Lives Journal 13

Anthony Ambrozic

 

PREKLETSTVO TEMPLARJEV

 

Genetika

 

V zadnjem času je znanost o Keltih, ki se je ukvarjala z dešifriranjem ostankov tako imenovanih »galskih« napisov, ki so se ohranili v južni Franciji, zastala zaradi svoje neuspešnosti. Stoletno jezikoslovno raziskovanje in spekulacije namreč niso prinesli nobenih otipljivih rezultatov. Vse to delo je temeljilo na dveh zmotnih domnevah, prva je bila, da je pisava na teh ohranjenih napisih keltska, druga pa, da jo je mogoče dešifrirati s primerjavami z otoškim keltskim jezikom, še zlasti bretonščino. Ker so med domnevno odselitvijo celinskih Galcev in naselitvijo prvih Bretoncev v Bretagno minila le tri stoletja, je bilo to ugibanje vsem všeč in so ga skoraj povsod sprejeli. In to kljub vsem silnim dokazom, da edini galski učeni razred z bardi in prerokovalci vred ni za seboj zapustil prav nobenih pisnih sledi.

Da so bili druidi povsem odvisni od ustnega izročila, je jasno povedal že Cezar, ko je zapisal: »Druidi verjamejo, da jim njihova vera ne dovoljuje, da bi svoje učenje zapisali … vendar pa sam domnevam, da so to pravilo prvotno sprejeli iz drugih razlogov, niso namreč hoteli, da bi njihova doktrina postala javna last, kot tudi zato, da bi svojim učencem preprečili, da bi se začeli zanašati na pisano besedo in bi zato zanemarili svoj spomin«. Barry Cunliffe meni: »Cezarjeva razlaga je bila odveč, saj je bil edini razlog, da keltščina ni bila pisni jezik. Druidi pa so hranili v svojem spominu celotno znanje njihove skupnosti: čarobne izreke, obredne postopke, medicinsko znanje, zakone, ljudsko zgodovino in rodovnike … Vse ljudske povesti so si rodovi predajali ustno.« »Tudi bardi so se šolali v posebnih šolah in vse njihovo znanje je bilo ustno.« Naše znanje o vsakdanjem življenju Keltov in Galcev temelji zgolj na veliki zbirki reliefov, ki ne vsebujejo nobenega pisanja. Vendar pa so keltski učenjaki kljub tem dokazom več kot eno stoletje težko garali, špekulirali, primerjali in razpravljali, pa čeprav neprepričljivo. Nihče pa se tudi ni spomnil, da bi ponovno preiskal temeljne domneve, ki so zmotno podpirale vsa njihova zgrešena prizadevanja.

Vse to njihovo slepo sklepanje pa je zdaj v zadrego spravila nova in prepričljiva paradigma, ki bo sprožila propad vseh maloprej omenjenih zmotno sprejetih dogem. Takšna usoda zagotovo čaka drugo zmotno domnevo, ki jo bo ovrgla brsteča genetska znanost.

V ospredje prihajajo novejši članki o selitvah na Britansko otočje po umiku z ledene dobe, ki trdijo, da je vsakršna jezikovna sorodnost med otoškimi Kelti in celinski Kelti, če je kdaj sploh obstajala, lahko izvirala edino iz zamegljenega predzgodovinskega obdobja po ledeni dobi. Ti dve vrsti Keltov so torej med seboj oddaljeni vsaj dvajsetkrat bolj kot domnevnih tristoletni vrzel med odhodom Galcev in pojavom Bretoncem na celini.

Pomembno je, da nove genetske raziskave podpirajo dvome, ki v zadnjem času vse bolj mučijo arheologe, ki najdevajo le malo povezav med ljudstvi na Britanskem otočju in Kelti v vzhodni Franciji in južni Nemčiji. Genetik iz Toronta, ki je svoje sklepe utemeljil na nedavnih genetskih raziskovanjih S. Rootrija, C. Magrija, T. Kvisilida in še skupine dvainštiridesetih drugih genetikov, ki so leta 2004 »preiskovali, kateri vidiki sodobnih človeških Y-kromosomskih variacij v Evropi so značilni za prvotno naselitev v času po ledeni dobi, ko so se v času nove kamene dobe iz begunskih območij razpršili naokrog, kateri pa za novejše dogodke pri genetskem toku,« je zatrdil: »Kakšne sklepe nam ponujajo te naše genetske preiskave? Genetske preiskave kažejo povsem očitno, da si med Slovani Slovenci in Makedonci delijo največjo navzočnost najstarejše genetske podskupine I, Iiq in Iic skupaj s francoskim prebivalstvom v Spodnji Normandiji in južni Franciji. Pogostnost te navzočnosti so: Spodnja Normandija 21,5 %, južna Francija 15,9 %, Slovenci 16,3, Makedonci 10 %, Poljaki 6,8 %, Čehi 6 %, Ukrajinci 5,5 % in Bosanci 2%. Prav nasprotno pa je pogostost te navzočnosti teh genetskih podskupin v Lyonu in Poitieru (Francija) le 3 %, v severni Italiji pa 3,6 %, vendar pa tam ni nobene navzočnosti najstarejše genetske podskupine I. To kaže na izjemno veliko genetsko raznolikost sedanjega francoskega prebivalstva kot tudi, da je glede na najstarejšo genetsko podskupino HG I večja genetska sorodnost med večino Slovanov in prebivalci spodnje Normandije in južne Francije. Ti podatki pa tudi pričajo o genetski sorodnosti prebivalcev, ki so v preteklosti živelo v deželi Cezarjevih Venetov, in sodobnih Slovencev.«

Pri tem pa ni presenetljiva samo visoka pogostnost navzočnosti omenjenih genetskih podskupin, ki si jih delijo Slovenci in Makedonci s prebivalci spodnje Normandije in južne Francije, temveč tudi , da takšne sorodnosti ni »tudi z vsemi drugimi Slovani …« Ko razmišlja o vplivu teh odkritij, se človeku neizogibno zastavi tole vprašanje: Kateri skupni dejavnik, povezan z ozemljem Francije, je prispeval k očitno tako visoki stopnji sorodnosti njenih prebivalcev z Makedonci in Slovenci?

 

 

Fokijci

 

Makedonsko sorodstvo sega v čas jonske kolonizacije severnega obrežja Sredozemlja plemena Fokijcev. Ti so prispeli v Anatolijo šele okrog desetega stoletja pr. n. št. in ker jim je tam primanjkovalo obdelovalne zemlje, so si Fokijci morali poiskati in ustanoviti primerne kolonije. Med cvetočimi jonskimi naselbinami je bila njihova Fokija najbolj severno mesto in v šestem stoletju pr. n. št. so si zelo prizadevali, da so vzpostavili trgovske poti in zveze z zahodnim Sredozemljem. V tem času so Fokijci prevzeli nadzor nad celotnim obalnim področjem od Ligurijske obale (v današnji severni Italiji) pa vse do Ampuria (v današnji severovzhodni Španiji). Med vsemi njihovimi kolonijami pa je približno v šestem stoletju postala najpomembnejša Masilija (sodobni Marseille).

Fokejci so trgovali po Italiji, južni Franciji in Španiji. Pravzaprav so celotno Sredozemsko morje jugovzhodno od Italije imenovali Jonsko (naš Jadran, op. prev.) prav zaradi navzočnosti Fokijcev in Samijev. S tem so povezani Stari Slovanski (Slovenetski) zapisi, ki sem jih razvozlal in prevedel v svojih knjigah Adieu to Brittany in Gordian Knot Unbound (dodatek C), vsi izvirali iz notranjosti starodavne Masilije in obrežij reke Rone. In na jug današnje Francije so v šestem stoletju pr. n. št.prav jonski Fokijci prinesli pelazgijski jezik.

Po Heziodu so bili Jonci četrto junaško ljudstvo bronaste dobe (v sedmem stoletju pr. n. št.). Bili so nomadski bojevniki (t. i. Kurgan), ki so v Grčijo prinesli ježo konj, utrjena mesta in se podajali na prekomorske ekspedicije v Malo Azijo, na Ciper in v Trojo in se tam pomešali med staroselske prebivalce, imenovane Pelazgi, in se mednje asimilirali.

Glede pelazgovskega jezika si bomo pomagali s Herodotom, ki je zelo jasen. Doma je bil iz Halikarnasa, ki je v najjužnejšem delu jonskih naselbin v Mali Aziji¸, in je izjavil, da, če sodi po govorici Pelazgov, kakršna je še v njegovem času (peto stoletje pr. n. št.) obstajala v naselbinah, v katerih so živeli Pelazgijci, niso govorili grščine. Kar zadeva jezik, ki so ga govorili v jonskih naselbinah v Mali Aziji, pa Herodot le nerad prizna, da so v njegovem času obstajala štiri narečja tega »ne … povsem istega jezika«, ki so jih govorili. Ta njegova izjava potrjuje, da so jonske naselbine govorile v enem skupnem jeziku, ki pa je imel štiri narečja in se je zato razlikoval med seboj in vseboval tudi lokalne posebnosti. Pri nadaljnji razlagi Herodot poimenuje šest jonskih skupnosti v Lidiji, ki so govorile isto narečje in med njimi omeni tudi Fokijo.

Nato pa je Jonce, ki so se nekdaj naselili na Peloponez, izenačil s Pelazgi, »ki so se pozneje v Jonce preimenovali po Jonu, sinu Ksuta.«    V naslednjem odstavku Herodot pove, da enako velja za egejske otočane, ki so »vsi izvorno bili Pelazgi, le da so jih preimenovali v Jonce iz istega razloga kot tudi Jonce v dvanajstih skupnostih, ki so izvirale iz Aten.« Tudi Eolce dene v isto košaro, ko zapiše: »V skladu z grškim izročilom so bili tudi oni še eno pelazgovsko ljudstvo.« Enako pove Herodot tudi za traške Krestonce.

In čeprav Herodot svoje prepričanje o grški superiornosti sicer poskusi zakriti in zakrinkati s pripovedmi mitoloških legend dvomljive verodostojnosti, pa ne more prikriti zgodovine dorskega in helenskega izganjanja staroselskih Pelazgov iz rodovitnejših področij Atike, Bojotije, Tesalije in Peloponeza na negostoljubno in neplodno obalno področje Jonskega morja (Jadrana). Starogrški zgodovinarji so bili vselej tako pozorni na navzočnost ne-grške dediščine staroselcev, da je to mejilo že na narodnostno prenapetost. Starogrški zgodovinarji vedno znova in znova namigujejo na mlačnost staroselcev pri upiranju perzijski nadvladi- Skupno nit, ki so jo tkali v teh brezdušnih ne-helenskih statvah, so stari Grki imenovali pelazgovska.

Prav vsem ne-grške skupnosti, pa naj so to bile jonske ali fokijske iz zahodne Male Azije, frigijske iz Anatolije, traške in makedonske na vzhodu in severu, ali pa tiste z otokov Lemnos in Imbros, so Grki pripisovali bolehanje za pelazgovskim virusom ne-odpora proti perzijskim vdorom. Seveda pa so bila pričakovanja starih Grkov, da bodo potomci pelazgovskih staroselcev, ki so jih njihovi predniki izrinili in osiromašili, izkazali solidarnost z njimi v boju proti Perziji, kratkovidna in nestvarna. Razen pri Herodotu lahko klasične izjave o Pelazgih najdemotudi pri Homerju, Heziodu, Tukididu, Strabonu, Ajshilu in Pavzaniju

Herodotova pristranskost, temelječa na domoljubju, se še zlasti izkaže v anekdoti o kralju Aleksandru Makedonskem (vladal od približno 498-454 pr. n. št.), ki je želel sodelovati na olimpijskih igrah kot tekač. Da bi lahko obveljal za ubežnika iz Pele (izvor tega imena ima pelazgovske korenine), se je Herodot želel prikupiti in je zato vdano priznal, da so Makedonci Grki. Zgodilo se je namreč, da »so mu Grki, ki bi se morali z Aleksandrom pomeriti v teku, poskušali preprečiti udeležbo na igrah, Ne-grki namreč niso smeli tekmovati na igrah, saj so bile te namenjene izključno Grkom.« Vendar pa je Aleksander tedaj dokazal, da je Argivec, in so mu zato uradniki, ki so vodili igre, dovolili tekmovati in v tisti dirki je nato tudi zmagal.

Vendar pa ta Herodotov opis vsebuje dve hudi napaki. Prva je ta, da je bil Argos vse do prihoda Dorijcev in Helenov v to področje, pelazgovska naselbina. Drugič pa, da na uradnem seznamu vseh olimpijskih zmagovalcev ne najdemo Aleksandrovega imena. V prihodnjih stoletjih je nato Demosten ostro nasprotoval kakršnemukoli grškemu rodovniku Makedoncev. Pravzaprav je tudi Makedonija bolehala za pelazgovskim virusom in je pod perzijskim nadzorom cvetela, kar jasno zanika Herodotovo trditev o makedonski zvestobi Grkom. Kar pa zadeva makedonsko kraljevo družino, Temenide, ki je dobila svoje ime iz Temena, ki je eden od mitoloških Heraklovih sinov, ki da se je vrnil s severa (»skupaj z Dorijci«), da bi zasedel Peloponez, vendar nam njegovo slovansko ime Temen pove več kot grška legenda. V resnici to ne-grško dediščino potrjujejo tudi Stari Slovanski napisi v selevkidski trdnjavi iz obdobja Dura Europos.

Ko Herodot omeni Midasov Vrt, je za nas to le še dodatno potrditev te Stare Slovanske dediščine v tem delu Makedonije, ki je bila »več kot tri stoletja (med 1150 in 800 pr. n. št.) domovina plemena Brigov, katerih velika večina se je nato preselila v Azijo in se spremenila v Frigijce v severozahodni Mali Aziji.« Iz Starih Frigijskih napisov pa vemo, da so v tem delu Anatolije od priselitve Brigov pa nepretrgoma do makedonske invazije pod vodstvom Aleksandra Velikega govorili Stari Slovanski jezik.

Pelazgovščina, ki so jo v šestem stoletju pr. n. št. prenesli Fokijci in Jonci na zahodno sredozemska obrežja Lionskega zaliva in Ligurijskega morja, je ostala povsem svobodna pred tujimi vplivi, enako kot Stara Frigijščina in Zgodnja Traščina na njunem vrhuncu. Vendar pa se je v času nastanka teh napisov v južni Franciji, občasno vtihotapila vanje kakšna latinska beseda.

Kljub temu latinskemu vplivu je Staroslovenščina (Slovenetščina) ohranila pristno pelazgovsko besedišče in morfologijo in to kar do štirinajstega stoletja, ko so v kamen vklesali napis, imenovan zapis Shugborough-Hall. Zadnje sledi tega jezika fokijskih in jonskih kolonistov izpred dva tisoč let so izbrisali med albižansko križarsko vojno, v kateri so vse Slovane povezali s krivoverstvom in jih pobili, in v časih po njej, ko je zavladal strah pred inkvizicijo.

 

 

Stela z Lemnosa

 

Po Herodotu so otok Lemnos poseljevali neprekinjeno Pelazgi in to od izgona mitoloških Argonavtov z otoka okrog leta 1230 pr. n. št. Ker pa je bil otok pomembna postaja na žitni poti iz Evksinskega (Črnega) morja v kopensko Grčijo, je med Jonskim uporom in v naslednjih desetletjih postal cilj atenske ekspanzije.

Za naše namene je zanimivo obdobje v šestem stoletju pr. n. št., ko je nastal ta zapis, znan kot Stela iz Lemnosa ali tudi Bojevnikova stela z Lemnosa. Iz Herodota izvemo, da so v zadnjem desetletju šestega stoletja pr. n. št. otok še vedno poseljevali Pelazgi. Pod atenski nadzor pa je otok prišel v sledečih treh desetletjih in to v času Miltiadesove osvojitve.

Prevod lemnoške stele potrjuje izjavo uglednega slovenskega etimologa Franceta Bezlaja o tem, kako »neverjetno poenoten in enoličen« jezik je bila stara slovenščina še v osmem stoletju našega štetja. Napis iz Lemnosa neizpodbitno dokazuje, da imajo vsi stari jeziki – venetski, slovenetski, stara frigijščina, zgodnja traščina, makedonščina iz obdobja Dura Europos in pelazgovski jezik eno samo in skupno jezikovno dediščino. V primeru pelazgovščine na Lemnosu je mogoče slediti nepretrganost te jezikovne enotnosti vse do časa, ko so jim zavladali Atenci.

V opisanem boju med tekmujočimi silami svetlobe in teme lemnoška stela tudi nakazuje, da je že pred dva tisoč petsto leti na Lemnos prišel dualizem. Ta ni nikoli povsem zamrl in njegova semena, ki so jih posejali, so ležale na ledini pelazgovskega nezavednega kar eno tisočletje in pol, ko je v času, ko se je krščanstvo opotekalo zaradi propada križarske vojne v Palestini, pognalo klice v manihejskih bogomilih in katarih.

 

Prevedel. P. Amalietti

 

(Poglavje XIIIXV)

 

 

English