Lives Journal 13

Damir Globochnik

 

KIPAR LOJZE DOLINAR

 

Lojze Dolinar je bil rojen 19. aprila 1893 v Ljubljani. Velja za enega vodilnih predstavnikov realizma, secesije, ekspresionizma, nove stvarnosti in socialistichnega realizma v slovenskem kiparstvu 20. stoletja.1 Na kiparskem oddelku Umetno-obrtne shole v Ljubljani so ga pouchevali Celestin Mis, Alojzij Repich in Ivan Zajec. Sholanje je zhelel nadaljevati na dunajski, münchenski ali prashki akademiji, vendar je zaradi skromnih financhnih razmer lahko obiskoval samo prvi letnik sploshnega kiparstva na akademiji na Dunaju (1911/1912), kjer je bil njegov uchitelj kipar Josef Müllner (Millner). Dunaj je Dolinarju v marsichem razshiril obzorje; poblizhe se je lahko spoznal s kiparstvom Cheha Jana Shtursa, avstrijskega kiparja Antona Hanaka, Hrvata Ivana Meshtrovicha in drugih kiparjev. S shtudijem je v letih 1911 in 1912–1913 poskushal nadaljevati v Münchnu.

Domacha javnost je z veliko naklonjenostjo sprejela Dolinarjev monumentalni kip »kmechkega kralja« Matije Gubca iz leta 1913. Zamisel za kip se je Dolinarju porodila ob prebiranju Ashkercheve epske pesnitve Stara pravda. Uveljavil se je tudi s portretno in malo plastiko. Po krajshem bivanju v ZDA leta 1920 se je Dolinar zachel intenzivno posvechati arhitekturni plastiki, pri kateri je posegal po antichnih, neoklasicistichnih in sodobnih zgledih (art déco). V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil med najbolj zaposlenimi kiparji v Ljubljani (nagrobni spomenik Janeza Evangelista Kreka, 1918/1919; kipi za Delavsko zbornico, 1927/1928; Sv. Jurij na stavbi Pokojninskega zavoda, 1926; spomenik kralju Petru I., 1931; zhenska figura na ljubljanskem nebotichniku, 1932; herme skladateljev pred Glasbeno matico, 1932; spomenik kralju Aleksandru I., 1940). Zaradi narochil za arhitekturno plastiko se je leta 1932 preselil v Beograd (timpanon na stavbi Ministrstva za promet, 1929–1931; Mati z otrokom pred otroshko kliniko v Beogradu, 1931, figuralna skupina za Igumanovo palacho na Terazijah, 1938).

Med najvechjimi Dolinarjevimi spomenishkimi nalogami je bila izdelava kipov za Spomenik dijakom – vojakom v Skopju, ki je bil odkrit leta 1935 in velja za najvechji spomenik, kar so jih izdelali slovenski kiparji med obema vojnama. Na vrhu spomenika je bila personifikacijo Domovine (morda boginja Zmage), ki dviguje mech nad glavo, ob njej je stopal mlad shtudent s pushko v roki. S figuro zhalujoche Srbske matere (Mati padlih vojakov), ki jo je namestil na razshirjeni zadnji del spomenishkega podstavka, je Dolinar uravnotezhil dinamichni zagon drugih dveh omenjenih figur. Spomenik so po napadu na Jugoslavijo leta 1941 unichili Bolgari, Italijani pa so odstranili oba Dolinarjeva dinastichna spomenika v Ljubljani (Peter I. pred Magistratom, Aleksander I. v Zvezdi).

V monografiji o Dolinarju je dr. Shpelca Chopich zapisala, da je Dolinar »dochakal osvoboditev sestradan kiparstva«.2 Dolinar je bil kot narochen za nove kiparske naloge, saj je pred mlajshimi kiparji imel veliko prednost v tehnichnem znanju in se je lahko lotil najzahtevnejshih kiparskih izzivov, znal pa se je tudi prilagajati vsakokratnemu politichnemu in kiparskemu programu, ki je bil skorajda pisan na njegovo kozho, saj je vse zhivljenje vztrajal pri kiparskem oblikovanju polnoplastichne chloveshke figure v izraziti monumentalni formi. Nova doba je potrebovala nove junake: junashke borce, revolucionarje in delavce, za katere je bilo vsaj sprva najbolj primerno, da so bili predstavljeni chim bolj realistichno. Dolinar je v Rodinovi, Bourdellovi in Meshtrovichevi tradiciji izdeloval mogochne chloveshke figure z napetimi mishicami in heroichnimi gestami.

Po drugi svetovni vojni je ostal eden najbolj iskanih spomenishkih kiparjev (Spomenik ustreljenim, Jajinci pri Beogradu, 1946; kip Preplah iz 1947 – 1961 so ga postavili v Ribnici; monumentalna reliefa z upodobitvijo narodnoosvobodilnega boja jugoslovanskih narodov, Sedezh CK ZKJ/Muzej revolucije v Beogradu, 1948–1949; Spomenik bratstva in enotnosti v Ðakovici, 1951; Spomenik 4. decembra za spomenishki kompleks porushene bolnice v Prijepolju, 1953). Dolinar se je snovanja svojega najvechjega povojnega spomenika polotil samoiniciativno. Shele kasneje je namrech dobil narochilo za Spomenik ustreljenim v Jajincih pri Beogradu. Dokonchan je bil leta 1950 in je naletel na negativne odmeve, chesh da predstavlja »slovenski katolishki barok«, zato so orjashki spomenik, za katerega je Dolinar izdelal 15 chloveshkih figur v nadnaravni velikosti, ki od dalech spominjajo na Rodinove Meshchane Calaisa, shele leta 1959 postavili v park pred zheleznishko postajo v Kraljevu, kjer je dobil novo ime Spomenik odpora in zmage.

Dolinarjevo ateljejsko kiparstvo je znova postalo enako raznoliko kot v prvih letih. Pri mali plastiki iz zhgane gline, brona ali kamna je vechkrat posegel po oblikovanju stiliziranih stanjshanih, zvonchastih ali plashchnih chloveshkih figur. Med najpogostejshimi motivi so sedecha, stojecha ali pleshocha figura ali figuralna skupina, goli akt ter mati z otrokom. Pretehtane in uravnotezhene reshitve so podobne tistim iz velikih spomenishkih realizacij. Zanimala sta ga tudi vprashanje ravnotezhja in problem izvotljene figure, zato je dovolil prostoru, da je prodrl v osrchje plastike.

Leta 1946 je bil imenovan za izrednega, leta 1949 za rednega profesorja kiparstva na beograjski likovni akademiji. Leta 1959 se je upokojil. Istega leta je prejel narochilo za Spomenik revolucije v Kranju. Dolinar je kipe zmodeliral v letu 1960. V bron so bili vliti pozimi 1960/1961 in na pomlad 1962. Spomenik so odkrili 30. junija 1961. Kipe za Spomenik revolucije je Dolinar izdelal v beograjskem ateljeju, vendar se je medtem zhe odlochil, da se bo preselil v Kranj. S kranjsko obchino se je leta 1962 dogovoril za gradnjo novega razstavnega paviljona, v katerem naj bi bile na ogled njegove plastike, in je zanj prispeval izkupichek od prodanega ateljeja v Beogradu.3

Obchina je sporazumno z Dolinarjem spremenila pogodbo: Galerija Dolinar je bila leta 1966 urejena v spodnji in zgornji vezhi Mestne hishe (izbor Dolinarjevih 37 plastik in 15 grafik), Dolinarju pa so zgradili manjshi atelje s stanovanjem na Rotarjevi ul. 4 v Kranju. V tem ateljeju so nastala njegova zadnja dela, med drugim doprsni kip atleta za novi shportni park v Kranju (1964), kip pesnika Franceta Presherna v Preshernovem gaju (1968) in relief na Bezhkovi hishi (1970). Dolinar je bil leta 1953 izvoljen za dopisnega in leta 1970 za rednega chlana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 9. septembra 1970 v Ichichih pri Opatiji.

Dolinar je rad risal. Veselje do risanja in modeliranja v glini je odkril zhe v tretjem razredu osnovne shole. Manj znan je podatek, da je narisal nekaj karikatur za dnevnik Dan, ki je v letih 1912–1914 izhajal v Ljubljani. Vendar njegov risarski opus ni ohranjen v celoti. Nemci so namrech leta 1944 zasedli Dolinarjevo hisho v Beogradu in unichili skoraj vse osnutke za kipe in drugo likovno gradivo.

Dolinar se je med drugo svetovno vojno zachel ukvarjati z grafiko. Obchasno je tudi slikal. Za retrospektivno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1958, ki je bila prirejena ob kiparjevi 65-letnici, je pripravil vrsto grafichnih listov v tehniki litografije in v samosvoji tehniki »rez v mavec«: za grafichno matrico je uporabil mavchne ploshche, v katere je zarezal s kiparskimi dleti. Motivi na grafikah so bili figuralni, delno so sledili kiparskim reshitvam. Pri ciklusu grafik z naslovom Morje kipari so ga pritegnile od valov izbrushene skale na kvarnerski obali, v katerih je odkrival abstraktne oblike. Risbe in grafike je predstavil tudi na samostojni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani leta 1968.4 Za razstavo je prejel Preshernovo nagrado.

Dolinarjev opus je izredno obsezhen. Katalog njegove retrospektivne razstave (Moderna galerija v Ljubljani, 1996)5 navaja v seznamu kiparskih del kar 505 katalozhnih enot, pri chemer marsikatero njegovo delo iz beograjskega obdobja she ni bilo uposhtevano. Uspeshno se je uveljavil s portretno, malo, spomenishko, nagrobno in arhitekturno plastiko. Uresnichil je nekatera najvechja spomenishka narochila, najvech javnih in arhitekturnih plastik v Ljubljani je njegovo delo. Med znachilnosti Dolinarjevega kiparskega nagovora sodijo iskanje monumentalne kiparske forme, dobro poznavanje metjeja in kiparskih materialov, dematerializacija telesne mase, polnoplastichna ali slikovito razgibana povrshinska obdelava.

 

 

Opombe:

1 Biografski podatki po: Fran Shijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1968, str. 292–302; Shpelca Chopich, Lojze Dolinar, Ljubljana, 1985; Lojze Dolinar (1893–1970) / Retrospektivna razstava, Ljubljana 1996 (Moderna galerija).

2 Shpelca Chopich, Lojze Dolinar, Ljubljana 1985, str. 111.

3 Dopis 351-507/62-1/T z dne 18. 8. 1965, Oddelek za druzhbene zadeve, Skupshchina obchine Kranj (zadeva: Galerija likovnih umetnosti), tipkopis v Dolinarjevi zapushchini.

4 Emilijan Cevc, Lojze Dolinar (katalog Dolinarjeve razstave v Mestni galeriji, Ljubljana), 1968, str. 5–7, 15.

5 Shpelca Chopich, Lojze Dolinar (1893–1970) / Retrospektivna razstava, Moderna galerija v Ljubljani 1996, str. 155–196.

 

 

 

 

Figura kmechkega upornika Matije Gubca je bila visoka skoraj 3 metre.

 

 

 

 

Mojzes, 1927, mavec

 

 

 

 

Timpanon nekdanjega ministrstva za promet v Beogradu (del), 1929–1931

 

 

 

 

Spomenik dijakom – vojakom v Skopju, 1935

 

 

 

 

Spomenik bratstva in enotnosti v Dzhakovici, 1951

 

 

 

 

Delavska stavka, Spomenik revolucije v Kranju, 1959–1961

 

 

English