makedonci delijo najvechjo navzochnost najstarejshe genetske podskupine I, Iiq in Iic skupaj s francoskim prebivalstvom v Spodnji Normandiji in juzhni Franciji. Pogostnost te navzochnosti so: Spodnja Normandija 21,5 %, juzhna Francija 15,9 %, Slovenci 16,3, Makedonci 10 %, Poljaki 6,8 %, Chehi 6 %, Ukrajinci 5,5 % in Bosanci 2%. Prav nasprotno pa je pogostost te navzochnosti teh genetskih podskupin v Lyonu in Poitieru (Francija) le 3 %, v severni Italiji pa 3,6 %, vendar pa tam ni nobene navzochnosti najstarejshe genetske podskupine I. To kazhe na izjemno veliko genetsko raznolikost sedanjega francoskega prebivalstva kot tudi, da je glede na najstarejsho genetsko podskupino HG I vechja genetska sorodnost med vechino Slovanov in prebivalci spodnje Normandije in juzhne Francije. Ti podatki pa tudi prichajo o genetski sorodnosti prebivalcev, ki so v preteklosti zhivelo v dezheli Cezarjevih Venetov, in sodobnih Slovencev.«

Pri tem pa ni presenetljiva samo visoka pogostnost navzochnosti omenjenih genetskih podskupin, ki si jih delijo Slovenci in Makedonci s prebivalci spodnje Normandije in juzhne Francije, temvech tudi , da takshne sorodnosti ni »tudi z vsemi drugimi Slovani …« Ko razmishlja o vplivu teh odkritij, se chloveku neizogibno zastavi tole vprashanje: Kateri skupni dejavnik, povezan z ozemljem Francije, je prispeval k ochitno tako visoki stopnji sorodnosti njenih prebivalcev z Makedonci in Slovenci?

 

 

Fokijci

 

Makedonsko sorodstvo sega v chas jonske kolonizacije severnega obrezhja Sredozemlja plemena Fokijcev. Ti so prispeli v Anatolijo shele okrog desetega stoletja pr. n. sht. in ker jim je tam primanjkovalo obdelovalne zemlje, so si Fokijci morali poiskati in ustanoviti primerne kolonije. Med cvetochimi jonskimi naselbinami je bila njihova Fokija najbolj severno mesto in v shestem stoletju pr. n. sht. so si zelo prizadevali, da so vzpostavili trgovske poti in zveze z zahodnim Sredozemljem. V tem chasu so Fokijci prevzeli nadzor nad celotnim obalnim podrochjem od Ligurijske obale (v danashnji severni Italiji) pa vse do Ampuria (v danashnji severovzhodni Shpaniji). Med vsemi njihovimi kolonijami pa je priblizhno v shestem stoletju postala najpomembnejsha Masilija (sodobni Marseille).

Fokejci so trgovali po Italiji, juzhni Franciji in Shpaniji. Pravzaprav so celotno Sredozemsko morje jugovzhodno od Italije imenovali Jonsko (nash Jadran, op. prev.) prav zaradi navzochnosti Fokijcev in Samijev. S tem so povezani Stari Slovanski (Slovenetski) zapisi, ki sem jih razvozlal in prevedel v svojih knjigah Adieu to Brittany in Gordian Knot Unbound (dodatek C), vsi izvirali iz notranjosti starodavne Masilije in obrezhij reke Rone. In na jug danashnje Francije so v shestem stoletju pr. n. sht.prav jonski Fokijci prinesli pelazgijski jezik.

Po Heziodu so bili Jonci chetrto junashko ljudstvo bronaste dobe (v sedmem stoletju pr. n. sht.). Bili so nomadski bojevniki (t. i. Kurgan), ki so v Grchijo prinesli jezho konj, utrjena mesta in se podajali na prekomorske ekspedicije v Malo Azijo, na Ciper in v Trojo in se tam pomeshali med staroselske prebivalce, imenovane Pelazgi, in se mednje asimilirali.

Glede pelazgovskega jezika si bomo pomagali s Herodotom, ki je zelo jasen. Doma je bil iz Halikarnasa, ki je v najjuzhnejshem delu jonskih naselbin v Mali Aziji¸, in je izjavil, da, che sodi po govorici Pelazgov, kakrshna je she v njegovem chasu (peto stoletje pr. n. sht.) obstajala v naselbinah, v katerih so zhiveli Pelazgijci, niso govorili grshchine. Kar zadeva jezik, ki so ga govorili v jonskih naselbinah v Mali Aziji, pa Herodot le nerad prizna, da so v njegovem chasu obstajala shtiri narechja tega »ne … povsem istega jezika«, ki so jih govorili. Ta njegova izjava potrjuje, da so jonske naselbine govorile v enem skupnem jeziku, ki pa je imel shtiri narechja in se je zato razlikoval med seboj in vseboval tudi lokalne posebnosti. Pri nadaljnji razlagi Herodot poimenuje shest jonskih skupnosti v Lidiji, ki so govorile isto narechje in med njimi omeni tudi Fokijo.

Nato pa je Jonce, ki so se nekdaj naselili na Peloponez, izenachil s Pelazgi, »ki so se pozneje v Jonce preimenovali po Jonu, sinu Ksuta.«    V naslednjem odstavku Herodot pove, da enako velja za egejske otochane, ki so »vsi izvorno bili Pelazgi, le da so jih preimenovali v Jonce iz istega razloga kot tudi Jonce v dvanajstih skupnostih, ki so izvirale iz Aten.« Tudi Eolce dene v isto kosharo, ko zapishe: »V skladu z grshkim izrochilom so bili tudi oni she eno pelazgovsko ljudstvo.« Enako pove Herodot tudi za trashke Krestonce.

In cheprav Herodot svoje preprichanje o grshki superiornosti sicer poskusi zakriti in zakrinkati s pripovedmi mitoloshkih legend dvomljive verodostojnosti, pa ne more prikriti zgodovine dorskega in helenskega izganjanja staroselskih Pelazgov iz rodovitnejshih podrochij Atike, Bojotije, Tesalije in Peloponeza na negostoljubno in neplodno obalno podrochje Jonskega morja (Jadrana). Starogrshki zgodovinarji so bili vselej tako pozorni na navzochnost ne-grshke dedishchine staroselcev, da je to mejilo zhe na narodnostno prenapetost. Starogrshki zgodovinarji vedno znova in znova namigujejo na mlachnost staroselcev pri upiranju perzijski nadvladi- Skupno nit, ki so jo tkali v teh brezdushnih ne-helenskih statvah, so stari Grki imenovali pelazgovska.

Prav vsem ne-grshke skupnosti, pa naj so to bile jonske ali fokijske iz zahodne Male Azije, frigijske iz Anatolije, trashke in makedonske na vzhodu in severu, ali pa tiste z otokov Lemnos in Imbros, so Grki pripisovali bolehanje za pelazgovskim virusom ne-odpora proti perzijskim vdorom. Seveda pa so bila prichakovanja starih Grkov, da bodo potomci pelazgovskih staroselcev, ki so jih njihovi predniki izrinili in osiromashili, izkazali solidarnost z njimi v boju proti Perziji, kratkovidna in nestvarna. Razen pri Herodotu lahko klasichne izjave o Pelazgih najdemotudi pri Homerju, Heziodu, Tukididu, Strabonu, Ajshilu in Pavzaniju.«

Herodotova pristranskost, temeljecha na domoljubju, se she zlasti izkazhe v anekdoti o kralju Aleksandru Makedonskem (vladal od priblizhno 498-454 pr. n. sht.), ki je zhelel sodelovati na olimpijskih igrah kot tekach. Da bi lahko obveljal za ubezhnika iz Pele (izvor tega imena ima pelazgovske korenine), se je Herodot zhelel prikupiti in je zato vdano priznal, da so Makedonci Grki. Zgodilo se je namrech, da »so mu Grki, ki bi se morali z Aleksandrom pomeriti v teku, poskushali preprechiti udelezhbo na igrah, Ne-grki namrech niso smeli tekmovati na igrah, saj so bile te namenjene izkljuchno Grkom.« Vendar pa je Aleksander tedaj dokazal, da je Argivec, in so mu zato uradniki, ki so vodili igre, dovolili tekmovati in v tisti dirki je nato tudi zmagal.

Vendar pa ta Herodotov opis vsebuje dve hudi napaki. Prva je ta, da je bil Argos vse do prihoda Dorijcev in Helenov v to podrochje, pelazgovska naselbina. Drugich pa, da na uradnem seznamu vseh olimpijskih zmagovalcev ne najdemo Aleksandrovega imena. V prihodnjih stoletjih je nato Demosten ostro nasprotoval kakrshnemukoli grshkemu rodovniku Makedoncev. Pravzaprav je tudi Makedonija bolehala za pelazgovskim virusom in je pod perzijskim nadzorom cvetela, kar jasno zanika Herodotovo trditev o makedonski zvestobi Grkom. Kar pa zadeva makedonsko kraljevo druzhino, Temenide, ki je dobila svoje ime iz Temena, ki je eden od mitoloshkih Heraklovih sinov, ki da se je vrnil s severa (»skupaj z Dorijci«), da bi zasedel Peloponez, vendar nam njegovo slovansko ime Temen pove vech kot grshka legenda. V resnici to ne-grshko dedishchino potrjujejo tudi Stari Slovanski napisi v selevkidski trdnjavi iz obdobja Dura Europos.

Ko Herodot omeni Midasov Vrt, je za nas to le she dodatno potrditev te Stare Slovanske dedishchine v tem delu Makedonije, ki je bila »vech kot tri stoletja (med 1150 in 800 pr. n. sht.) domovina plemena Brigov, katerih velika vechina se je nato preselila v Azijo in se spremenila v Frigijce v severozahodni Mali Aziji.« Iz Starih Frigijskih napisov pa vemo, da so v tem delu Anatolije od priselitve Brigov pa nepretrgoma do makedonske invazije pod vodstvom Aleksandra Velikega govorili Stari Slovanski jezik.

Pelazgovshchina, ki so jo v shestem stoletju pr. n. sht. prenesli Fokijci in Jonci na zahodno sredozemska obrezhja Lionskega zaliva in Ligurijskega morja, je ostala povsem svobodna pred tujimi vplivi, enako kot Stara Frigijshchina in Zgodnja Trashchina na njunem vrhuncu. Vendar pa se je v chasu nastanka teh napisov v juzhni Franciji, obchasno vtihotapila vanje kakshna latinska beseda.

Kljub temu latinskemu vplivu je Staroslovenshchina (Slovenetshchina) ohranila pristno pelazgovsko besedishche in morfologijo in to kar do shtirinajstega stoletja, ko so v kamen vklesali napis, imenovan zapis Shugborough-Hall. Zadnje sledi tega jezika fokijskih in jonskih kolonistov izpred dva tisoch let so izbrisali med albizhansko krizharsko vojno, v kateri so vse Slovane povezali s krivoverstvom in jih pobili, in v chasih po njej, ko je zavladal strah pred inkvizicijo.

 

 

Stela z Lemnosa

 

Po Herodotu so otok Lemnos poseljevali neprekinjeno Pelazgi in to od izgona mitoloshkih Argonavtov z otoka okrog leta 1230 pr. n. sht. Ker pa je bil otok pomembna postaja na zhitni poti iz Evksinskega (Chrnega) morja v kopensko Grchijo, je med Jonskim uporom in v naslednjih desetletjih postal cilj atenske ekspanzije.

Za nashe namene je zanimivo obdobje v shestem stoletju pr. n. sht., ko je nastal ta zapis, znan kot Stela iz Lemnosa ali tudi Bojevnikova stela z Lemnosa. Iz Herodota izvemo, da so v zadnjem desetletju shestega stoletja pr. n. sht. otok she vedno poseljevali Pelazgi. Pod atenski nadzor pa je otok prishel v sledechih treh desetletjih in to v chasu Miltiadesove osvojitve.

Prevod lemnoshke stele potrjuje izjavo uglednega slovenskega etimologa Franceta Bezlaja o tem, kako »neverjetno poenoten in enolichen« jezik je bila stara slovenshchina she v osmem stoletju nashega shtetja. Napis iz Lemnosa neizpodbitno dokazuje, da imajo vsi stari jeziki – venetski, slovenetski, stara frigijshchina, zgodnja trashchina, makedonshchina iz obdobja Dura Europos in pelazgovski jezik eno samo in skupno jezikovno dedishchino. V primeru pelazgovshchine na Lemnosu je mogoche slediti nepretrganost te jezikovne enotnosti vse do chasa, ko so jim zavladali Atenci.

V opisanem boju med tekmujochimi silami svetlobe in teme lemnoshka stela tudi nakazuje, da je zhe pred dva tisoch petsto leti na Lemnos prishel dualizem. Ta ni nikoli povsem zamrl in njegova semena, ki so jih posejali, so lezhale na ledini pelazgovskega nezavednega kar eno tisochletje in pol, ko je v chasu, ko se je krshchanstvo opotekalo zaradi propada krizharske vojne v Palestini, pognalo klice v manihejskih bogomilih in katarih.

 

Prevedel. P. Amalietti

 

(Poglavje XIII – XV)

 

 

English