Lives Journal 13

Damir Globochnik

 

CIKLUS KREPOSTI (2012–2014)

 

Jana Vizjak se je v osemdesetih letih preteklega stoletja uveljavila s platni velikih formatov, prekritimi s temperamentnimi nanosi barve in z drugimi likovnimi posegi. Osrednji motiv s pomochjo dinamichne poteze s chopichem ali s hitro, neposredno risbo zasnovanih monumentalnih kompozicij so bile ekspresivno preoblikovane chloveshke figure in simbolichne oziroma asociativne oblike, vendar se je slikarka poglobila tudi v raziskovanje izraznih mozhnosti abstraktne likovne govorice. Kljub na prvi pogled vehementnemu in eruptivnemu nachinu nastanka posamezne slike se je Jana Vizjak preudarno in disciplinirano posvetila vsaki izmed stopenj v procesu likovnega dela ter iskanju tehtnega sorazmerja med njimi. Notranje uravnotezheno likovno tkivo slik ali risb oziroma spoja obeh likovnih disciplin je prichalo o izvrstnem obvladovanju metjeja.

Shtudij na düsseldorfski Umetnishki akademiji pri prof. Gotthardu Graubnerju (1930–2013), enem osrednjih nemshkih modernistichnih slikarjev po drugi svetovni vojni, je pomenil temeljit preobrat v slikarskem delovanju Jane Vizjak. Gestualna slikarska in risarska tipika je odpadla, barve so izgubile svojo zamolklost in materialnost. Poudarjeno snovnost je nadomestila nematerialno obchutena barva. Na prvi pogled se je zdelo, da je z novo barvno sprostitvijo nastopilo obdobje vsebinske in oblikovne umirjenosti ter premishljenosti, cheprav je Jana Vizjak vstopila v svet zahtevnega koloristichnega slikarstva, ki ni vech dopushchalo blizhnjic in stranpoti.

Osrednji oblikotvorni dejavniki na slikah Jane Vizjak so postali barva, svetloba, oblika, prostor in slikarska poteza, pri chemer velja opozoriti zlasti na pomembno vlogo barve in svetlobe. Obichajno v slikarstvu barva poudari obliko, svetloba pa poudari barvo, na slikah Jane Vizjak pa smo lahko pricha tesni povezavi – sozhitju med obema podobotvornima dejavnikoma.

V nasprotju z abstraktnim Gotthardom Graubnerjem je Jana Vizjak novopridobljene slikarske postopke povezala s predmetno motiviko. O tem prichajo téme, ki jo spremljajo od zachetka slikarske poti: chloveshka figura, tihozhitje in pejsazh. Ciklus avtoportretov je zachel nastajati zhe v chasu, ko se je Jana Vizjak pripravljala za sprejem na ljubljansko likovno akademijo, zlasti intenzivno pa od düsseldorfskega obdobja dalje. Podobno velja tudi za motiv portreta, ki mu lahko sledimo od akademijskega obdobja; podoba Kristusa se na risbah Jane Vizjak pojavi zhe leta 1977.

Jana Vizjak avtoportret razume predvsem kot ogledalo za raziskovanje lastnega jaza. Zato se je naslikala v razlichnih razpolozhenjskih trenutkih in stanjih duha, nekateri avtoportreti so nastali kot poklon slikarskim vzornikom (Gabrijelu Stupici, Rembrandtu, Velázquezu). Tudi portreti, ki jih je naslikala po narochilu ali iz lastnih pobud, niso neosebne, otrple podobe posameznikove fiziognomije, kot bi jih zajela lecha fotografskega aparata. Ob harmonichni barvni in tonski uglashenosti slikarki uspe zajeti upodobljenchev znachaj. Upodobljence koloristichno transponira, da poudari izrazno moch barv. Zlasti otroshke portrete postavlja v idealen, sinje jasen barvni prostor, ki nikoli ni do konca opredeljen, vendar v njem slutimo interier. V portretni zbirki Jane Vizjak poleg portretov kulturnikov (Dane Zajc, 1991; Matjazh Gruden, 1998; Lojze Gostisha, 2005; Milchek Komelj, 2007; Niko Grafenauer, 2013) prevladujejo portreti slikarkinih sorodnikov.

 

Neposredna pobuda za slikanje ciklusa desetih personifikacij kreposti je bil ogled Oratorija San Lorenzo v Palermu. Leta 1570 zgrajeni oratorij krasijo barochne skulpture personifikacij kreposti, ki jih je iz shtuka izdelal kipar Giacomo Serpotta leta 1699. Ob soochenju z barochnim ikonografskim programom si je slikarka postavila vprashanje, kako bi lahko z lastnim, modernim slikarskim jezikom upodobila kreposti, ki po motivnem izvoru pripadajo preteklosti.

Slikarkin ciklus Kreposti obsega dvanajst manjshih platen in deset velikih platen, ki so umerjena po velikosti chloveshkega telesa. Na velikih oljnih slikah na lanenem platnu je predstavljenih deset kreposti: Obedientia (vdanost), Elemosina (usmiljenost), Misericordia (uboshtvo), Charitas (chlovekoljubnost), Paenitentia (potrpezhljivost), Constantia (stanovitnost), Humilitas (ponizhnost), Fides (pobozhnost), Veritas (resnicoljbnost) in Gloria (svetost). Ciklus she ni konchan. Slikarka je ciklus nadaljevala z upodobitvijo Sonchne pesmi sv. Franchishka Asishkega (2015–2017).

Kreposti ponazarjajo zhenske figure tako, kot je znano iz krshchanske tradicije, v njih pa bi lahko videli tudi antichne vestalke. Slikarka je zhene, odete v posvechena bela oblachila, prepasana z napisnimi trakovi, opremila z atributi, pri izbiri katerih je sledila lastnemu razumevanju posamezne chloveshke kreposti (npr. potrpezhljivost – bobenchek, usmiljenost – vrtnica, vdanost – riba). Kot praviloma velja za sakralne motive – predstavitve Marije, Jezusa, Krizhev pot, upodobitve svetnikov in biblijskih legend, ki jih prav tako srechamo v slikarskem opusu Jane Vizjak, lahko njihove izvore ishchemo prej v duhovnem kot v fizichnem svetu.

Vpogled v postopek nastajanja slikarskih kompozicij odkrije, da je slikarkina pozornost usmerjena v oblikovanje celotnega slikovnega polja. Zhenske figure, ki ponazarjajo kreposti, so pomenski in vizualni center posamezne kompozicije. Slikarka jih postavlja v razlichne drzhe telesa, vselej pa jih je – podobno kot celotno slikovno polje – oblikovala s pretehtanim nanashanjem lazurnih nanosov oljne barve. Barva je nosilka oblike. Personifikacija posamezne Kreposti se poraja iz spleta barvnih ploskev in shirokih potez, s katerimi je prekrita celotna povrshina platna, v ta barvni prostor pa se na neki nachin tudi vracha, lebdi v njem. Prisotna je tezhnja po dematerializaciji motivike.

Jana Vizjak barve ne pojmuje kot materialno snov, saj je za eno bistvenih izhodishch izbrala vprashanje svetlobe v sliki. V slike je ulovljena svetloba, saj je slikarka svetlo-temni kontrast nadomestila s toplo-hladnim barvnim kontrastom. Slikarsko polje je vselej prizorishche intenzivnega kromatskega dogajanja. Vse temelji na barvi, Jana Vizjak slika z zhivimi, svetlimi barvami, ki prinashajo vedrino. Barva je pogojena s sonchno svetlobo, ki obliva njene slikarske podobe.

 

 

 

 

»Misericordia«, 2012–2014, oil on linen canvas, 180 x 85 cm

 

 

 

 

 

»Draft for a virtuous woman«, 2008, oil on linen canvas, 70 x 30 cm

 

 

English